Posledice krize načenjajo človekovo dostojanstvo
Ogrožena je avtonomija in svoboda človeka kot družbenega bitja, ki se na osebni ravni ob krizi znajde v brezizhodnem položaju
Medtem ko umne glave ekonomistov svetovnega slovesa skušajo pokrpati kapitalistični sistem z uvajanjem večjega nadzora in odgovornosti na svetovni ravni ter preprečiti zdrs posameznih gospodarstev v državni protekcionizem in izolacionizem, se navadni ljudje spoprijemajo s konkretnimi, pogosto zelo krutimi izzivi, ki jih kriza prinaša v njihovo življenje.
Za vsakogar je najhujša izguba dela in zaslužka. Na milijone ljudi je že brez dela. V EU je bilo novembra lani nekaj manj kot 17,5 milijona brezposelnih, od tega okrog 12,2 milijona v območju evra, stopnja brezposelnosti v EU pa že znaša 7,8 odstotka. Samo novembra lani so v EU zaprli 274.000 delovnih mest. Največ brezposelnih imajo v Španiji (13,4 odstotka), na Slovaškem (9,1 odstotka) in v Latviji (9 odstotkov), najmanj na Nizozemskem (2,7 odstotka), v Avstriji (3,8 odstotka) in na Cipru (3,9 odstotka). V ZDA je krizni vrtinec lani odnesel 2,6 milijona delovnih mest in »prinesel« rekordno, 7,2-odstotno stopnjo brezposelnosti. V kritičnem položaju so skoraj vsi gospodarski sektorji. V najmogočnejšem gospodarstvu na svetu, torej v ZDA, se je v zgolj dveh minulih mesecih na trgu komercialnih nepremičnin sprostilo deset odstotkov trgovskega prostora, v nakupovalnih središčih, kjer so se bohotile specializirane trgovine, ki so v letih gospodarske rasti in cvetočega trgovanja oskrbovale kupce z izdelki z vsega sveta, ni kupcev, blago pa sameva na policah. Številni trgovci zapirajo draguljarne in trgovine z »razkošnimi« izdelki. Ameriška veriga draguljarn Zale Corp. bo še ta mesec zaprla 5 odstotkov trgovin v ZDA. Pacific Sunwear, ki je prejšnja leta ponujal izdelke za urbano mladino, bo po vsej državi zaprl 154 trgovin Demo. Talbots bo opustil 87 trgovin za otroke in moške in se vrnil k svojim prvotnim strankam - ženskam srednjih let. Najhujši udarec pa doživlja trgovina z elektronskimi izdelki, saj denimo CompUSA zapira večino poslovalnic, Circuit City Stores Inc. pa je decembra občutno znižal cene ponujenih izdelkov.
»Priča smo ekonomskemu darvinizmu,« pravi Dan Ansell, vodja nepremičninskega podjetja Greenberg Trarig LLP, in dodaja, da bodo preživeli le »trgovci in podjetja z izdelki, ki jih potrošniki potrebujejo«. Najhuje je v ameriški avtomobilski industriji, kjer vsak zaposleni veže nase še sedem zaposlenih v spremljajočih dejavnostih. Vsi so v rdečih številkah. Številna podjetja bi brez državne pomoči že potonila. Raste pa promet v trgovini z rabljenimi izdelki - tam ustvarjajo lepe dobičke. V tej trgovini se na svetovni ravni vsako leto obrne 100 milijard dolarjev. Zlasti v Nemčiji takšni posli cvetijo, kupci pa so za zdaj večinoma iz novih držav EU in Afrike. In še en pojav, značilen za krizne čase, je postal očiten: zelo uspešno poslujejo družbe, ki se ukvarjajo z zasebnim varovanjem. »Stopnja rasti v tem sektorju bo znašala tri do pet odstotkov,« pravi Oliver Arning iz Zveze nemških zasebnih družb za varovanje (BWDS), kajti »ljudje se počutijo srečnejši in varnejši v navzočnosti varnostnega osebja«. Jasno je, da za to rast niso odgovorni delavci in pripadniki srednjega sloja, ampak si varnostno službo omislijo tisti, ki imajo kaj pod palcem. Dobičke kujejo tudi trgovine, ki v Angliji ponujajo izdelke po funt, v Nemčiji in Franciji pa po evro. Če k temu dodamo še spletno trgovino, še zlasti obisk potencialnih kupcev, ki primerjajo cene med trgovinami, je to vsa bera področij, kjer se je promet nekoliko povečal.
In kako se na krizo odzivajo navadni ljudje, brezimna množica proizvajalcev in hkrati kupcev blaga v posameznih državah? Različno in skladno s svojim nacionalnim značajem, življenjskimi navadami in izkušnjami. Japonci, ki so se s hudo gospodarsko krizo spoprijeli že v drugi polovici devetdesetih let, bodo tudi sedanjo krizo prebrodili po »vojaško« in kot nacionalni organizem usmerjeni v prihodnost, Nemci sistematično, Kitajci pa, vajeni težkega življenja, stoično. Največ pretresov bo v državah z največjimi razlikami v prejemkih in hkrati z množico prebivalstva blizu praga revščine po notranjih standardih, kajti v državah EU je padec med socialno ogrožene in med prejemnike državne podpore zelo boleč. Kriza je zajela evropske ulice, pisarne in domove in po svoje jo občutijo vsi in povsod. Čutijo jo britanski japiji, ki se bodo morali odreči ustekleničeni vodi, francoski vinarji, ki zdaj ponujajo svoja draga vina po dve steklenici za ceno ene, ali pa trgovec s testeninami, ki mu v samem središču italijanske prestolnice nezadržno upada promet. »Še lani so ljudje prihajali vsak dan in v ponedeljek kupili gnocche, naslednji dan raviole ali torteline, za konec tedna pa tagliatelle,« je za Republicco povedal Enrico Benigni, »zdaj prihajajo enkrat ali dvakrat na teden. Promet upada iz dneva v dan. V enem mesecu za 20 odstotkov. Tako ne bo šlo več dolgo ...« Celo vatikanski krojači so prizadeti, saj so po poročanju milanskega časnika Sole 24 Ore leta 2008 dobili za 25 odstotkov manj naročil. Obseg povpraševanja po duhovniških oblačilih iz tujine se sicer ni zmanjšal, italijanska duhovščina pa se je očitno odločila, da bo še kar nekaj časa nosila stara oblačila. Zato rimska krojaška delavnica Barbiconi, znana po tem, da oblačila za duhovnike izdeluje že od leta 1815, zimsko duhovniško opravo letos prvič ponuja na razprodaji, da bi se znebila zalog.
Tudi nemški tednik Zeit je uvedel rubriko »Ljudje v krizi«. V zadnji številki je objavil zgodbo Wolfganga Zeugnerja, lastnika mlekarne v Isernhagnu, ki je zašel v težave in išče kupca zanjo. Ni ga lahko najti, saj so zdajšnje »razmere izredno negotove - morebitni kupci omahujejo, bančnih posojil pa ne morejo dobiti«, pripoveduje Zeugner in opozarja, da bo kriza pometla z malimi mlekarji. »Še leta 1960 je imela tako rekoč vsaka vas svojo mlekarno. Kar 3000 jih je bilo. Leta 2005 jih je ostalo samo še 100 ... Takšen razvoj je skrb zbujajoč, saj bo nazadnje ostalo le še nekaj podjetij, ki bodo sama določala cene.«
Teden prej, tik pred novim letom, je Zeit objavil zgodbo bančnika Oliverja Happeja, ki že šest let dela v HSH Nordbank. S krizo so ga nadrejeni seznanili septembra, tako da so v poldrugi uri zaposlenim pojasnili, da so največjemu nemškemu financerju ladijskega gospodarstva prijazni dnevi šteti. Zlovešča prerokba se je glasila: le milijarda evrov lahko reši podjetje in ohrani dve tretjini delovnih mest. V nevarnosti je bilo 750 delovnih mest. Toda hamburški in kielski bankirji, s katerimi je HSH Nordbank sodelovala, so bili premočno povezani z ameriškimi nepremičninskimi skladi in njihove naložbe v ameriški trg nepremičnin so ostale brez vrednosti. Oliverjeva zaposlitev je bila hudo negotova. Njegova hiša je še vedno pod hipoteko, sam vzdržuje družino, drugo službo pa bi, še zlasti v bančništvu, težko dobil. Še pred kratkim je bilo na trgu dela na voljo 300 zanj ustreznih delovnih mest, zdaj ni več niti enega. Happejevi delodajalci še niso povedali, koliko delovnih mest bodo zaprli. Niti sveta delavcev še niso seznanili s pravo resnico. »Skoraj vsak pogovor s stranko se začne s krizo. Pod takšnimi pritiski je težko delati. Večina zaposlenih dela pridno in upa, da jih bo udarec zaobšel. Zdaj je v veljavi deseturni delavnik. Pred 18. uro nihče ne zapusti poslopja podjetja. Služba od devetih do petih je v bankah že preteklost,« pravi Happe. Le dan dva po pogovoru za Zeit je Happe izvedel, da je njegovo podjetje upravičeno do pomoči iz državnih sredstev za podjetja v krizi. Malce si je oddahnil, vendar se jezi. Na koga? »Na lastnike, predvsem pa na deželi Hamburg in Schleswig-Holstein, ki sta v preteklih letih želeli zaslužiti preveč. Jasno je: če hočeš veliko zaslužiti, moraš tvegati vse!«
Analitiki opozarjajo, da bo sedanja kriza hudo prizadela predvsem mlado generacijo, še zlasti tiste s fakultetno izobrazbo, ki šele vstopajo na trg dela in niso prav nič krivi, če zaradi krize ostanejo brez njega. Angleška vlada pripravlja posebne ukrepe za zaposlitev teh ljudi, četudi z manjšim plačilom. Boji se namreč, da bi izgubila generacijo šolanih ljudi, ki bi lahko postali socialni problemi in se izgubili na obrobju družbe.
Sicer pa kriza udarja po bogatih in revnih, le njihova usoda je različna. Pod vlak je zaradi finančnega zloma skočil nemški milijarder in lastnik številnih farmacevtskih družb, cementarn in obratov strojegradnje Adolf Merckle, lani 94. na lestvici najbogatejših ljudi na svetu. S samomorom je tik pred božičem končal življenje 65-letni Rene-Thierry Magon de la Villehuchet, vključen v piramidno shemo Bernarda Madoffa, ki je s svojimi investicijskimi skladi vlagatelje spravil ob 50 milijard dolarjev. Marsikdo išče pomoč pri psihiatru, saj so stresi, ki jih povzroča kriza, hudi. In kdo se odloči za samomor? Pri ekonomsko deprivilegiranih ljudeh je tveganje, da si vzamejo življenje, večje, pomembno vlogo pri tem pa imata tudi izobrazba in zakonski oziroma samski stan. Brian Mishara, predsednik Mednarodne zveze za preprečevanje samomorov in psiholog na Univerzi v Montrealu, je na spletni strani zapisal: »Povezava med gospodarsko recesijo in številom samomorov ni vzročna. Število samomorov na Irskem se je povečalo, ko se je brezposelnost zmanjšala, življenjska raven pa se je zvišala. Število samomorov na Novi Zelandiji se je z gospodarskim razvojem močno povečalo.« Zato so zgodbe o krizi in povečanju števila samomorov pretirane, črni torek, s tem izrazom navadno poimenujejo dan začetka velike krize pred osemdesetimi leti, pa mit, zanimiv za medije in lahkoverne bralce.
V vsaki državi se po svoje spoprijemajo s pripravo ljudi na krizo. V Angliji razpravljajo o njej odkrito in mediji namenjajo precej prostora nasvetom o tem, kako se odzvati nanjo. In učinki so vidni. Zaradi kreditnega krča ljudje vse manj plačujejo s plastičnim denarjem in uporabljajo gotovino. Po anketi časnika Guardian je 71 odstotkov ljudi novoletna darila kupilo z gotovino, 35 odstotkov jih je uporabilo kreditno kartico, 14 odstotkov je za plačilo uporabilo kartico trgovine in 5 odstotkov posojilo. Zanimivi so tudi podatki agencije Mintel, ki sporoča, da krepko narašča poraba zamrznjene hrane, upada pa nakup pripravljenih jedi. V Veliki Britaniji zdaj že kar 41 odstotkov gospodinj kuha obroke iz osnovnih sestavin, ne pa iz polpripravljenih.
Vendar vzroki za takšno ravnanje niso le ekonomski, po mnenju analitikov Guardiana se Anglija vrača h koreninam, kar je, kot pravi Ian Ellwood, svetovalec Interbranda, podjetja za analizo blagovnih znamk, »že v naši podzavesti. Gensko smo programirani tako, da smo varčni, to velja za vse generacije, ki so preživele vojno in leta depresije. Vemo, kaj moramo storiti, in nekateri na skrivaj celo uživajo v novem načinu življenja. Vsi bodo pekli kruh, namesto da bi ga kupovali. V tem smo boljši od Američanov ali Nemcev.« Independent pa je že novembra lani spomnil, da se je povojna generacija naučila živeti z boni za hrano, jedla je zelenjavo, ki so jo ljudje sami pridelali na vrtovih in balkonih. Zdaj to spet postaja »moderno« in priljubljene postajajo tudi čevljarske delavnice, šivalnice in nasveti, kako pripraviti malico za v službo, saj je tista v restavracijah predraga. Menda se spet vrača tudi nekdanja delitev dela v družini in med spoloma. Moški morajo v hiši opraviti moška dela, ženske pa skrbeti za gospodinjstvo.
Zadnja desetletja smo barantanje za cene opazovali le na arabskih bazarjih, zdaj pa se očitno ta stari sestavni del trgovanja vrača tudi v sodobna gospodarstva. Nanj so postali pozorni v ZDA in Veliki Britaniji, kjer so postali vodniki, kako »uspešno barantati ... in ohraniti dostojanstvo«, tako rekoč obvezno branje pred nakupi. Novinarji New York Timesa so raziskali različne prijeme, ki jih uporabljajo kupci, da bi prišli do blaga po čim nižji ceni. Od trgovca denimo zahtevajo vračilo denarja za blago, ki so ga kupili pred razprodajami, saj se čutijo ogoljufane. Diana Thang, poslovodkinja draguljarne Grace na Trgu San Francisco v New Yorku, je povedala, da toliko poskusov barantanja, kot jih je danes, ni bilo več desetletij skupaj. »Nakit ponujamo po nizki ceni, vendar kupci še zmeraj niso zadovoljni z njo. Ogledujejo si izdelke, ki stanejo 1000 dolarjev, zanje pa bi odšteli 200 ali 300 dolarjev.« Barantanje za ceno je mogoče seveda le v manjših trgovinah, saj v velikih trgovskih verigah nimajo zanj ne ljudi ne časa.
Tanya Gold, novinarka Guardiana, ki je raziskovala pojav barantanja v Londonu in se ves dan pogajala o cenah po različnih trgovinah, je nazadnje pristala pri uličnem prodajalcu in pribarantala za pol funta nižjo ceno za oreščke, oblite s karamelo. Drugim prodajalcem je bilo neprijetno, njej pa nerodno pogajati se o ceni. Znani britanski zgodovinar Niall Ferguson je na novinarkino vprašanje, zakaj ob nakupih ne barantamo več, odgovoril, da »smo sramežljivi. Če barantaš, si videti reven, ljudje pa neradi priznajo, da so revni.« Barantanje je bilo sicer ključno orodje v razvoju denarnega sistema, saj se je z njim vzpostavljala cena. S pojavom konkurence pa se zdi, da to namesto nas opravijo podjetja in trgovci. »Vprašanje je, zakaj je barantanje kot orodje za sporazumevanje o ceni izginilo. Barantanje je v resnici zaželeno. Gre za izmenjavo signalov med kupcem in prodajalcem. In tržne ekonomije potrebujejo takšne signale,« pravi Ferguson. Če upoštevamo to misel, vidimo, da z barantanjem sami vplivamo na ceno, ne da to počnejo ekonomisti namesto nas in v našem imenu.
Posledice krize načenjajo človekovo dostojanstvo. Ogroženi sta avtonomija in svoboda človeka kot družbenega bitja, ki se je na osebni ravni in v primežu krize znašel v brezizhodnem položaju. Teh nevarnih razmerij se ob razčlenjevanju vzrokov in posledic sedanje krize ne loteva nihče. »Biti odvečen je lahko uničujoča, včasih kruta izkušnja,« je za časnik Guardian povedal Phillip Hodson, sodelavec Britanske zveze za svetovanje in psihoterapijo, vendar hkrati poudaril, naj se ljudje zavedajo, da niso osebno »odgovorni za ciklično delovanje gospodarstva. Kreditni krč se ni začel na njihovem dvorišču.« Toda po Hodsonu o tem marsikdo ne more razmišljati razumsko. In od tod, pa čeprav le v podzavesti, pri ljudeh občutek osebne krivde, zlasti pri tistih, ki zaradi krize izgubijo službo, kar je najhujše v življenju ljudi, ki ga vsak dan živijo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev
Gre za 'biti' in ne za 'imeti'
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.