Sojenje mesarju
Po desetih letih pripora se je pred kamboškim sodiščem končno znašel Kaing Guek Eav, imenovan tovariš Mesar, obtožen vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu
Aretirali so ga po dveh desetletjih skrivanja, leta 1999, zaradi zločinov, ki so jih zagrešili na njegov ukaz, ko je med letoma 1975 in 1979 vodil zapor Tuol Sleng. Takrat so bili v državi na oblasti Rdeči Kmeri, ki so odgovorni za smrt več kot milijona ljudi.
Leta 1971 sem bil tri mesece njegov zapornik. To je bilo v taborišču, znanem pod imenom M 13, ki je bilo skrito v gozdu v Kardamomskem hribovju. Ko sem raziskoval kamboško podeželje, da bi našel starodavne rokopise kmerskih budistov, so me presenetili Rdeči Kmeri, ki so se borili proti kamboški vladi, katere zaščitnice so bile Združene države Amerike. Obtožili so me, da sem Ciin vohun, in me obsodili na smrt.
Mesar je takrat vodil taborišče v pragozdu in je bil hkrati moj paznik in tožnik. Vklenili so me v verige in vsak dan me je zasliševal. Med nenavadnim dvogovorom, ki je potekal med nama, je nekako začel verjeti, da sem res le Francoz, ki bi rad preučeval budistična besedila. Mesar je uredil, da so me izpustili, in poskrbel za mojo varnost. Kmerska pomočnika nista imela te sreče: kljub Mesarjevi obljubi so ju usmrtili kmalu po mojem odhodu, tako kot so v prihodnjih letih še na tisoče drugih, ki jih je imel pod pikolovskim nadzorom.
Mesarja sem naslednjič videl šele leta 2003 v vojaškem zaporu v Phnom Penhu. Razmere tam so bile slabe, vendar človek ni imel občutka, da je v zaporu. Spomnim se, da je imel še vedno tako odločen pogled kot 32 let prej, izginil je le nasmešek, s katerim je tu in tam poblisnil, ko je odločal o moji usodi.
V vrtincu protislovnih občutkov, ki so se mi zbudili ob pogledu nanj, sem ga vprašal: »Kako je kaj tukaj? Je vse v redu?« Ponovil sem vprašanje in začutil, kako nesmiselno je: rabelj je bil na drugi strani rešetk - kot sem ga videl v svojih sanjah -, na mestu svojih nekdanjih žrtev.
Julija 2007 so ga premestili v eno od osmih celic v priporu, ki je del orjaškega kompleksa, v katerem ima sedež tudi sodišče za vojne zločine in kjer naj bi mu sodili. Tam sem ga spet obiskal. V novem okolju mu je bilo razmeroma udobno. Poleg njega so bili zaprti še štirje drugi starejši voditelji Rdečih Kmerov. Zanje so lepo skrbeli, imeli so hrano, prostor s televizorjem, sobo za obiskovalce - vse v skladu z mednarodnimi predpisi in tako razkošno, da so jim pazniki zavidali.
A Mesarju je danes morda žal, da je moral zapustiti neprijazni vojaški zapor. Po letih zavlačevanja in mesecih temeljite predhodne preiskave se bo končno začelo sojenje, ki si ga ni želelo prav veliko ljudi.
V priporu je vršalo, kot bi šlo za usmrtitev. A na vojaških sodiščih pod pokroviteljstvom OZN smrtne kazni ni, čeprav jo je Mesar drugim izrekel vsaj 12.380-krat. Njegova obsodba ne bo hipna, kot so jih tako dobro znali izrekati in izvrševati Rdeči Kmeri z motiko po zatilju, a kazen bo vseeno dolga in neusmiljena.
Najhujše, kar lahko doleti Mesarja, ni zapor, temveč to, da bo ostal brez smisla življenja. Vse se zdaj vrti okoli obiskov njegovih otrok - te pravice svojim žrtvam ni priznal - in zaupanja v sodni postopek: postopek, kakršnega v Tuolu Slengu niso poznali. Mesar ne nasprotuje sojenju. V prsih ga stiska enak strah, kot je preganjal vse njegove žrtve - pradavni strah, ki se ga človeštvo ni nikoli znebilo. Tako je priznal krivdo, strt in ponižan zaradi grozovitosti svojih dejanj.
Februarja lani so Mesarja z njegovim privoljenjem popeljali na prizorišče njegovih zločinov. Obisk je pretresel vse, ki so bili navzoči. Veliki pravni korak je bil narejen v ozračju močnih, čistih čustev.
»Prosim vas za odpuščanje - vem, da mi ne morete odpustiti, a pustite mi vsaj upanje, da mi morda boste,« je dejal, preden se je v solzah zgrudil v rokah paznikov. Sam nisem bil tam, saj je bilo zaslišanje zaprto za javnost, a priče so povedale, da je bilo v solzah nekdanjega rablja takšno trpljenje, da je eden od redkih preživelih iz Tuola Slenga zaklical: »To so besede, po katerih sem hrepenel 30 let!«
Morda je odpuščanje mogoče po preprostem, naravnem procesu, ko žrtev občuti, da je dobila zadoščenje. Rabelj mora plačati visoko ceno, saj dokaz njegovega trpljenja olajša tuje.
Ne slepimo se. Z Mesarjevimi zločini proti človeštvu bodo na zatožni klopi tudi Rdeči Kmeri. Njihovi zločini bodo preskus sposobnosti posebnih vojaških sodišč, da delijo pravico, hkrati pa bo to dokaz naše sposobnosti, da znamo soditi človeka in zgodovino. Na sojenju bomo vsi, ne le kot sodniki, temveč tudi kot žrtve in obtoženi.
Genocid Rdečih Kmerov bodo tehtali kot zločin proti človeštvu, zločin proti nam samim. In zato bo Mesarjeva krivda presegla zgolj krivdo za smrt njegovih neposrednih žrtev, postala bo krivda človeštva v imenu vseh žrtev. Mesar je ubil človeštvo. Sojenje Rdečim Kmerom bi moralo biti priložnost za vse nas, da na mučitelja pogledamo z razdalje - onkraj dosega srce parajočega klica trpečih, ki morda zamegli resnico o gnusnosti dejanj. Mučitelja moramo počlovečiti, drugače ne gre. 5
Francois Bizot je edini zahodnjak, ki je preživel zapor Rdečih Kmerov. O tem je napisal knjigo spominov Vrata.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.