Zgodba iz sanj
Nogometni klub Hoffenheim od osme lige do prvega mesta v Bundesligi
Nogomet ne bi bil tako priljubljen, če ga milijonske množice po svetu ne bi doživljale tako strastno. Britanski pisatelj Nick Hornby je leta 1992 v avtobiografskem romanu Fever Pitch (Nogometna vročica) razgrnil svojo obsedenost z londonskim klubom Arsenal ter med drugim zapisal, da sta trdnost in globina zvestobe nogometnim klubom pri številnih sodobnih urbanih moških neprimerno trajnejši od vezi z ženskami in včasih celo z družino. Seveda se takšno stanje duha, s tem se strinja tudi Hornby, zunanjemu opazovalcu praviloma zdi popolnoma nesmiselno. A kako lahko od obsedenca pričakujemo, da se bo povsem zavedal svoje norosti?
Ko se takšna manija poloti bogatašev, so posledice lahko celo globalne. Praviloma se mogotci lepijo na uveljavljene nogometne klubske institucije, katerih blišč naj bi osvetlil tudi njih same. Primer sedanjega predsednika italijanske vlade Silvia Berlusconija in njegovega AC Milana je najbolj zgovoren. Drugi so ubrali drugačno, na videz težjo pot in so skušali svoje klube v višave nogometne in družbene slave dvigniti iz niča. Navadno se je to dogajalo na obrobju večjih mest, v Getafeju, predmestju Madrida, ali v italijanski vasici Chievo pri Veroni. V Sloveniji smo v prelomnem času (tudi nogometne) osamosvojitve imeli lokalnega poslovneža Viktorja Ketlerja, ki je Beltincem skušal zagotoviti položaj slovenske nogometne prestolnice. Zgodba se je končala tako kot mnoge podobne - s hitrim vzponom in strmim padcem na prejšnje položaje.
Navadni smrtniki po izbruhu globalne finančne krize bržkone lažje razumemo, da velikopoteznih vlagateljev pri ravnanju ne vodijo (le) zdravorazumske ter smele in do podrobnosti premišljene odločitve. Kaj šele, ko se investicijski nagon spari z nogometnimi strastmi, podžganimi z željo po priljubljenosti, pa čeprav le na ravni notorične plehkosti ... Siloviti dolgovi nogometnih klubov, tudi najboljših, tako ne morejo biti presenečenje, pač pa samo logična posledica.
V takšnih razmerah je zadržanost do morebitne izjeme zagotovo nujna, a ni nujno tudi upravičena, kar bržkone kaže primer 68-letnega nemškega poslovneža Dietmarja Hoppa, ki je leta 1972 soustanovil danes četrto največje podjetje za proizvodnjo programske opreme SAP. Čeprav je finančna kriza najedla njegovo bogastvo, je še vedno evrski milijarder. Hopp se je leta 1989 odločil za pomoč lokalnemu klubu Hoffenheim, pri katerem je nekoč (brez večjega uspeha) igral kot napadalec v mladinskem moštvu. Tedaj je prva ekipa kluba iz kraja s 3300 prebivalci igrala v okrožni ligi, torej osmorazrednem nogometnem tekmovanju. S Hoppovimi vložki je klub počasi in zanesljivo napredoval ter se lani uvrstil v prvo nemško Bundesligo. Minulo leto je končal kot jesenski prvak enega izmed najkakovostnejših nacionalnih nogometnih tekmovanj na svetu - še pred razvpitim münchenskim Bayernom. Nemške javnosti ni osupnil le točkovni uspeh vaškega kluba, pač pa tudi navdušujoče napadalna igra, ki sloni predvsem na študioznih postopkih trenerja Ralfa Rangnicka ter tujih nogometaših brez zvezdniškega sijaja in navsezadnje na zadetkih nekdanjega bosanskega begunca Vedada Ibiševića.
Enaintridesetega januarja bo Hoffenheim na ligaški tekmi s klubom slovenskega trenerja Bojana Prašnikarja Energie Cottbus odigral prvo prvenstveno srečanje na svojem novem stadionu Rhein-Neckar-Arena v Sinsheimu, mestu, s katerim se je medtem zlila nekdanja vas Hoffenheim. Nov objekt bo sprejel približno toliko gledalcev (30.000), kolikor prebivalcev premore Sinsheim, a demografsko zaledje med rekama Ren in Neckar je bistveno večje. Območje okrog regionalnega središča Heidelberga je eno najgosteje naseljenih v državi.
Ta del sicer slovi po - celo za nemške razmere - še posebej varčnih prebivalcih. Morda Hopp prav zato zelo natančno ve, koliko in za kaj je porabil svoj denar. Od 175 milijonov evrov v zadnjih osmih letih jih je 90 milijonov šlo za gradnjo dveh stadionov in sodobnih objektov za trening. Dodatnih 40 milijonov je podaril za oblikovanje verige nogometnih šol v regiji. »Le« 45 milijonov je porabil za okrepitve prve ekipe, ki se je v prvo ligo uvrstila nenačrtovano - oziroma tri leta pred prvotnim petletnim planom. Res pa je, da se je omenjena naložba v tekmovalno ekipo, ki je kot družba z omejeno odgovornostjo poslovno ločena od krovnega kluba, samo z dvigom vrednosti moštva ter pokroviteljskih prilivov in televizijskega denarja že povrnila. Poslej bo poslovala z dobičkom. Če upoštevamo, da ima Hoppov Hoffenheim poleg tekmovalnih uspehov, prebivalstvenega zaledja in najsodobnejše infrastrukture za priprave ta čas tudi najbolje razvejeno in organizirano šolo za podmladek, se navkljub vsesplošni krizi ta zgodba utegne končati drugače kot mnoge pred njo. Torej srečno. Kaj vse je mogoče, če zanosu strasti ne uspe spotakniti zdrave pameti!?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.