Mag. Anton Rop, ekonomist in poslanec

Poslanec Socialnih demokratov Anton Rop je opravljal nekatere najpomembnejše funkcije v državi. Bil je predsednik vlade, finančni minister, minister za delo in državni sekretar za privatizacijo. Pred prestopom v SD je bil eden najvidnejših funkcionarjev LDS. Čeprav pogosto kritiziran, je hkrati tudi eden najbolj izkušenih ekonomistov v državi. Dosedanje vladne rešitve za izhod iz recesije ga niso prepričale. Od predsednika vlade in strankarskega šefa Boruta Pahorja pričakuje hitrejše, predvsem pa pogumnejše ukrepanje.

Ker se bo kriza vsaj do sredine letošnjega leta še poglabljala, to pomeni stopnjevanje pritiska na vlade, naj sprejmejo dodatne programe za pomoč gospodarstvu. Bi lahko v nekem trenutku zmanjkalo denarja?

> Nobena vlada v času gospodarske krize nima na voljo zadostnih sredstev. Če bi jih imela, potem krize sploh ne bi bilo. Pomembnejše vprašanje je, na kateri točki bo vladam največjih svetovnih gospodarstev spet uspelo vzpostaviti ekonomsko ravnotežje. Za zdaj konca recesijskih gibanj še ni videti. Če pogledate januarske gospodarske napovedi za EU in svetovno gospodarstvo, vidite, da tako slabe gospodarske rasti, kot se napoveduje za letos, ni bilo že vse od 2. svetovne vojne. Žal se izpolnjuje napoved Josepha Stiglitza, da je ta kriza v marsikateri točki celo večja od gospodarske krize v tridesetih letih v ZDA. Posebej zanimiva se mi zdi njegova primerjava izvedenih finančnih instrumentov z orožjem za množično uničevanje.

Ste tudi vi tako optimistični kot minister Križanič, ki verjame, da se bo rešitev iz kreditnega krča našla še pred koncem letošnjega leta?

> Prav je, da je minister za finance optimističen. Treba je ohraniti upanje. Toda hkrati se je treba zavedati, da je gospodarska kriza izjemno resna. Sam si za razliko od ministra lahko privoščim nekaj več pesimizma. Dejstvo je, da so zadnje gospodarske napovedi zelo slabe. S krizo smo se prisiljeni ukvarjati vsi. Žal se bodo nekateri z njo ukvarjali v obliki posledic, vlada pa mora storiti vse, da iz nabora razpoložljivih ukrepov izbere najučinkovitejše in da je pri ukrepanju pogumna in pripravljena sprejemati odgovornost.

Se strinjate s Križaničevo oceno, da se pri nas islandska kriza ne more zgoditi, ker imamo povsem drugačne možnosti dostopa do likvidnostnih sredstev?

> Pri nas kriza ne more doseči takih razsežnosti, pa ne samo zato, ker imamo nekoliko boljše možnosti dostopa do likvidnostnih sredstev, ampak tudi zato, ker na srečo v tem času še nimamo tako zelo poglobljenega finančnega sistema kot najbolj razvite ekonomije, zaradi česar so naši finančni in nepremičninski baloni verjetno manj napihnjeni kot v marsikateri drugi državi. To pa ne pomeni, da pri nas nimamo resnih problemov. Poglejte samo nepremičninski trg v Ljubljani. Dobra plat krize je, da mnogi povsem nepotrebni finančni in nepremičninski posredniki in mešetarji izgubljajo tla pod nogami. Slaba plat pa, da banke zaradi negotovih in težkih razmer, v katerih delujejo, vse bolj omejujejo obseg poslovanja in s tem dodatno zaviralno vplivajo na že tako negativne trende v gospodarstvu. In obratno, upadanje naročil in povpraševanja ter zlom nepremičninskega trga povečujejo število rizičnih kreditojemalcev in kreditov, kar negativno vpliva na banke.

V kakšnem stanju so slovenske banke?

> So v zelo različnih položajih. To lahko vidimo po sposobnosti kreditiranja in po višini obrestnih mer. Ne spomnim se, kdaj so bile obrestne mere za stanovanjske kredite tako različne, kot so danes, na primer.

Ali banke res nimajo razpoložljivega denarja za kreditiranje gospodarstva ali pa gre bolj za pretirano previdnost?

> Gre za kombinacijo obojega. Banke so brez dvoma previdnejše. Zaupanje je v bančnem sistemu ključno. Po drugi strani pa se dobro ve, da medbančni trg znotraj EU praktično ne deluje oziroma deluje zelo slabo. To pomeni, da imajo banke težave s pridobivanjem posojil za financiranje lastnih kreditnih poslov. Poleg tega je treba upoštevati, da so se v zadnjem času poslabšale bonitete številnih kreditojemalcev. Posamezni posli so postali mnogo bolj negotovi.

Kaj lahko stori vlada, da banke spodbudi k izdatnejšemu kreditiranju?

> Slovenska vlada je v prvi fazi ravnala podobno kot druge članice EU. Pripravila je ukrepe za zagotavljanje likvidnosti bančnega sistema, hkrati pa okrepila vlogo in položaj Slovenske investicijske družbe. S tem je slovenskim bankam zagotovila evropsko primerljivo zakonsko in kapitalsko zavarovanje. Seveda pa vlada s tem ni mogla rešiti temeljnega problema: globalna finančna in gospodarska kriza je potem, ko je prizadela banke, začela negativno vplivati tudi na gospodarstvo in prebivalstvo. Krog je sedaj zaprt. Banke zmanjšujejo in omejujejo kreditiranje, podjetja zaradi manjšega povpraševanja zmanjšujejo proizvodnjo in število zaposlenih, prebivalstvo pa temu primerno manj troši in gospodarska rast pada. Krog je treba presekati.

Bo reševanje posledic krize res uspešno le, če bo država sanirala svoj bančni sistem tako, da se bodo najprej priznale luknje v bančnih bilancah in se nato odpisale s prenosom slabih kreditov na slabo banko?

> V tem trenutku je težko ugotoviti, kako velika je luknja, še zlasti, ker se gospodarstvo ohlaja, zaradi česar se ta luknja posredno povečuje. Zdaj je vitalnega pomena, da se bankam pomaga, zato da bo t. i. finančna kri spet začela teči skozi gospodarstvo. Kar se tiče slabe banke - v Sloveniji smo nekoč že imeli agencijo za prestrukturiranje, ki je prevzela slabe terjatve in jih prodajala naprej. Po mojem kriza za zdaj še ni tako globoka, da bi bilo treba izvesti sanacijo bank. Se bo pa do konca leta nedvomno pokazalo, kako daleč so stvari ušle izpod kontrole tudi pri nas.

Kdaj bo po vaši oceni prišlo do normalnega funkcioniranja bank?

> Ko bomo spet imeli stabilno gospodarsko rast. Vlada lahko in mora storiti vse, da bo do tega spet prišlo in verjetno, razen zniževanja davčnih obremenitev, ni mnogo drugih poti kot spodbujanje investicij. Menim, da bi morala vlada v tem času, sicer znotraj proračunskih omejitev, nemudoma izpeljati vse investicije, ki jih lahko. Tudi če bi se za njihovo izvedbo v vmesnem času morala kratkoročno likvidnostno zadolžiti. Smiselno bi bilo podpreti tudi nekatere druge investicijske projekte, kot je na primer gradnja plinovoda Južni tok. Potem so tu še investicije v okolju prijazne obnovljive vire energije, kjer obstaja ogromno možnosti za zasebna vlaganja, jih pa je seveda treba posebej spodbujati, tako kot so to že storili na primer v Nemčiji ali Španiji.

V koaliciji sta se izoblikovali dve doktrini glede odvisnosti Slovenije od ruskega plina. Prva se zavzema za hitro gradnjo Južnega toka, druga pa svari pred odvisnostjo od ruske kaprice in zagovarja večjo razpršenost energetskih virov. Minister Lahovnik je gradnji plinovoda naklonjen, nasprotuje pa temu, da bi Slovenija v projektu imela manjšinski delež, kar je predlagal Gazprom.

> Ministra Lahovnika podpiram v njegovem prizadevanju, da bi do te investicije prišlo. Zavedam se sicer, da vlada v to investicijo ne more pristati brezpogojno. Pomembno pa je, da si za uresničitev projekta prizadeva po svojih najboljših močeh. Gre namreč za projekt, ki ni pomemben le z ekonomskega, pač pa tudi z varnostnega vidika, saj Sloveniji prinaša tako investicije kot večjo energetsko samostojnost.

Južni tok reklamirate, kot da ste na plačilni listi Gazproma ...

> Gazprom me niti slučajno ne zanima. Zanimajo me slovenska podjetja, ki bi lahko pri tem projektu sodelovala, in dolgoročna energetska oskrba Slovenije. Seveda je gradnja plinovoda le ena od potencialnih naložb. Nedvomno je zdaj pravi trenutek za spodbuditev investicijske aktivnosti povsod tam, kjer je to realno mogoče, seveda tudi v kombinaciji z evropskimi sredstvi. Pri tem je ključno, da se investicije planirajo na realno dosegljiva evropska sredstva. Varčevanja, ki jih pripravlja vlada, so smiselna samo, če so namenjena povečanju investicij, ki bodo omogočile zagon gospodarstva. Če je varčevalni paket namenjen samemu sebi, ima le demonstracijski in kratkoročni populistično-politični učinek. Vlada je seveda dolžna dati zgled tudi tako, da na primer omeji nesorazmerne plače in nagrade menedžerjem v podjetjih, ki so v večinski ali pretežni lasti države. V Veliki Britaniji je na primer ravno te dni prišlo do afere, ko si je uprava ene od večjih bank izplačala visoke nagrade, potem ko je bila ta banka sanirana z denarjem davkoplačevalcev. Prav je, da smo na takšne ekscese občutljivi. V tem delu je varčevanje smiselno. Če pa vlada hoče zmanjševati število zaposlenih v javnem sektorju ali če dodatno varčuje pri materialnih stroških, mora vedeti, zakaj to počne. Tega ne more početi zaradi nabiranja političnih točk, ampak zato, da zagotovi sredstva za realne investicije. Ameriški predsednik Barack Obama je to dobro pojasnil, ko je dejal, da ni tako pomembno, ali je vlada velika ali majhna, draga ali poceni, pač pa je ključno, da je učinkovita. Včasih imam občutek, da je slovenska vlada pri pripravi ukrepov premalo odločna. Če lahko uporabim za Slovenijo prispodobo s kokošjo, potem se zdi, da ravna kot kokoš v času, ko proti njej drvi vlak: otrpnila je in čaka, da jo bo povozil. To našo kokoš moramo splašiti, da bo začela na vso moč teči. Ključna poanta za trenutno ekonomsko, socialno in siceršnjo politiko v Sloveniji je, da moramo teči, ne pa se obotavljati, na katero stran tračnic bomo skočili.

Mencinger, Mramor in nekateri drugi ekonomisti opozarjajo, da je Slovenija v drugačni situaciji kot velika evropska gospodarstva. Zaradi izrazite izvozne usmerjenosti nas iz recesije ne more rešiti le spodbujanje potrošnje, ampak neposredna pomoč podjetjem, da v kriznem obdobju ne propadejo. Kako lahko naložba v plinovod koristi na primer Gorenju?

> Se strinjam, ne spodbujanje potrošnje kar tako, pač pa spodbujanje investicij in tudi direktna pomoč podjetjem. V vseh dosedanjih diskusijah sem opozarjal, da je treba zbrati pogum in iti tudi v ciljno usmerjeno subvencioniranje, pri čemer je seveda treba ostati znotraj pravil EU. Pomislek je, da se pri subvencijah, namenjenih posameznim podjetjem, politika preveč izpostavi in tvega. Če namreč pomagaš stotim konkretnim podjetjem, boš zanesljivo vsaj v tretjini primerov zgrešil cilj. Tovrstnih bolečih izkušenj imamo v Sloveniji na pretek. Poglejte Elan, Planiko, Peko ... Ciljno subvencioniranje se lahko konča slabo, pa ne zaradi samih subvencij, ampak zato, ker je v nekaterih podjetjih zaradi slabe uprave ali drugih razlogov težko najti pravo rešitev. Ko sem bil minister za delo, je bilo v vladi popolnoma razdeljeno mnenje o tem, ali Elanu pomagati z direktno finančno injekcijo. Nekateri smo zagovarjali tezo, da je Elan blagovna znamka, ki je resno ogrožena, in da se mora država direktno angažirati. Vsaj polovica vlade pa je takrat menila, da je tak angažma slab in da bi bilo boljše, če bi šel Elan v stečaj. Res je, da se je v Elan vložilo ogromno sredstev, toda res je tudi, da se je zaradi tega Elan ohranil še vsaj deset let. Vlada je danes pred enako dilemo: naj podjetjem pomaga z ukrepi, ki bodo za vse enaki, ali pa naj v specifičnih primerih priskoči na pomoč z direktno finančno injekcijo.

Je res, da EU ne dovoli direktne pomoči?

> EU dopušča začasne subvencije v omejenem obsegu, ki jih je treba prijaviti. Toda če je kdaj direktna pomoč podjetjem upravičena, je to prav v času ekonomske krize.

Podatki zavoda za zaposlovanje kažejo, da število brezposelnih v Sloveniji hitro narašča. Ali to pomeni, da so bili dosedanji vladni ukrepi premalo učinkoviti?

> Bodimo realni. V tem trenutku težko najdemo državo, za katero bi lahko rekli, da ima izjemno učinkovite ukrepe. Z ukrepi slovenske vlade je praktično nemogoče preusmeriti globalne ekonomske tokove. Za slovensko gospodarstvo je bistveno bolj od tega, kaj dela naša vlada, pomembno, kaj delajo angleška, francoska in nemška vlada ter predsednik ZDA. Če se bo v teh državah doseglo ekonomsko ravnotežje, verjamem, da se bo tudi naše gospodarstvo ponovno postavilo na noge. A kot rečeno: zadnji podatki za naše najpomembnejše trgovinske partnerice kažejo, da so vse in še bodo globoko v recesiji.

Medtem ko čakamo, da se na noge poberejo naše trgovinske partnerice, je doma treba rešiti, kar se da. Žal se do zdaj edini konkreten vladni ukrep za pomoč gospodarstvu, namreč subvencioniranje skrajšanega delovnega časa, ne zdi učinkovit ...

> Tudi sam sem bil do subvencioniranja skrajšanega delovnega časa skeptičen. Predvsem sem si želel videti analizo stroškov in koristi, iz katere bi bilo razvidno, koliko manj brezposelnih bo ukrep prinesel. Žal takšna analiza ni bila narejena. Po moji oceni se je na ta ukrep stavilo preveč. Pametneje bi bilo, če bi ga vlada izvedla v manjšem obsegu in če bi gospodarstvu priskočila na pomoč še s kakšnimi drugimi dodatnimi ukrepi. Vprašanje pa je, ali bi
z razpoložljivimi javnofinančnimi sredstvi sploh lahko naredili bistveno več.

Pahor je v predvolilnem obdobju poudarjal pomen socialnega sporazumevanja, po volitvah pa se zdi, kot da je na obljubo pozabil. Je normalno, da vlada predlog ukrepov najprej pokaže opozicijskim strankam namesto socialnim partnerjem?

> Po podatkih, ki jih imam, so bili socialni partnerji z ukrepi seznanjeni. Osebno se mi zdi bolj kot vrstni red seznanjanja pomembno to, da se o ukrepih razpravlja poglobljeno in da jih socialni partnerji na mizo ne dobijo kot izvršeno dejstvo. Na iskanje skupnih rešitev morajo biti pripravljene vse tri strani, torej tako sindikati, delodajalci kot vlada. Socialdemokratska vlada bi morala izkoristiti priložnost in prednost, ki jo ima prav zato, ker je socialdemokratska.

Podjetja subvencijo skrajšanja delovnega časa lahko koristijo največ pol leta. Po izteku te dobe bodo lahko na veliko odpuščala ...

> Absolutno. Ključen problem subvencij je ciljanje. Ali je bil to najboljši način ciljanja tistih, ki pomoč res potrebujejo, je veliko vprašanje.

Kakšen bi bil boljši način? Kako gospodarstvu pomagajo v drugih državah?

> Enotnega recepta ni. Celinski del Evrope pomaga gospodarstvu prek zniževanja prispevnih stopenj in subvencioniranja, medtem ko je šel britanski premier Brown na primer v znižanje DDV, da bi tako subvencioniral tiste, ki trošijo. Zanimivo je, da je bila v Britaniji velika dilema, kako s krediti pomagati podjetjem. Laburistična vlada je razlagala, da bi bilo to treba speljati prek bank. Mnogo konservativcev pa je podpiralo kreditiranje podjetij neposredno iz državnega proračuna. Osebno mi je najbližja pot, ki so jo izbrali v ZDA. Začeli so s finančnim paketom, ki mu zdaj sledi investicijski paket za pomoč realnemu sektorju, neke vrste 'new deal', ki ga poznamo iz krize v tridesetih letih.

Pahorjeva vlada bi morala danes početi to, kar je štiri leta počel Janez Janša, le da je Janša to počel v napačnem trenutku ...

> Prejšnja vlada je gospodarstvo dodatno poganjala takrat, ko je to zaradi svetovne konjukture raslo samo od sebe. S tem je vplivala na nepotrebno dodatno pregrevanje gospodarstva in na dodatne inflacijske pritiske, državo pa je prikrajšala za vire, ki bi nam v krizi prišli še kako prav, če bi tedaj, ko je bilo to možno, varčevali. Če ne bi vodili prociklične makroekonomske politike, bi bil zaključni račun proračuna za leto 2007 dejansko pozitiven in ne samo umetno in kot rezultat političnega izsiljevanja. Danes smo v popolnoma drugačni situaciji. Ko se gospodarstvo ohlaja, se ne sme še dodatno ohlajati z varčevalnimi ukrepi, ki nimajo pravega smisla.

Kam se torej nagiba predsednik vlade?

> Moj vtis je, da se bolj nagiba k varčevanju. Ne rečem, da so vsi varčevalni ukrepi slabi. Predlog o odložitvi uskladitve plač v javnem sektorju gre v pravo smer, škoda je le, da se vlada s sindikati ni temeljiteje pogovorila, saj bi s tem olajšala sprejetje ukrepa. Večja dilema bo pri ukrepu o zmanjšanju števila zaposlenih v javnem sektorju. Potreben je temeljit razmislek, ali se javna uprava razume kot nebodigatreba ali kot nekaj, kar tej družbi pomaga. Tudi sam zagovarjam učinkovito javno upravo, vendar imam resne pomisleke glede zmanjševanja števila policistov ali davčnih inšpektorjev. V tej krizi ni smiselno radikalno odpuščati, ker se bojim, da bo edini učinek povečanje brezposelnih. Pa še nekaj. Če tak ukrep obljubiš in ga ne izpolniš, je na koncu učinek še slabši. Izgubiš namreč verodostojnost.

Velika nevarnost je, da si bomo nakopičili ogromen dolg, ki ga bo v prihodnosti mogoče odplačati le z višjimi davki. Raziskava ameriškega ekonomista Kennetha Rogoffa razkriva, da so bankroti držav v preteklosti večinoma sledili krizam, v katerih je eksplodiral javni dolg.

> Nevarnost nakopičenja javnega dolga nedvomno obstaja. Vendar ta nevarnost ne sme biti razlog za to, da država na področju investicij ne naredi nič. Celo pri bivšem ameriškem predsedniku Bushu se je pokazalo, da ni dovolj zgolj prizadevanje za nižje davke, ampak da je za ohranitev finančnega sistema treba poseči tudi po svežnju izdatkov. Treba je pogledati, katere davke je možno znižati in s tem razbremeniti gospodarstvo. Tu je bila zagotovo koristna ukinitev davka na plačno listo, ki je v polnosti začela veljati z letošnjim letom. Toda hkrati se je treba odločiti tudi za investicije, da se z njimi zažene gospodarski cikel.

Mnoge države zaradi krize znova vstopajo v lastništva podjetij. Bi morali o tem razmišljati tudi pri nas?

> To je skrajni ukrep, ki se uporabi le takrat, ko so izčrpane vse druge možnosti. Če se v lastništvo že vstopa, je to treba storiti v polni meri, da se zaščitijo interesi davkoplačevalcev. Nasprotujem prednostnim delnicam in delnemu vstopanju. Zavedati se je treba, da bi bil vsak tak vstop za vlado izjemno težaven in bi imel tudi svojo politično ceno. V Sloveniji smo to že počeli. Spomnite se na primer mariborskega TAM-a.

Minister Gaspari pravi, da je kriza lahko tudi priložnost, da se izpeljejo reforme, ki jih sicer v dobrih časih ne bi delali. Mencinger pa opozarja, da zdaj ni pravi čas za reforme, ki naj bi preuredile pokojninsko zavarovanje ali povečevale prožnost trga dela. Kakšno je vaše stališče?

> V času krize se strukturne reforme, na primer pokojninska reforma, pripravljajo in izpeljujejo krizno. To pomeni kot izhod v skrajni sili, ob velikih pritiskih, težavah in turbulencah. Skratka, pogosto se takšne reforme ne končajo dobro. Celo obratno, poznamo primere, ko so na silo sprejete reforme spodbudile obljube politične opozicije, da jih bodo, ko pridejo na oblast, takoj odpravile. Reforme je treba pripravljati skupaj s socialnimi partnerji, tudi ob sodelovanju opozicije in široke strokovne javnosti, in to v časih, ki so dobri in je zato njihove posledice lažje prenesti. V prejšnjem mandatu, ko so bili časi izjemno dobri, je t. i. partnerstvo za razvoj imelo izjemno možnost, da izpelje pomembne strukturne reforme. A veliko več od slikanja ni prineslo.

Bi si vi v sedanji krizi upali prevzeti finančno ministrstvo?

> Leta 2000 sem bil kot finančni minister v podobno težki situaciji, kot je danes Križanič. Zaradi ogromnega primanjkljaja smo imeli tako rekoč krizno upravljanje proračuna. Dnevno smo spremljali proračunske prihodke in morali presojati, katere račune bomo plačali, ne da bi pri tem presegli v proračunu planirani primanjkljaj. Danes je finančno ministrstvo v podobni in še težji zagati. Proračunski prilivi so čedalje nižji, potrebe po izdatkih čedalje večje, hkrati pa je treba ostati znotraj maastrichtskega kriterija, kar še dodatno otežuje planiranje ukrepov za izhod iz krize. Zato je prav, da to ministrstvo vodijo ljudje, ki si to želijo in jim to veliko pomeni.

Kako dobro se v vlogi predsednika vlade znajde Pahor?

> Prepričan sem, da se trudi in da po svojih najboljših močeh poskuša vplivati na dogajanje v državi. Gledano s finančnega in gospodarskega vidika verjetno še noben predsednik vlade v samostojni Sloveniji ni bil v tako težkem položaju. Za vsakega predsednika vlade pa je ključno, da zna s strani svojih svetovalcev izluščiti tiste nasvete, ki vodijo v pravo smer. Kot sam lahko vidim, ima predsednik Pahor sicer zelo veliko svetovalcev in med njimi tudi veliko takih, ki jih bolj kot usoda države zanimajo njihovi lastni interesi. A to je problem vseh predsednikov vlad. Tudi moj je bil, ko sem opravljal to funkcijo.

Kakšno je vaše mnenje o Pahorjevi politični viziji, da država ključna strateška vprašanja ureja s čim večjim konsenzom? Je imperativ konsenza sploh skladen z načeli parlamentarne demokracije?

> Ena od Pahorjevih prednosti pred političnimi tekmeci je bila vedno v tem, da je poosebljal konsenz, spravljivost in umirjenost. Verjetno je to eden od ključev njegovega uspeha in logično je, da takšno politiko nadaljuje in v tem ni nič spornega. Problematično pa je, kadar politika konsenza ni namenjena jasnim končnim ciljem, kot je na primer priprava najboljših možnih ekonomskih ukrepov. Če se dobri nameni zlorabljajo in se politika konsenza na primer spremeni v politiko glasovanja o nečem, kar nima nobene zveze z realnostjo, hkrati pa se zanika parlamentarizem, potem takšna politika konsenza nima smisla. Sam sem bil zelo kritičen do situacije, ki je nastala ob zaključnem računu proračuna za leto 2007. Računsko sodišče je jasno ugotovilo, da se je proračunsko leto 2007 končalo dejansko negativno, zato bi bilo edino prav, da bi vlada predlog zaključnega računa v skladu s tem spremenila in ga šele nato poslala v potrditev državnemu zboru. Ker do tega ni prišlo, je bilo zame glasovanje o zaključnem računu enako, kot če bi na primer glasovali o tem, da sloni letijo. Pri tem glasovanju se je do obisti razgalila Janševa politika, ki temelji na ponavljanju enih in istih laži in delnih resnic tako dolgo, dokler te laži ne postanejo resnica.

Podpora poslancev SD je v javnosti ustvarila vtis, da je bilo leto 2007 glede javnih financ najbolj uspešno leto v samostojni Sloveniji ...

> Ne verjamem, da je prišlo do napačnega vtisa. Prej obratno, šele po tem glasovanju je prav vsem jasno, da je bil proračun za leto 2007 negativen. Javnost šele sedaj dobro ve, kaj je ugotovilo računsko sodišče. Skrb zbujajoče pa je, da se je ob glasovanju pokazalo, da je ni stvari, ki je DZ ne bi izglasoval, če se za to odločita dva predsednika največjih strank. To je skrajna politizacija politike. Po tej logiki je mogoče izglasovati čisto vse.

Roko na srce - proračunsko leto 2007 je bilo kljub različnim interpretacijam uspešnejše kot marsikatero drugo proračunsko leto pred njim ...

> Nihče ne trdi, da ni bilo relativno uspešno, a bilo je kljub temu negativno. Zaradi visoke gospodarske rasti je bilo lahko uspešno tako v Sloveniji kot drugod po svetu. Želel bi si le, da bi Janševa vlada glede na izjemno ugodne okoliščine leto 2007 zaključila s pomembnim proračunskim presežkom v višini vsaj enega do dveh odstotkov BDP, ker bi nam to zelo pomagalo pri premagovanju sedanje krize.

Kako ocenjujete odnose znotraj koalicije, še posebej v luči vprašljivih kadrovskih potez, kot je bilo na primer imenovanje Draška Veselinoviča za prvega moža NLB ali imenovanje nadzornikov v Kadu in Sodu mimo Kadrovsko-akreditacijskega sveta?

> Vse koalicije so imele težave, tudi tista, ki sem jo vodil sam. Tovrstna razhajanja so normalna. Osebno sem sicer skeptičen do delovanja KAS. Drži sicer, da so bila politična kadrovanja problem vseh dosedanjih vlad. In razumem Pahorjevo željo po vzpostavitvi distance do političnega kadrovanja in vzpostavitvi nekakšnega nadzora nad kadrovanjem v javnem sektorju. Vendar se je treba zavedati, da KAS sam po sebi ne more preprečiti političnega kadrovanja, prav tako pa tudi ne more sam po sebi zagotoviti kakovostnega kadrovanja. Skrajni domet KAS je izločitev tistih kandidatov, ki ne izpolnjujejo pogojev. Lahko je nekakšen filter, ki preprečuje imenovanje v zameno za politične usluge. V tem smislu KAS ni slaba poteza. Se mi pa zdi izrazito slabo, da bi KAS nase prevzel vlogo končnega kadrovika. Vlada in ministri so bili izvoljeni in imenovani zato, da odločajo in da za svoje odločitve odgovarjajo. Ne poznam nobene države na svetu, kjer bi bile stvari urejene drugače.

Se strinjate z ministrom Gasparijem, da bi bilo pri izbiri predsednika uprave NLB treba izpeljati javni razpis?

> To, da ni bilo razpisa, se mi ne zdi tako zelo sporno. Bilo bi namreč slabo, če bi imeli razpis zgolj zaradi razpisa. Odločitev o izbranem kandidatu pa bi napravili isti politični krogi z isto osebo, kot so jo. Nisem prepričan, da je razpis smiseln pri izbiri predsednika uprave največje banke, ki je v relativni večinski lasti države. Za to funkcijo morajo kandidati poleg formalnih pogojev imeti tudi še kakšno drugo sposobnost oziroma kvaliteto, na primer ugled v javnosti in v finančnem oziroma bančnem sektorju. Kljub temu moram priznati, da sem bil nad hitrostjo in načinom imenovanja predsednika uprave NLB presenečen.

Vlada se je odločila, da bo predčasne menjave nadzornikov in uprav v podjetjih v večinski lasti države izvedla šele po predhodni reviziji poslovanja, ki bo pokazala morebitne nepravilnosti. So izredne revizije res potrebne ali gre le za populizem?

> Ne vidim nobene potrebe po tem, da bi revizije avtomatično izvajali samo zato, ker se je zamenjala oblast. Revizije so smiselne takrat, ko se zanje na podlagi stanja v podjetju odloči nadzorni svet.