Zgodovina je ena
Za Evropsko sodišče za človekove pravice so tudi 70 let pozneje vloge, ki so jih v 2. svetovni vojni igrali eni in drugi, jasne
Kononov med vojno
»Glede na napisano sodišče meni, da pritožnik 27. maja 1944 ni mogel predvideti, da so njegova dejanja v jus in bello, veljavnem v tistem času, opredeljena kot vojni zločin. Zato v mednarodni zakonodaji ni ustrezne pravne podlage, da bi ga lahko obtožili takšnega kaznivega dejanja. Četudi bi domnevali, da je prosilec zagrešil enega ali več kaznivih dejanj po veljavni domači zakonodaji, so ta že davno zastarala. Zato tudi zakoni domače države ne bi mogli rabiti kot podlaga za njegovo obsodbo.« S temi besedami je Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu sklenilo sodbo v zadevi Kononov proti Latviji.
Pritožnik oziroma tožnik v tej zadevi je bil Vasilij Makarovič Kononov, poveljnik partizanske enote, ki je v neki latvijski vasi usmrtila devet domnevnih sodelavcev okupatorja. Po obnovitvi neodvisnosti Latvije ga je nova oblast začela preganjati, tekli so številni postopki, nazadnje pa ga je latvijsko vrhovno sodišče obsodilo na zaporno kazen enega leta in osmih mesecev zaradi storitve kaznivega dejanja vojaškega hudodelstva po tretjem odstavku 68. člena latvijskega kazenskega zakonika. Na Evropskem sodišču za človekove pravice je na prvi stopnji o zadevi odločal sedemčlanski senat, ki mu je predsedoval slovenski sodnik Boštjan M. Zupančič. Razveljavil je sodbo latvijskega sodišča, zaradi pritožbe latvijske vlade pa bo o zadevi zdaj odločal še veliki senat, sploh zadnja kazenskopravna instanca v EU.
Gre za precedenčno odločitev, ki bi v prihodnje lahko veljala za zgled v številnih drugih podobnih sodnih procesih, ki tečejo, in v sodbah v postkomunističnih in postsocialističnih državah. Seveda tudi v Sloveniji, kjer pa je bila želja po maščevanju povojni oblasti manjša in se je pokazala šele v preteklem mandatu, ko je bila na oblasti desnica. V tem času je tožilstvo pod vodstvom generalne državne tožilke Barbare Brezigar želelo začeti sojenje nekdanjemu poveljniku slovenske Ozne Mitji Ribičiču, a je sodišče večkrat odločilo, da dokaznega gradiva ni dovolj niti za uvedbo preiskave, kaj šele za morebitno obtožbo ali sojenje. Vzporedno je tekla rehabilitacija nekdanjega ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana, ki je bil po vojni obsojen sodelovanja z okupatorjem. Poslanci koalicije so v ta namen celo spremenili zakon o kazenskem postopku in slovenski RKC omogočili, da je kot četrta v tej zadevi sama vložila izredno pravno sredstvo. Po treh neuspešnih zahtevah po obnovi kazenskega postopka še zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je sodbo nazadnje razveljavilo in jo vrnilo v ponovno sojenje, vendar postopek ni bil obnovljen in škof Rožman je bil de facto rehabilitiran. Tudi z namenom zbiranja dokumentacije, ki bi rabila kot dokazno gradivo v morebitnih sodnih postopkih, pa je bil v tem času ustanovljen posebni javni zavod Študijski center za narodno spravo, nekakšen slovenski ustreznik latvijskemu Centru za dokumentacijo posledic totalitarizma, ki je sploh sprožil kazensko preiskavo zoper Kononova.
Latvija proti Kononovu
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.