Novice iz zamejstva

Kje in kako nastaja eden najbolj simpatičnih TV-dnevnikov

Ste kdaj po polnoči, ko niste mogli zaspati ali pa ste se ravno vrnili s kakšne zabave in se vam še ni dalo v posteljo, prižgali televizor? Ali pa ste med tistimi, ki brez prižganega televizorja ne morejo zaspati? Potem gotovo poznate Dnevnik dežel oziroma Dnevnik zamejske televizije, kot ga naša javna RTV-hiša napoveduje v svojem sporedu. Tisto informativno oddajo, ki je ponavadi na sporedu med eno in drugo uro zjutraj in ki nam servira poročila o vseh mogočih dogodkih - od slovensko-italijanskih sporov in krize na Bližnjem vzhodu do občinskega praznika v Zgoniku (Zgonik je kraj v zamejstvu in naj po dostopnih podatkih nikakor ne bi bil povezan z avtorjem članka, op. a.) in izidov italijanske območne ali pa amaterske nogometne lige. Tisto informativno oddajo, katere voditelji, ki se za formo ne menijo ravno preveč, ne uporabljajo »trotlbobna« in še vedno berejo z listov, kar piše na listih, pa pride iz njihovih ust povedano s krepkim primorskim naglasom.
Oddaja vse od leta 1995 nastaja v uredništvu slovenskih informativnih oddaj (to, kar se tiče radia, obstaja že vse od druge svetovne vojne), ki je samostojen oddelek znotraj tržaške deželne podružnice italijanske javne radiotelevizije RAI. Domuje na sedežu te podružnice v veliki beli stavbi v središču Trsta, ki jo je, če se z Opčin spustimo v mesto, zaradi številnih anten na strehi skoraj nemogoče zgrešiti. Uredništvo sestavlja 17 redno zaposlenih in en honorarni sodelavec. Poleg vsakodnevnega televizijskega dnevnika, ki ga oddajajo v okviru tretje (deželne) mreže RAI, je ekipa odgovorna tudi za ustvarjanje vsakodnevnega slovenskega radijskega informativnega programa. Prvi pridejo v službo ob petih zjutraj, zadnji odide opolnoči. Na posamezen dan jih je v službi povprečno po enajst in teh enajst mora vsak dan pripraviti sedem radijskih informativnih oddaj - tri 20-minutne in štiri 10-minutne - ter TV-dnevnik, katerega časovna omejitev naj bi bila 20 minut, pa se te omejitve tako rekoč nikoli ne držijo. Da jim vse to uspe, je, kot poudarjajo, »pravi mali čudež«, še posebej zato, ker je delež njihove lastne produkcije v vseh oddajah precejšen. Če izvzamemo obdobja stavk, se jim v vsej zgodovini še ni zgodilo, da bi s katero od oddaj zamujali, kaj šele, da bi odpadla.
Glavni urednik oziroma »caporedattore« slovenskega informativnega uredništva je Marij Čuk, skrajno prijazen brkat možakar z zlatimi kodri, ki je takoj zatem, ko nas je sprejel v svoji pisarni v tretjem nadstropju, zahteval, naj ga tikamo, češ da se na RAI vsi tikajo. Čuk je tudi eden od petih voditeljev TV-dnevnika, med njimi je ena ženska. Dnevnik vodi le ob nedeljah. V bistvu ga glede na svoj vodstveni položaj ne bi smel, pa ga vendar - zato, ker mu to olajša sestavo turnusov, pa tudi zato, ker uživa v nastopanju. »Malce žrtvovanja, pa tudi malce samovšečnosti,« pravi sam. Nedeljo si je izbral tudi zato, ker je to eden od dveh dnevov, ko v oddaji namenjajo precej časa športu, sam pa je navdušen športnik, saj še vedno igra nogomet. V mladosti je celo nekaj časa treniral z ljubljansko Olimpijo, za katero, poleg Juventusa, še vedno navija.
Voditelji so sicer tako rekoč samouki, kar zadeva javno nastopanje. »Za voditelje ni nikakršnega uvajanja, govornih vaj itd. Ko smo začeli pripravljati televizijske oddaje, so organizirali dva tečaja, vendar ju od zdajšnjih voditeljev ni opravil nihče,« pravi. »Tudi lektoric nimamo.« Pa tudi stilistov in maskerjev ne. Na vprašanje, zakaj še vedno nimajo »trotlbobna« in zakaj jim ga odgovorni vendar ne priskrbijo, je bil odgovor skrajno presenetljiv: »Na RAI nihče nima trotlbobna. Tako je podajanje novic bolj naravno. Ne pa tisti voditelji, ki kot neki kipi gledajo v boben.«
Financiranje, kot smo izvedeli, nikakor ni vprašljivo, saj »na srečo« niso odvisni od sredstev za manjšino, RAI pa jih obravnava povsem enakovredno z drugimi deželnimi uredništvi. »Dobimo vse, kar hočemo. Je pa vedno težava z najemanjem novih ljudi in morajo preteči dolga obdobja, preden se zgodi kakršenkoli premik. Treba je biti spreten, ne preveč vsiljiv in ne premalo.« Tudi nad plačami se nikakor ne pritožuje, saj so, kot pravi, »boljše kot poslanske v Sloveniji«. Verjetno je tudi zato povpraševanja po delu pri njih ogromno, on pa mora prošnje z bolečino v srcu zavračati, saj je število zaposlenih dokaj strogo omejeno.
TV-dnevnik ureja sam, na katerega od dveh prostih dni v tednu ali pa med katerim od, kot pravi, redkih dopustov pa ga zamenja kateri od njegovih dveh namestnikov. Oddaja je, pojasnjuje, razdeljena na tri dele. Na prvem mestu je dogajanje, povezano z manjšino. »Ponavadi vedno začenjamo z manjšinsko temo, tudi če so zadeve kdaj zelo zelo neumne. Ampak to daje občutek pripadnosti, lokalizma, ki naj bi sicer bil nekoliko bolj kakovosten. Vedno se ne posreči, večinoma pa se.« V drugem bloku so novice iz sveta ter notranja politika Italije in Slovenije. Tretji blok sestavlja šport.
Komentarjem se izogibajo, saj na RAI, ki je javna RTV, menda ne sodijo. »Sam sicer tu in tam kakšnega vrinem v svoje oddaje.« Sicer pa, poudarja, morajo predstavljati vse plati. Imajo tudi intervjuje s »starimi fašisti«. Tudi ali pa predvsem zato, ker vse informativne oddaje RAI nadzorujejo iz državne opazovalnice, ki ima sedež v mestu Pavia v Lombardiji. Tam spremljajo vse informativne oddaje, vsebina jih sicer ne zanima, zanimajo jih odstotki programskega časa, namenjeni posamezni politični opciji. Med levo in desno opcijo naj bi bil programski čas enakomerno razdeljen, je pa res, da dobi vladna stran navadno malenkost več časa. Skratka, uravnoteženost, ob kateri se verjetno Branku Grimsu cedijo sline, srce pa mu veselo zaigra. Pa vendar, poudarja Čuk, se vedno postavijo manjšini v bran. »To sicer ni manjšinski medij, je pa medij za manjšino,« pravi. »Ima večjo svobodo, večji manevrski prostor in ima sredstva.«
Sodelovanja z manjšinskimi mediji ni, saj je to v okviru RAI prepovedano. Sodelujejo lahko zgolj z javnimi RTV-ustanovami. Hvali predvsem sodelovanje z RTV Koper, ki poteka v sklopu t. i. čezmejne televizije in vključuje tudi izmenjavo slikovnega gradiva. Tako RTV Koper vsak dan prenaša deželna italijanska poročila, oni pa prenašajo Primorsko kroniko. Koprska televizija zamejski dnevnik posname in predvaja med 22.30 in 23.00. Sodelujejo tudi z RTV Slovenija. »Po našem dnevniku takoj oddajamo ljubljanskega. Z Ljubljano pa je križ. Nikakor nas nočejo dati v bolj normalen termin. Šele to bi omogočilo nastanek skupnega slovenskega kulturnega prostora. Naša informacija je sicer lokalno obarvana, ampak ne preveč.« Zadržanost RTV Slovenija se mu zdi v tej luči nerazumljiva.
Prav tako nerazumljiva se mu zdi zadržanost slovenske politike. »Veliko laže pridemo do italijanskih politikov. Imamo dobre odnose z deželno upravo, čeprav je desna, tudi s tržaškim županom. Imamo zelo odprta vrata, tudi do zunanjega ministra, tudi do Berlusconija bi lahko prišli.« Celo do papeža, doda napol v šali. »Saj pridemo do slovenskih ministrov. Z zunanjim ministrom Žbogarjem smo napravili daljši intervju, pa z ministrom Žekšem. Vendar so čakalne dobe neverjetne, kot da bi šlo za ZDA. Kar pa se tiče predsednikov vlade, nas je ignoriral prejšnji in nas ignorira zdajšnji.« Pred Janšo takih težav niso imeli. Drnovšek, pa tudi Rop sta bila vedno na razpolago, pravi. Po njegovem prepričanju se slovenski politiki ne zavedajo, da gre dejansko za dokaj velik medij, saj deluje znotraj velikega, po številu zaposlenih (10 tisoč) celo največjega evropskega medija. Ker so vsi posnetki na voljo celotni RAI, to pomeni, da je lahko njihov program pomemben kanal za posredovanje informacij iz Slovenije v Italijo.
Ko smo že bili pri politikih, nas je seveda zanimalo mnenje o novi slovenski vladni garnituri, predvsem tistem delu, ki ima opravka tudi z zamejci, in pri tem nismo mogli mimo Pahorjevega imenovanja Dimitrija Rupla za posebnega odposlanca. Glede Žbogarja Čuk pravi, da še vedno ne ve, v kakšnem položaju pravzaprav je. »Tako dogajanje namreč ves normalen svet vidi tudi kot nekakšno nezaupnico zunanjemu ministru, če si premier vzame za svetovalca nekoga, ki je bil prej zunanji minister.« Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Boštjan Žekš pa se bo moral po njegovem prepričanju odločneje spoprijeti s problemom razkola v manjšini, ki je, kljub precejšnji ureditvi odnosov v zadnjem času, še vedno razdeljena na »klerikalce« in »liberalce«. Njihovega medija se sicer, razlaga Čuk, zaradi njegove zgodovine - po drugi svetovni vojni je bil priljubljeno pribežališče »belogardističnih« intelektualcev - in trajnosti predsodkov še vedno drži predznak klerikalnega, čeprav to nikakor ni. »Nekateri, odkar sem jaz tukaj, celo menijo, da je preveč levičarski, komunističen,« se nasmehne. Sam pravi, da ne nosi nikakršnega političnega predznaka.
Edini »politični pritisk«, ki ga občutijo kot slovensko uredništvo, je ta, da je njihov program viden zgolj v tržaški in goriški, ne pa tudi v videmski pokrajini (ker naj tam slovenske manjšine ne bi bilo), za kar po njegovih besedah poteka hud boj. »To ni boj proti RAI, ker odprtje signala ni noben problem. Problem je predvsem politična volja.«
Še nekaj. Pred vsakim TV-dnevnikom je pet minut namenjenih otroškemu kotičku. »Takrat ponavadi predvajamo risanke, večinoma sposojene od TV Slovenija.« O vpeljavi kake telenovele ne razmišljajo ...

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno prijaviti.

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Naroči