Dr. Božidar Debenjak, filozof

Božidar Debenjak (1935) je v začetku šestdesetih let začel poučevati na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, nazadnje je bil profesor za predmeta socialna filozofija in filozofija zgodovine. Od leta 2001 je zaslužni profesor. Njegova bibliografija obsega več kot 300 naslovov, večinoma v revijah in zbornikih, v knjigah pa: Friedrich Engels - Zgodovina in odtujitev (1970 in 1981); V alternativi: Marksistične študije (1974) in Vstop v marksistično filozofijo (več izdaj). Uredniško in prevajalsko je sodeloval pri izdaji Marxovih del v slovenščini, prevedel Heglovo Fenomenologijo duha in Um v zgodovini. Kot kritični opazovalec svetovnih in domačih družbenih razmerij opozarja, da se bo vzpon novih gospodarstev hitro izpel brez svobodnega posameznika. “Če se to ne bo zgodilo, je celotna zgodba o evropski emancipaciji posameznika, recimo ji zahodnjaška, okcidentalna, nekaj, kar bo šlo žal lahko na smetišče zgodovine,” pravi dr. Debenjak.

Pri analiziranju vzrokov za sedanjo družbeno krizo, ki je zajela ves svet, družboslovci, državniki in politiki posegajo po delih starih mislecev, da bi morda v njih našli primerna zdravila za sedanje bolezni sveta. Lani je tudi v Sloveniji izšel zbornik O spremembi sveta, v njem pa je ekspliciran pomen Marxovih tez o Feuerbachu, še zlasti 11. teza, ki pravi, da so »filozofi svet samo različno razlagali; gre pa za to, da ga spremenimo«. Vsekakor pa je treba svet, ki ga hočemo spremeniti, najprej spoznati, da bi lahko bili kos zahtevnim spremembam.

> Drži. Še posebej zato, ker smo danes v najgloblji krizi v zgodovini človeštva, ki ni le gospodarska, ampak ima, tako kot vsaka večja kriza, širše družbene razsežnosti. In ni se začela pred letom ali dvema s težavami na ameriškem nepremičninskem trgu, ampak segajo njene korenine v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko so jo poimenovali z naftno krizo, čeprav je vsebovala vse elemente strukturne krize. Take strukturne krize trajajo približno 25 let, nato je vedno doslej sledilo približno enako dolgo obdobje prosperitete. S sedanjo krizo pa je drugače: ni se končala nekje v devetdesetih letih in prešla v prosperiteto, temveč se nadaljuje in se je zdaj zaostrila v finančno krizo, njena sedanja faza pa je finančni zlom.

V uvodu k omenjenemu zborniku trdite, da je v izgubo šlo vse, kar je imelo trdnost.

> Začelo se je z izgubo zlate podlage dolarja v času vietnamske vojne, ko so ZDA v resnici prinesle stroške te vojne na svet in njegovo gospodarstvo. Da je to popolnoma iracionalna vojna, je bilo vsem jasno, vendar ameriškega hitenja v vojno nihče ni mogel preprečiti. Tisti čas so se temu upirali skoraj le študenti po Evropi in v ZDA, establishment pa je to razmeroma toleriral, ker je bilo vsem, tudi lastnikom kapitala, jasno, da za to vojno mečejo tudi neameriški denar skozi okno. Morda pa je današnji čas bolj zrel za potrebne družbene spremembe, saj se je kapitalizem začel kazati v svoji vampirski podobi, a doslej nihče ni imel moči zaustaviti tega pohoda. Z globalizacijo so nastopile v svetu prave »kobilice«, kot temu pravi sedanji predsednik socialdemokratske stranke v Nemčiji, Franz Müntefering, različni bančni in penzijski ali podobni skladi zlasti iz ZDA so polni fiktivnega denarja začeli z mislijo na čim večjo rendito pustošiti po evropskih podjetjih, odpuščati v zdravih podjetjih delavce in razprodajati njihovo imetje, z denarjem, ki ga dejansko ni bilo, so se tako uničevala realna podjetja. Po ocenah, ki jih navaja naš ugledni ekonomist dr. Jože Mencinger, se je v tem virtualnem finančnem svetu obračalo od tri- do šestkrat toliko fiktivnega denarja, kot je bilo dejanskega produkta. Priče smo bili torej pravemu ropanju, ki ga je omogočal ta iracionalni način delovanja ekonomskega, predvsem finančnega, sistema. Tako ni šlo več naprej. Balon je moral počiti. Ta virtualna zgradba se je zrušila. In se je. Za sabo pa je pustila pravo opustošenje - a tudi veliko prerazdelitev bogastva.

Bi lahko rekli, da je neoliberalizem, tako kot je Marx rekel za nemško idealistično filozofijo, v resnici »lažna zavest«, ni pa nikoli in nikjer zares zaživel, četudi ga je bilo povsod vse polno?

> Neoliberalizem je treba proučiti do obisti. Nastopil je pompozno. Še v času nekdanje Jugoslavije je v okviru Marksističnega centra, ki ga je takrat vodil dr. Lev Kreft, izšel zbornik o novi desnici, v katerem je bilo pokazano, kako samozavestno so stopili na oder ideologi neoliberalizma in napovedali, da bo socializem v kratkem le še spomin in da sodi absolutno v preteklost. Kar zadeva realni socializem, se je to zgodilo. Spravili so ga s sveta. Ni bil sposoben tekmovanja s kapitalizmom, kajti socializem, kot smo ga poznali v sovjetskem modelu, je nastal v manj razvitem svetu, na periferiji, in dejansko ni bil alternativa kapitalizmu, ni mogel odločilno vplivati na dogajanje v centru, torej v razvitem zahodnem svetu. Ni imel zadostne demokratične in ne gospodarske razvojne in inovativne potence.
Marx je v Kapitalu zapisal, da se loteva analize družbe tako, kot to počne naravoslovec, odkriva proces tam, kjer se kaže v najčistejši obliki, da bi vedel, za kaj gre. Ta dežela je zanj Anglija, najrazvitejša dežela, ki je drugim, tudi Marxovi domovini Nemčiji, kazala »podobo njihove lastne prihodnosti«. To, kar se je dogajalo v realnem socializmu, pa ni moglo biti podoba prihodnosti; in ko smo pri nas razpravljali o teh vprašanjih, smo se zavedali, da se tisto bistveno dogaja v centru svetovnega kapitala, ne pa na periferiji; tega naši ideologi niso radi slišali, vendar so to resnico morali sprejeti, ker pravega protiargumenta niso imeli.

Pa tako lepo se je menda slišala ideja samoupravljanja.

> To je posebna zgodba, zgovorna, vendar tudi zgodba o zamudništvu. O njej je bil v evropskem delavskem gibanju govor po 1. svetovni vojni. Njeni očetje, Anton Pannekoek, Herman Gorter, Karl Korsch, pa so bili v defenzivi, kajti nagovarjali so delavca, ki po zmagovitem pohodu taylorizma ni bil več posestnik svojega dela in vednosti v delovnem procesu, ampak privesek stroja za tekočim trakom. Samoupravna teorija je torej oblikovala neki humanistični ideal, vendar na nečem, česar več ni bilo. Zanimivo je, da je bil voditelj ruske revolucije Lenin gluh za takšne ideje, saj se je navduševal nad tekočim trakom, kasnejša sovjetska apologetika pa je temu načinu proizvodnje v knjigi Veliki tekoči trak pela emfatično hvalnico, kar si lahko preberete tudi v slovenskem prevodu.

Marx se v svojih analizah kapitalistične družbe res ni mogel ukvarjati z ruskimi zadevami, ker te prve »dežele socializma« še ni bilo, ko pa je nastala, je bil to v resnici odmik od Marxovih idej.

> Ruska boljševistična teorija in praksa sta daleč od Marxa. Če preberete knjigo srbske zgodovinarke Latinke Perović Planirana revolucija, boste v njej našli množico predhodnikov boljševizma - z nekaterimi je polemiziral tudi Marxov sodelavec Friedrich Engels -, ki so imeli svoje, »ruske« teorije o družbenem razvoju. Iz teh virov je v glavnem črpala ruska revolucija. Nemška komunistka Rosa Luxemburg, ki jo je pred 90 leti ubila nemška soldateska, je v svoji Ruski revoluciji najbolj trdo kritizirala Leninovo ekipo in zagovarjala libertarni socializem, ki je bistven za Marxa. Boljševike je od vsega začetka opozarjala, naj se ne zaplezajo v politično diktaturo, saj, kot pravi, si ni mogoče predstavljati, da bi vrlo ljudstvo, potem ko je vrsto let podpiralo socialistične diktatorje, sprejelo iz njihovih rok popolno svobodo kot božično darilo. Ali, kot je kasneje rekel Herbert Marcuse, »svoboda je pogoj osvoboditve«.

Tudi Slavoj Žižek v eseju Ponavljati Lenina zapiše, da »ponavljati Lenina ne pomeni ponavljati tistega, kar je Lenin storil, ampak to, česar mu ni uspelo, njegove zamujene priložnosti«. Je treba danes tako brati marksistične avtorje?

> Če smo zdaj priče pogorišču evropskih idej, je to tako zato, ker se je doslej znanim modelom realnega socializma posrečilo blamirati socializem in zapraviti humanistični kapital, ki ga vsebuje ta ideja. Potreben bo velik napor in preteklo bo veliko časa, preden se bo koncipirala nova vizija humane družbe, ki se bo soočila s projektom sedanje kapitalistične družbe.
Marx se je po porazu revolucije v letu 1848 zavedal težavnosti tega dela in ostro nastopil proti tisti frakciji znotraj zveze komunistov, ki je zahtevala takojšnjo akcijo in prevzem oblasti, za kar pa ni bila sposobna. Tudi Herbert Marcuse, nemško-ameriški filozof in sociolog, ki so ga nekateri razglašali za ideologa študentskega gibanja konec šestdesetih let prejšnjega stoletja, je sledil temu Marxovemu opozorilu. Uvidel je, kakšno uničenje so socialistični misli prinesle države realnega socializma na periferiji sveta in da so za rešitev problemov preprosto nemočne. Zavedal se je, da prevzem oblasti ne pomeni nič, če nisi usposobljen za upravljanje z njo. V marsičem smo povsem na začetku in zato je zdaj bistveno, da vzpostavimo kritično razmišljanje o vsem, kar se dogaja okrog nas, da se so-očimo z različnimi teorijami družbenega razvoja, vendar jih ne smemo brati triumfalistično, ampak se moramo zavedati tudi njihovih padcev.
Marx je v Tezah o Feuerbachu govoril o spopadu z »lažno zavestjo«, v Grundrisse (Očrtih kritike politične ekonomije) pa se je tudi sistematično lotil razkrinkanja dotedanje politične ekonomije, ki jo je mislil skozi lastni znanstveni aparat historičnega materializma. Danes se le Immanuel Wallerstein loteva radikalno in celostno kritike kapitalističnega sistema.
> O sami naravi kapitalizma je bistveno povedano. Spreminjajo pa se njegove oblike in modalitete. Zato se posamezniki lotevajo kritike kapitalizma le še na posameznih segmentih. Wallersteinov prispevek je pomemben predvsem za analizo razmerij med centrom kapitalizma, torej razvitim zahodnim svetom, in periferijo, manj razvitimi deželami. Konec kapitalizma je napovedal čez petdeset let. Takrat namreč center ne bo mogel več izkoriščati periferije na račun nizkih mezd, nižjih socialnih standardov in nekaznovanega uničevanja okolja.

V tem kontekstu je zanimiv primer komunistične Kitajske, dežele s periferije, ki je postala tretja gospodarska sila sveta z vzponom kapitalizma, vendar brez uveljavljanja demokratičnih standardov in človekovih pravic.

> Kitajska je v zadnji fazi globalizacije odprla svoje gospodarske resurse in ponudila trgu svoje konkurenčne izdelke, ki so rezultat sramotno nizke cene dela. Delavec v tej »deželi socializma« je povsem nezaščiten in brez vsakih pravic. Le poglejte tiste nesreče v kitajskih tovarnah in rudnikih, za katere zvemo, večina pa jih sploh ne pride v javnost. Kako hud problem je s tem, kaže ravnanje evropskega koncerna Siemens, ki je samoiniciativno ustanovil nekakšen podporni sklad za delovne invalide, kar je morda videti cinično, saj se delavci poškodujejo tudi v njegovih tovarnah, vendar pa primitivni in grabežljivi kitajski državni kapitalizem ni sposoben sistemsko pomagati tem ljudem. Kitajska država se še neodgovorno odziva na take primere in dolgo časa poteče, da ukrepa, potem ko prodre v svet novica o nesreči.

Toda Kitajska je v svetu že pomemben igralec tudi kot industrijska, finančna ter inovativna družba.

> Hitro dohiteva razviti svet. Ubrala je enako pot kot pred desetletji Japonska. Tudi japonsko blago je najprej veljalo za poceni in slabo. Niso jih zanimali patenti in niso bili zaskrbljeni zaradi kraje intelektualne lastnine. Na tem posnemanju so gradili svoj razvoj. Če danes slišite za japonsko blago, pa veste, da je vrhunsko. To je že nekaj časa dežela fantastične serije izumov. Kitajci delajo enako in zdi se, še uspešneje. Ko so Nemci prišli na Kitajsko s svojo avtomobilsko industrijo, so jim Kitajci brž postavili ob bok svojega dvojčka Mercedesa, kajpak pod drugo, kitajsko blagovno znamko. Izvrstno kopijo nemškega avtomobila. Za Daljni vzhod učinkovito prirejeno. Danes so tujci nemočni, saj ni sistema, ki bi pred Kitajci učinkovito zavaroval intelektualno lastnino. Ko bo zaščita intelektualne lastnine koristna za Kitajsko, tako kot se je to zgodilo na Japonskem, bodo naredili red. Zdaj pa ni nikogar, ki bi lahko to velikansko državo prisilil v nekaj, česar sama noče.

Čeprav je sedanja kriza prizadela ves svet, pa je, tako se zdi, najhuje v ZDA, ki izgubljajo tudi vlogo svetovnega hegemona. Kakšne so nevarnosti »pohoda« vzhodnih gospodarstev, Kitajske in Indije, ter njihove filozofije gospodarstva in življenja za ostali svet?

> Kapitalistični produkcijski način je le eden, univerzalen in zmeraj in povsod hlepi po maksimiranju dobička. To velja tudi za kitajski, indijski ali ruski kapitalizem. Razlika med kapitalističnimi sistemi je le v naravi političnega sistema, v doseženih in uveljavljenih standardih demokracije in človekovih pravic. V Evropi pišemo o tem povsem drugačno zgodbo kot na Kitajskem, kjer je največja človekova pravica - pravica, da je sit. V globalni svet vstopajo namreč družbe s preddemokratičnimi sistemi, kjer individuum ne velja nič, celota pa je vse. Gre za svet, v katerem se posameznik še ni emancipiral, in gledano z evropskimi očmi se postavlja vprašanje, kdaj se bo sistem hitrega gospodarskega vzpona, brez svobodnega posameznika, izpel, kdaj ga bo, po marksistično, razvoj proizvajalnih sil razbil. Če se to ne bo zgodilo, je celotna zgodba o evropski emancipaciji posameznika, recimo ji zahodnjaška, okcidentalna, nekaj, kar bo žal morda lahko šlo na smetišče zgodovine. To bila grozna in strahotna izguba, kajti Jaz bi bil vreden samo toliko, kolikor bi se podelil med vsemi skupaj.

Toda Evropa ima priložnost v tem globaliziranem svetu, če se bo ustrezno organizirala znotraj EU. Lahko spet postane center sveta?

> Evropska unija je odgovor na izzive tega sveta in hkrati tudi notranje preobrazbe evropskih družb. Ta proces prinaša mnogo novega in zahteva prevrednotenje evropske zgodovine tudi s širšega evropskega vidika za vsak narod in državo. Za vse udeležence tega novega evropskega življenja pa prinaša tudi konec nacionalne omejenosti njihove zgodovine. Tudi pri nas denimo vse bolj gledamo na slovensko reformacijo kot sestavni del evropske reformacije in prav je, da to počnemo tudi na drugih področjih, ne pa da se zapiramo v svoje zgodovinske kotičke. In če tako gledate na ta proces, lahko ugotovite, da zgodovinski dosežki evropskih narodov, tudi slovenskega, niti niso tako majhni, kot se zdi samoobrambnim vrtičkarjem.
Sam sem Evropejec zato, ker je Evropa nekakšna lokomotiva, ki te potegne za sabo, če se zaustaviš, in lahko, če je kakšen proces zrelejši kot doma, po njem modeliraš svoje življenje. Tudi zaradi takšnega vzorca razvoja, denimo šolstva še v času Marije Terezije, je bila Slovenija v prednosti glede na druge južnoslovanske narode in veljala v Jugoslaviji za razvit del države. In to še po več kot poldrugem stoletju!
In še na en vidik vloge EU v času globalizacije je treba opozoriti. S svojo naddržavno strukturo lahko uspešno kroti samopašnost kapitala. Temu gre zmeraj za profit, in iskanje profita ni brez problemov za trajnostni razvoj. V soigri nacionalne države in nacionalne ekonomije so se stvari nekako regulirale. Ko je kapital naddržaven, pa nima proti-igralca, ki bi z različnimi mehanizmi preprečeval samopašnost in s tem zagotavljal trajnostni razvoj. Na globalni ravni do zdaj ni bilo nikogar, ki bi oviral samouničevalski lov za profitom; zato potrebujemo EU, ki lahko skupaj z nekaterimi novimi mednarodnimi institucijami poskrbi za red. Že ta dva razloga sta dovolj, da je človek prepričan Evropejec.

A vendar se zdi, da EU ni sposobna napraviti drznejših korakov v smeri oblikovanja novega tipa demokracije znotraj svojih družb, saj se je tudi sama v dobršni meri »izgubila« v neoliberalističnem upravljanju družbenih procesov. Zakaj je v Evropi usahnil vrelec za iskanje novih poti razvoja, prežetega s humanističnim nabojem?

> Evropa je z obema svetovnima vojnama mnogo zgubila na gospodarskem in tudi intelektualnem področju. Profitirale pa so ZDA, ki so v zadnjih sto letih z odprtimi rokami sprejemale evropsko inteligenco na svoja tla, ko je bežala pred nacifašizmom in tudi pred komunizmom. Izguba je bila za Evropo in inteligenco dvojna: Evropa je izgubila inteligenco, ta pa svojo publiko. Še zmeraj se srečujemo s tem primanjkljajem. Marsikateri mislec, ki se ni našel v ZDA, se je kmalu vrnil v svoje evropsko naravno okolje. Tipičen primer za to je bil Herbert Marcuse, ki so ga v goste povabili nemški študenti. Vrnila sta se tudi Theodor W. Adorno in Max Horkheimer. Habermas je človek z obeh strani oceana, predaval je v ZDA in v Evropi, vendar je evropsko tradicijo prenašal v Ameriko in ne ameriške v Evropo.

Novi ameriški predsednik Barack Hussein Obama prihaja na politično prizorišče z drugačno filozofijo, kot so jo imeli dosedanji ameriški predsedniki, in daje upanje za drugačen svet in ZDA.

> Že v prvih dneh je pokazal, da je predsednik drugačnega kova, tako da je presekal z nekaterimi konservativnimi Bushevimi odločitvami. Ne gre le za Guantanamo, to ameriško sramoto na Kubi, ampak je povedno, da je odpravil prepoved financiranja splava, kar je seveda razburilo nekatere katoliške kroge. Po prvih korakih sodeč Obama vrača ZDA k temeljnim ameriškim libertarnim vrednotam in tradiciji. To je z geslom »Yes, we can« (Da, mi zmoremo) obljubil svojim volivcem, predvsem mladim, ki se jim ne sme izneveriti, če hoče drugi mandat. To je seveda lahko čisto pragmatično ravnanje, vendar se zdi, da Obama hoče zares spremeniti ameriško družbo, in kaže, da bo v svojem vladanju manj oportunističen, kot bi bil na njegovem mesto kdo drug.
Ne bo mu lahko. Metali mu bodo polena pod noge. Globlji bodo njegovi koraki sprememb, več nasprotnikov bo imel, vendar brez tega v politiki ne gre. Popustiti bodo morali tisti, ki so polni privilegijev. Če ne, se bo zgodilo enako kot v zgodbi o Grenlandiji, katere ime pove, da je nekdaj bila »zelena dežela«. Takrat so jo kolonizirali evropski severnjaki in na njej postavili svoje naselbine. V času t. i. male ledene dobe so propadle. Za preživetje bi se morali prebivalci preusmeriti s poljedelstva na lov. To pa ni bilo mogoče brez dovoljenja gosposke, zlasti škofa, ki je imel v lasti lovni privilegij. In ker ni popustil, je bilo vse skupaj uničeno. Enako se bo zgodilo ZDA, če se ne bodo lotile prepotrebnih družbenih sprememb. Vse bo šlo v maloro.
Ta zgodba je poučna tudi za Slovenijo, vendar se je Obama lotil dela odgovorno in kot se za politika v kriznih časih spodobi. Okrog sebe je zbral intelektualno smetano, ki mu je naredila analizo razmer, zdaj pa skupaj iščejo najboljše rešitve za izhod iz krize in za potrebne družbene spremembe.

Če vas dobro razumem, se nova slovenska vlada, po vašem mnenju, ni opremila s celovito analizo razmer.

> Sedanji predsednik vlade Borut Pahor ni imel poguma, da bi se lotil svojega dela tako kot Obama in se najprej soočil z razmisleki slovenske inteligence o krizi. Že dolgo smo namreč priče panpoliticizmu, kot je Vanja Sutlić, eden najvidnejših filozofov v Zagrebu, poimenoval iluzijo politike, da je sama sposobna vsega in zato razglaša vse probleme za politične, zato so jih sposobni reševati le politiki. Zaskrbljen sem nad odzivom aktualne slovenske oblasti glede zahteve volivcev po drugačnem načinu vodenja države. Zahtevali so, da morajo imeti večjo težo strokovnjaki v procesu demokratičnega načina sprejemanja odločitev. Geslo prave ljudi na pravo mesto je sicer lepo, vendar plehko. Vsi politiki se morajo spoprijeti z družbenimi problemi, jih analizirati, vendar mora biti pri sprejemanju odločitev jasno, kdo je za kaj odgovoren. Naloga oblasti je, da ugotovi diagnozo in izbere ustrezna terapevtska sredstva za zdravljenje. Vse to ji znajo povedati strokovnjaki, ki nanizajo tudi terapevtske metode, vladajoča politika pa izbira med njimi. S to obljubo je sedanja koalicija prišla na oblast. Ljudje pa so pričakovali tudi zamenjavo politične paradigme diktata in kupčkanja med političnimi strankami z novo, zares novo politiko, ki bo bistveno prisluhnila strokovni javnosti, potem pa prevzela odgovornost za svoje odločitve.

V središču zanimanja ljudi so ta čas problem »tajkunskih« prevzemov podjetij, ki se financirajo s prihodnjimi dobički, in perverzno visoke nagrade menedžerjev. Ta vprašanja dobivajo tudi globoko moralne razsežnosti!?

> Nad tem, kar trdi dr. Jože Mencinger, da dandanes nimamo lastnikov podjetij, ampak imamo lastnike premoženja, bi se morali vsi resno zamisliti. V navalu neoliberalistične kampanje so namreč mnogi pozabili na družbeno funkcijo podjetij, zdaj pa smo v svetu in pri nas na koncu bedne in tragične menedžerske revolucije. Menedžerji so v svojih revolucijskih obljubah od srede minulega stoletja ponujali med in mleko in nas prepričevali, da bo ekonomska racionalnost samodejno poskrbela za vse, države pa pri tem sploh ne potrebujemo. S takšnimi idejami so najprej prišli na dan nekdanji trockisti, prvi ideologi menedžerske revolucije. Zamisel se je izjalovila, saj je menedžerje preveč zanimalo le premoženje in so ustvarili kazino kapitalizem, kot temu pravi Mencinger. Tega so igrali tudi pri nas. Posebnost pri nas pa je, da so menedžerji najprej pravilno ugotovili, da politika preveč posega v njihov podjetniški lonec, in so zato sklenili, da bodo sami postali lastniki. Vzeli so posojila v bankah in zastavili zanj prihodnji donos podjetja, iz katerega plačujejo bankam glavnico in obresti. S tem pa so podjetja kapitalsko osiromašili. S posledicami tega iracionalnega načina ustvarjanja privatnega lastnika se bomo še dolgo soočali. Zanimivo je, da je prejšnja vlada to početje tolerirala tako dolgo, dokler se ji lastniki niso začeli upirati, opozarjajoč, da so kupili podjetja zaradi miru pred oblastjo. No, ta pa je nemudoma odkrila tajkune! Zdaj kajpak takšni prevzemi več niso mogoči.

Nenavadno je, da ljudje, ki danes zaradi krize in slabega dela menedžerjev izgubijo delo in sprejmejo vse skupaj le dokaj resignirano, brez velikih protestov.

> Brezposelni še nikoli niso zahtevali radikalnih sprememb. Človek brez dela, če se najde v skrajni stiski, se bo lotil kvečjemu vandalizma, ker mu kaj drugega ne preostane. Kamen lahko vrže v okno, vendar s tem ničesar ne doseže. Grozljivo je bilo nedavno gledati delavke metliške Beti, ki so ostale brez službe, v njihovi tovarniški prodajalni pa so bili izdelki z blagovno znamko njihove tovarne Beti, vendar izdelani na Kitajskem. Tudi za njih mora biti to strahovit pogled, kajti ostale so brez dela, izgubile so vse, še pred odpovedjo so jih oželi do konca, zdaj pa lahko le gledajo izdelke v trgovini.
Tisto, kar bi pričakovali od vlade, če je v njej vsaj kanček levega občutka, je odločna zaščita delavcev pred ekstremnim izkoriščanjem. In če je vsaj malo levoliberalna, mora preprečiti, da ostajajo ljudje brez dela, kajti s tem skopni tudi njihova kupna moč. Ko se to zgodi, pa več ni mogoče obdržati realnega gospodarstva nad vodo. Obama, Merklova, Sarkozy in Pahor - vsi stojijo pred istim problemom, ki se imenuje: kako zagotoviti kupno moč prebivalstva. Gre za moč, ki jo je globalizacija uničila, ker je šla na lov za cenejšo delovno silo na tuje. Paradoksalno je, da so še do pred kratkim menedžerji dobivali nagrade, če so zaradi racionalizacije poslovanja, beri odpuščanja delavcev, dosegali dobre poslovne rezultate, vidni ekonomski avtorji pa so o tem pisali slavospeve.

Prvič tokrat - tudi zaradi večje ozaveščenosti na globalni ravni - lahko pričakujemo nekatere spremembe v razvoju evropskih in slovenske družbe. So bistvene izboljšave sploh možne, brez posega v lastniška razmerja?

> Ko je Marx govoril o kapitalistu, je imel v mislih personifikacijo kapitala, tako kot je bil delavec personifikacija dela. To je veljalo za kapitalista, ki je lastnik. Menedžer pa ima drugačno odgovornost do podjetja, če jo sploh ima. Njegov posel je organizacija dela, tržišče in svetovni trg. To se vidi iz početja Jürgena Schremppa, ki je najprej združil Daimlerja s Chryslerjem in ustvaril brezno, ki je le požiralo denar in ga ni bilo mogoče rešiti. Ko je opravil še prevzem Mitsubishija in tam ustvaril milijardne izgube, so ga odslovili z bajno odpravnino. Opozoriti hočem, da imajo sodobni menedžerji odgovornost le do lastnikov kapitala, torej lastnikov premoženja, ne pa svojih podjetij. Danes je le malo lastnikov, emocionalno vezanih na svoje podjetje. Lastniki so anonimne družbe, za katere velja ideologija anonimne družbe, z lastniškimi razmerji, ki so preprosto neulovljiva. Tu se bo moralo nekaj spremeniti. Predvsem pa mora biti v to zgodbo vključena močna kontrolna luč, ki ne bo svetila le lastnikom kapitala, ampak bo v času informacijske družbe tudi javnosti omogočala vpogled v dogajanje. Vse informacije namreč niso strateške skrivnosti gospodarskih družb.