Kdo bo koga?

Po tekočem traku so v zadnjih dneh pred vrhom skupine 20 najbolj razvitih in hitro rastočih držav (G20), ki je bil včeraj v Londonu, voditelji v različnih časopisih po svetu objavljali članke s svojimi stališči. Ameriški predsednik Barack Obama se je v svojem članku, ki so ga objavili vodilni časopisi po vsem svetu, zavzel, za »drzno, obsežno in koordinirano ukrepanje«. Nemška kanclerka Angela Merkel je v članku Načrt za izhod iz krize skupaj s predsednikom nizozemske vlade Janom Petrom Balkenendejem napisala, da razmere za mednarodno sodelovanje še nikoli niso bile boljše, kot so zdaj. Naredimo, kar je potrebno za svetovno rast, je svoj članek naslovil francoski predsednik Nicolas Sarkozy, tudi on poudarja, da je treba krizo reševati usklajeno. Podpredsednik kitajske vlade Wang Qishan je imel objavljen članek v britanskem Timesu. Seveda je on tudi izrazil prepričanje, da je sedanje težave treba reševati z okrepljenim sodelovanjem in usklajevanjem mednarodne skupnosti. Dejansko pa so prav ti članki dokaz, da se politiki za kaj več kot načelne deklaracije ne morejo dogovoriti, saj si rešitve vsak razlaga po svoje, v korist svoje države, hkrati pa nobeden nima recepta, kako svet izvleči iz sedanje krize.
Veliko držav je po izbruhu krize že protekcionistično povišalo uvozne dajatve ali pa podjetjem zagotovilo subvencije, ki rušijo konkurenco na trgu. Po podatkih Svetovne banke je od novembra lani, ko je bil prvi vrh G20 v Washingtonu, 17 članic te skupine sprejelo 47 ukrepov za omejevanje trgovine. Rusija je recimo uvedla uvozne dajatve za rabljene avtomobile, Kitajska je poostrila standarde za uvoz hrane, Indija je prepovedala uvoz kitajskih igrač. Argentina je poostrila pogoje za pridobitev dovoljenj za uvoz avtomobilskih delov, tekstila in usnjenih izdelkov. Veliko držav, vključno z Avstralijo in ZDA, subvencionira proizvodnjo avtomobilov in zagotavlja državno pomoč prodajalcem avtomobilov. Američani imajo »Kupuj ameriško«, Francozi protekcionistično ščitijo enajst strateško pomembnih sektorjev - to so predvsem energetske družbe, informacijska tehnologija, vojaška industrija.

Francozi pomagajo Renaultu, Nemci bodo reševali Opel

Francoski protekcionizem zadeva tudi Slovenijo. Nikakršnega jamstva namreč ni, da bo proizvajalec avtomobilov Renault potem, ko se bo povpraševanje po avtomobilih po ukinitvi spodbud za zamenjavo starih vozil z novimi zmanjšalo, zaprl 400 delovnih mest doma pri Parizu in jih ohranil v Novem mestu. Glede na izjave predsednika Sarkozyja pred odobritvijo državne pomoči in državnega sekretarja za industrijo Luca Chatela bodo Francozi skušali čim več delovnih mest iz Vzhodne in Srednje Evrope potegniti domov, »ker francoski davkoplačevalci ne morejo financirati delovnih mest zunaj Francije«. Angela Merkel je tudi pravkar obljubila pomoč za ohranitev delovnih mest v Oplu v Nemčiji, vse več dobiva tudi kritik, da premija za zamenjavo starih vozil z novimi koristi predvsem tujim proizvajalcem avtomobilov in premalo zagotavlja delovna mesta doma v Nemčiji.
V sporazumih o prosti trgovini prav tako vsako gospodarstvo ščiti svoje interese. Kdor jih dosledno izvaja in spoštuje nasvete o popolni liberalizaciji, običajno nastrada, kar zdaj ugotavljajo predvsem nove članice EU iz Srednje in Vzhodne Evrope. Dokler so podjetja iz starih članic lahko pridobile njihove trge za prodajo svojih izdelkov in dokler se jim je tam izplačalo investirati v nove tovarne zaradi poceni delovne sile, ni bilo težav. V državah nekdanjega vzhodnega bloka so nastajala nova podjetja, s tujimi družbami so prihajale tuje banke, ki so financirale gospodarski razvoj in tudi zasebno potrošnjo. Nove članice EU so bile v zadnjih letih na tej podlagi vzor uspešnih gospodarstev, čim je prišla kriza, so se najprej umaknili investitorji, svoj denar so umaknile v matične družbe tudi podružnice bank, ki v teh državah prevladujejo, saj tako rekoč nimajo več domačih bank. Nove članice so v vse večji finančni stiski, stare članice o pomoči nočejo nič slišati, računajo lahko le na posojila prek evropske komisije in Mednarodnega denarnega sklada (IMF). Nove članice iz Vzhodne in Srednje Evrope so zelo hitro po izbruhu krize lahko spoznale, da realnost v EU niso solidarnost in odprti trgi, ampak protekcionizmi. Enako velja za prosto trgovino, tudi njo vsak razume po svoje, v skladu s svojimi nacionalnimi interesi. Sporazum o Svetovni trgovinski organizaciji (WTO) ima 1300 strani, zato je ta organizacija dejansko velika samopostrežna trgovina za uveljavljanje nacionalnih interesov razvitih na račun manj razvitih, velikih na račun manjših. Majhna in odprta gospodarstva, kot je Slovenija, morajo biti zaradi tega še posebej pozorna in previdna.
S ščitenjem velikih in bogatih je povezano tudi vprašanje regulacije finančnih trgov. Na administracijo Baracka Obame vplivajo premožni z Wall Streeta v New Yorku, ki hočejo ohraniti čim bolj ohlapen nadzor in regulacijo. Enake prišepetovalce ima tudi predsednik britanske vlade Gordon Brown, samo da ti sedijo v poslovnem središču Londona, ki se imenuje City in je evropski finančni center.
Čarovniki so bili goljufi
Ameriški nobelovec Joseph Stiglitz dvomi, da Obamova administracija z regulacijo trgov misli resno. »Naš program za reševanje finančnega sektorja moramo na novo postaviti. Denar od države bi morale dobiti le tiste banke, ki ga res posojajo. V zameno bi te ustanove morali podržaviti. Tako lahko država odpravi poslovna področja, ki s kreditiranjem nimajo nič opraviti, hkrati pa lahko še zagotovi, da banke z eksotičnimi vrednostnimi papirji, ki jih niti same ne razumejo, ne bodo mogle več prirejati stav. Poleg tega bi morale države, ki imajo pozitivno plačilno bilanco, del svojih presežkov nameniti Mednarodnemu denarnemu skladu (IMF),« je Stiglitz povedal za Spiegel. Lanski nobelovec za ekonomijo Paul Krugman pa ugotavlja, da Obamova administracija še vedno verjame v »magijo finančnih trgov in v znanje njenih čarovnikov, toda čarovniki so bili goljufi, njihova magija pa poceni odrski triki«. Kakor ugotavlja Spiegel, se politiki pri sanaciji finančnega sistema obnašajo kot gasilci, ki škropijo vodo po vseh drugih stavbah, samo po tisti ne, iz katere izhaja požar in najbolj gori.
V Evropski uniji ni nič drugače kot v ZDA. Države članice se niti za enotnega regulatorja ne morejo dogovoriti, ker hoče vsak v svoji državi ohraniti odločilno besedo svojega nacionalnega regulatorja za banke, zavarovalnice in druge finančne ustanove na kapitalskem trgu. Največ, za kar so se članice EU pripravljene dogovoriti, so odbori, ki ne bi ogrozili samostojnosti nacionalnih regulatorjev. Ko pride do problemov, pa ni nihče za nič odgovoren. Evropska komisija bo sicer svoj predlog šele predstavila, a na podlagi poročila, ki ga je pripravila posebna skupina pod vodstvom nekdanjega guvernerja francoske centralne banke Jacquesa de Larosiera, revolucionarnih sprememb ni pričakovati.
Čeprav politiki vse bolj bentijo zaradi velikih nagrad, ki si jih izplačujejo bančniki in menedžerji, čeprav so podjetja pripeljali na rob propada, nobeden ne zbere poguma, da bi upal povečati davke za bogate. Dokler pretirani prejemki, luksuzne jahte, letala, vile, stanovanja, v katerih ne prebivajo, in drugo premoženje ne bodo dovolj visoko obdavčeni, se bodo menedžerji požvižgali na pozive k zmernosti, ne bodo pripravljeni deliti usode z zaposlenimi, ki jim v imenu nižanja stroškov klestijo plače, predvsem pa jih vsak dan več pošljejo na cesto.

New York dviguje davke za največje zaslužkarje

V Sloveniji je davčno reformo s povečanjem obdavčitve kapitalskih dobičkov izpeljal Dušan Mramor, finančni minister v vladi Antona Ropa. Tisti, ki so po osamosvojitvi na hitro obogateli in tega niso storili že prej, so zaradi nje svoje premoženje takoj odnesli v davčne oaze. Andrej Bajuk, finančni minister v vladi Janeza Janše, je hitro pripravil spremembe in spet znižal davek na kapitalske dobičke. Kljub temu nobeden od bogatašev v štirih letih svojega premoženja ni prinesel nazaj v Slovenijo, nasprotno, še naprej so ga odnašali v davčne oaze. Z drugimi besedami: če bi Mramorjeva ureditev ostala, bi danes bogatejši kljub vsemu bolj delili usodo z ostalimi prebivalci. Sedanja vlada odločitve Janševe vlade, sodeč po odgovoru njenega predsednika Boruta Pahorja v nedavnem pogovoru za Mladino, ne namerava spremeniti. O tem v vladi ne razmišljajo, »ker še ni potrebnega soglasja«, je pojasnil Pahor. Česar slovenska vlada ne upa, so naredili v ameriški zvezni državi New York. Začasno, za tri leta bodo povečali obdavčitev za največje zaslužkarje, to so tisti državljani, ki na leto zaslužijo vsaj 300 tisoč dolarjev. Očitno računajo, da bodo zahteve o izsušitvi davčnih oaz, pri katerih najbolj odločno vztrajajo Nemci in Francozi, vendarle uresničene.

Delavci v Franciji zasedajo tovarne

Ker politiki ne ukrepajo, so začeli odpuščeni delavci ukrepati sami. V Franciji zasedajo podjetja in ugrabljajo direktorje, kot na primer zaposleni v podružnici ameriške družbe Caterpillar v Grenoblu. V ZDA in Veliki Britaniji vse več pogoltnih menedžerjev dobiva celo grožnje, da bodo umorjeni.
V ZDA se protestniki pred vile menedžerjev bankrotirane zavarovalnice AIG vozijo kar z avtobusi. Da politiki nimajo odgovorov, je prejšnji teden priznal podpredsednik ameriške vlade Joe Biden. Ljudi, ki izgubijo službo, je pozval, naj počakajo z demonstracijami, da politiki opravijo svoje delo. Londonska policija je pred zasedanjem G20 zaposlene v finančnih ustanovah v poslovnem središču Londona pozvala, naj na dan zasedanja raje ostanejo doma, ker bodo tako najbolj varni pred napadi protestnikov, če pa že morajo v službo, naj ne prihajajo v oblekah, ki bi jih izdajale, kje so zaposleni.
Načrtom administracije Baracka Obame za reševanje gospodarstva z neomejenimi količinami davkoplačevalskega denarja ne nasprotuje le Evropska unija, ampak tudi Kitajci, čeprav iz različnih razlogov. Evropejci svarijo, da bo ta dolg treba enkrat plačati, Kitajce pa skrbi zmanjševanje vrednosti dolarja v primerjavi z drugimi valutami. Peking ima največje rezerve v dolarjih zunaj ZDA - več kot bilijon dolarjev -, in vsaka dodatna milijarda dolarjev, ki jo ZDA natisnejo za reševanje krize, razvrednoti njihove rezerve. Prejšnji teden so zabeležili največji tedenski padec tečaja dolarja po letu 1985. Peking je že dal na mizo predlog za uvedbo alternativne valute. Seveda, sledijo lastnim interesom.