19. 3. 2009 | Mladina 11 | Politika
Kamenček v mozaiku prizadevanj za večjo socialno pravičnost
Je čas za to, da dobite, denimo, 200 evrov dohodka brez obveznosti, primeren?
Delavske demonstracije v Ljubljani, 17. november 2007
© Luka Dakskobler
Med zamislimi, kako znotraj kapitalizma na dolgi rok zagotoviti večjo socialno varnost in rešiti ljudi poniževanja v pisarnah, kjer morajo zaprositi za socialno pomoč, je tudi predlog o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka (UTD) oziroma temeljnega državljanskega dohodka (TDD). Po tem predlogu »bi država vsem državljanom (ali prebivalcem), starim (denimo) šestnajst let in več, izplačevala fiksen in za vse enak mesečni znesek. To izplačilo ne bi bilo odvisno od določene vrste vedenja ali kakih posebnih lastnosti, temveč bi prejemnik moral zgolj veljati za upravičenega člana družbe,« pojasnjuje Robert M. Solow v zborniku Brezplačno kosilo za vse, s katerim je leta 2004 burna razprava o UTD pljusknila tudi v Slovenijo. Prejšnji teden jo je v našem tedniku spet obudil dr. Jože Mencinger, ki seveda prav tako nima vseh odgovorov na vprašanje, kaj bi uvedba UTD pomenila za družbo, kakšni bi bili pozitivni in negativni učinki uveljavitve UTD in ali bi ga »dodali zdajšnjim javnim socialnim, zdravstvenim in izobraževalnim storitvam ali pa bi jih z njim delno nadomestili«. V evropskih strokovnih krogih pa analizirajo, ali bi lahko bil UTD tudi eno izmed orodij za krepitev potrošnje in eden izmed dejavnikov ponovnega zagona gospodarske rasti.
Čeprav razprave o UTD posegajo v samo osrčje klasične ekonomske liberalne doktrine, saj bi uvedba tega dohodka problematizirala razmerja med delom in nagrado, pa je zamisel mogoče razumeti z ekonomsko pragmatičnega vidika, ki človeku v razmerah gospodarskega darvinizma vendarle zagotavlja preživetje. Hkrati pa je uvedba UTD lahko tudi podlaga za utopično misel, da se z njim v tržnem kapitalizmu krepi svoboda posameznika. Na to meri Phillipp Van Parijs, duhovni oče predloga UTD v novejšem času, ko sam sebe označuje za libertarca, se pravi človeka, ki ceni svobodo misli in govora in sprejema libertarno načelo »samolastništva in s tem zadosti formalnemu pogoju za uvrstitev v libertarni tabor, vendar ga združuje z liberalno-egalitarnimi in socialnodemokratskimi razmišljanji, saj je nujna podmena UTD ne-minimalna država z razmeroma zajetno državno blagajno,« pojasnjuje dr. Igor Pribac, filozof in urednik zbornika Brezplačno kosilo za vse.
Po mnenju dr. Janeza Šušteriča, ekonomista z Univerze na Primorskem in dobrega poznavalca te tematike, »bi UTD dal vsakemu neko osnovno dohodkovno varstvo, na katero bi lahko računal v vsakem primeru. To bi bistveno povečalo njegov prostor osebne svobode oziroma zmanjšalo njegovo odvisnost. Ključni argument za UTD je svoboda, ne pa prerazdeljevanje dohodka.« Šušteršič to dovolj slikovito ponazori takole: »Človek bi lahko pokazal osle šefu in odšel iz službe, ne da bi bila v celoti ogrožena njegova eksistenca. Lahko bi se tudi odločil, da za leto dni pusti službo in študira, lahko bi odšel na pot okoli sveta ali pa se zaprl na podstrešje in pisal knjige. Kdo ve, koliko gospodinj, kot je Rowlingova, bi tako odkrili.«
Če bi UTD uvedli kot nadomestek zdajšnjega sistema socialne varnosti, bi razbremenili ljudi, ki so prisiljeni moledovati in dokazovati svojo neznosno socialno stisko v uradih za dodelitev socialne pomoči. »Da bi dokazovali upravičenost do socialnih prejemkov, ki so odvisni od stiske, morajo prosilci neprestano pred javnostjo dokazovati svojo upravičenost do njih, to pa občutijo kot poniževanje. Če to zanje ni poniževalno, je tako pogosto zato, ker so svoje dostojanstvo že pustili za seboj. Nepogojeni UTD v obliki nakazila je v tem pogledu velika prednost. Samospoštovanje in samozavest sta nepogrešljiva dejavnika motiviranosti in podjetnosti, ti pa sta čedalje bolj zaželeni na vseh ravneh vseh vrst dejavnosti,« pravi dr. Pribac. Temu pritrjuje tudi Guy Standing, podpredsednik Svetovne zveze za temeljni dohodek BIEN (Basic Income Earth Network) in profesor na univerzi Bath, ki pravi, da bi v času globalizacije in krize, ko se povečujejo vse vrste neenakosti in se zaradi tega množijo številne duševne bolezni, »z UTD veliko teh simptomov ublažili, saj bi okrepili občutek ljudi, da pripadajo skupnosti, in bi se ti ljudje čutili kot člen te družbe«.
Zamisel o tem, da bi vsak državljan, že zato, ker živi, dobil, denimo, 200 ali 250 evrov na mesec, ne da bi zanje kaj postoril, je nenavadna, saj imamo v praksi le malo takšnih eksperimentov. V literaturi o UTD navajajo primer ameriške zvezne države Aljaske, kjer državljani na leto dobijo 1500 dolarjev UTD kot svoj delež iz državnih zalog nafte, vendar ta znesek zadostuje - če nekoliko karikiramo - zgolj za kurjavo. Zanimiva je epizoda iz Kanade v sedemdesetih letih, ko je deželna vlada Manitobe na pobudo premiera Eda Schreyerja v mestu Dauphin za pet let poskusno uvedla UTD. Hotela je ugotoviti, ali se bo zavoljo UTD zmanjšala zaposlenost in koliko ljudi se bo odločilo za »lenobo«. Posameznik je prejemal 5685 dolarjev, petčlanska družina 17.980 dolarjev na leto, kar je malo več, kot je znašala socialna podpora. Toda poskus je bil tako slabo pripravljen, da si raziskovalci niso mogli kaj prida pomagati z rezultati, saj jim ni uspelo raziskati zdravstvenih, družbenih in finančnih učinkov. Ugotovili so le, da se je z uvedbo UTD zaposlenost moških zmanjšala za odstotek in žensk za tri odstotke. V Namibiji, v vasi Otjivero, pa so pred dvema letoma vaščanom razdelili kreditne kartice z malce višjimi zneski, kot jih dobivajo v obliki socialne pomoči. »Bali smo se, da se bo stopnja alkoholizma povečala in da se bodo ljudje enostavno odločili za brezdelje. Pa ni bilo tako. Že po šestih mesecih se je s projektom bistveno zmanjšala lakota pri majhnih otroci, izboljšala se je zdravstvena oskrba, povečal se je obisk šol, povečala pa se je tudi ponudba na trgu dela. Poleg tega se je izboljšala porazdelitev prejemkov,« pravi Standing. Prepričan je, da je zdajšnja kriza pravi trenutek za uvedbo UTD tudi iz povsem pragmatičnih razlogov. »Zdaj vse države mečejo denar v finančne trge. Samo v Veliki Britaniji namenjajo 7 odstotkov BDP za to. A če bi namenili samo en ali dva odstotka BDP ljudem za potrošnjo, bi jim s tem povrnili občutek temeljne varnosti, kar je bistveno v obdobju krize, hkrati pa bi se tako lahko postavili po robu deflaciji, se pravi padanju cen, skupaj s padanjem cene na trgu dela in bankrotu podjetij. Ta proces moramo obrniti in to lahko storimo le tako, da povečamo kupno moč navadnih ljudi in jim damo več samozavesti in več varnosti.« Tudi v organih EU so vse bolj dovzetni za razmišljanje o UTD, saj se je izhoda iz sedanje krize treba lotevati z novimi politikami, ki bodo odpravile temeljne vzroke za nastanek krize.
V Sloveniji se nekateri prav tako zavzemajo za uvedbo UTD, vendar večina politikov in ekonomistov še ni resno premislila o njem. Za zdaj imajo celo tisti, ki jim zamisel ugaja, kar precej zadržkov. Eden izmed zdravorazumskih tiči v strahu pred nevarnostjo, da bi z uvedbo UTD v Sloveniji to ugodnost izkoristili tudi upravičenci iz tujine. Po mnenju dr. Pribca so takšni strahovi neupravičeni, saj bi »morebiten pritisk novih upravičencev do UTD iz tujine lahko zadržali z ustrezno zakonodajo, ki bi določila primerno obdobje mirovanja te pravice«. Dr. Janez Šušteršič pa pravi, da se mnogi v Sloveniji niti ne zavedajo, kako zahtevna bi bila uvedba UTD. Ob tem opozarja, da je bil leta 2008 slovenski BDP 18.196 evrov na prebivalca (SURS 9. 3. 2009). Na mesec torej 1516 evrov na prebivalca, to pomeni, da če bi vsakemu dali mesečni UTD v znesku samo 100 evrov, bi za to potrebovali 6,6 odstotka BDP. To je približno toliko, kot danes dajemo za izobraževanje ali za zdravstvo. Tolikšni so tudi celotni stroški državne uprave. Ta znesek BDP pomeni štirikrat toliko, kot dajemo za obrambo. In če bi znašal UTD 250 evrov? Če bi vsak dobil 250 evrov UTD, toliko znaša danes (približno) minimalna socialna pomoč, s katero naj bi pokrili zares le osnovne življenjske stroške, bi za to potrebovali 16,5 odstotka BDP. To je približno toliko, kot danes dajemo za celotno socialno varstvo, oziroma več, kot je tretjina celotnih javnih izdatkov ... »Skratka, UTD v kakršnem koli pomenljivem obsegu lahko uvedemo samo, če popolnoma reformiramo socialno državo,« pravi Šušteršič. In opozarja, da »je za uvedbo UTD nujna dolga in podrobna razprava. Da bi ga ljudje sploh lahko sprejeli, bi se moralo veliko spremeniti tudi v nazorih ljudi, predvsem v njihovem dojemanju 'socialne pravičnosti', saj je UTD povsem v nasprotju s prevladujočimi pogledi na to zadevo. To pomeni, da se pri uvedbi UTD pogovarjamo o desetletnem ali dvajsetletnem obdobju. S tega vidika je razglabljanje o tem, ali ga uvesti v času krize ali kdaj drugič ter na kakšen način ga uvesti, čisto izgubljanje časa. Za operativna vprašanja je še prezgodaj.«
Res je. Toda ta čas zahteva radikalne rešitve. Zato velja pritegniti besedam dr. Jožeta Mencingerja: »Je torej ideja o TDD posebno v gospodarski, socialni in politični krizi, ki nas čaka, povsem sprta s pametjo? Morda pa je prava prav zaradi krize, v kateri odpovedujejo vse 'pametne' rešitve svetovnih institucij, centralnih bank in vlad?« Na stvar lahko pogledamo tudi intuitivno. Ali dobičkov, ki so si jih zadnja leta s špekulacijami nagrabili »finančni virtuozi«, res ne bi bilo mogoče koristneje prerazporediti?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.