Tajkunski posli
Stari nogometni mogotci so s svojimi klubskimi igračkami zašli v dolgo slutene težave, v igro pa so zdaj vstopili novi
Absurdna burka je vrhunec in začasen konec doživela minuli ponedeljek ob 22.45. Predsednik vlade se je po telefonu v živo javil v oddajo butične televizijske postaje in oznanil odrešitev z besedami: »Ostaja v Milanu. Zanj denar ni vse!« Sledila sta aplavz v studiu in vsesplošno olajšanje. Najboljši Milanov nogometaš Kaká je torej zavrnil ponudbo najbogatejšega nogometnega kluba na svetu Manchester Cityja, ki bi mu navrgla 19 milijonov evrov letne plače, njegovemu dosedanjemu klubu pa okroglo 130 milijonov evrov odškodnine. Berlusconi je želel sporočiti, da vrednote zdravega duha v sodobnem svetu še nekaj pomenijo.
Mar res? Že to, da je odločitev 26-letnega brazilskega nogometnega zvezdnika Ricarda Izecsona dos Santosa Leiteja, bolj znanega pod bistveno krajšim umetniškim imenom, po telefonu javnosti sporočil kar predsednik italijanske vlade in lastnik slovitega kluba AC Milan - poosebljenje tajkuna Silvio »Il Cavaliere« Berlusconi - je dovolj nenavadno. Navsezadnje je Berlusconi pred leti, v prejšnjem premierskem mandatu, z uzakonitvijo kreativnega računovodstva rešil svoj klub ter večino tekmecev v italijanski ligi. Tudi oddaja, v katero se je potrudil poklicati - Il Processo di Biscardi (Biscardijevo sojenje) na digitalni televizijski postaji 7Gold -, ima pomenljivo zgodovino, saj jo ureja in vodi 78-letna televizijska legenda Aldo Biscardi. Ta je bil kot izvajalec inštrukcij velikega nogometnega manipulatorja Luciana Moggija vpleten v veleškandal Calciopoli, ki je dodobra zamajal temelje italijanskega nogometa. Berlusconijev AC Milan jo je tedaj odnesel s praskami, pa tudi Biscardi je brez večjih pretresov preživel šestmesečni suspenz, ki mu ga je naložila italijanska novinarska zbornica.
Berlusconi, čigar predsedniška funkcija v klubu v času predsedovanja vladi miruje, je bil seveda voljan svojega najbolje plačanega nogometaša za 130 milijonov evrov prodati v Anglijo, a je končno odločitev prepustil Kakáju. (Berlusconijevi) mediji so gnev javnosti zvito usmerili predvsem v Kakájevega očeta in menedžerja Bosca Leiteja, ki naj bi se bil z izvršnim direktorjem angleškega kluba Garyjem Cookom že dogovoril o vseh podrobnostih prestopa. Cook, ki je naposled z dolgim nosom odšel iz Milana, je kasneje zlival gnojnico na italijanski klub, Berlusconi pa se je na široko hvalisal s športnimi in srčnimi motivi, ki naj bi bili vodili njegovega igralca. Je bilo v resnici zadaj kaj drugega? Globoko verni Kaká, ki po koncu nogometne kariere želi postati duhovnik brazilske evangeličanske ločine, je morda celo podvomil o skladnosti izvora ponujenega denarja z njegovim prepričanjem, so sklepali nekateri komentatorji. Ali pa je v zakulisju Berlusconi vendarle spletkaril odločneje in konkretneje?
Da je vsaj pri Berlusconiju vedno v ozadju denar, ni treba posebej dokazovati. Je pa res, da so stari nogometni mogotci v vsesplošni finančni krizi s svojimi klubskimi igračkami zašli v dolgo slutene težave. Manchester City je izzivalec, ki podira stari svet. Njegov lastnik je finančna skupina okrog naftnega šejka Mansurja bin Zajeda Al Nahjana iz Abu Dabija (enega izmed emiratov ob Perzijskem zalivu), ki je tradicionalni klub lani poleti za dobrih 250 milijonov evrov kupila od prejšnjega lastnika - nekdanjega predsednika tajske vlade in podjetnika Thaksina Shinawatre (ljubkovalno imenovanega tudi »tajski Berlusconi«).
City ima srečo, da njegovih novih lastnikov (še) ni prizadel niti dramatični padec cen nafte niti globalni finančni zlom. Prvi dan po prevzemu kluba so za dobrih 40 milijonov evrov iz madridskega Reala pripeljali Brazilca Robinha. Po mnenju poznavalcev dogajanja na Arabskem polotoku se jim že publiciteta v zvezi s klubom zdi vredna vlaganj. Edino, kar jih moti, je športni neuspeh sinje modrih: City se skupaj s polovico angleške Premier lige bori za obstanek.
Abudabijski promocijski fanatiki so z razmetavanjem denarja v sedanjih finančnih razmerah naenkrat postali velike izjeme. Dvajset klubov angleške Premier lige, ki skupaj tržijo tekmovanje, je v sezoni 2007/08 sicer ustvarilo 1,8 milijarde britanskih funtov (tedaj skoraj 2,5 milijarde evrov) prihodkov, s čimer je za več kot 40 odstotkov prekosilo najbližjega zasledovalca iz nabora podobnih tekmovanj - italijansko Serie A. Kar zadeva ta element je Premier liga na svetu v športni poslovni dejavnosti zaostajala le za severnoameriškimi ligami NFL (ameriški nogomet), MLB (baseball) in NBA (košarka). A stanje že pred izbruhom krize na Wall Streetu ni bilo rožnato, saj je večina klubov dejansko poslovala z izgubo, predvsem zaradi podivjanih plač in odškodnin za prestope igralcev in trenerjev. V drugi polovici lanskega leta se je podoba dramatično poslabšala, predvsem zato, ker je finančni zlom prizadel številne lastnike klubov. Tudi najboljši niso izjeme. Delnice Manchester Uniteda je ameriški poslovnež Malcolm Glazer leta 2005 na londonski borzi v celoti pokupil z velikanskim kreditom (okoli 850 milijonov ameriških dolarjev), nato pa ga je obesil klubu v breme. »Rdeči vragi« so tako v trenutku postali najbolj zadolžen športni klub na svetu. Nič bolje ni niti pri londonskem Chelseaju, ki živi le na račun ruskega donatorja Romana Abramoviča. A ta sploh ni lastnik kluba, pač pa mu je le (brezobrestno) posojal denar. Chelsea je Abramoviču dolžan že skoraj 900 milijonov evrov, v zadnjih dneh pa so se pojavile govorice, da se ga želi bogati Rus znebiti. Razlog je predvsem v tem, da se je Abramovičevo premoženje po pisanju moskovskega časnika Izvestija samo v zadnjih mesecih skrčilo s 17 milijard evrov na »bore« tri milijarde, pri čemer ta ostanek najedajo posojila in likvidnostne težave pri Abramovičevih poslih. Ameriška lastnika Liverpoola Tom Hicks in George Gillett sta pri Royal Bank of Scotland, pri kateri sta si sposodila več kot 250 milijonov evrov za predlanski odkup kluba, nedavno komaj dosegla šestmesečno reprogramiranje dolga. Londonski Arsenal ima težave z obročnim odplačevanjem kredita za gradnjo novega stadiona, položaj pa je najbolj dramatičen pri še enem klubu iz prestolnice - West Ham Unitedu. Njegovega islandskega lastnika Björgólfurja Guðmunds-sona je zlom druge največje banke v državi, Landsbanki, katere 40-odstotni lastnik je bil, spravil na rob propada. Finančni strokovnjaki napovedujejo, da mu - s klubom vred - marca grozi bankrot. Vsi njegovi dosedanji poskusi, da bi klub prodal za 250 milijonov evrov (toliko potrebuje, da si reši kožo), so klavrno propadli, saj je najboljši potencialni kupec (seveda iz zalivskega prostora) ponujal trikrat manj.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.