Zborovanje v Cankarjevem domu
Ob dvajsteletnici prvega pluralno doseženega konsenza v Sloveniji
Dr. Božo Repe je zgodovinar in profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani
© Borut Peterlin
Pred dvajsetimi leti, v vmesnem času, ko v Sloveniji v resnici nihče ni imel prave oblasti, največji vpliv v javnosti pa je imela heterogena »civilna družba«, sta 27. februarja 1989 tedaj nastajajoča opozicija in pešajoča socialistična oblast skupaj pripravili zborovanje v Cankarjevem domu. Namenjeno je bilo podpori stavkajočim rudarjem na Kosovu. Okrog 1300 rudarjev, ki so imeli pri sebi tudi velike količine razstreliva, je stavkalo zaradi sprejetja nove srbske ustave, s katero je bila odpravljena avtonomija na Kosovu; stavka je trajala od 4. do 27. februarja, ko so bile na Kosovu uvedene izredne razmere. Gre za gotovo enega pomembnejših dogodkov v procesu demokratizacije in osamosvojitve Slovenije, ki pa se obravnava bodisi izrazito enostransko bodisi suhoparno - kronološko, vzrok pa je predvsem v političnem zaslugarstvu. Zakaj? Po poenostavljeni in že »ponarodeli« interpretaciji slovenske zgodovine naj bi spomladi 1989 nastala dva medsebojno nasprotna si nacionalna programa: Majniška deklaracija opozicije (Slovenske demokratične zveze), ki je zahtevala večstrankarstvo in samostojno Slovenijo, in njej nasprotujoča Temeljna listina (tedanje Socialistične zveze delovnega ljudstva), ki je še vztrajala pri reformirani federaciji in samoupravljanju. Zgodovinsko naj bi seveda zmagala prva.
Zgodba nima samo zgodovinske dimenzije. In seveda ni edina, na kateri se bije bitka za prestiž. V luči sedanjega dogajanja - to je sicer že malce posiljene želje po doseganju konsenzov za vsako ceno celo z obskurnimi nacionalisti, ki jo želi simbolizirati Borut Pahor - je gotovo zanimivo, kako so konsenz želele doseči tedanje politične sile (velik del tedanjih politikov je še vedno »v igri«). Postavlja se tudi vprašanje, do kod je sodelovanje možno, da ni škodljivo. Hrvaška je plačala veliko višjo ceno osamosvojitve in jo plačuje še danes prav zato, ker je HDZ homgenizirala hrvaški politični prostor z enim nacionalnim konceptom, ki mu je bila prisiljena slediti tudi opozicija (ali pa je v to privolila zaradi različnih kupčij). Take homogenizacije v Sloveniji ni zmogla nobena politična opcija, niti kasnejši Demos. To sicer ne pomeni, da si tudi v Sloveniji marsikdo ni želel »hrvaškega« modela in da ga tudi niso skušali uresničiti.
Misel o podpori rudarjem je izhajala iz očitnega spoznanja, da bodo, če pade avtonomija na Kosovu, padle tudi republike. Prišla je iz vrst Odbora za varstvo človekovih pravic (predlagatelji so sprva razmišljali o demonstracijah), tedanji predsednik ZSMS Jožef Školč pa jo je prenesel političnemu vrhu. Ta nad demonstracijami v času, ko je bila mitingarska politika v Jugoslaviji na vrhuncu, ni bil navdušen, zato je predlagal zborovanje v Cankarjevem domu. Organizirala ga je SZDL, govorniki na njem pa so bili iz vrst oblasti (Kučan) in opozicije (predstavniki zvez in skupin). Izjavo Proti izrednim razmeram - za mir in sožitje na Kosovu so podpisali predstavniki vseh tedanjih družbenopolitičnih organizacij (RK SZDL, ZSS, ZSMS, ZKS, ZZB NOV, vseh tedanjih zvez in vrste združenj, društev in skupin). Zborovanje je v Srbiji povzročilo silne reakcije, trdili so, da so se vse sile v Sloveniji (z ZK vred) združile proti Srbiji in Jugoslaviji, marca so skušali v Ljubljani izpeljati »miting resnice«, udeleženci velikanskega mitinga v Beogradu 28. junija pa so zahtevali obračun z albanskimi voditelji in emotivno jokali, da »Jugoslavija razpada na Kosovu in v Sloveniji«. Slovenski predstavniki v zveznih organih, zlasti na sejah predsedstva SFRJ in predsedstva CK ZKJ, so bili deležni hudega, sicer že večkrat preživetega političnega pritiska, ki ga je Kučan napovedal že vnaprej: »Današnja seja predsedstva CK ZKJ bo takšna, kot jih je bilo to leto že ne vem koliko. Najprej skoncentriran napad, ki ga bodo sprožili Srbi prek Dušana Čkrebića, potem bo tu Slobodan Milošević s svojimi štirimi, petimi stavki, da so oni Jugoslavija, mi pa smo pritepenci, in potem ta orkester, ki ga imajo sedaj od Vojvodine do Črne gore in Makedonije.« Seja predsedstva CK ZKJ je nato trajala štirinajst ur, spremenila pa se je v splošen napad na slovensko politiko.
Iskanje kompromisa
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.