Tudi po Haiderju Haider
Predvolilni pogled s sončne strani Alp
Ko sem se s sončne, slovenske strani Alp pripeljal skozi Karavanški predor v avstrijsko Koroško, me je pozdravila množica plakatov, s katerih strankarski veljaki prepričujejo pol milijona Korošcev, da so prav oni, in le oni, na volitvah prava izbira za Koroško. Brezhibno urejeni možje na plakatih, z vsakim lasom na pravem mestu, nekateri tudi v značilnem koroškem suknjiču rjave barve z zelenim ovratnikom - barvi naj bi ponazarjali zemljo in gozd -, se ponujajo za občinske odbornike, župane in deželnozborske poslance. Nekateri pa računajo, da jim bo uspelo povzpeti se na sam vrh koroške deželne oblasti in postati deželni glavar. Skoraj dve desetletji je bil glavar nesrečno preminuli Jörg Haider, ikona koroške politike nestrpnosti do tujcev in do avtohtone slovenske narodne skupnosti. Za sabo je na Koroškem pustil zatohlo ozračje in le močan prepih na političnem prizorišču bi razgnal oblake nezaupanja in prastrahu pred tujci.
Tridnevno spoznavanje koroškega vsakdanjika mi ni zbudilo upanja, da se bodo v tej deželi zgodile spremembe. Na politično prizorišče vstopajo sicer novi obrazi Zavezništva za prihodnost Avstrije (BZÖ), ki so brez Haiderjeve karizme in njegovih populističnih veščin, vendar jim že sklicevanje na njegovo dediščino lahko prinese kar precej glasov. Za človeka, ki prihaja iz Slovenije, z druge strani Karavank, in pripada narodu, ki živi na stičišču germanskega, romanskega in slovanskega sveta, je Koroška neverjetno vase zaprta dežela, skrivnostna in zaradi političnega odnosa do tujcev tudi strah zbujajoča. Zame tudi zato, ker se mi v glavi vedno nehote zavrtijo posnetki skorajda podivjanega nasprotovanja postavitvi dvojezičnih krajevnih napisov in kultnih zborovanj nekdanjih pripadnikov nacističnega vojaškega stroja in koroških brambovcev (Heimatdiensta), ki jim je slovenska skupnost vedno bila (in je še) v napoto.
Na celovškem Benediktinskem trgu so sobote živahne. Ob njem je tudi tržnica, ki jo oblasti nameravajo preseliti na drugo lokacijo, da bi tam postavile poslovno stavbo. Meščani za zdaj še lahko posedajo v lokalih ob tržnici, prebirajo Kronen Zeitung in počasi srkajo vsak svojo kavo. S starejšimi v Celovcu brez brezhibnega znanja nemščine ne pridete nikamor. Mladi so bolj zaupljivi in se spustijo v pogovor s tujcem. Evelyn Schmid - Tarmann, učiteljica nemščine v bližnji šoli, pa je bila popolnoma drugačna. Pripadnica Zelenih se je razburjala zaradi načrtovane preselitve tržnice. »Še to malo duše hočejo vzeti mestu,« je poudarila in spustila pravi rafal kritičnih pripomb na razmere v mestu in deželi. Prav prijetno me je presenetil njen čustveni politični izliv nestrinjanja, vendar mi je kaj kmalu priznala, da je doma z Dunaja in najbrž zato gleda na razmere drugače kot Korošci. Če so Avstrijci že nasploh vase zaprt narod, je po njeni sodbi Koroška še zavrta, brez idej in ustrezne alternative sedanjim onemoglim političnim strukturam. Ko sva se sprehajala vzdolž ulice, med stojnicami s hrano in živčnimi pripadniki strankarskih podmladkov, ki so vsi po vrsti ponujali staro volilno izbiro in nadaljnjo sivino na političnem prizorišču, sva skupaj ugotavljala, da Koroška še dolgo ne bo razklenila obroča, s katerim se je sama vklenila. Pot do njene sproščenosti je še dolga. »Le Zeleni ponujamo svežino, ustvarjalnost in sproščenost v tej deželi. Smo edini na politični sredini, vse druge stranke so daleč na desni,« je zatrdila Evelyn, ki pa je tudi sama stišala glas, ko sva ob kavi kramljala o odnosu do drugih in drugačnih, predvsem pa do Slovencev na Koroškem.
Vsi slovenski sogovorniki so mi kasneje pripovedovali, da je pred vsakimi volitvami Koroška v psihotičnem stanju »izrednih razmer«. Ustvarjajo ga zagreti nemški nacionalisti z razglašanjem strahu pred tujci, ki naj bi v deželo prinesli drugo kulturo, drugačne vrednote in delovne navade. Haider se je v takih razmerah zmeraj znašel kot riba v vodi. Manj uspešni so njegovi politični nasledniki, ki so pred celovškim magistratom postavili veliko stojnico. S plakata zre kandidat Zavezništva za Avstrijo Christian Scheider. Sporoča, da je Haider »še vedno živ«, vendar mimoidoče sprevrženi napis pouči, da je po njegovi smrti prišla na koroško in avstrijsko politično prizorišče »sveža moč«. Pravzaprav se koroški El Cid na več mestih in v različnih podobah vrača med Korošce. Tudi s poskusom poimenovanja dravskega mostu pri Lipici, nedaleč od Pliberka, po njem. Vendar pa so domačini tablico z napisom takoj odstranili z mostu. Na kraju prometne nesreče naj bi Haiderju postavili spomenik, park pred deželnim parlamentom naj bi nosil njegovo ime.
Haiderjevi nasledniki bi radi, tako meni večina opazovalcev koroškega političnega prizorišča, z njim, čeprav pokojnim, na volitvah dosegli vsaj toliko, kot je sam dosegel na prejšnjih volitvah. Vstopajo v zanje prevelike škornje, kar dokazuje poskus Gerharda Dörflerja, sedanjega deželnega glavarja, ki je z rasistično šalo pozdravil temnopoltega pevca Roberta Blanco na odprtju festivala ljudske glasbe v Bad Kleinkirchheimu. Dejal je, »da bi si (Blanco) moral umiti obraz«. Tokrat občinstvo ni ploskalo. Osupnilo je. Dörfler pa je menil, da je šalo le slabo povedal, ne da je bila neokusna. Kaj takšnega se Haiderju ne bi pripetilo, saj je bil pravi virtuoz v komuniciranju z javnostjo. Šokiral je z vprašljivo izjavo, jo nato demantiral, vendar pričakoval, da bo od nje nekaj le ostalo v ušesih poslušalcev.
Drugi so do Haiderjeve dediščine kritični. Nekdanja zvezna poslanka avstrijskih Socialdemokratov (SPÖ) Melitta Trunk je dejala, da se idoliziranje pokojnega deželnega glavarja lahko izkaže za kontraproduktivno, saj ljudje vedo, da je bil Haider bister, a povsem preprost človek, »izredno delaven, vsak dan je bil vsaj na petih različnih krajih«, kljub zasvojenosti s politiko pa je znal biti korekten nasprotnik. O njegovih napakah ni govorila, saj se drži pravila »o mrtvih vse dobro«.
In čeprav ljudje na Koroškem, tudi zaradi vse globlje gospodarske krize, hočejo spremembe, protagonisti bližnjih volitev ne kažejo pretirane volje, da bi odločneje dregnili v status quo v gospodarskem, političnem in kulturnem življenju dežele. Mladi, kot je potrdil založnik Lojze Wieser, čakajo na okrepitev tistih političnih sil, ki bi odprle Koroško sodobnim družbenim tokovom in razmerjem ter pregnale z njenega družbenega prizorišča ksenofobijo. Za zdaj so civilnodružbene pobude (»Pro Kärnten/Za Koroško« in »Kärnten umdrehen/Obrnimo Koroško«) za takšno razvojno usmeritev prešibke. Preglasijo jih zadrti zagovorniki starih vzorcev koroške politike, ki še vedno nagovarja prebivalstvo z delitvami po ideoloških in nacionalnih črtah in z nevarnostjo, ki jo pomenijo tujci. »Politika zaostaja vsaj petnajst let za željami, voljo in tudi odprtostjo ljudi,« je dejala simpatična Anja Allmaier (24), študentka prava iz Gradca in članica podmladka Ljudske stranke v Celovcu. Po njenem na Koroškem nastajajo nova središča za kritični premislek o koroški stvarnosti, ki na novo merijo njeno »daljo in nebesno stran« z novimi merili in brez predsodkov. Votel strah, ki so ga slikali koroški politični voditelji in brambovci pred nekdanjo Jugoslavijo, se je po Anjinem mnenju z vstopom Slovenije v EU izkazal za praznega. To je jasno veliki večini ljudi, na pa tistemu delu koroške politike, ki »živi od ljudi odtujeno življenje, in med tistimi mladimi, ki se v politiko vključujejo brez premisleka in posnemajo stare politične ideje«.
Za razumevanje koroškega družbenega prizorišča in vloge prastrahu pred drugim in drugačnim, je treba obiskati koroško podeželje, kjer začarani krog koroške miselnosti tudi izobražene mlade Korošce in Korošice nazadnje priklene k domačemu ognjišču in vključi v tradicionalni ples koroškega načina življenja. Ko se človek vozi po južni Koroški - po vijugastih cestah, ob katerih so visoki kupi snega, nad njimi pa na pobočjih gora osamljene kmetije in tu in tam tudi prave graščine -, ne more mimo Železne Kaple, kjer živijo Slovenci in Nemci v precejšnjem sožitju. Med njimi je tudi Elizabetha Miklau (46), s katero smo se pogovarjali na srečanju lovcev z obeh strani državne meje. Njena zgodba je zanimiva. Po študiju v Celovcu je postala učiteljica gospodinjstva. Kljub nasprotovanju staršev se je poročila s Slovencem, česar seveda njeni nemški rojaki niso sprejeli z navdušenjem. V kleti lovskega doma je v slovesni koroški ženski noši, pri kateri prevladuje bela barva, pripravljala potice za zeleno bratovščino. Hkrati me je seznanjala z vzorci ohranjanja tradicionalnega življenja, kjer »gredo otroci po poti staršev«, ti pa raje vidijo, da so »kmetje ali pa mizarji kot kulturniki«. Priznala je, da so vloge v koroški družini še vedno jasno porazdeljene. Pater familias je to, kar je vseskozi bil.
V Grabštanju, veliki in urejeni vasi s tržnimi pravicami, ki leži severno od Železne Kaple, pa že več kot petdeset let županujeta dva rodova Deutschmannov. Ljudje se ukvarjajo v glavnem s kmetijstvom, z gozdarstvom in vse bolj tudi s turizmom. Kraj je razdeljen z mostom, pod katerim teče železniška proga, krajevno dogajanje pa je osredotočeno na trg, ki se imenuje po še živečem Valentinu Deutschmannu. Ta osemdesetletnik, ki že dve desetletji živi s tujim srcem in govori s šepetajočim raskavim glasom, ne potrebuje rjavega suknjiča z zelenim ovratnikom, da bi dokazoval koroško identiteto. Nekoč ga je Jörg Haider označil za »konservativnega politika, zazrtega v prihodnost in zavezanega spoštovanju koroškega etosa«.
Sprejel nas je v svojem domu, v mogočni rumeno pobarvani vaški hiši, obdani z gospodarskimi poslopji, na obrobju vasi in le streljaj oddaljeni od mestne hiše. V tistem okolju so dobile besede starega Deutschmanna, brezhibno urejenega z nazaj počesanimi še vedno gostimi belimi lasmi, dolgoletnega zveznega poslanca in župana, posebno težo. Po njegovem vsak »pravi Korošec ve, da je njegova domovina najprej Koroška in šele nato Avstrija«. Vsak je dolžan negovati koroške kulturne prvine in tradicijo ter to izročilo prenašati na prihodnje rodove. In se zgledovati po življenju prednikov! S plesi in pesmijo, ki jih negujejo v Grabštanju, in z vero v boga kajpak! Takšna formula velja za vso Koroško. Tudi za njegovega sina, Stefana, magistra ekonomije, ki je nasledil očeta na županskem položaju.
Oba, stari in mladi Deutschmann, zatrjujeta, da v njuni občini ne živijo Slovenci, ampak le nekaj »vindišarjev«, ki govorijo nemško narečje s slovenskimi besedami. Paradoksalno je, da jih nemško govoreči ne razumejo, Slovenci pa. Njima, tako kot veliki večini nemško govorečih Korošcev, nima smisla razlagati, da je v začetku prejšnjega stoletja tam slovensko govoril vsak četrti Korošec, danes pa le še vsak štirideseti! Tudi ne, da ima vsak izmed Korošcev dedka ali babico slovenske krvi. Večina tega ne priznava. Tako kot ne priznava dogajanja med 2. svetovno vojno, ko se je nacistična oblast genocidno spravila nad Slovence, jih pognala z domov v delovna in koncentracijska taborišča. Koroški politiki še vedno bežijo pred zgodovinsko resnico, da so se nacizmu na Koroškem organizirano uprli le slovenski partizani. Oprali so čast Avstrije pred zavezniki.
Sicer pa so se Slovenci na Koroškem leta 1920 na plebiscitu odločili, da bodo ostali na svoji zemlji in v Republiki Avstriji. Obe republiki pa sta jih nato »nagradili« z nespoštovanjem njihovih narodnostnih pravic, četudi sta se ustavno zavezali, da jih bosta spoštovali. Takšne zaveze ne veljajo za politike Haiderjevega kova. Za Slovence je njegova politična dediščina katastrofalna. Še bolj zato, kot pravi učitelj Nante Olip iz slovenske vasi Sele južno od Celovca, ker zaznava Haiderjevo »dediščino med nemško govorečimi otroki v šoli. Haiderjeva parola, da je jezik njegovega soseda ničvreden, da Koroška mora ostati enojezična, je pahnil tudi naslednjo generacijo mladih Korošcev za desetletje nazaj.«
Da, strah blodi po Koroškem! A to ni strah pred partizani, Dunajem in tudi ne pred Slovenci, ki jih v Deutschmannovem Grabštanju skrivajo za vindišarji, nekakšnim izgubljenim slovanskim plemenom. Po nekaj dneh življenja na Koroškem se mi je izrisala podoba nenavadnega strahu Koroščev. To ni strah pred Drugim, kdorkoli že to je, ampak strah pred njimi samimi; pred njihovo nerazčiščeno preteklostjo, ki se je izognila denacifikaciji. Zato tudi prihodnosti ne zmorejo na stežaj odpreti vrat. Še tistega, kar je pozitivnega v smeri odpiranja v svet in v polje demokratičnega sobivanja, Dunaj ne pomaga zalivati. Zato se Koroška vrti v začaranem krogu ksenofobije in preganjanja drugačnih z »zemlje in iz gozda«.
(Reportaža je bila objavljena v 9. številki revije Die Zeit)
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev
Volitve in Slovenci
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.