Suženjstvo odpravljeno? Ne bo držalo.
Danes je na svetu več sužnjev kot kadarkoli v zgodovini
Suženjstvo je pojem, ki večinoma velja za arhaičnega in zbuja predvsem asociacije na zgodovino. Kot takšno naj bi bilo stvar preteklosti, že davno sanirano in odpravljeno. Od leta 1817 so številne države na mednarodni ravni podpisale več kot ducat resolucij, s katerimi so se zavezale boju proti tovrstnemu izkoriščanju ljudi. Pri tem velja posebej omeniti četrti člen splošne deklaracije človekovih pravic, ki jo je 10. decembra 1948 sprejela Generalna skupščina OZN: »Nihče ne sme biti držan ne v suženjstvu ne v tlačanski odvisnosti; suženjstvo in trgovina s sužnji v kakršnikoli obliki sta prepovedana.«
A stvarnost je precej drugačna. Čeprav je suženjstvo uradno prepovedano, se v svetu, katerega večji del zaznamujejo vojaški spopadi in revščina, nenehno krepi. Natančno število sodobnih sužnjev je težko izračunati, a po mnenju organizacij Free the Slaves in Anti-Slavery International, ki opravljata analize na svetovni ravni, je za zdaj zasužnjenih vsaj 27 milijonov ljudi. To je več kot kadarkoli v zgodovini. Od tega je skoraj 10 milijonov otrok.
Številni aktivisti za pravičnejšo globalizacijo za sužnje danes štejejo slabo plačane delavce v tovarnah tretjega sveta (t. i. sweatshops), v katerih - kot je popisala Naomi Klein v svoji knjigi - nastajajo oblačila zahodnih modnih znamk in igračke, ki jih v McDonaldsu dobite skupaj s happy mealom ... Vendar gre za površno primerjavo; ti delavci so resda izjemno izkoriščani, a še vedno praviloma lahko odkorakajo z dela. Anti-Slavery International, ki je, mimogrede, najstarejša delujoča človekoljubna organizacija, katere začetki segajo v leto 1787, za suženjstvo pojmuje »delo pod prisilo, ki temelji na duševni ali telesni grožnji; oseba je izpostavljena nadzoru svojega gospodarja, nima osebne svobode in ji je na splošno odvzeto človeško dostojanstvo; obravnavana je kot blago in prodana kot lastnina«.
Najbolj razširjena oblika je suženjsko delo, s katerim se poravnava dolg; obstaja po vsem tretjem svetu. Revni ljudje postanejo sužnji, potem ko od lokalnega »patrona« vzamejo manjše denarno posojilo (obstajajo primeri, ko je to posojilo tako neznatno, da je denimo porabljeno zgolj za nakup zdravila za bolnega otroka). Ljudje se zavežejo, da bodo obveznosti poravnali z delom. Posojilodajalec nato napihne obresti in nalaga vedno nove terjatve, ki jih ti ljudje niso zmožni nikoli odplačati. Postanejo sužnji za vse življenje in nemalokrat se zgodi, da obveznost poravnave »dolga« nasledijo njihovi otroci. Takšno suženjsko delo je navadno vzpostavljeno s čisto prevaro in nato vzdrževano z nasiljem ter grožnjami. Klasičen primer tega je Indija, kjer suženjstvu botrujeta predvsem neizmerna revščina in kastni sistem. Naslednja oblika so prisilne zakonske zveze, v katere so pahnjena predvsem mlada dekleta. Ta nato doživljajo telesno nasilje, kar se pogosto konča s samomorom. Takšna oblika suženjstva je praviloma značilna za izrazito patriarhalne družbe, kakršna je Afganistan. Statistični podatki, ki so jih zbrale človekoljubne organizacije, razkrivajo, da je tam 60 odstotkov zakonskih zvez vsiljenih, in čeprav zakon prepoveduje poročanje mladoletnih oseb, je kar 57 odstotkov nevest mlajših od 16 let. Dekleta so ali prodana za denar ali izročena za pomiritev spora med družinama.
Če je v naši družbi že navzoča kaka kolektivna zavest o sodobnem suženjstvu, je to najpogosteje zavedanje obstoja t. i. trgovine z belim blagom, torej ilegalnega prevoza ljudi iz ene države v drugo z namenom suženjskega izkoriščanja. V glavnem gre za prisilno prostitucijo. Ta problem je močno prisoten tudi v EU. Vendar je prisilna prostitucija navkljub pozornosti, ki je je deležna, sorazmerno precej manj množična od drugih oblik suženjstva. Tako trdi ameriški raziskovalni novinar Newsweeka Benjamin Skinner, ki je štiri leta preučeval suženjstvo širom po svetu. Na Haitiju je skrivaj posnel barantanje s trgovcem s sužnji, ki mu je bil voljan prodati desetletno deklico za 50 dolarjev, v Bukarešti pa so mu ponujali psihično uničeno dekle za rabljen avto. V članku Zasužnjeni svet je zapisal: »Na vsakega sužnja, ki je pahnjen v prostitucijo, pride 15 ljudi, ki so zasužnjeni na drugih področjih, kot sta domače delo ali delo na poljih. (...) V Afriki imamo na desettisoče sužnjev, zajetih v vojnah. V Evropi, Aziji in obeh Amerikah je do 2 milijona ljudi prisiljenih v prostitucijo in kriminal. V JV Aziji, kjer je največja koncentracija sužnjev, jih je skoraj 10 milijonov ujetih v suženjstvu zaradi dolgov ...«
Na mednarodni ravni obstaja malo politične volje, da bi se učinkovito spoprijeli s tem vprašanjem. »Zelo malo ljudi v razvitem svetu se zaveda razsežnosti novodobnega suženjstva. Še manj pa jih v zvezi s tem karkoli počne,« piše Skinner. Navkljub delnim prizadevanjem Busheve administracije, da bi zajezila tihotapstvo, ameriško pravosodno ministrstvo navaja, da je v ZDA vsako leto pripeljanih 17.500 sužnjev. V zahodnem delu EU je bilo storjenih nekaj korakov v pravo smer z dekriminalizacijo prostitucije, vendar srednja in vzhodna Evropa ostajata ključni problem. V nerazvitem svetu so razmere nasploh obupne. V Mavretaniji so suženjstvo prepovedali šele pred dvema letoma, velik del prebivalstva pa še vedno živi v njem. Tako tudi v Nigru, Demokratični republiki Kongo itd. Skinner ima prav: da bi se tega problema sploh lahko resno lotili, bi se ga morali najprej zavedati.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.