Res zna vsak smučati?
Seveda je za več nesreč na smučiščih mogoče najti objektivne razloge. A glavni so v ljudeh samih. Koliko se jih je res učilo smučati? Koliko smučarjev je ob uvedbi novih smuči šlo na tečaj? Koliko smučarjev se sploh zaveda, kaj vse pomeni večja hitrost?
Dr. Milan Žvan, Katedra za smučanje, Fakulteta za šport
© Borut Krajnc
Smučanje je šport, ki je Slovencem pri srcu. Iz različnih in številnih razlogov, od katerih večino poznamo. Največje smučarske prireditve so v Sloveniji razlog za ljudska romanja. Zadnja v Mariboru še posebej, vse skupaj pa so pomembno torišče izražanja športne kulture Slovencev. Glorifikacija zmagovalcev in dosežki naših tekmovalcev so pomembno vplivali tudi na množičnost smučanja v Sloveniji. Pa ne samo to! Smučanje ponuja možnost rekreacije, neizmerno zabavo, sprostitev, uživanje in doživljanje prirode v idiličnem zimskem okolju. Skriva pa tudi številne pasti.
Smučanje gotovo sodi v kategorijo športov z nekoliko povečano stopnjo tveganja - za padce, večkrat tudi poškodbe, nemalokrat celo usodne. Zadnji dogodki nas na slednje še posebej opominjajo. Smo svoj odnos do smučanja oziroma nezgod bolj senzibilizirali ali so preprosto pogostejše, bolj tragične in zato odmevnejše? Verjetno je res eno in drugo! Prav zato je zdaj bolj kot kadarkoli pomembno, da poskušamo odkriti razloge in jih po svojih močeh odpraviti.
Strokovnjaki iz Inštituta za varovanje zdravja pojasnjujejo, da se je z razvojem opreme in tehnike smučanja ter z večjo urejenostjo smučarskih prog tveganje za poškodbe v zadnjem desetletju zmanjšalo. Morda?!
Večina smučarskih strokovnjakov namreč številne nezgode pripisuje več in različnim dejavnikom. Razumljivo je, da se je število nesreč absolutno povečalo. Smučanje se je namreč silovito razmahnilo. Gneča na smučiščih je vedno večja. Posledica komercializacije v snežnih športih in zimskem turizmu je nova presežna kvaliteta na vseh področjih. Žičnične naprave so posodobili, frekvenca smučarjev se je tako izrazito povečala, smučišč pa seveda ni mogoče »raztegniti«. Naravne danosti so takšne, kakršne so, pri nas pa morda še bolj omejene.
V Sloveniji skoraj ni več smučišča, kjer upravljavci prog ne bi urejali s pripravljenim - kompaktnim snegom. Proge so tako izrazito trše in zato tudi hitrejše. Predvsem je vijuganje po takem snegu težje nadzorovati, hitrosti pa težje obvladovati.
Oboje so le objektivni razlogi.
Menimo, da so pomembnejši razlogi v ljudeh samih. Morda celo specifični za Slovence. Generacije, ki so danes v večini na smučiščih, torej tiste socialne kategorije ljudi, ki to tudi ekonomsko zmorejo, izhajajo še iz časov, ko pri nas nismo imeli smučarskih šol. Tiste, ki so bile, pa so bile usmerjene v tekmovalni šport in so v vsakem mladem začetniku pričakovale tekmovalca. Ti torej niso »šli« skozi resen izobraževalni proces, ki bi pustil posledice na tehniki in morda še posebej na vsebinah, ki pomenijo upoštevanje varnosti, odgovornost in odnos do drugih smučarjev na smučišču.
Pomembna in nepričakovana je bila zamenjava »starih« smuči za »nove«. Skoraj ne poznamo primera, ko bi ljudje ali posamezniki najeli smučarskega učitelja in poskušali pridobiti novo znanje, ki je potrebno za smuči s povečanim stranskim lokom. Celo nasprotno! Nove smuči so pri smučarjih zbudile občutek pomembne psihološke prednosti, saj so »zavijale« tako rekoč same od sebe. Drugi del resnice, ki pa je usoden, je ta, da je na njih težko nadzorovati hitrost, ki se praviloma nenehno povečuje, zavoji so bolj zaprti - usmerjeni proti naklonini -, drugi smučarji pa zaradi tega zunaj našega vidnega polja. Za mnoge je namreč sodobna oprema (smuči) prevelik zalogaj za smučarsko tehniko, ki jo obvladajo (so se je naučili).
Bojimo se, da nismo na najboljši poti pri izobraževanju smučarjev. Tudi pri najmlajših, tam, kjer je za to zdaj čas in priložnost. Ko je zakonodajalec »samo« priporočil izvedbo smučarskih šol v naravi, se je število udeležencev več kot prepolovilo. S tem pa seveda tudi vpliv na otroke, in sicer z izobraževalnega (učenje tehnike) in še posebej z vzgojnega vidika, in to v najbolj kritičnem obdobju njihovega razvoja. Tukaj so namreč rezerve, možnosti in priložnosti, da bomo zmanjšali število smučarskih nesreč v Sloveniji. Da pri mladih nismo naredili vsega, govori podatek, da skoraj polovica poškodovanih sodi v starostno kategorijo otrok in mladih (do 10 let).
Seveda pa je pri nas prisoten in zaznaven tudi sistemski problem. Kaj nam pomaga restriktiven in sodoben zakon o varnosti na smučiščih, če pa nismo ustrezno vzpostavili nadzora in sankcij neupoštevanja zakonskih predpisov? Vse bolj se dozdeva, da nadzorniki niso v celoti kos nalogam, za katere so pristojni in pooblaščeni.
Obžalujem vsako nesrečo na smučiščih. Vendar je treba poudariti, da Slovenci še zdaleč nismo pri vrhu. Nasprotno! Tudi v relativnem razmerju je pri nas nezgod veliko manj kot v tujini. Merimo jih v promilih glede na udeležence v smučarskem športu. Pa tudi razlogi za poškodbe in tipi poškodb so drugačni. Morda je za konec vseeno vredno zapisati podatek, da je »samo« 19 odstotkov nezgod kontaktne narave. Tudi ta odstotek lahko zmanjšamo, če bomo v široki paleti opozorilnih, obvestilnih, informativnih in znakov za prepoved na smučiščih upoštevali temeljno smučarsko načelo: »Smučaj tako, da ne ogrožaš drugih.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.