Pahorjev popravni izpit

»Vladavina prava, ne ljudska volja, je edini in najpomembnejši korektor dveh demokraciji lastnih anomalij: diktature javnega mnenja in oblastne koruptivnosti izvršilne veje oblasti,« je pred slabim letom dni v Mladini razmišljal Goran Klemenčič, ki je bil takrat še predavatelj kazenskega prava na Fakulteti za varnostne vede. »Nekdanji ameriški predsednik Andrew Jackson, ki se ni strinjal z odločitvijo vrhovnega sodišča, je nekoč sodnikom dejal: sprejeli ste sodbo, a kje so vaše policijske enote, da jo boste uveljavili? Jacksonov duh že nekaj let straši tako v Sloveniji (ne pozabimo izbrisanih) kot v čezmejni Koroški!« Klemenčič je pač trdno prepričan, da je pravo prevlada moči logike nad logiko moči, razuma nad silo. In da tudi zato v demokratičnih državah obstajajo ustavna sodišča. »Oblast, ki ne izvrši odločbe ustavnega sodišča, se v tem pogledu v ničemer ne razlikuje od nasilneža, ki si svoje vzame s palico namesto z argumentom.«
Intervju o vladavini prava je nastal lansko poletje. Od takrat se je zgodilo veliko stvari. Bile so volitve, padla je Janševa vlada, Klemenčič pa je kljub temu, da se je politike otepal, postal državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve. Iz strokovnjaka in univerzitetnega predavatelja se je (začasno) prelevil v politika.
Se je sedaj retorika državnega sekretarja spremenila, je Klemenčič zaradi nove vloge svoje vztrajanje pri vladavini pravne države zamenjal s političnim pragmatizmom? Kot kaže, ni - prva večja naloga, ki sta se je na Štefanovi lotila Klemenčič in njegova šefica Katarina Kresal, so izbrisani, prebivalci Slovenije, ki so nekoč ostali brez stalnega bivališča, država pa je ali nanje pozabila ali pa je iz njihovih usod in lastne napake kovala politične koristi. Zaveza o ureditvi izbrisanih je zapisana v koalicijski pogodbi, v njej pa je omenjen tudi zakon, ki naj bi uresničil presojo ustavnih sodnikov. »Ustavne odločbe se bomo držali kot pijanec plota,« je decembra obljubil Klemenčič in to obljubo so na ministrstvu te dni začeli praktično uresničevati.

Novi človek

Kdo je pravzaprav Goran Klemenčič, sekretar, ki si je za enega od ciljev svojega mandata zadal ustavno ureditev položaja izbrisanih? Klemenčič je študiral na Pravni fakulteti v Ljubljani, magistriral je na Harvardu, pred kratkim je spisal doktorat na National University of Ireland. Je strokovnjak za kazensko pravo in eden od najboljših slovenskih poznavalcev policijskih pooblastil, človekovih pravic, po novem pa tudi član strokovnega sveta za kaznovalno pravo, oblikovanega pri ministru za pravosodje. Njegove strokovne izkušnje so impresivne. Klemenčič že nekaj let sodeluje s Svetom Evrope, z Združenimi narodi, dela za Evropsko komisijo, svetoval je vladnim in mednarodnim ustanovam v Rusiji, na Kitajskem, v državah Srednje Azije, v Latinski Ameriki, je tudi član delovne komisije OECD za korupcijo. Pravzaprav je bil njen član, saj je pred leti iz nje demonstrativno izstopil. Razlog? Negativni odnos Janševe vlade do slovenske komisije za preprečevanje korupcije ...
Klemenčič kot predavatelj ni nikoli izbiral besed, ko je ocenjeval delo politike in delo policije. Ko so policisti nadzirali gibanje družine Strojan v Postojni, je Klemenčič dejal, da če neupravičen policijski nadzor ne bo ustrezno preiskan, »slovenska ustava ni vredna papirja, na katerem je napisana«. Ko so aretirali tožilca Penka, je izjavil, da je minister Mate policijski minister, pa četudi operativno vodenje policije ni njegovo delo. Klemenčič je bil kritik Šturmove horuk reforme kazenskega zakonika, ostro je nasprotoval policijskemu uvajanju paralizatorjev (in jih takoj, ko je prišel na ministrstvo, odpravil), javno je govoril o tem, da je Slovenija nad evropskim povprečjem pri uporabi policijskega prisluškovanja telefonskim pogovorom. Zanj je bilo spoštovanje pravne države vseskozi temeljni princip delovanja demokratične države, v svojih analizah je večkrat poudaril, da je Slovenija pozabila, kakšen je pomen prava in kakšen je pomen spoštovanja človekovih pravic. »Slovenija bi se morala v smislu pravne države preprosto resetirati, začeti znova in 'naložiti' slovensko ustavo,« je dejal v že omenjenem intervjuju za Mladino.

Nove številke

Kaj se je torej zgodilo z izbrisanimi? Nova ekipa na ministrstvu je takoj po prevzemu oblasti začela brskati po starih kartotekah, informacijskem sistemu, strokovne službe so po nekaj tednih na novo preštele izbrisane. Po zadnjih informacijah je bilo izbrisanih prebivalcev februarja 1992 23.747 in ne 18.305, kot se je mislilo doslej. Različni številki sta posledica različnih interpretacij in evidenc o tem, komu je država na dan izbrisa vzela status stalnega bivališča, in tudi te nove številke so le okvirni približek, še ne prava, dokonča ocena. Evidence so razkrile, da je bilo med izbrisanimi skoraj 3400 mladoletnih oseb, večina moških, največ takšnih z državljanstvom Bosne in Hercegovine, in le 235 tistih, ki imajo danes državljanstvo Republike Srbije.
Številke o državljanstvih so brez prave primerjalne vrednosti, saj državljanstvo še ne določa narodnosti, vseeno pa kažejo na to, kako del politike na pamet govori o množici izbrisanih srbskih oficirjev. »Zelo na pamet smo govorili, kakšna je bila starostna struktura teh ljudi, koliko je bilo oficirjev, koliko ni bilo pripadnikov JLA, iz katerih držav so prihajali in tako naprej,« je v televizijski oddaji Polemika, ki je tematiko izbrisanih presenetljivo predstavila brez hujskaštva, nova dejstva predstavil Klemenčič. »Mi smo verjeli, ko smo prišli na ministrstvo, da ti podatki nekje obstajajo, a ni bilo tako. Nobena vlada doslej, ne leva, ne desna, ni opravila tega, kar je treba opraviti, preden se lahko nekdo odloči, kako bo ta problem reševal.« Vseh podatkov pa vseeno ni. Na ministrstvu so recimo iskali številke o tem, koliko ljudi je bilo prisilno odstranjenih, koliko ljudem so zavrnili vstop v državo, pa jih niso našli. Podatki o teh postopkih se niso elektronsko vodili, policija jih je leta 2000 uničila.

Novi zakon

Ministrstvo naj bi februarja začelo izdajati dopolnilne odločbe tistim, ki jih niso dobil v času Rada Bohinca (po nekaterih ocenah naj bi jih bilo med 8000 in 10.000), hkrati pa se vzporedno pripravlja zakon, ki bo urejal položaj tistim izbrisanim, ki danes še nimajo urejenega statusa. Teh naj bi bilo po novih podatkih ministrstva za notranje zadeve 9524.
»Imam zelo dober, pravzaprav odličen občutek,« pravi Matevž Krivic, nekdanji ustavni sodnik in zastopnik izbrisanih. »Pripravljenosti ministrice in sekretarja, da se uredi problematika izbrisanih, se sploh ne da primerjati s tistim, kar so delali prejšnji. To velja zlasti za Bohinca, ker minister Mate že v samem izhodišču ni želel urediti tega problema.« Podobnega mnenja je tudi Blaž Kovač iz Amnesty International. »Dobili smo močna zagotovila, da se bo vsaj področje statusa rešilo na primeren način. Res pa je, da problem izbrisanih ne spada samo v domeno ministrstva za notranje zadeve, in pričakujemo tudi podobne odzive z drugih ministrstev in od najvišjih predstavnikov te države«. Kovačev optimizem ni brez podlage, saj Klemenčič že veliko let sedi v posvetovalnem telesu slovenske Amnesty International.
Navdušenje zagovornikov izbrisanih pa je lahko prenagljeno. Za to obstajata najmanj dva razloga. Prvi je čisto praktičen. »Treba je biti previden,« opozarja Krivic, »vprašanje je, kako bodo delali uradniki, kako bodo izvrševali navodila ministrice, kajti če je kdo tako dolgo kršil človekove pravice, ne vem, kako bo delal sedaj.« Drugi razlog je povsem sistemski, političen, izbrisani so namreč bili in gotovo še bodo tema, ki bo v slovenski politični prostor ponovno pripeljala demagogijo.

Stara politika

Pozicija SDS je znana. Janševa stranka vseskozi nasprotuje izdajanju odločb brez domnevno potrebne zakonske podlage, svari pred milijonskimi odškodninami, govori o tistih, ki so se borili proti Sloveniji. Uporablja nestrpno retoriko, ki je enkrat že zmagala na referendumu.
Drugače je v vladni koaliciji. Kljub temu da vse stranke na načelni ravni podpirajo poteze Katarine Kresal, pa je med politiki čutiti nelagodje. Ne zaradi ministrice, pač pa zaradi premiera. »Zna biti, da bo glavni problem Borut Pahor, ne pa Janez Janša,« je dejal eden izmed njih.
Kresalove to ne moti. »Z izdajo dopolnilnih odločb bomo izpolnili našo ustavno in moralno obveznost do navedenih ljudi,« trdi ministrica. In podpora v koaliciji? Lahko zaradi vztrajanja pri izdajanju odločb izbrisanim razpade koalicija? »Zame tu ni nobenih dilem in kolegi v koaliciji me pri tem podpirajo,« odgovarja ministrica.
O tem, da vlada podcenjuje problem izbrisanih, kaže dogodek izpred tedna dni. 15. januarja je parlamentarna komisija za peticije in človekove pravic izglasovala sklep SDS, da naj se položaj izbrisanih uredi tako, da se vsak primer obravnava posebej, da se izločijo tisti, ki so na strani okupatorja aktivno sodelovali v napadu na samostojno državo Slovenijo, da se omeji oziroma izključi izplačilo odškodnin. Amandma je bil podprt s tremi glasovi večine proti dvema. Vseh poslancev vladne strani ni bilo na glasovanju in zato bo morala poslanska večina na seji državnega zbora vložiti nov, drugi amandma. Dolgovezni razpravi o izbrisanih ob obravnavi poročila varuhinje se državni zbor ne bo mogel izogniti.
Kakorkoli že, Klemenčič in Kresalova sta s svojimi javnimi nastopi in odločnim zagovarjanjem človekovih pravic postavila politične standarde, ki jih bo težko znižati. Izdajanja odločb Pahor ne more več zaustaviti. Težje bo koalicijsko oblikovanje zakona, ki lahko v skrajnem primeru naleti na referendum. Zakon se bo namreč usklajeval po ministrstvih, po strankah, s političnim soglasjem. A umik ni več možen.
Borut Pahor je nekoč za Mladino dejal, da se je ena od največjih napak v njegovi politični karieri zgodila tistega večera, »ko sem vstopil v sobo generalne sekretarke državnega zbora in vprašal, ali je res, kar govorijo nekateri juristi, da bi morali odločitev glede referenduma o izbrisanih še tisti večer odnesti na ustavno sodišče. Storil bi prav, če bi pobral tiste papirje z mize in jih nesel na ustavno sodišče. Zagotavljala je, da to ni potrebno in da bo dovolj zgodaj, če to storimo naslednje jutro. Težko si predstavljate, kako mi je bilo težko, da tega nisem storil, ko sem naslednji dan izvedel, da smo zamudili rok«. Posledica Pahorjeve napake je bil referendum o izbrisanih. Danes pravi, da mu je za to potezo žal. Pet let kasneje ima možnost, da svojo napako popravi.