Dr. Matej Lahovnik, minister za gospodarstvo

Ministrstvo za gospodarstvo je eden od resorjev, ki imajo zaradi gospodarske krize največ težav. Recesija prinaša zapiranje proizvodnih obratov, rast brezposelnosti, manjše davčne prilive v proračun in proračunski primanjkljaj. Razmere so bistveno težje od tistih, v katerih je vladala ekipa Janeza Janše. Zato ne preseneča, da je ekonomist dr. Matej Lahovnik funkcijo ministra sprejel šele po daljšem prepričevanju. Gospodarski resor je vodil že del leta 2004, ko je v vladi mag. Antona Ropa zamenjal dr. Teo Petrin. Po volitvah leta 2004 je postal poslanec LDS v državnem zboru, nato pa iz stranke izstopil in skupaj z nekaterimi drugimi dotedanjimi poslanci LDS ustanovil stranko Zares.

Ste se res naveličali ministrskega stolčka in razmišljate o odstopu? Kaj vas je pripravilo tako daleč - recesija ali nesoglasja v koaliciji?

> No ja, verjetno vsi gospodarski ministri držav članic EU in še kakšne druge države ta trenutek razmišljajo, komu so se zamerili, da je ta kriza prišla ravno v času njihovega mandata. Sam sem se v začetku mandata moral spoprijeti ne le s finančno in z gospodarsko krizo, ampak tudi s plinsko, a ta je zdaj na srečo mimo. Razmere so, kakršne so, toda kriza je po svoje tudi izziv za vse nas. Pomorci si prav tako ne izberejo vremena. Doživljamo hudo neurje in visoke valove. Barko nam zaliva z vseh strani, zato ta trenutek ne gre toliko za vprašanje, kdo želi z barke skočiti, ampak koga bo val odnesel.

Kakšen je trenutni položaj slovenskega gospodarstva?

> Opraviti imamo z dvema velikima težavama. Ker smo majhno in odprto gospodarstvo, ki 70 odstotkov BDP ustvari z izvozom, smo usodno odvisni od razmer na naših ključnih izvoznih trgih. Recesija, ki je prvič po drugi svetovni vojni hkrati zajela ključne trge ZDA, EU in Japonske, se s krajšo zakasnitvijo prenaša tudi k nam. Gorenje izvozi 95 odstotkov svoje proizvodnje. To pomeni, da samo štirinajst dni v letu proizvaja za Slovenijo, ves preostali čas pa za tuje trge. Ker se je povpraševanje na tujih trgih zmanjšalo za 30, 40 ali celo 50 odstotkov, se to Gorenju zelo pozna. Upad naročil v izvoznem sektorju je resna težava. Druga težava je kreditni krč. Pri nas je položaj v finančnem sektorju boljši kot na primer v Veliki Britaniji, saj imajo naše banke razmeroma malo toksičnega premoženja. Temeljni problem v Sloveniji je, da se je v obdobju od leta 2004 do 2007, ko so bile obrestne mere nizke in inflacija visoka, obseg kreditov nebančnega sektorja podvojil. Podjetja so se zadolževala pri poslovnih bankah, te pa v tujini. Slovenske poslovne banke zdaj mrzlično iščejo likvidnostna sredstva, da bodo lahko zaprle kredite do tujine. Glavna težava je, da je medbančni trg povsod v EU dobesedno mrtev. Če bi ga lahko z nekim čudežnim ukrepom oživili, bi bilo težav precej manj. Največje svetovne banke, posebej tiste, ki so globalizirane, na primer Raiffeisen International Bank, so v hudih težavah in zato vsa sredstva vlečejo k sebi. Ker so slovenske banke zelo izpostavljene do tujine, na gospodarstvo pritiskajo bolj, kot bi sicer. Če se v Sloveniji zadnja leta ne bi tako povečeval delež kreditov, bi bil kreditni krč danes bistveno manjši.

Se strinjate z Mencingerjevo tezo, da država v teh težkih časih med podjetji ne bi smela delati razlik, ampak bi morala pomagati vsem po vrsti?

> S tem bi se strinjal, če bi imeli na razpolago neomejena sredstva. A realnost je drugačna. Zelo narobe bi bilo, če bi se osredotočili predvsem na tiste največje bolnike, ki bi bili v težavah tudi, če krize ne bi bilo. Zavedati se je treba, da sredstva za ukrepe zagotavlja zdravi del gospodarstva. Usmeritev Evropske komisije in večine držav članic EU je, naj se ukrepi osredotočijo na zdravi del gospodarstva, ki ima možnost dolgoročnega preživetja. Reševati moramo torej podjetja, ki bodo sposobna dolgoročno preživeti tudi morebitne prihodnje krize, saj se bomo sicer hitro znašli pred prazno vrečo. Večkrat sem že rekel, da bodo tisti, ki bodo to krizo preživeli, iz nje izšli močnejši, ker bo kriza s trga izbrisala del konkurence. Kdor bo preživel, bo imel ob ponovnem zagonu gospodarstva prosto pot za osvajanje trgov. Ko vlada stavi na zdrava jedra, to počne prav zato, da bodo lahko najboljša podjetja po krizi zaposlila tiste delavce, ki bodo zdaj ostali brez zaposlitve.

Minister Križanič je v Bruslju dejal, da se lahko zgodi, da bo morala Slovenija v sektorju bele tehnike ukrepati podobno, kot ukrepa Francija v avtomobilski industriji. Se vam zdi pametno, da vlada v specifičnih primerih priskoči na pomoč s ciljno usmerjenimi ukrepi?

> To, ali naj bodo ukrepi sektorski ali horizontalni, je ključno vprašanje. Osebno sem čedalje bolj naklonjen horizontalnim ukrepom. Če bomo ukrepali sektorsko, se bo hitro postavilo vprašanje, kateri sektor je tisti, ki ga lahko izpustimo. Danes so v hudih finančnih težavah vsa podjetja, ki proizvajajo trajne dobrine, pri katerih potrošnik nakup lahko odloži za dlje časa. Dosedanji vladni ukrepi so bili pretežno horizontalni. Izjema je sveženj, namenjen dobaviteljem avtomobilske industrije, pri katerem pa ne gre za neposredno finančno injekcijo države, pač pa za kreditno linijo Evropske investicijske banke, namenjeno investicijam v nove, energetsko varčnejše in naprednejše tehnologije. Tudi večina drugih držav se sektorskim ukrepom izogiba, razen ko gre za avtomobilsko industrijo. Ta ima v nekaterih državah, predvsem Franciji in Nemčiji, tako pomemben vpliv na gospodarstvo, da je ne morejo prepustiti propadu. Tudi če bi uvedli subvencioniranje vsakega nakupa aparata bele tehnike, s tem Gorenju ne bi kaj dosti pomagali, saj ta večino leta proizvaja za tujino. Pravi učinek bi tak ukrep imel le, če bi se zanj odločile tudi druge evropske države, vendar to ni realno. Propad Gorenja bi za Slovenijo pomenil to, kar bi pomenil propad Renaulta in PSA-ja za Francijo. Gorenje se je vsa leta uvrščalo med tri največje slovenske izvoznike, je naše največje globalno internacionalizirano podjetje in je zato popolnoma jasno, da izpolnjuje merilo »to big to fail« oziroma da si država ne more privoščiti propada Gorenja. Z novimi ukrepi imamo dovolj instrumentov, da to preprečimo, tudi če se kriza še poglobi, skupaj s skrajno možnostjo neposrednega poroštva ali celo odkupa terjatev, čeprav ta po mojem ne bo potreben.

Revoz si je precej opomogel, potem ko je več evropskih držav uvedlo subvencioniran nakup novih avtomobilov. Subvencioniranje nakupa novih avtomobilov verjetno ne pomaga le Revozu, ampak tudi dobaviteljem posameznih avtomobilskih delov, na primer Kolektorju.

> V prvi fazi pozitivne učinke čutijo proizvajalci avtomobilov, nekoliko pozneje pa tudi dobavitelji. Pri tem gre predvsem za likvidnostni časovni zaostanek. Izpad naročil, ki smo ga v Sloveniji občutili novembra in še posebej decembra lani, se bo zaradi 90-dnevnega roka plačil na likvidnostnem toku podjetij najbolj čutil marca in aprila. Tudi če bi se danes povpraševanje začelo izboljševati, se bo to na likvidnostnem toku podjetij čutilo šele čez tri do štiri mesece. Ko govorimo o slovenskem gospodarstvu, je treba pošteno povedati, da smo imeli zadnja štiri leta opraviti tudi s precejšnjo konsolidacijo lastništva. V marsikaterem podjetju bi bilo težav bistveno manj, če ta podjetja ne bi povečala finančnega vzvoda zato, da je lahko menedžment prek povezanih oseb ali sam konsolidiral lastništvo. Na nevarnost tega početja sem opozarjal že poleti 2007, ko sem pred takratnim rebalansom proračuna pisal predsedniku vlade Janši. Opozoril sem ga, naj vlada v proračunskem rebalansu deluje proticiklično, kar je takrat pomenilo, da bi morala ohladiti pregreto gospodarsko rast. Na potrebo po proticiklični politiki je kazal prav zelo povečan delež posojil nebančnemu sektorju. Upam, da držijo podatki, ki jih navajajo poslovne banke in Banka Slovenije, da je v strukturi vseh kreditov delež kreditov, namenjenih menedžerskim odkupom, okoli 1,7-odstoten. Seveda bo treba preveriti, ali ni bil morda del, ki so ga podjetja dobila za razvojne projekte, porabljen za lastniško konsolidacijo. Če je tako, je lahko delež aktive, ki je potencialno kontaminiran, tudi večji. Zato je v interesu vseh, da banke čim pregledneje obravnavajo strukturo svojih naložb.

Govorite, kot da z menedžerskimi odkupi niste imeli nič. Naj vas spomnim, da ste pred politično kariero kot svetovalec sodelovali pri menedžerskem odkupu BTC-ja.

> Prvič, nikoli nisem svetoval ali sodeloval pri katerem koli menedžerskem odkupu. Svoje mnenje o konkretnem primeru, ki ga omenjate, sem povedal nekaj let po tem, ko je bil odkup izpeljan. Drugič, menedžerski odkupi so tudi v svetu nekaj vsakdanjega in jih ne stigmatiziram kar povprek, ni pa v navadi, da bi, če takšno podjetje zaide v težave zaradi izčrpavanja, ki je posledica velikega finančnega vzvoda, potem vse skupaj reševala država na račun davkoplačevalcev. Če bi bil sprejet zakon o prevzemih, ki sem ga vložil kot poslanec v državnem zboru in ki je posebej natančno urejal menedžerske odkupe, bi bilo menedžerskih odkupov, ki bi temeljili na izčrpavanju podjetja, precej manj. Moj zakon namreč ni omogočal odkupov z zastavo premoženja ali delnic ciljne družbe oziroma sploh ni dopuščal finančne asistence ciljne družbe. Žal so bili moji predlogi sprejeti šele lani, ko je bila končno sprejeta novela zakona o prevzemih v delu, ki se nanaša na menedžerske odkupe.

Ko gre za sporne menedžerske odkupe, se v javnosti praviloma omenjajo le Istrabenz, Pivovarna Laško in Merkur, čeprav je takšnih podjetij precej več.

> Če včasih menedžerje opozarjam, da imajo v strukturi podjetja tudi naložbe, ki so rabile kot vzvod za izvedbo menedžerskega odkupa, mi odgovarjajo, da so pač zgrabili priložnost, ki se je ponujala v času visoke gospodarske rasti in nizkih obrestnih mer. Pri tem moram dodati, da so menedžerji deleže v podjetjih pogosto kupovali po nenormalno visokih cenah. Takratna vrednotenja podjetij so bila, še posebej iz današnje perspektive, v številnih primerih močno precenjena. Danes, ko so čeri zaradi hude oseke pokukale ven, se bojim, da bo marsikatera barka nasedla prav zaradi tega. Moje stališče je, da moramo reševati podjetja in zaposlene, ne pa tudi lastnikov, ki so se izpostavili v različnih oblikah lastniške konsolidacije. Če bi namreč kar po vrsti reševali vse, bi s tem sprožili moralni hazard. Ne zdi se mi pošteno, da bi tiste, ki so podjetja izpostavili pretiranemu tveganju za to, da bi sami v zelo kratkem času pridobili zelo veliko premoženje, reševali ob pomoči vseh davkoplačevalcev. Za takšne lastniške igre morajo plačati lastniki sami.

Bi vlada rešila Istrabenz ali bi dopustila, da gre v stečaj? V Financah ste na vprašanje, ali naj država rešuje Istrabenz, odgovorili: »Osamosvojitev se je zgodila 25. junija 1991 in to je to. Za zasluge jim bodo naši otroci in vnuki postavili spomenik, ni pa treba, da zanje plačujejo njihove dolgove.«

> Konkretno so me vprašali, ali bi vlada morala pomagati Bavčarju zaradi njegovih osamosvojitvenih zaslug, in sem pač pojasnil svoje mnenje. Istrabenz je finančni holding, zato njegov stečaj ne bi bil nobena nacionalna katastrofa. Problematičen bi bil samo za banke, ki so se preveč izpostavile in bi morale narediti popravke v svojih poslovnih knjigah. Če posojila za menedžerski odkup Istrabenza niso ustrezno zavarovana, se bo postavilo tudi vprašanje odgovornosti. Prepričan pa sem, da bodo hčerinske družbe Istrabenza, od Droge Kolinske do hotelskega sektorja in energetike, prej ali slej poslovale normalno. Seveda jim bo treba poiskati strateškega lastnika, za katerega pa dvomim, da bi bil lahko slabši od sedanjega. Ko se bo postavilo vprašanje reševanja podjetij, bo država morala paziti, da ne bo z denarjem davkoplačevalcev krila tistih, ki so špekulirali.

Vlada je odkup terjatev bank do podjetij napovedala kot rezervni ukrep, ki ga namerava uporabiti, če vsi dosedanji ukrepi ne bodo uspešni.

> V prvi fazi se bo skušalo pomagati s splošnim jamstvom bankam za kreditiranje podjetij do skupne višine ene milijarde evrov. Drugi ukrep so individualna državna poroštva konkretnim podjetjem do skupne višine okoli pol milijarde evrov. Če vse to ne bo prijelo in se bodo naši paradni izvozni konji, kot je Gorenje, znašli v nepremostljivih likvidnostnih težavah, bomo v skrajnem primeru uporabili ukrep neposrednega odkupa terjatev. Tedaj bi od bank morali zahtevati, da podjetju hkrati zagotovijo sveže kreditiranje. Ker bi država terjatev zelo verjetno zavarovala z možnostjo konverzije v lastniški delež, bo ključno, po kakšni ceni bi se tak ukrep izpeljal. Navsezadnje je tudi kanclerka Merklova, ko je napovedala možnost podržavljenja bank, poudarila, da bo, ob odplačni pridobitvi deležev, cena ustrezno nizka, ker se bo upošteval povprečen 14-dnevni ali celo samo tridnevni tečaj pred samo uvedbo ukrepa. Če bo torej prišlo do konverzije terjatev države ali bank v lastniške deleže podjetij, bo ključno, po kakšni ceni se bo to naredilo. Cena vstopa mora izražati položaj, v katerem je podjetje. Ne sme biti nagrada sedanjim delničarjem, ampak način reševanja podjetja. Pa še nekaj. Če se bo ta instrument res uporabil, ga je treba uporabiti zelo selektivno. Odkup terjatev je smiseln samo pri tistih podjetjih, ki so se v težavah znašla zaradi krize same in ki so naš gospodarski voz že do zdaj vlekla naprej.

Krizni menedžer Robert Ličen pravi, da danes za pomoč države najglasneje prosijo tisti menedžerji, ki so podjetja vodili slabo, zdaj pa krivdo za slabe razmere v podjetju valijo na krizo.

> V marsikaterem primeru to drži. Osebno me najbolj moti, da so med menedžerji pogosto glasni predvsem tisti, ki so se v krizi znašli zaradi visokega finančnega vzvoda, pri čemer kreditov niso pridobili za razvojne projekte v podjetju, ampak predvsem za lastniško konsolidacijo. Mnogi med njimi so še pred letom ali dvema državo pozivali, naj čim prej izgine iz lastniške strukture, nato pa so prek povezanih družb kupovali lastniške deleže drugih, tudi države oziroma Kada in Soda. Zdaj isti ljudje državo pozivajo, naj jim priskoči na pomoč z dokapitalizacijo ali kako drugače. Ko je torej šlo za koristi, so želeli družbe privatizirati, ko gre za delitev izgub, pa jih želijo socializirati.

Ekonomisti pravijo, da rušilni val globalne gospodarske krize do Slovenije še ni prišel, opozarjajo pa tudi, da utegne kriza trajati tri leta in več in da utegne biti gospodarsko okrevanje po njej dolgotrajno in boleče. Je ta napoved pretirana?

> Ta napoved verjetno kar drži. Rušilni val v realni sektor navadno udari šest mesecev po zlomu finančnih trgov. Če upoštevamo, da je bil največji zlom oktobra lani, lahko hitro izračunamo, da se bo rušilni val v gospodarstvu najbolj čutil marca in aprila. Ko se je kriza začela, je bilo prvo vprašanje, za kakšno obliko recesije gre. Mnogi so govorili, da gre za recesijo v obliko črke V, se pravi, da bo trajala šest mesecev. Nato so se pojavili tisti, ki so govorili, da je v obliki črke U, se pravi, da naj bi trajala dve do tri leta. V zadnjem času pa se že pojavljajo nekateri pesimisti, ki govorijo, da gre za obliko črke L, torej za ponovitev znamenite desetletne recesije na Japonskem. Kdaj bo konec krize, je vprašanje za vedeževalce. Trajanje krize je namreč pogojeno tudi psihološko. Okrevanja ne bo, dokler se ne povrne zaupanje in dokler se ne vzpostavi normalno kreditiranje na finančnih trgih.

Če bo kriza trajala še tri ali štiri leta, obstaja nevarnost, da bo vladam zmanjkalo streliva za reševalne ukrepe.

> Ko govorimo o naboru ukrepov, se je treba zavedati, da »nobeno kosilo ni zastonj«. Če se bo gospodarska kriza še poglabljala, se bo to krepko poznalo na izpadu davčnih prilivov v proračun. Države bodo na neki točki ugotovile, da je malha, iz katere želijo financirati ukrepe, že precej prazna. Zato mednarodne institucije, kot je G20, opozarjajo, da je treba poiskati nove finančne vire. Očitno je potreben tudi nekakšen nov svetovni finančni red, ki bo prinesel bistveno večji finančni nadzor in boljše usklajevanje aktivnosti med državami. Pojavilo se bo tudi vprašanje, kaj z davčnimi oazami. Bernard Madoff in nekateri drugi veliki investitorji v ZDA so razglasili, da v njihovih skladih ni dovolj sredstev za poplačilo vlagateljev. Malo verjetno je, da bi ta denar povsem izpuhtel. Verjetneje je pristal v kateri od davčnih oaz. Zato ni naključje, da ZDA pritiskajo na največjo švicarsko banko UBS, naj razkrije portfelj svojih vlagateljev. Seveda ne gre za to, da bi UBS ali katera druga švicarska banka javno objavljala imena vlagateljev. Podatke bi uporabili zgolj za potrebe davčnih uradov, kadar bi šlo za sum storitve kaznivih dejanj. Razvite države si danes preprosto ne morejo več privoščiti obstoja davčnih oaz za finančne špekulante, ki doma poberejo smetano in z denarjem vred izginejo.

Minister Gaspari je pred kratkim izrazil bojazen pred »finančnim zlomom v eni od sosednjih držav«. Je imel v mislih Hrvaško, ki jo čakajo trda pogajanja z Mednarodnim denarnim skladom, ali Avstrijo, ki se maje zaradi slabih naložb v Srednji Evropi?

> Zanesljivo je mislil na Hrvaško, ki je po mnenju nekaterih v hudih likvidnostnih težavah. Če se bo Hrvaška znašla pred finančnim zlomom in če se IMF ne bo odzval, bo to hud udarec tudi za slovensko gospodarstvo, saj je Hrvaška ena od naših sedmih najpomembnejših trgovinskih partneric. Seveda mora Hrvaška za pomoč IMF najprej zaprositi, a tega do zdaj še ni storila, ker očitno meni, da jo lahko reši turistična sezona.

Kako odgovarjate na očitek poslanca SD Antona Ropa, da je slovenska vlada pri pripravi protikriznih ukrepov premalo odločna, da ravna kot kokoš, ki čaka, da jo povozi drveči vlak?

> Ključno je, da gremo z ukrepi v pravo smer. Če bomo šli v napačno, bodo napačni tudi vsi naši nadaljnji koraki. Prav se mi tudi zdi, da vlada ukrepe dozira postopno. Prvo serijo ukrepov smo, skupaj z opozicijo, začeli oktobra lani. Nato smo pripravili božično-novoletni sveženj, ki je poleg subvencioniranja skrajšanega delovnega časa vseboval tudi dodatne razvojne ukrepe. Tako smo zagotovili dodatna sredstva za različne razpise iz evropskih strukturnih skladov, namenjena predvsem tehnološkemu razvoju podjetij. Zagotovili smo tudi 35 milijonov evrov za sklad tveganega kapitala ter z dokapitalizacijo Slovenskega podjetniškega sklada in SID banke uspeli vsaj deloma blažiti učinke krize. Poleg tega smo dodatno uvedli investicijsko olajšavo za podjetja, tudi za tisti segment mikro podjetij in obrtnikov, ki je doslej ni mogel izkoriščati. Ker se je izkazalo, da kreditni krč ne popušča, smo se odločili še za tretji, pomladanski sveženj.

Subvencioniranje skrajšanega delovnega časa ne prinaša pravega učinka. Se je nanj stavilo preveč? Bi bilo pametneje, če bi se vlada odločila za znižanje prispevnih stopenj delodajalcem?

> Ni skrivnost, da sva z ministrom Gasparijem zagovarjala začasno znižanje prispevkov, ker sva verjela, da bi tak ukrep deloval hitreje in z manj birokracije. Glavni očitek glede predlaganega znižanja prispevkov je bil, da ukrep ni dovolj ciljno usmerjen. Ker se je v razpravi v Ekonomsko-socialnem svetu izkazalo, da je znižanje prispevkov za sindikate nesprejemljivo, sem privolil v subvencioniranje skrajšanega delovnega časa. Toda sindikati so šli kljub temu na ulico, ker so menili, da bi morala vlada v zakon izrecno zapisati, da se ves delež subvencije pretoči v plače, ne pa da se odločitev o tem prepusti delodajalcem in sindikatom v podjetjih, čeprav subvencija brez ustreznega soglasja sindikata v podjetju ni mogoča. Sicer pa je treba vedeti, da je ni subvencije, s katero bi lahko v Gorenju ta trenutek v celoti odpravili posledice krize. Lahko jih le ublažimo, resničen preobrat pa se bo zgodil šele, ko se bo izboljšalo izvozno povpraševanje.

Minister Križanič je omenjal morebiten odlog nekaterih naložb obrambnega ministrstva. Ni bil prav prepričljiv.

> Ta odlog je pri nekaterih naložbah v obrambo v rebalansu tudi upoštevan. Pri nekaterih drugih bo verjetno veljalo premisliti, ali so potrebne. Vsi, ki smo denimo od začetka spremljali, kakšne so bile zaveze finskega proizvajalca in njegovega slovenskega partnerja v zvezi z znamenitimi osemkolesniki, vemo, da so se kršili dogovori iz pogodbe. Poslali so nam vozila z rabljeno opremo, zamujali z dostavo vozil in podobno. Zato imamo po mojem nekatere argumente, da pogodbo prekinemo. Patrie so postale sinonim za vladno zapravljivost, ker se kupujejo v času največje krize. Zaradi tega lahko sindikati vedno rečejo, če je denar za patrie, je tudi za plače v javnem sektorju. V naslednji fazi bodo argumentirali, da če se jim zvišajo plače, se bo to vsaj deloma prelilo v domače povpraševanje, od patrij pa ne bo nobene koristi.

Bi morali sindikati v zasebnem sektorju kolektivno pogodbo o rasti plač, podobno kot v javnem sektorju, prilagoditi spremenjenim gospodarskim razmeram?

> Ko se bomo decembra 2009 ozrli na minilo leto, bomo videli, da so plače v javnem sektorju realno kljub vsemu precej narasle. Po drugi strani pa se v realnem sektorju plače, v marsikaterem podjetju, znižujejo. Zato se ne morem strinjati s tezo, da sindikati v realnem sektorju nimajo posluha. Mnogi se zavedajo težkih razmer in skušajo ravnati odgovorno.

Kako odgovorno pa ravnajo v upravah podjetij? Znano je, da je vlada upravam družb v delni ali popolni lasti države priporočila samoomejevanje pri plačah, nagradah in odpravninah. Kje so to priporočilo že upoštevali?

> Od vseh seveda pričakujem, da bodo vladno priporočilo upoštevali v predpisanem roku. Ker so menedžerji izredno iznajdljivi, ko gre za njihove osebne prejemke, sem namenoma pisal vsem predsednikom uprav in nadzornih svetov, ki sodijo v resor ministrstva za gospodarstvo in so večinsko v (para)državni lasti. To pomeni, da sem pisal vsem družbam za energetiko, telekomunikacije in pošto. Opozoril sem jih, da si morajo znižati sejnine in prejemke v skladu s sklepom vlade in da morajo o uresničitvi tega priporočila poročati v treh mesecih. Če si nadzorniki sejnine ne bodo znižali v skladu s sklepom vlade, bom po izteku predpisanega roka predlagal njihovo razrešitev.

Je novi predsednik uprave NLB Draško Veselinovič že privolil v popravke v individualni pogodbi? Nedavno ste dejali, da boste pri tem osebno vztrajali, ker bi se vam zdel velik črn madež, če bi imeli že na začetku imenovanje s plačo, ki krši vladna priporočila.

> Kot slišim, predsednik uprave NLB s tem nima težav. Prepričan sem, da bo nadzorni svet v predpisanem roku sporočil, da so prejemki predsednika in članov uprave NLB usklajeni s sklepom vlade. Če se to ne bo zgodilo, bo vlada postavljena pred izziv, da ukrepa. Seveda je treba tudi možne nagrade in potencialne odpravnine uskladiti z vladnim sklepom.

Boste vztrajali pri zahtevi, da se v Petrolu in NLB opravi revizija poslovanja?

> Bilo bi narobe, če bi revizijo poslovanja naročala vlada. Nadzorni svet je tisti, ki se mora odločiti, ali so bili v preteklosti storjeni nekateri koraki, ki terjajo posebej natančen pregled poslovanja. Pri tem je treba upoštevati, da se z revizijo ugotavlja predvsem to, ali so bili posli speljani zakonito, manj pa se revizija ukvarja z vsebinskim vprašanjem, ali je nastalo poslovno oškodovanje. Bodoči nadzorniki bodo morali najti ustrezne mehanizme, da preverijo smotrnost posameznih naložb. Petrol bi se gotovo moral več ukvarjati s svojo osnovno dejavnostjo in manj z nalaganjem sredstev v finančni holding, še posebej, ker v njem nima večine. Petrol je plačal 190 milijonov evrov za to, da je zaklenjen v lastniško strukturo Istrabenza, in je danes v povsem drugačnem položaju kot poslovne banke, ki so Istrabenzu dale posojilo. Te so vsaj upnice, Petrol pa sodi med lastnike, ki bi bili ob morebitnem stečaju ali likvidaciji Istrabenza poplačani zadnji.

Vlada Boruta Pahorja je stara sto dni, nezadovoljstvo z njenim delom pa narašča. Po zadnji raziskavi javnega mnenja se je delež ljudi, ki menijo, da je vlada neuspešna, povečal na 59 odstotkov. Kaj je krivo za tako slabo mnenje?

> Res se nam je nenavadno hitro uspelo zameriti precejšnjemu delu prebivalstva. Verjetno je to posledica splošne gospodarske krize. Vsak, ki mu grozi izguba zaposlitve ali je prisiljen na čakanje in je zaradi tega eksistenčno ogrožen, ta trenutek ne bi bil zadovoljen z nobeno vlado. S to težavo se spoprijemajo vse vlade v EU. Kolegi iz drugih držav mi pravijo, da so tudi pri njih domače razmere izredno napete. Ko smo bili pri predsedniku francoske vlade Fillonu, je denimo poudaril, da ga domača javnost neusmiljeno kritizira, češ da naj bi vse druge države ustrezno ukrepale, le njihova ne. Gospodarska kriza se brez dvoma kaže v notranji politiki države. Seveda je jasno, da je za položaj kmetije odgovoren gospodar. Če takrat, ko je kmetijo prevzel mladi gospodar, pride huda ujma, to v očeh ljudi očitno ne zmanjšuje njegove odgovornosti. Padec zaupanja vladi je sicer lahko tudi začasen.

Bi si kdo v vladnem moštvu že zaslužil rdeči karton?

> Na samem začetku tekme se praviloma nikoli ne menjajo igralci, razen če se kdo poškoduje. Kako pa bo v nadaljevanju, je stvar predsednika vlade kot kapetana. Če bo menil, da kdo dela slabo, bo pač naredil rekonstrukcijo vlade.

Se tudi vam zdi, da gre Pahor predaleč s svojo vizijo, po kateri naj bi država ključna strateška vprašanja urejala s čim večjim konsenzom? Rop opozarja, da je problematično, ko politika konsenza postane sama sebi namen.

> V hudih kriznih razmerah ljudje navadno želijo hitro ukrepanje, brez velikega posvetovanja. Gre za podoben položaj kot pri zasilnem pristanku letala na reki Hudson. Po mojem je to tisto, na kar skuša opozoriti Rop, ki ima navsezadnje veliko izkušenj in jih ne smemo kar tako zanemariti. Ampak po drugi strani je hiter in stroškovno drag ukrep v napačni smeri kontraproduktiven. Poglejte samo učinek enostranskega znižanja DDV-ja v Veliki Britaniji. Po mojem so se v tem primeru po nepotrebnem prenaglili brez ustreznega usklajevanja z drugimi državami EU. Tako pomembne ukrepe je treba dobro premisliti, ker nobena državna blagajna ni vreča brez dna. Kljub vsem kritikam nam je uspelo v prvih stotih dneh izpeljati oba ključna svežnja ekonomskih ukrepov z rebalansom proračuna vred. In če ostanemo pri letalu, bilo bi zelo krivično do pilota, če bi tisti, ki smo v letalo vstopili prostovoljno, zdaj trdili, da nismo vedeli, kakšen je način njegove vožnje. V tem smislu je Pahor dosleden že vso svojo politično kariero. Delali bi mu krivico, če bi od njega zahtevali, naj svoj način delovanja spremeni za 180 stopinj.

Takšna prizanesljivost ni čisto v skladu z vašim značajem ...

> Mislim, da se na tej točki Pahorju dela krivica, ker se mu očita politika konsenza. Takšen je po naravi. Spoznal sem ga, ko sem bil še v srednji šoli, in že takrat je govoril približno isti jezik kot danes. Res pa je, da je njegova konsenzualnost za sopotnike občasno naporna.