Borut Pahor, premier

Borut Pahor je vlado prevzel, ko se je gospodarska kriza res začela. Nekaj mesecev kasneje je država globoko v recesiji in dno še ni vidno. Kako se bo na to odzvala vlada, kakšne ukrepe pripravlja, jih pozna in ali kdo sploh ve, kako iz krize? Pahor v intervjuju govori tudi o odnosih v svoji stranki, sporu s Hrvaško, očitkih o klientelizmu in nerazumljeni politiki konsenza. Pri njej pa bo vseeno vztrajal. Do konca.

Kdaj ste izvedeli za podatke Urada za makroekonomske analize, ki je za Slovenijo napovedal negativno gospodarsko rast?

> V ponedeljek. Ko sem jih dobil, sem ocenil, da z njimi ne bomo čakali na tiskovno konferenco urada. Podatki so bili takšni, da je bilo treba javnost takoj obvestiti in povedati, da Slovenija skupaj z razvitim svetom živi v ­- narobe ni bilo reči izrednih, a zagotovo v izjemnih razmerah. In da so zato potrebni izjemni ukrepi.

Vaše besede so dramatične. S tem ljudi predvsem strašite. Ne bi bilo bolj modro napovedati ukrepe?

> No, nekaj ukrepov smo že sprejeli. In prišli bodo še novi. V zelo kratkem času smo sprejeli dva svežnja ukrepov in rebalans proračuna. Ponavljam: v tem položaju je treba odkrito komunicirati z javnostjo. Ne smemo skrivati razsežnosti, ne smemo si delati iluzij. Vendar pa je strah odveč.

Torkova seja strateškega sveta je izzvenela v razpravi, kako povečati potrošnjo države. In začuda se zanjo najbolj zavzema minister za finance Franci Križnič. A že danes imamo na mizi jasna opozorila ekonomistov, da je povečevanje potrošnje lahko kontraproduktivno.

> Se strinjam. V naši ali v kateri koli drugi vladi vodilni ljudje na različne načine reflektirajo krizo. Na zadnjem zasedanju Sveta Evropske unije mi je eden od evropskih kolegov dejal, da se je prvič znašel v položaju, ko zelo težko loči med tem, kaj je prav in kaj ni. Ta misel dobro odslikava položaj, v katerem se je znašel svet. Če pogledate razprave v vseh državah, boste opazili, da se tehta med povsem različnimi ukrepi.

Ali vlada še vedno vztraja, da bo ključni element trošenje države?

> Temu se ne more izogniti nobena država. Ker danes realni sektor investira manj, kot bi si želeli, mora investirati država. Odločili smo se za dva infrastrukturna projekta, ki ju bomo pospešeno izvajali, to je naftovod Južni tok in prenova železniškega omrežja, kjer se bomo z nemško vlado začeli pogovarjati o možnem sodelovanju.

Kaj pa če teh sredstev zmanjka? Takrat bo stiska neprimerno večja. Nemška kanclerka Angela Merkel dela drugače, rešuje podjetja.

> A samo z delnim uspehom. Vedeti je treba, da je razlika med nekaterimi državami, ki si bodo privoščile bistveno večji proračunski primanjkljaj, in nami v tem, da imajo te države že moderno strukturo realnega sektorja, mi pa v prestrukturiranje šele gremo. Lahko si torej privoščijo več tveganja, kar zadeva proračunski primanjkljaj, kot Slovenija.

Pripravili boste še en rebalans ravno popravljenega proračuna. Prihodki upadajo. Ali tokrat načrtujete tudi zmanjšanje proračunske porabe?

> To je neizogibno. Prvi rebalans proračuna morate razumeti kot neizogiben ukrep, proračun za leto 2009 je bil namreč pripravljen leta 2007 v času konjunkture, ko ni še nihče pričakoval dramatičnih sprememb. S prvim rebalansom smo se odzvali na decembrske napovedi Umarja, da bo gospodarska rast 3,6-odstotna. Kljub temu smo bili previdni, proračun smo naravnali na ničelno stopnjo rasti. In tudi v pripravi novega rebalansa bomo verjetno konservativnejši od sedanje napovedi. Moramo biti realni, moramo pogledati, kakšne so razmere v državah, v katere Slovenija izvaža. Izvozno povpraševanje je bistveno upadlo, gospodarske napovedi za naše najpomembnejše trgovinske partnerice so zelo neugodne. Prihodkov bo manj, kot bi jih moralo biti glede na predvidene izdatke. V to bomo merili s prihodnjimi ukrepi.

Kateri ukrepi so to? Govorili ste o radikalnih.

> Ja, tudi, če bodo potrebni.

Na katere torej mislite?

> Prav je, da se o vsebini najprej pogovorimo znotraj vlade. Potem bomo te predloge uskladili tudi s socialno-ekonomskim svetom, da izpeljemo socialni dialog.

Nekatere zamisli se že pojavljajo v javnost. Eden od prihajajočih ukrepov bo seveda tudi znižanje plač javnim uslužbencem.

> Nedavno smo dosegli dogovor o zmanjšanju dinamike rasti. In drži: treba bo preveriti, ali je bilo to zmanjšanje dovolj veliko.

Možnosti so?

> Jih dopuščam. Rast plač v javnem sektorju je glede na plače v realnem sektorju previsoka. Ponavljam pa, da bi se rad, preden bom dajal določnejše izjave, pogovoril s sindikati javnega sektorja.
Poudarjate, da se bo država odzvala na morebitne socialne težave državljanov. A v rebalansu proračuna, ki se te dni sprejema, se bo obseg sredstev za socialno varnost relativno celo zmanjšal, pri čemer pa so sredstva za brezposelnost, preračunana na delež brezposelnih, že sicer med najnižjimi v Evropi.
> Pogledati morate drugače. Pogledati morate celoten sveženj ukrepov na trgu dela, kjer je prišlo do bistvenega porasta sredstev. Poglejte postavko o ohranjanju in ustvarjanju novih delovnih mest, kjer je povečanje takšno, da smo morali znotraj proračuna narediti prerazporeditve. Kriza je prizadela tiste, ki so najbolj socialno ranljivi, zato bomo morali biti s socialnimi transferji bistveno bolj ciljno naravnani.

A kot da protikriznih ukrepov nimate popolnoma pod nadzorom. Pristojni odbor državnega zbora se je danes (pogovor je potekal v sredo, op. p.) recimo odločil, da bodo v okviru jamstvene sheme do državnih jamstev upravičena tudi podjetja s slabšimi bonitetami. To je tvegano.

> Vlada je predlagala drugo rešitev. V parlamentarnem odboru pa je bilo sprejeto mnenje, ki ga omenjate. Priznati je treba, da so tudi v vladi stališča različna.

Kakšno je vaše mnenje?

> Minister Mitja Gaspari, ki mu očitajo, da je preveč monetaristično usmerjen, ima po mojem prav. Na drugi strani pa je kolega Tone Rop, ki meni, da bi morala biti država bolj proaktivna.

Kako to, da vlada tako dolgo ni nič naredila, ko se je razvedelo, da je Nova Ljubljanska banka z denarjem davkoplačevalcev pomagala družbi NFD, ki se je zapletla v menedžerski odkup Istrabenza?

> Tako kot drugod, recimo v ZDA, se tudi pri nas lomijo kopja glede tega, kaj je zakonito, do kod lahko vlada poseže v ravnanje poslovnih subjektov in kje so meje suverenosti gospodarskih družb. Moje načelno stališče je, da slovensko vlado skrbi prihodnost podjetij in zaposlenih, prav gotovo pa si ne dela nobenih skrbi za prihodnost nadzornikov in uprav, ki so zadnja leta skrbeli zlasti za lastniško konsolidacijo, ne pa za preudarno poslovno strategijo.

Govorite o tem, da bodo ljudje izgubljali službe, hkrati pa se država obotavlja poseči v banko, ki je v njeni večinski lasti.

> Novela zakona, ki bi te stvari pri nas bolje uredila, je že v vladni razpravi.

Gre za vašo odgovornost. Vlada se je odločila o imenovanju Draška Veselinoviča za predsednika uprave NLB, formalno ali ne. Ta predsednik uprave danes piše pisma o tem, da si raje ne bi znižal plače.

> V vladi smo se pogovarjali o tem, kako ravnati, če si uprava NLB ne bo znižala plač, in kako se odzvati na ravnanja z državnimi poroštvi. Ni pa dvoma: če nas največja slovenska banka ne bo poslušala, ji država ne bo več pomagala.

Ultimativno?

> Seveda, tako mora biti. Z novo prakso se morajo določiti nove meje odgovornosti in suverenosti. To se danes sprašujejo vsi v svetu. In Slovenija z njimi.

Bo država vstopila v lastništvo podjetij? Katera so lahko ta podjetja? Imate narejeno analizo? Je to Istrabenz?

> Ne, nikakor ne. Z ministrom za gospodarstvo Matejem Lahovnikom sva se o tem veliko pogovarjala, imava zelo sorodne poglede. Ne bomo reševali tistih lastnikov ali pa uprav, ki so v zadnjem času skrbele za lastninsko konsolidacijo. In če bo država že participirala v kakšnem podjetju, bo postavila zelo jasne pogoje za takšno pomoč.

Vas je zaskrbelo, ko se je pojavila novica, da naj bi Francozi v Revozu zaprli proizvodno linijo?

> Lahko si predstavljate. To sporočilo sem dobil na zasedanju Sveta Evropske unije in deset minut kasneje sva se o tem pogovarjala s francoskim predsednikom Sarkozyjem. Potem sem o tem obvestil predsednika evropske komisije Barrosa. Zadovoljen sem bil, da se je komisija odzvala še isti dan. Še preden sva šla s predsednikom Sarkozyjem s skupnega sestanka, je bil ta problem, vsaj za zdaj, zadovoljivo rešen.

Je bilo mnenje predsednika Sarkozyja enako, ko sta se pogovarjala prvič in drugič?

> Tega ne bi komentiral. Nazadnje je bila sprejeta odločitev, ki je dobra za Slovenijo. Protekcionizem je izjemno velika nevarnost za majhna in odprta gospodarstva, ki so izvozno usmerjena. Na srečo smo v primeru Revoza našli pameten dogovor. Dogodek z Revozom je pokazal, kako hitro se lahko spremenijo razmere v Sloveniji, kako zelo je ta država občutljiva, kako moramo z veliko skrbnostjo predvidevati in upoštevati vse elemente krize.

Kako ste zadovoljni z delom ministra za finance Francija Križaniča? Ne zdi se, da bi bil med dejavnejšimi.

> Ne bi se strinjal. Minister Križanič je opravljal nekatere dolžnosti, ko še ni bil finančni minister, ko smo sodelovali še s prejšnjo vlado pri zakonu o bančništvu. Dobro opravlja svoje delo. A storil bi, zase in za moje kolege, veliko napako, če bi kakršnokoli ravnanje ocenjeval brez dvomov. Dvom o tem, kaj je prav in kaj ne, nas mora stalno spremljati, moramo biti odprti za različna mnenja, izbrati tista, ki imajo najboljše argumente, a hkrati vedeti, da kljub temu nazadnje nimamo nobenih jamstev, da so bile izbrane najboljše možnosti.

Še vedno mislite, da je prejšnja vlada delala dobro? Državne blagajne niste dobili v najboljšem stanju.

> Politično sem se odločil, da prevzemam odgovornost za delo nove vlade. Ne oziram se na ravnanje prejšnje. Seveda bi nam bilo proticiklično ravnanje prejšnje vlade v pomoč. Ampak - ali sedaj res velja začenjati velike razprave za nazaj?

Zakaj ste v rebalansu zmanjšali sredstva za štipendije, za univerzijado pa ste namenil 15 milijonov evrov?

> Tudi rebalans tega proračuna ni šel mimo kompromisov. Ta dilema mi je bila znana od vsega začetka in razumel sem, da se ministrstvo za delo s študenti dogovarja o novih rešitvah. Kar se tiče univerzijade, pa se je državni zbor v prejšnji sestavi odločil, da to tekmovanje bo. Sprejeti sklep je bil precej nesrečen, saj je puščal odprto vprašanje o tem, koliko naj k univerzijadi prispeva država. Ko smo bili seznanjeni s projekcijami proračuna univerzijade, se je pokazalo, da bi morala vlada po nekaterih razlagah prispevati več kot sto milijonov evrov. To je bilo nesprejemljivo. Nazadnje smo se dogovorili o bistveno manjši donaciji.

Ste športen človek. Ste kdaj spremljali kakšno univerzijado?

> Bil sem športen človek do lanskega 7. avgusta. Zelo si želim, poleg tega, da se reši gospodarska kriza, da bi se spet vrnil k športu.

Kaj pa univerzijada?

> Zavedam se, kam merite. Univerzijade niso velik dogodek, kakršen bi moral sam po sebi zaslužiti ...

... podporo države?

> Razlog za univerzijado vsaj s tega vidika ni pravi. Bomo participirali, a opozarjam, da so pričakovanja vseh tistih, ki računajo na zasebno pobudo, prevelika. Moje mnenje je sicer naklonjeno temu, da univerzijade ne bi bilo. A tudi tu je podobno kot pri drugih stvareh - morda ima predsednik vlade neko mnenje, a mimo sklepov državnega zbora ne more.

Slavoj Žižek pravi, da Evropi grozi azijski model kapitalizma in da je treba ponovno premisliti komunizem.

> Sem med tistimi, ki kot pomembno razsežnost te krize vidijo vprašanje vrednot in etike. Brez njih ne vidimo niti horizonta te krize in ker ne vidimo vseh razsežnosti, so tudi sprejete odločitve napačne. Stari vzorci družbenega koncepta, ki jih je ta kriza razkrila, ne bodo navdih za naša prihodnja ravnanja. Izognil pa bi se pretiravanju. Trg bo ostal. Bo bistveno bolj reguliran in nadzorovan, vendar se plansko gospodarstvo ne bo vrnilo. Bo pa kriza prinesla velike premike v razumevanju družbene odgovornosti ekonomske in politične elite.

Kakšno je vaše mnenje o neoliberalnih konceptih? So eden od krivcev za to krizo?

> Živeli smo v svetu, kjer je bila vrednota samoregulacije trga nekaj samoumevnega. Ravnanje posameznikov in njihova sebičnost sta bila nekaj, kar ni bilo nikoli predmet resne družbene presoje. Če je bilo prej samoumevno, da tržno gospodarstvo predstavlja tržno družbo, te vere danes ni več. Ta koncept bil poražen. Iz krize bomo izšli z bistveno bolj nadzorovanim in reguliranim trgom in z drugačnim ravnovesjem med solidarnostjo in tekmovalnostjo.

Merklova je obsodila neoliberalizem, Sarkozy ga je obsodil, Obama ga je obsodil, kaj pa vi?

> Vedeti morate, da jaz nisem kakšen radikalen socialist, nikoli nisem bil, sem socialni demokrat. Tisto, kar je prineslo svežino v zmerno evropsko levico, je bilo ravno spoznanje, da poslanstvo levice ni samo premlevanje o tem, kako bomo delili drugače, pač pa tudi o tem, kako bomo ustvarjali več in kvalitetnejše. Ne mislim, da je pravi lider tisti politiki, ki lahko iz rokava stresa prave rešitve. Krizne razmere so takšne, da je potreben voditelj, ki v teh razmerah išče različne možnosti in se potem odloča za boljše. Nočem pa veliko govoriti o ideoloških konceptih.

Bodimo konkretni. Zakon, ki ga je pripravil minister za zdravje Borut Miklavčič, pomeni ostro liberalizacijo zdravstvenega sistema. Gre za legalizacijo sedanjega, nevzdržnega stanja.

> Odločili smo se za zdravstveno reformo in minister je zanjo odgovoren. Od prvega dne mi je bilo jasno, da bo sleherna novela prinesla zelo različne odzive. Njegov predlog je zgolj osnutek za razpravo. Ta osnutek se mi zdi sprejemljiv. Je dobra stvar za razpravo in prav je, da se pokaže, kje so meje konsenza.

So krizne razmere takšne, da se bo država odpovedala nakupu oklepnikov Patria? Predvsem pa - partner, s katerim je država podpisala pogodbo, se ne drži pogodbenih določil.

> To, kar ste rekli, je pomembnejše od tega, da so se gospodarske razmere spremenile. Pogodba sprememb v gospodarskem okolju ne definira, popolnoma drugačna stvar pa je, kadar se določila pogodbe ne izpolnjujejo. In tukaj bo slovenska vlada zelo odločna. V kratkem se bo odločila.

V trenutku, ko se zahteva varčevanje od vseh, od delavcev do javnih uslužbencev, je nakup vojaških oklepnikov nepotrebno razkošje.

> Nimam kaj dodati. Ta trenutek moramo pač spoštovati pogodbo. Jo bomo pa prekinili, če se izkaže, da za to obstajajo pravni argumenti. Prekinitev mora biti utemeljena. Če bi jo prekinili brez utemeljitve, bi se lahko zgodilo, da bi nazadnje država plačala visoke penale. To pa bi bilo najdražje.

Ste politik konsenza. Povsod iščete skupno pot. Zakaj potem v odnosu do Hrvaške delujete ultimativno?

> Ne bo držalo. Slovenija se sploh ne bi oglasila, če bi v hrvaški pristopni dokumentaciji ne prepoznala nekaterih stvari, ki za državo niso sprejemljive. Če hrvaška vlada v svoji dokumentaciji ne bi prejudicirala meje, blokade ne bi bilo. Tudi danes si želim, da bi se pogajanja čim hitreje nadaljevala, da bi s Hrvaško v evropski komisiji prišli do nekega razumnega pogovora. Tukaj je moja iskrenost zelo velika. Zato sem dal pobudo za srečanje z Ivom Sanaderjem.

Vam je na srečanju razkril, zakaj se ni oglašal na telefonske klice?

> Oh, o tem sva se pogovarjala že na Mokricah. Mokrice so prinesle spremembo, ki je pomembnejša, kot se je zdelo prvi trenutek. Sedaj se redno srečujeta zunanja ministra, tudi s premierom Sanaderjem se bom prihodnje dni sešel še enkrat. A čas je za tiho diplomacijo. Želim si, da bi prišli do takšne rešitve, ki bi Sloveniji dovoljevala, da umakne zadržke. Tisto, kar moramo imeti na koncu pred očmi, je dejstvo, da bo za ratifikacijo pogodbe o vstopu Hrvaške v EU v slovenskem parlamentu potrebna dvotretjinska večina. In da je boljše, če se o nekaterih stvareh, ki so se kopičile osemnajst let, dogovorimo v tem času. Preden se bo odločalo v slovenskem državnem zboru.

Tuji diplomati menijo, da je bila agenda odnosa do Hrvaške že vnaprej napovedana, oblikovana pred vašim prevzemom premierskega položaja. Gre za kontinuiteto Janševe politike?

> Podedovali smo zadržke, jih skušali odpraviti z diplomatsko dejavnostjo, a žal nismo bili uspešni. Sedaj poskušamo v novem koraku priti do razumne rešitve. Zgodil se je pomemben premik na ravni Evropske unije. Decembra v Bruslju spora še niso razumeli, sedaj pa so prišli do spoznanja, da je vprašanje pomembno in da je dobro, da se vanj vključi tudi Evropska unija. Zato so predlagali mediacijo.

Ali Dimitrij Rupel še vedno dela v vašem uradu?

> Zdaj se seli na ministrstvo za zunanje zadeve.

Kaj je bil pravi razlog za vajin razhod?

> Razlog je bila presoja vseh okoliščin, ki so nama onemogočale, da bi dobro sodelovala. Povod pa je bila najina zelo različna in zame zelo pomembna presoja sprejemljivosti njegovega ravnanja, ko je ministrici za notranje zadeve Katarini Kresal pisal pismo in ga opremil z insignijami kabineta predsednika vlade. To, da sva tudi po tem, ko se je to zgodilo, ostala različnih mnenj o primernosti tega dejanja, je bilo povod, da sva ugotovila, da je najbolje, da odide. Treba pa je pristaviti, da je dr. Rupel že prej predlagal, da se sam umakne.

Pa ste bili res presenečeni nad Ruplovim delovanjem? Takšne poteze in pisma so nekaj običajnega v njegovi politični karieri.

> Mislim, da smo o Ruplu povedali vse, kar je bilo treba.

Še ene izmed vaših potez javnost ni dobro razumela. Zakaj ste se odpravili v Maribor osebno prepričevat ljudi, ki so blokirali ratifikacijo vstopa Hrvaške v zvezo Nato?

> Tega koraka ne obžalujem. To je bil korak do ljudi, ki so imeli v rokah usodo ratifikacije protokola. Treba je bilo dati signal. Pa ne le domači javnosti. Nismo si mogli privoščiti, da bi v mednarodni skupnosti nastal vtis, da Slovenija iz muhavosti blokira Hrvaško v vseh njenih zunanjepolitičnih ambicijah. Saj ste videli, da je javnost enako vznemirilo, če ne še bolj, izsiljevanje glede zaključnega računa v parlamentu. Tudi meni ni bilo všeč, kar se je dogajalo. A tisti hip se je bilo treba odločiti in imeti pred seboj časovnico. Iztekanje časa do aprilskega vrha. Možnost izgube verodostojnosti. Kar se je dogajalo, ni bilo nekaj lepega, ampak nujnega.

Janez Janša vas je, kot ste omenil že sami, enkrat že opeharil. Je še vreden zaupanja? Je za vas še kredibilen?

> Ko iščete razumen kompromis, se morate pogovarjati s tistimi, ki razmišljajo in ravnajo drugače. Če vzamete kot razlog za to, da se sodelovanje prekine, neko odločitev, s katero se ne strinjate, ali pa drugačno mnenje, potem v bistvu ne vodite politike konsenza. Tisto ravnanje z izsiljevanjem pri sprejemanju zaključnega računa je bilo neprimerno. Na tehtnico sta bila položena manj pomemben sklep v parlamentu in zelo pomembna odločitev glede zunanje varnostne politike.

Ste bili razočarani?

> Vplivalo je na zaupanje, tudi na sodelovanje pri projektu premagovanja krize. Le dan, dva pred blokado v državnem zboru smo sklenili ustni dogovor o sodelovanju parlamentarnih strank pri premagovanju krize. Gotovo potem takšen odziv ni prispeval k utrditvi zaupanja. Nasprotno.

Milan Zver je dejal, da jastrebi v vaši stranki preprečujejo boljše sodelovanje med SD in SDS. Kdo so ti jastrebi?

> To morate vprašati gospoda Zvera.

Vi ne vidite nobenih jastrebov?

> Ne.

Je minister za šolstvo Igor Lukšič in do nedavna še podpredsednik SD jastreb?

> Če sem rekel, da jastrebov ne vidim, potem tudi njega ne vidim na takšen način.

Kako pa potem razumete njegovo izjavo, da je stranka, če poenostavim, pozabila na intelektualce in da so jo prevzeli tisti, ki si želijo s pomočjo stranke pridobiti premoženjske in druge ugodnosti?

> Z Igorjem sem o tem govoril. Nisva le sodelavca, pač pa tudi osebna prijatelja. Rekel sem mu dvoje. Najprej, da ne želim, da se nekdo, ki je na položaju ministra za šolstvo, ukvarja s strankarskimi zadevami in ideološkimi temami. In drugič, on je minister in od ministra pričakujem, da bo delal predvsem kot minister.

Če ta očitek velja, bi lahko enako rekli novemu podpredsedniku stranke Patricku Vlačiču. Tudi on je minister.

> Ne, gre za vprašanje šolskega polja - zdelo se mi je, da ni dobro, če se šolski minister izreka tudi o političnih in ideoloških temah.

Njegov protest je bil drugačen. Namigoval je na politični klientelizem. To je trd očitek vašega prijatelja.

> Gotovo. In ima vso pravico do takšnega mnenja. Prepričan pa sem, da se moti in da ima naša stranka veliko prihodnost. V času mojega vodenja so SD že nekajkrat pokopavali ...

Ali ni nenavadno, da vaš nekdanji svetovalec Sebastijan Jeretič sedaj svetuje Luki Koper, ki je v državni lasti in ki naj bi jo vsaj posredno obvladoval že omenjeni prometni minister.

> Ni več moj sodelavec, ne sodeluje niti s stranko niti z mano!

Morda res. A vseeno veste, kaj mu sedaj odpira vrata. Spomnite se družine Petek v prejšnjem mandatu.

> Jaz mu jih gotovo ne odpiram! Kaj pa naj naredim - naj mu prepovem delati? Kdo je julija lani, ko smo sprejemali predvolilni program, govoril o skušnjavah in pritiskih, ki jih bo treba zavreči? Kdo je govoril o drugačni kadrovski politiki? Kdo se je odločil za kadrovsko-akreditacijske svete? Lahko mi očitate veliko stvari, a zaradi mene in prek mene nihče ne bo dobil privilegiranega položaja. Lahko vam povem, da je bilo po odločitvi za kadrovsko-akreditacijske svete kar naenkrat 90 odstotkov klicev manj v mojo pisarno. Vem, da se kdo utegne neupravičeno predstavljati z mojim imenom ali pa imenom vlade. S koalicijskimi kolegi sem se pogovarjal o tem, kako se odzvati na to, da si nekateri posamezniki uzurpirajo nekaj, kar ni v njihovi pristojnosti. Z Gregorjem Golobičem sva se recimo pogovarjala, kako se je na takšne stvari odzval Janez Drnovšek.

Nenavadno je bilo, da ste najprej ministra Vlačiča opomnili, da ni prav, da je bil novi direktor Slovenskih železnic imenovan mimo razpisa. Vaše sugestije ni upošteval, nekaj dni kasneje pa je postal podpredsednik stranke in njegovo izvolitev ste tudi sami z zadovoljstvom sprejeli.

> Odločitev o tem, da se nadzorni svet odloči med dvema dopustnima možnostma - bodisi za javni razpis bodisi za uporabo dobre prakse -, je bila sprejeta v nadzornem svetu Slovenskih železnic. Ta se je odločil za dobro prakso. Ocenil sem, da si vlada želi in si prizadeva za to, da bi se praviloma uporabljal javni razpis. Prav imate, z izbiro načina imenovanja sem bil nezadovoljen. Zato bom na seji vlade predlagal sklep, da sicer obstajata obe možnosti, a da bi veljalo, da se praviloma izbere javni razpis in le izjemoma dobra praksa, pa še takrat se mora vnaprej obvestiti predsednik vlade.

Vlačič je na kongresu svoje nasprotovanje vašemu mnenju uporabil kot argument, zakaj je dober kandidat za podpredsednika.

> Kongres se je tako pač odločil. In odločil se je dobro.

... čeprav je ravno nasprotovanje predsedniku vlade in stranke zanj nekaj pozitivnega?

> Seveda. Imamo različne poglede, ločevati pa moramo delovanje znotraj stranke in znotraj vlade.

Ste talec mlade generacije, ki ste jo pripeljali v stranko?

> Si predstavljate, da lahko kaka stranka živi brez mlade generacije? Ta ima svoj pogled, in če ji z njim uspe prepričati večino, je tudi dobro.

Kolikšna je vaša podpora Katarini Kresal pri projektu izbrisanih?

> Ima vso mojo podporo. Ne kljub temu, ampak prav zaradi tega.

Se zavedate, da bo prihodnje tedne zaradi izbrisanih vse polno napadov, nestrpnosti, blatenja, polresnic. Je vlada pripravljena na izredne politične razmere?

> Po mojem ne bo nobenih izrednih razmer. Bo pa gotovo več nepotrebnih polemik, morda bodo tudi bolj surove. Potrebna bo velika potrpežljivost. Se pa zavedam, da se bo v kriznih razmerah nižal prag strpnosti in zlasti najodgovornejši ljudje moramo pokazati, da smo sposobni zdržati kritike in napade in prispevati k dvigu politične kulture.

Poznate scenarij, da naj bi vas na položaju predsednika vlade zamenjal Janez Potočnik?

> Ne, ne poznam. Ga poznate vi?

Pojavlja se kot politična teorija.

> Jaz opravljam svoje delo in se s tem ne obremenjujem.

Torej ga niste zato podprli za komisarja?

> Saj ga še nisem podprl. Bodimo natančni, rekel sem, da komisar Potočnik dobro opravlja svoje delo; ko bo čas za končno odločitev, jo bom tudi sprejel.

Ste sami pri sebi napravili bilanco prvega obdobja vladanja. Kaj bi storili drugače?

> Gotovo sem povlekel neke nauke. Delal bi veliko napako, če bi rekel, da so bila vsa moja dejanja optimalna. A naj kritiko zadržim zase in opažanja vnesem kot opomin v svoja prihodnja dejanja. Sem razmeroma zadovoljen s tem, kar smo dosegli. Nimam kakšne slabe vesti, tudi zato, ker je morda kakšen ukrep, ki je bil najprej razumljen kot nepotreben ali smešen, kasneje dobil v drugih ravnanjih potrditev, da je pravilen.

Poglejte, želeli ste konsenz, pa ga niste dosegli, želeli ste si Rupla, pa vas je izigral, želeli ste zelo jasna pravila kadrovskega imenovanja, pa se niso uveljavila.

> V svojih temeljnih premisah se stvari ne spreminjajo. Moje glavno osredotočenje je reševanje gospodarske in socialne krize. Hkrati bom iskreno iskal najboljšo možnost razpleta diplomatskega spora s Hrvaško. Prizadeval si bom, da se bodo vzpostavili novi standardi političnega delovanja. In vem, da kljub razočaranjem, ki so povezana s politiko konsenza, velikih stvari majhna država ne more izpeljati, če ni temeljnega sporazuma med političnimi tekmeci. V politični karieri se nikoli nisem loteval lahkih stvari. Lotil sem se sodelovanja z liberalnim krilom partije v trenutkih, ko so jo vsi zapuščali. Prevzel sem stranko, ki je imela zelo klavrno podporo v javnosti, pa smo jo pripeljali do zmage. In odločil sem se, da se potegujem za vodenje vlade in spet me, kot vedno, spremljajo dvomi.

In tudi kritike.

> Vedno sem jih bil sposoben razumeti kot ogledalo, kot drugo mnenje, ki ga je treba upoštevati, ne pa se mu podrejati. Uveljavili sta se dve napačni presoji o moji osebnosti. Prva je domneva, da sem neodločen. Mislim, da zadnje dni niso bile polemične moje neodločitve, ampak moje odločitve. Druga je, da sem blazno vznemirjen zaradi kritik. Nasprotno. Celotno politično življenje rastem z njimi.

Kako to, da vlada do danes ni napovedala višje obdavčitve najbogatejših?

> Ker v vladi o tem vprašanju, čeprav sem višji obdavčitvi bogatih osebno naklonjen, še ni potrebnega soglasja.

Ministri vas ne podpirajo?

> O tem formalno nismo razpravljali, ker sem ugotovil, da so prvi pogovori z mojimi sodelavci pokazali zelo veliko zadržanost.

Zakaj? Ker politiki tudi spadate v sloj, ki naj bi bil bolj obdavčen?

> Politiki seveda ne spadajo v socialni sloj, ki bi bil finančno prikrajšan. A če bi presojal, da gre za sebičnost pri njihovi refleksiji, bi udaril po mizi. A ne gre za to. Zadaj so ekonomske računice. Če me kolegi posvarijo pred prevelikim navdušenjem in mi ponudijo izračune, ki kažejo na to, da morda učinek ni enak mojim pričakovanjem, si vzamem čas, da o tem premislim. Tako razmišljajo tudi moji kolegi. Dokončna odločitev še ni sprejeta. Treba je imeti jasne prioritete, kar zadeva cilje, vsega ni mogoče reševati takoj. Bo pa čas za razpravo o smiselnosti obdavčitve bogatih prišel.