Neprijetna (farmacevtska) resnica

Velika farmacevtska podjetja, ki razvijajo nova zdravila (t. i originatorje), namerno zavirajo in zavlačujejo vstop proizvajalcem konkurenčnih - generičnih - zdravil na tržišče, četudi je patent za zdravilo že potekel. To je ključna ugotovitev preliminarnega poročila o omejevanju konkurence med farmacevtskimi podjetji, ki ga je konec novembra predstavila Evropska komisija. Taktike za tako početje naj bi bile različne - od prijavljanja večjega števila patentov za eno zdravilo do sprožanja sodnih sporov, pa tudi izvajanje izvensodnih patentnih poravnav s proizvajalci generikov. V enega od slednjih primerov naj bi bila vpletena tudi novomeška Krka, proizvajalec generikov, ki se je leta 2006 izvensodno poravnala s francosko družbo Servier, s čimer se je Krka odpovedala prodaji učinkovine, za katero je Servieru tri leta pred tem potekel patent, na britanskem trgu.
Kot je na novinarski konferenci razložila evropska komisarka za konkurenčnost Neelie Kroes, so posledica zaviranja vstopa konkurenčnih zdravil na tržišče znatno povečani stroški za končne uporabnike zdravil. Članice EU naj bi v zadnjih osmih letih na ta račun izgubile približno 3 milijarde evrov. Kot ugotavlja Komisija, se cene zdravil v letu po vstopu generikov na tržišče v povprečju znižajo za 20, v nekaterih primerih pa celo za 90 odstotkov. Kroesova je ob tem zatrdila, da bodo sicer počakali na pripombe zainteresiranih strani, da pa Komisija ne namerava omahovati z začetkom preiskave zaradi omejevanja konkurence, kjer obstajajo jasni znaki, da je prišlo do kršitve pravil.
Predstavniki farmacevtskih družb so nad poročilom že takrat izrazili ra-zočaranje, češ da industrijo prikazuje v napačni luči. Evropska zveza farmacevtske industrije (EFPIA) pa je ta mesec v Bruselj poslala tudi uraden odgovor na preliminarno poročilo Komisije. V njem Komisijo kritizira zaradi pomanjkanja razumevanja patentnega sistema, zaradi česar bi, opozarja, lahko nastala znatna škoda. Po mnenju EFPIA trg potrebuje močan sistem varovanja in branjenja intelektualne lastnine. Ocene o trimilijardni škodi za davkoplačevalce je označila za previsoke. Svoje mnenje je v Bruselj poslala tudi Evropska zveza proizvajalcev generičnih zdravil. Ta pa je opozorilom Komisije, češ da »originatorji« z neupravičenimi taktikami ovirajo vstop generikov na tržišče, pritrdila. Je pa tudi sama kritizirala Komisijo in se postavila v bran praksi izvensodnih patentnih poravnav. Končno poročilo Evropske komisije o problematiki naj bi dočakali poleti.

(Ne)inovativnost

Omejevanje konkurence in zavlačevanje patentne pravice v nedogled je sicer le ena (sicer verjetno najbolj donosna) od številnih spornih praks, ki se jih poslužujejo farmacevtska podjetja v svojem boju za tržni delež in ekstraprofite. V svoji knjigi »Resnica o farmacevtskih podjetjih« jih podrobno opisuje dr. Marcia Agnell, dolgoletna urednica ene najuglednejših medicinskih revij New England Journal of Medicine. Slovenski prevod je izšel nedavno, nekdanji zdravstveni minister Dušan Keber pa je v predgovoru na pol v šali, na pol zares izrazil olajšanje, češ da zaradi pisanja Agnellove podobne knjige ne bo treba napisati njemu.
Poleg opisovanja vpetosti farmacevtske industrije v vse pore politike in zdravstva Agnellova dokazuje, da farmacevtska podjetja še zdaleč niso tako inovativna, kot se predstavljajo, in da torej enormni dobički, ki jih kujejo na ta račun, niso najbolj zasluženi. Večino zahtevnega raziskovanja, pravi, opravijo javne ustanove in univerze, farmacevtska podjetja se po navadi vključijo šele v fazi kliničnega preizkušanja, ki je sicer res najdražji, a zato tudi najmanj inovativen del procesa nastajanja novega zdravila. Opozarja tudi, da se večina kliničnih preizkušanj pravzaprav izvaja v funkciji t.i. postmarketinškega testiranja, s katerimi želijo že odobrenim zdravilom najti nove rabe, s čimer bi povečali njihovo potencialno tržišče. Največ kliničnih raziskav pa je, dodaja, najverjetneje zgolj pretveza za plačevanje zdravnikov, da svoje paciente navadijo na določeno že odobreno zdravilo.
Veliko zdravil, ki pride na trg, po njenih trditvah sploh ni novih, temveč gre zgolj za preoblečena, podobno učinkovita stara zdravila. Če se na primer nekemu zdravilu izteka patent, njegov proizvajalec lahko še pravočasno malenkostno spremeni zdravilo, vzame ali doda kako molekulo, in ga na novo prijavi za odobritev, nato pa z marketinškimi akcijami uporabnike preusmeri na novo zdravilo in kljub izteku patenta obdrži tržni delež. Ali so ta zdravila kaj boljša v primerjavi s starimi, je skoraj nemogoče vedeti, ker je število raziskav, v katerih primerjajo eno zdravilo z drugim, izjemno majhno. Proizvajalci novega zdravila morajo le dokazati, da njihova »novost« deluje bolje kot placebo, oziroma kot pravi Agnellova, da so boljša kot nič. Če pa že primerjajo staro zdravilo z novim, pa je še vedno na voljo manipulacija z različnimi odmerki.
Večkrat pa so ta zdravila, ki niso nič boljša od obstoječih, zdravila konkurenčnih družb, ki si želijo z njimi zagotoviti del donosnega tržišča. Ta zdravila Agnellova imenuje »tudi mi«. Podjetja si skušajo tržne deleže zagotoviti tako, da si izberejo določeno skupino populacije, na kateri zdravilo testirajo, in ga potem oglašujejo kot posebej primerno za to skupino populacije. Pri tem je seveda zelo verjetno, da bi bila ostala zdravila za isto bolezen enako učinkovita tudi na tej podskupini, a ker niso preizkušena, tega ni mogoče zagotovo vedeti. Zdravila »tudi mi« so najpogosteje namenjena zdravljenju kroničnih, življenjskih bolezni, kot so na primer povišana raven holesterola, povišan krvni pritisk ali depresija. Trgi so namreč v tem primeru najdonosnejši in sposobni prenesti več konkurenčnih zdravil, ob tem pa so še prilagodljivi. Če stroka zniža najvišjo še varno raven holesterola v krvi ali zniža mejo »normalnega« krvnega pritiska, se trg takoj razširi. »Nekoč so farmacevtska podjetja promovirala zdravila za zdravljenje bolezni,« pravi Agnellova, »zdaj je pogosto obratno. Promovirajo bolezni, ki ustrezajo njihovim zdravilom.« Za to je še posebej priročno področje psihičnih motenj, kjer zdravila (npr. pomirjevala) promovirajo celo za tako vsakdanje občutke, kot sta plahost ali tesnoba.
Svojo trditev o precenjeni inovativnosti farmacevtskih podjetij Agnellova utemeljuje tudi s podatki o deležih posameznih postavk v njihovih proračunih. Zgovoren je podatek, da je njihov proračun za raziskave in razvoj v povprečju enkrat manjši od proračuna za administracijo in trženje. Združevanje postavk za administracijo in trženje sicer po pisanju Agnellove služi predvsem za prikritje visokih stroškov za trženje, ki daleč presegajo stroške za raziskave. Sploh pa ta postavka ne vključuje vseh izdatkov za trženje, saj bi lahko financiranju marsikaterega strokovnega srečanja brez težav rekli tudi trženje, pa vseeno pade pod postavko za izobraževanje. O konferencah na Bahamih ipd. smo pred časom v Mladini že pisali. Tudi proračuni za raziskave in razvoj pa lahko vključujejo trženje - predvsem pri že opisanih postmarketinških raziskavah.
Farmacevtska podjetja so, navaja Agnellova, v letu 2001 med zdravnike razdelila za 11 milijard dolarjev brezplačnih vzorcev zdravil, večinoma novih dragih zdravil »tudi mi«. Taktika je preprosta. Navaditi zdravnike na predpisovanje in paciente na jemanje določenega zdravila in nato, ko brezplačni vzorci poidejo, zdravila mastno zaračunati. So pa tudi primeri, ko prepričevanja zdravnikov, naj predpisujejo njihova zdravila, ni mogoče označiti za nič drugega kot za podkupovanje. Agnellova navaja primer zdravila, ki so ga zdravniki kupovali pri proizvajalcu in ga nato po določeni povprečni veleprodajni ceni zaračunavali ameriškemu programu zdravstvenega varstva Medicare. Ko se je na trgu pojavilo konkurenčno - cenejše - zdravilo, je proizvajalec dvignil ceno svojega zdravila, hkrati pa zdravnikom priznal popust. Zdravnik je torej predpisal zdravilo, ki ga je kupil s popustom, programu Medicare pa zaračunal višjo ceno in pobral razliko. Podkupovanje, in to z davkoplačevalskim denarjem.
Če se na trgu zdravil za kronične bolezni razvitega sveta farmacevti drenjajo, pa obenem zapostavljajo iskanje zdravil za redke bolezni in bolezni držav tretjega sveta. Če namreč ne prinašajo oz. pričakovano ne bi prinašala dobička, se jim podjetja odpovedo.
Luč na koncu predora?
Konec minulega tedna smo sicer (morda) v odnosu farmacevtske industrije do bolezni tretjega sveta dočakali resen korak na bolje. Izvršni direktor drugega največjega svetovnega farmacevtskega podjetja GlaxoSmithKline Andrew Witty je namreč napovedal, da bo njegovo podjetje drastično znižalo cene zdravil za države v razvoju in del dobička investiralo v gradnjo zdravstvene infrastrukture v teh državah. Cene zdravil za te države naj bi znižali na največ četrtino cene, ki jo plačujejo bolniki v ZDA in Veliki Britaniji (kar je sicer, če pogledamo razmerje BDP-jev, še vedno ogromno). Najpomembnejše pa je naznanilo, da nameravajo dati na razpolago svoje že pridobljeno znanje o zanemarjanih boleznih tretjega sveta, tudi tisto, zaščiteno s patenti. Tisto znanje, katerega uporaba zaradi revnega tržišča verjetno ne bi prineslo dobička. Nevladne organizacije, ki se ukvarjajo s to problematiko (npr. Oxfam in Zdravniki brez meja), so potezo GSK zadržano pozdravile, hkrati pa izrazile prepričanje, da bi morala družba iti še dlje in ponuditi tudi svoje znanje o zdravljenju virusa HIV.