Bankroti ljudi, bankroti držav
Ni več dovolj, da države pred bankroti rešujejo banke in izbrana industrijska podjetja. Vse več je tudi pozivov za reševanje držav. Vzhodnoevropske države nujno potrebujejo 120 milijard dolarjev pomoči, pravi predsednik Svetovne banke Robert Zoellick. Nekatere države evroobmočja so vse bliže bankrotu, to zlasti velja za Irsko, kjer so ponekod odpuščeni delavci že zasedli tovarne. Vse bolj zaskrbljeni za prihodnost so tudi prebivalci Velike Britanije. Obe državi sta bili tako rekoč še včeraj zgledna primera postindustrijskih družb prihodnosti, kjer se denar ne služi več z industrijsko proizvodnjo, ampak s prekupčevanjem z nepremičninami in s finančnimi produkti, ki temeljijo na matematičnih modelih in jih nihče ne razume.
Irci vladi očitajo, da pomaga le lastnikom podjetij, na prebivalstvo pa pozablja. Zaradi tega so na ulicah tudi državljani, ki do zdaj nikoli niso protestirali. »Vse življenje sem pridno delal, nikoli nisem kršil zakonov, nikoli se nisem udeleževal protestov, raje sem šel v službo in opravil svoje delo,« je za BBC dejal eden takšnih brezposelnih Ircev. Vse več jih je, ki ne morejo več odplačevati posojil, prisiljeni so na dražbah prodajati avtomobile, nimajo več denarja za šolanje otrok. To se dogaja v državi, ki je bila pred začetkom krize zgled, kako je mogoče v desetih letih iz ene najrevnejših evropskih držav postati ena najuspešnejših članic EU.
Irski model razvoja so hvalili v Bruslju, po Irski so se zgledovali v novih članicah EU, kjer so se prav tako hvalili z nadpovprečno gospodarsko rastjo in velikimi neposrednimi tujimi vlaganji kot temeljem razvoja. Čeprav so te države še hitreje, kot je njihovo gospodarstvo raslo, zdrsnile na rob bankrota in bi Madžarska in Latvija brez pomoči evropske komisije in Mednarodnega denarnega sklada (IMF) že lani bankrotirali, evropska komisija v pravkar objavljenem poročilu o uspehih širitve EU tega (še) ni opazila. Evrokrati v komisiji še vedno ne priznavajo, da so bile visoke stopnje gospodarske rasti v novih članicah EU večinoma zgolj virtualne, da so temeljile na nerealnih podlagah in na pretiranem zadolževanju.
Isti evrokrati prav tako vse do zadnjega niso verjeli, da bi kriza lahko prizadela evropsko »robustno« gospodarstvo, kaj šele, da bi ga pahnila v največjo recesijo po drugi svetovni vojni. Za Veliko Britanijo nekateri že pravijo, da je zabredla v največjo krizo v zadnjih sto letih.
Avtor uspešnic Tony Parsons je za Spiegel povedal, da Velika Britanija zdaj doživlja enako prelomne spremembe, kot so se zgodile s padcem Berlinskega zidu. Ljudje so vse bolj depresivni, saj sta brez zaposlitve že ostala dva milijona Britancev, do konca leta jih bo najbrž še milijon. To se dogaja po 16-letni nepretrgani rasti v državi, za katero je veljalo, da je izpeljala prave reforme in se spremenila v sodobno postindustrijsko, globalizirano, na storitvah temelječe gospodarstvo, katerega gonilna sila je naglo razvijajoč se finančni sektor.
Politiki, zlasti vladi Margaret Thatcher in Tonyja Blaira, so z reformami vse bolj krčili socialno državo. Zaradi tega je na odpuščenega delavca v državni blagajni zdaj na voljo le 60 funtov nadomestila za brezposelnost na teden, večini brezposelnih pa kmalu po izgubi zaposlitve zaplenijo še stanovanje ali hišo, ker ne morejo več odplačevati posojil. Po podatkih Spiegla v Britaniji vsakih sedem minut kdo ostane brez strehe nad glavo.
Ti ljudje so kljub javnemu opravičilu za napačne odločitve vse bolj jezni na bankirje. Nekateri ugotavljajo, da je ta jeza že primerljiva s tisto leta 1720, ko je počil »južnomorski balon«, eden prvih špekulacijskih balonov v zgodovini. Takrat so v parlamentu zahtevali, naj krivce zašijejo v vreče s kačami in jih vržejo v Temzo. Thatcherjeve in Blaira ni več na oblasti, zaradi tega je pod vse večjim pritiskom sedanji predsednik vlade Gordon Brown. Časopis Guardian je v torek objavil izide javnomnenjske raziskave, ki je pokazala, da ga podpira samo še 28 odstotkov vprašanih, 63 odstotkov pa jih meni, da bi moral na prihodnjih volitvah laburistično stranko voditi kdo drug.
Evropski voditelji, med katerimi prednjači francoski predsednik Nicolas Sarkozy, so očitno še vedno prepričani, da bodo krizo rešili z nenehnim sestajanjem v različnih sestavah in oblikah v različnih mestih po Evropi. Samo do maja so predvidena tri srečanja voditeljev članic EU - 1. marca bo neformalni vrh, 19. in 20. marca redni vrh EU in nato maja v Pragi še izredni vrh o zaposlovanju. Ni rečeno, da ne bo Sarkozy ali kdo drug že v nedeljo, 1. marca, prišel na dan s predlogom za še kakšno izredno srečanje, čeprav so v ponedeljek, 23. februarja, nekateri ministri, ki so se udeležili splošnega dela rednega zasedanja sveta EU za splošne in zunanje zadeve, to »inflacijo srečanj« že označili za nepotrebno, saj ne pripomore k hitrejšemu reševanju krize. Med omenjenimi ministri je bil tudi slovenski minister za razvoj in evropske zadeve Mitja Gaspari.
Bistvo ukrepanja proti krizi je, »da dobro razumemo vzroke krize«, samo razpravljanje o posledicah krize in delovanju proti posledicam »še ne bo nujno rešilo vprašanja vzrokov in lahko gre veliko denarja na neki način v prazno«, pravi Gaspari. Predvsem temu se je treba izogniti, ne glede na razumljivo željo politikov, da se javnosti kažejo kot aktivni pri spoprijemanju s krizo. Znotraj EU so že vzpostavljene in uveljavljene ustrezne institucije in oblike delovanja, ki lahko na vprašanje o vzrokih krize najustrezneje odgovorijo, to so evropska komisija, Evropska centralna banka in evroskupina, pojasnjuje Gaspari. Potrebna je tudi kakovostna analiza vzrokov in na podlagi tega bo kar precej hitro moralo priti na mizo vprašanje bolj koordiniranega delovanja držav članic, saj je kriza veliko preobsežna, da bi jo posamezne članice, z največjimi vred, lahko reševale same. Zagotoviti bo treba predvsem koordinacijo fiskalne politike, pa tudi strukturnih politik. O tem bi moral govoriti dobro pripravljen evropski svet, a Gaspari se boji, da to ne bo veljalo za srečanje, ki bo v nedeljo, 1. marca.
Prva skrb finančnih ministrov je na podlagi zadnjih podatkov o zadolženosti držav članic - v skladu z maastrichtskimi merili javni dolg ne sme preseči 60 odstotkov bruto domačega proizvoda, že zdaj pa nekatere članice, zlasti Grčija in Italija, to mejo krepko presegajo in se približujejo 100 odstotkom -, kako članice evroobmočja rešiti pred bankrotom. Kot navaja Spiegel, se s tem ukvarjajo predvsem v nemškem finančnem ministrstvu, čeprav je minister Peer Steinbruck še v začetku leta odločno zavračal možnost, da bi bogatejše in disciplinirane članice evroobmočja reševale zapravljive članice. Nemci, ki bodo glavni reševalci, imajo na mizi štiri možnosti. Po prvi bi se država, ki potrebuje pomoč, z državo, ki ji lahko pomaga, bilateralno dogovorila za najetje posojila. Druga možnost je, da bi se zadolžila skupina držav, po tretji različici bi se zadolžila EU, kar je po razlagi pravnih izvedencev mogoče, čeprav v veljavnem pravnem redu ta možnost ni izrecno navedena. Četrta možnost - kombinirana pomoč EU in IMF - je bila za Madžarsko in Latvijo že uporabljena, a je večina do nje zadržana, ker bi z zunanjo pomočjo občutno okrnili dobro boniteto celotnega evroobmočja. Ni pa dvoma, da bi bankrot katere od članic evroobmočja povzročil neprimerno večjo škodo.
»Evroobmočje mora najti rešitev za države, ki se znajdejo v težavah,« pravi Henrik Enderlein, profesor na Hertie School of Governance v Berlinu. Po njegovem bi bilo najbolje uporabiti kombinacijo pomoči EU in IMF, ker bi prek slednjega oblasti v preveč zapravljivih državah najlaže prisilili k disciplini pri porabi javnega denarja. Jacques Delpla, izvedenec francoskega sveta za ekonomske analize, ki svetuje predsedniku francoske vlade, se zavzema za izdajo evropskih obveznic v vrednosti 4 bilijone evrov, kar je 40 odstotkov bruto domačega proizvoda EU, z boniteto AAA za vse države. S temi obveznicami bi članice evroobmočja lahko pod konkurenčnimi pogoji prišle do denarja na trgih v Aziji in na Bližnjem vzhodu. Znesek, ki bi ga z jamstvom drugih članic lahko dobila posamezna država članica, bi bil omejen na največ 40 odstotkov bruto domačega proizvoda.
Ob nedavni razpravi na inštitutu Bruegel v Bruslju izvedenec Deutsche Bank Thomas Mayer Delplovega predloga ni podprl, ker bi bilo bolje ustanoviti Evropski denarni sklad. Tudi stroka očitno še nima rešitve, kako pomagati prezadolženim članicam evroobmočja, ni pa več dvoma, da bo treba rešitev zelo hitro najti, saj bodo prav kmalu potrebovale pomoč nekatere članice evroobmočja in tudi članice iz Vzhodne Evrope.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.