31. 3. 2009 | Mladina 12 | Politika
Presekati začarani krog revščine
Dr. Valerija Korošec, sociologinja
© Borut Peterlin
Zelo sem vesela, da se je tudi v Sloveniji, čeprav šele pod pezo krize, začelo razmišljati o novih in drugačnih pristopih k socialnemu sistemu. Ob članku dr. Mencingerja moram priznati, da mi je žal, da je kot iztočnico za razpravo o državljanskem dohodku vzel knjigo Zastonj kosilo za vse. Naslov te knjige implicira zastonjkarstvo, življenje na račun drugih, »free-riderstvo« in »zabušavanje«. Treba je namreč povedati, da se v svetu ob razpravah o državljanskem dohodku redno pojavljajo tudi predlogi, da bi bil državljanski dohodek povezan z družbenokoristnim delom. Tako je na primer Ulrich Beck (v Dnevniku, 17. januarja 2009) državljanski dohodek povezal z državljanskim delom (sem je uvrstil tudi neplačano delo, kot je npr. skrb za otroke, skrb za starejše, družbeno-kulturna dejavnost, pomoč migrantom itd.). V Sloveniji lahko npr. vsako prostovoljno delo, ki pripomore k ohranitvi slovenske identitete ali slovenskega jezika, vidimo kot državljansko delo: slovenski znanstveniki vse v tujini objavljene članke pozneje objavijo v slovenskem jeziku tudi doma, izobraženci se angažirajo tudi kot »javni intelektualci« ipd.
Drugače pa je državljanski dohodek, tj. mesečni dohodek v višini minimalnih eksistenčnih stroškov za vsakega državljana, ob vseh drugih plusih (enostavnosti, transparentnosti, manjših stroških administriranja, spodbujanju ustvarjalnosti in samoiniciativnosti), edini od znanih sistemov socialne varnosti, ki učinkovito preseka začarani krog revščine. Kaj je začarani krog revščine? To je sistem, v katerem je nekdo, ki prejema denarno socialno pomoč (in je zato upravičen do kritega osnovnega zdravstvenega zavarovanja; za otroke zastonj vrtca, subvencionirane hrane in prevoza; subvencionirane najemnine), v skupnem seštevku dohodkov na boljšem kot tisti, ki dela za minimalno ali nizko plačo; če pa sam zasluži ali celo, če dobi npr. solidarno pomoč gledalcev prek TV, pa to socialno pomoč izgubi. Zaradi tega ta socialni sistem ne spodbuja ljudi, da bi ob socialni pomoči tudi delali, ravno nasprotno.
Do delavcev, ki delajo za minimalne ali nizke plače, pa je sistem krivičen, ker delajo, pa so kljub temu na slabšem kot tisti, ki ne delajo. Ob tem je tu še klasična krivica »izbiranja«, saj med tistimi, ki socialno pomoč prejemajo, in tistimi, ki je ne, včasih ni več kot 5 evrov razlike - ker je pač nekje treba postaviti mejo (cenzus). Ta problem revnih delavcev pa se je zadnja leta še povečal s povečevanjem zaposlenih za krajši delovni čas in za določen čas. (»Fleksibilne« oblike zaposlovanja bi lahko bile sprejemljive, celo zaželene za vse vpletene, če bi bil ob tem zagotovljen tudi minimum za obstoj).
Poleg tega imamo v Sloveniji še dodatne težave s finančno nedisciplino in invalidno pravno državo - tj. imamo delodajalce, ki ne izplačujejo redno osebnih dohodkov, ljudje pa spričo splošno znane počasnosti sodišč sploh nimajo več nobene motivacije, da bi poiskali pravico na sodišču. Sicer pa za iskanje pravice na sodišču tako ali tako nimajo denarja, pa tudi časa ne. Pisarne za brezplačno pravno pomoč tu nič ne pomagajo, ker človek, ki mora preživeti z 221 evri na mesec (če jih le ima), usmeri vso energijo v to, da preživi: ali v to, da dodatno (na črno) dela, ali v to, da hodi po trgovinah in išče akcijske izdelke, preračunava zadnje evre, razmišlja, kje bi si sposodil, kako bi vrnil itd.
Za zdaj je državljanski dohodek edini sistem socialne varnosti, ki res pomaga revnim delavcem, da so čisto zagotovo na boljšem kot prejemniki socialne podpore, in edini sistem, ki prejemnike socialne podpore spodbuja k delu. Ker če vsi dobimo državljanski dohodek v višini minimalnih življenjskih stroškov, se vsak evro, ki ga zaslužiš zraven, pozna kot razlika, in to razlika, ki se ti ne bo maščevala tako, da bi zaradi tega izgubil kakšen drug socialni prejemek.
Vse te težave so obstale že prej, v času krize pa se bodo podeseterile. V Sloveniji je zdaj najbolj žgoč problem, ki bi ga državljanski dohodek uspešno rešil, problem revnih delavcev - in to tistih, ki še niso zajeti v sistem socialne varnosti. (Država zagotavlja, da so pri tistih, ki so vključeni v njen sistem socialne varnosti, njeni postopki zmanjšanja revščine zelo učinkoviti, in to dokazuje tudi z mednarodnimi primerjavami.) Kot rečeno pa je sistemsko zdaj največja težava to, da je človek dejansko brez dohodka, formalno pa še vedno zaposlen. Ali zaposlen za tak denar, da z njim kljub temu ne more preživeti.
Če bi subvencije za krajši delovni čas (minister za delo, družino in socialne zadeve dr. Svetlik je predvidel 200.000 subvencij za krajši delovni čas; to je za skoraj četrtino vseh zaposlenih!) nakazali neposredno delavcem - bi imeli prvi neposredni preizkus (približka) državljanskega dohodka. To, kar vidimo ob subvencioniranju skrajšanega delovnega časa, je tipičen primer, kako naša država deluje: birokratsko, nejasno, z zapletenimi pravili; veže roke (racionalnim) podjetjem, ki v sedanjih razmerah ne morejo jamčiti, da prihodnjih šest mesecev ne bodo odpuščala; veča razočaranje delavcev, ki so od 60 evrov subvencije na račun dobili le 33 evrov. Sistem državljanskega dohodka je ravno nasproten: je preprost, transparenten, vsak osnovnošolec ga razume, ne prinaša nobenih administrativnih stroškov vpeljave, nobenih stroškov nadzora; pomaga pa ljudem, da vsaj nekoliko pomirjeni čakajo jutrišnji dan.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.