Ne čudež na Hudsonu, ampak prisebnost posadke
Na vodni gladini sta brez žrtev doslej pristala letalo družbe Pan American, na valovih Tihega oceana leta 1956, in ruski tupoljev 124, na gladini reke Neve v Sankt Peterburgu leta 1963
Združene države Amerike imajo novega junaka. To je postal 58-letni pilot letalske družbe US Airways Chesley B. Sullenberger III., ki je prejšnji četrtek z airbusom 320 s 155 potniki in člani posadke uspešno zasilno pristal na reki Hudson v New Yorku, potem ko je jata ptic neposredno po vzletu z letališča LaGuardia v New Yorku uničila oba motorja letala. Posnetki nenavadnega pristanka, potapljajočega se letala in potnikov, ki na krilih letala čakajo na reševalne ribiške in druge ladje, so obkrožili svet. In Američani imajo, ob novem predsedniku, še enega junaka, v čast katerega ustanavljajo klube oboževalcev in mu namenjajo cele spletne strani. Pilotu Sullenbergerju bodo zagotovo, če se ne bo v kratkem zgodilo še kaj, kar bi pomaknilo njegovo dejanje v pozabo, postavili tudi spomenik, saj je po besedah guvernerja države New York, Davida Patersona, eden izmed meščanov zanj že prispeval skoraj sedem tisoč evrov. Novemu nacionalnemu junaku se ni mogel izogniti tudi inavguracijski štab predsednika Baracka Obame, ki je pilota povabil na njegovo ustoličenje, župan mesta pa je članom posadke v znak priznanja izročil mestne ključe.
Preiskovalci so že v ponedeljek na podlagi analize črnih skrinjic ugotovili, da so za neljubi pristanek airbusa na Hudsonu krive gosi. Uradno je torej vzrok jasen, posadka in pilot pa še ne dajeta izjav, saj je pilotsko združenje prepovedalo Sullenbergerjev nastop na TV, ker še ni »pravi čas za intervjuje«.
No, ne glede na to, da glavni akterji zgodbe še niso spregovorili, pa poznavalci z vseh koncev sveta potrjujejo, da je Sullenbergerjev pristanek na Hudsonu izjemen podvig, saj je pristal z letalom na vodi skoraj brez poškodb same strukture letala. »Marsikaj bi lahko šlo narobe, saj je airbus 320 trčil ob gladino reke s hitrostjo 230 kilometrov na uro, voda pa je pri takšnih hitrostih trda kot asfaltna ali betonska površina. Prav neverjetno je, da letalo ni oplazilo niti enega izmed množice plovil na reki. Če ne bi pilot lahkotno pristal, bi se lahko letalo zaradi prevelike hitrosti ob dotiku z vodo odbilo v zrak, zaradi nepravilnega pristanka bi lahko prišlo do loma trupa letala, ali pa bi se letalo zavrtelo in se zaletelo v bližnji trajekt. Za potnike in posadko bi lahko bila usodna tudi odpoved hidravlike, saj bi pilot lahko izgubil nadzor nad njim ...« nam je možne scenarije »čudeža na Hudsonu« opisal Dalibor Jovanović, pilot in kontrolor zračnega prometa. Ko je Sullenberger ugotovil, da je v nevarnosti, saj sta oba motorja odpovedala, se je moral skupaj s posadko odločiti za tvegan manever, kajti jasno je bilo, da se jim ne bo uspelo vrniti na letališče LaGuardia, za pristanek na drugih dveh newyorških letališčih, Newark in JFK, pa je bilo letalo na premajhni višini.
In odločil se je za spust na Hudson, kajti vsak drugačen »pristanek« bi zagotovo terjal človeška življenja meščanov New Yorka, ki imajo še živo v spominu tisti 11. september, ko sta se v ruševinah znašla znamenita newyorška dvojčka. Pristanek na Hudsonu je bil sicer tvegan, vendar je pilot Sullenberger ocenil, da bi bile posledice drugačne odločitve še bolj nevarne. Sicer pa je Sullenberger izkušen pilot, s kariero dobrega vojaškega pilota, ki se je po vojski ukvarjal z varnostjo v zračnem prometu in večkrat sodeloval pri preiskavah nesreč. Popoln profesionalec, ki je imel naštudirane menda v malem prstu podobne scenarije nesreč! Zgodovina pa pozna vsaj še osem podobnih primerov »čudežnega« pristanka na vodi, resda nikoli tako brezhibnega, ki je uspel pilotu Sullenbergerju. Toda po Toddu Curtisu, strokovnjaku za varnost letal, je leta 1963 potniško letalo Tupoljev Tu124 na poti iz Estonije v Moskvo prav tako pristalo na gladini reke Neve brez žrtev. Kot učbeniški primer po poznavalci navajajo leto 1956, ko je letalo družbe Pan American pristalo v Tihem oceanu, vsi potniki in člani posadke pa so »čudežno« preživeli. »V vseh drugih primerih, vključno s pristankom letala Air America, ki je leta 1982 na poti iz Floride v Washington nenadzorovano trčilo v vodo, so bile človeške žrtve,« piše Curtis v reviji Time. Tako je leta 1970 letalo letalske družbe ALM na poti iz New Yorka proti otoku st. Maarten, po treh neuspešnih pristankih, pristalo v Karibskem morju. Umrlo je 20 z varnostnimi pasovi neprivezanih potnikov. Leta 1996 je posadka ugrabljenega etiopskega letala na poletu čez Komore, otoško državo v Indijskem oceanu, poskušalo pristati na morju, od 172 pa je pristanek preživelo le 45 potnikov. Statistika pa dokazuje, da imajo letalske nesreče, ki se končajo s pristankom v vodi, relativno manj žrtev. Brez žrtev pa so takšni pristanki možni le, če letala po pristanku na vodi »lebdijo dovolj dolgo« in imajo potniki možnost za izkrcanje. Ta čas pa je za potniška letala skopo odmerjen, saj potniško letalo v povprečju potone v 90 sekundah. Vendar izkušeni pilot Patrick Smith v reviji Time svetuje: »Če že morate zasilno pristati, potem je najbolj primerna lokacija relativno mirna reka in reševalci z vso opremo le nekaj trenutkov od pristanka.«
Sicer pa je potovanje z letali za zdaj najbolj varno, saj je statistično gledano možnost, da umreš na letalu, če gledamo le 25 najboljših letalskih ponudnikov 1 : 10,46 milijona. Pri 25 najslabših družbah pa odstotek naraste na 1 : 723,819. Se pravi, da je nesreča s smrtnim izidom na vsakih 723.819 poletov. Med vzroki za letalske nesreče pa so naleti ptic, ki stanejo letalsko industrijo milijone dolarjev, pravega orožja proti tej nadlogi pa še niso izumili. Za večino nesreč pa je vendarle kriv človeški dejavnik ali pa okvare na letalu. Po statistiki, ki jo vodi švicarski Državni urad za letalske nesreče v Ženevi, je bilo od leta 1918 17.140 nesreč, v katerih je umrlo 120.017 ljudi, 92.192 je jih je bilo ranjenih. Če te podatke primerjamo s podatki o krvavem davku na cestah, je potovanje z letali precej manj tvegano.
Zgodovina letalskih nesreč pa piše tudi zanimive zgodbe. Prav nenavadno je leta 1994 ravnal pilot airbusa A310 na poletu iz Moskve v Mezhduretshensk, ki je dovolil 11-letni hčerki in 16-letnemu sinu, da se izmenjujeta na pilotskem sedežu. Ko je deček nehote izklopil avtopilotski mehanizem, se je letalo zavrtelo za 90 stopinj, kopilotu pa ga več ni uspelo poravnati. Umrlo je vseh 75 potnikov. Leta 1990 je letalu družbe British Airways na poti iz Birminghama v špansko Malago odpadlo sprednje vetrobransko steklo, dekompresija pa je pilota vlekla skozi okno, vendar ga je stevardesa v zadnjem hipu zagrabila in s kopilotom sta ga za noge privezala na sedež. Kopilotu je uspelo zasilno pristati v Southamptonu, pilot pa jo je odnesel zaradi petnajst minutnega visenja skozi okno le z ozeblinami in nekaj zlomi.
Huje je bilo na letu letala United Air Lines iz Honolula na Havajih v Sydney, saj so se zaradi kratkega stika odprla vrata za prtljago, dekompresija pa je posrkala vase devet potnikov. A letalo je uspešno pristalo. Film Padati z neba (Falling from the Sky) prikazuje dogodke v letu 1993, ko je letalu družbe Air Canade na letu iz Ottawe proti Edmontonu zaradi pokvarjene naprave za merjenje količine goriva zmanjkalo goriva na 8000 metrih višine, a je posadki zaradi prisebnosti uspelo »odjadrati« do letališča Gimli, nekdanje vojaške baze na dva tisoč metrih nadmorske višine.
Piloti so seznanjeni z vsemi nevarnostmi, ki prežijo na njihove jeklene ptice ob vzletu, pristanku in med samim letom. Ob jatah ptic so to tudi strele, bočni veter, led na krilih, vendar se je vsemu temu zdaj že zaradi budnega bdenja kontrolorjev na letališčih in v zraku večinoma mogoče izogniti. Piloti preigravajo na simulatorjih večino (ne vseh naenkrat) možnih scenarijev in »zato so dobro seznanjeni s performancami letala, obteženega z ledom, ali pa recimo z režimom pristajanja ob bočnem vetru, ki presega dovoljene maksimalne vrednosti, vendar pa pristajanja na vodi brez motorjev verjetno še nikjer doslej niso trenirali,« pravi Jovanović.
Med »krivci« za letalske nesreče so tudi gore, različni stebri in celo izbruh vulkanov. Leta 1979 je vulkan izbruhnil prav v času pristajanja letala Garuda Indonesia Fokker F28 v Indoneziji. Posadki ga ni uspelo rešiti. Leta 1981 je letalo NLM Cityhopper pri Rotterdamu uničil tornado. Ko je leta 1982 jumbo jet družbe British Airways letel skozi oblak vulkanskega dima južno od Jave, so bili uničeni vsi motorji, posadka pa je z jadranjem uspešno pristala. Leta 1985 je letalo Iberia na letu 610 zaradi megle blizu Bilbaa v Španiji trčilo ob anteno na tisoč metrov visoki gori Oiz in strmoglavilo. In če smo že pri bolj bizarnih letalskih nesrečah, ne moremo mimo bermudskega trikotnika, ki leži med Bermudi, Florido in Kubo, kjer naj bi nenavadno magnetno polje požiralo ladje in letala. Dokazano pa povzroča težave na elektronskih in navigacijskih sistemih. Gian Quasarin v knjigi Bermudski trikotnik piše, da je v tem trikotniku v zadnjih 25 letih izginilo 75 letal. Najbolj znano pa je izginotje petih bombnikov »Flight 19« decembra 1945 v bližini Floride. Nikoli niso našli preživelih ali ostankov letal. Med večjimi reševalnimi letali, ki so prečesavala območje Bermudskega trikotnika, je neznano kam izginil tudi traning 49, za kar niso našli pojasnila.
In če se povrnemo k »čudežu na reki Hudson«, omenimo še incident lanskega septembra, ko je uspelo ameriškemu višjemu častniku Johnu Cowardu boeing 777, ki je priletel iz Pekinga, usmeriti proti letališki stezi na londonskem Heathrowu. Letalo je brez opozorila tik pred pristankom izgubljalo hitrost, saj sta mu odpovedala oba motorja. Kasneje je Coward za Daily Mirror povedal: »Naenkrat ni bilo nobenega zvoka iz trupa in letalo je začelo jadrati. A uspelo mi ga je poravnati s pristajalno stezo.« Kriv je bil led, ki je onemogočil dotok goriva. A tudi ta operacija ni bila čudež, ampak splet srečnih okoliščin v kombinaciji s Cowardovimi izkušnjami in znanjem, menda se je počutil kot voznik vozila po zaledenelem klancu brez zavor.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.