Pasti mlade energije

Dr. Igor Lukšič je dolga leta veljal za ideologa Socialnih demokratov. Bil je podpredsednik stranke. A na nedavnem kongresu mu delegati niso zaupali novega mandata. Minister za šolstvo je bil presenečen, javno je dejal, da je stranka naredila napako in da pozablja na svoj intelektualni potencial. Da jo je torej prevzel drug, bolj pragmatičen del.

Sprašujem vas kot politologa: kaj se zgodi s stranko ali z vlado, ki jo zanima samo vladanje?

> Taka stranka samo vlada in to tako dolgo, dokler se ji to obnese. A to je premalo. Že v pripravi vladnega programa je bilo začutiti, da je bil poudarek predvsem na pragmatizmu, ne pa na premislekih o ključnih konceptih prihodnosti. Tisto, kar pogrešam, je torej pozitivnejši odnos do intelektualnega pola, ki bi moral biti bolj angažiran v vladi in ob njej. Težko bomo namreč prišli iz krize z ukrepi, ki so znotraj istega mentalnega okvira, ki je to krizo ustvaril. Pri moji stranki in tudi pri vladi bi se moral intelektualni premislek osredotočiti na polje krize in družbenih razmer, še zdaleč pa ne le na koncepte vladanja.

Je pragmatika torej zmagala? Podobno, kot je nekoč zmagala v LDS?

> Poklicni del politike je vedno zanimala samo pragmatika. Prvi program naše stranke je nastal na zahtevo socialistične internacionale. Nastal je torej na zunanji pritisk. Tudi leta 2006 smo sprejeli program, ker je kongres leto poprej ugotovil, da je pragmatična politika iz časa Drnovškovih in Ropove vlade premalo. Novi program torej spet ni nastal zato, ker bi politični del stranke menil, da stranka potrebuje novo razpravo, pač pa zaradi zunanjega pritiska. V politiki smo v manjšini tisti, ki želimo, da se razpravlja o programih, ozadjih, konceptih. SD je imela nekaj časa privilegij, da nam je uspelo, tudi z mojim vplivom, napisati neko refleksijo svetovnih in slovenskih usmeritev. Ko je nastajal program, je bil neoliberalizem že v spustu, četudi smo bili takrat pri definiciji teh pojavov preveč sramežljivi. V Sloveniji je velika večina ekonomistov vezanih na številke in finance. Prepričani so, da se lahko z obvladovanjem financ obvlada tudi življenje ljudi. Ena od ključnih zadev tega programa je bila povrnitev zaupanja. Neoliberalizem je v razmerju država-trg vzpostavil ogromno nezaupanje do vsega, kar je država. A v resnici je država edina, ki je oblikovana po demokratičnih načelih. Zgodilo pa se je ravno nasprotno - trg, stroka in mediji obvladujejo državo. Prek korupcije, lobiranja, izsiljevanja, medijskih linčev. Demokratični element sistema je tako skoraj brez moči.

Se je nekaj takšnega zgodilo tudi z vašo stranko? Dejali ste, da je v stranki po kongresu manj intelektualnega potenciala. Kako to, če so se ljudje, ki naj bi prevzeli stranko, oblikovali ravno znotraj vašega politološkega krožka?

> Gre za vprašanje značaja, ne le za prenos znanja, pač pa za posamezne osebnosti. Jaz sem recimo poročen, imam otroke, znanstveno kariero, tok mojega mišljenja je postavljen na drugačno podlago kot tok tistih, ki vsega tega nimajo.

To je normalno, vsaka generacija je drugačna.

> Seveda, a gre za to, da se v politiko vpeljujejo različni vrednostni sistemi in življenjski vzorci.

Kaj to pomeni?

> Zase lahko trdim, da sem dosti manj manipulabilen kot kdorkoli drug, ki ni globlje ukoreninjen v družbo. Ki nima odgovornosti do okolja, v katerem živi in iz katerega izvira. Če si brez korektivov, če si večkrat poskušal z nekimi biznisi in potem nazadnje pristal v politiki, ker je ta zate najudobnejša, je to nekaj drugega. Moja pozicija je popolnoma drugačna od pozicije tistih, ki razumejo politiko kot edino točko, od koder izvira njihova eksistenca. To se dogaja s pretežnim delom mladih v stranki. Veliko jih je že v začetku stopilo na pot kariernih politikov.

Janez Drnovšek je na kongresu LDS v Portorožu opozarjal na problem karieristov, podjetniškega lobija in drugih interesnih skupin. Imel je prav. Se lahko ta pojav plenjenja pokaže tudi v SD?

> Seveda se lahko, s tem se strinjam. V Sloveniji in tudi širše se je uveljavilo načelo, da je država slab gospodar, da je politika v bistvu nekaj sumljivega. Tisto, kar se dogaja v zasebni sferi, v podjetjih, v stroki, pa naj bi bilo absolutno dobro. In ko se to sooči s politiko, je politika zmeraj na slabšem. Politika bi se torej morala rehabilitirati, ni pa je mogoče rehabilitirati drugače, kot da politiki postanejo ljudje, ki so moralno neoporečni, ki nimajo za sabo nobenih finančnih škandalov, nobenih, če že želite, seksualnih škandalov, popivanj, razbrzdanega življenja ... Politiki z nemoralnim ozadjem bodo hitro popustili izsiljevalcem.

Je neoliberalizem, ki ste ga omenjali, prisoten tudi v vaši stranki? Politični sorodniki vaše stranke britanski laburisti in njihova tretja pot, ki je bila nekaj časa tudi Pahorjeva, so bili nazadnje promotorji neoliberalizma.

> Tudi to se dogaja. Neoliberalizem je še vedno vladajoča ideologija. Še več, večina, ki o njem kritično govori, tudi socialisti in celo komunisti, družbo še vedno postavlja v neoliberalni okvir.

Se to dogaja znotraj SD, znotraj vlade?

> Tudi. Res pa je, da Slovenija ne more določati svetovnih smernic. In te so neoliberalne. Tudi na intelektualni ravni. Evidentno je, da finančni krogi in banke ne morejo biti rešitelji sveta. Ni bolj sprijene grupacije ljudi. Nobena politična skupina ni naredila takšne katastrofe, kot so jo tile. A takšne refleksije pač ni, je ravno nasprotna, tudi pri nas še vedno mislimo, da so finančniki najbolj kompetentni in strokovni ljudje. Še zmeraj dajemo denar bančnikom, da bi po svoji presoji našli najboljše rešitve. Avstrijci so recimo že našli boljšo pot. V svetu Banke Avstrije sodelujejo sindikati in delodajalci. Kaj še delajo v Avstriji? Dajejo denar v vrtce in ne v banke, denar dajejo ljudem, neposredno. Tudi v Sloveniji bi morali razmišljati podobno, ne po logiki neoliberalizma, pač pa po logiki čim višje kakovosti življenja. A pri nas še vedno sprejemamo zgolj tehnične ukrepe za reševanje krize.

Se strinjate z Borutom Pahorjem, ki pravi, da podpredsednik stranke ne more biti šolski minister?

> Če bi se s tem strinjal, potem ne bi kandidiral za podpredsednika stranke. Mislim drugače, prav je, da je šolski minister tudi viden strankarski funkcionar. Če želiš rehabilitirati politiko, mora biti strankarska ekipa, za volitve, za ministrska mesta, skrbno izbrana.

In vaša stranka tega ni naredila?

> Naša stranka tega nikoli ne dela. Bili smo v vladi 1992-1996 in ministri so bili ljudje, ki niso bili ožji del stranke. Enako je bilo med letoma 2000 in 2004. In tudi zdaj so samo trije ministri iz vrha stranke. Kot da so tisti, ki so prišli v politiko samo s strokovno avreolo, samodejno boljši.

Je Borut Pahor ujetnik mlade generacije v SD?

> Po mojem gre bolj za kohabitacijo. Predsednik stranke pač mora sodelovati s tistim delom, ki je propulziven, ki ima močno energijo in močno voljo.

Morda mora, a kaj, če sta ta moč in energija na napačni poti?

> To pa je drugo vprašanje. Vprašanje je, ali je smer mlade energije, dobro organizirane, z veščinami političnega nastopanja, res tisto, kar Slovenija potrebuje.

Sta z Borutom Pahorjem še vedno prijatelja? Kakšen je vajin odnos? Pred dvema letoma ste dejali, da je slabo, da ne bo kandidiral za predsednika republike, a to se je kasneje izkazalo za napačno presojo.

> Pri predsedniških volitvah je bilo malce drugače. Res je, da sva bila dogovorjena, da bi, če bi odšel na predsedniške volitve, sam prevzel stranko. Potem sem na dan, ko je povedal, da bo šel raje na parlamentarne volitve, dejal, da je morda še čas, da si premisli. Del stranke mi je to izjavo izrazito zameril. Vendar, zakaj sem to naredil? Zato, ker sem Boruta vprašal, ali že ima drugega kandidata za predsednika republike. Takrat, tistega dne, ga še ni imel. Zato sem dal to sporno izjavo, v stranki smo pridobili še nekaj dni in se dogovorili z Danilom Türkom. Je pa res, da sem to potezo plačal z večmesečno zamrznitvijo odnosa s predsednikom stranke.

Je ta odnos danes, ko javno kritizirate odločitve svoje stranke, spet leden?

> Ne, zadeva se je takrat umirila, Türk je zmagal, Pahorju se je tveganje izplačalo. In danes imava, kljub mojim drugačnim pogledom na delovanje SD, zelo korekten odnos.

Verjetno ste bili vseeno malo užaljeni, ker vas kongres ni potrdil za podpredsednika.

> Ne, nisem bil užaljen. Niti razočaran. Niti jezen. Stranka pa se je po mojem mnenju odločila, ne morem reči drugače, slabo.

Kaj kanite storiti? Verjetno čez nekaj let ne bi bili ravno zadovoljni, če bi se vaše pesimistične prerokbe o nazadovanju stranke uresničile?

> Ne. To mi ne bi pomagalo. Kar je dobro, je morda vseeno to, da se po kongresu odpira prostor za razprave o kontekstu politike in krize, o kateri v stranki pred kongresom niso želeli govoriti. Odpira se prostor za iskanje odgovora na vprašanje, kaj moramo storiti, kaj mora ne samo stranka, pač pa vsa Slovenija storiti. Največjo odgovornost za iskanje odgovora sicer nosi vlada. Mogoče bom nazadnje sam zbral ljudi, v okviru ministrstva ali v okviru stranke, ter organiziral panel pogovorov, razpravo o stvareh, ki se mi zdijo bistvene.

Ali stranka Zares počasi prevzema primat na levici?

> Niti ne. Težava, ki jo imajo, to se je pokazalo tudi pri koalicijskem usklajevanju, je velikanska produkcija zahtev, zamisli, pomislekov in hkrati njihova neusklajenost. Nimajo izčiščene osti, niso dovolj dobro organizirani, da bi bil njihov potencial bolj produktiven. Sicer pa me ni strah konkurence na levici, in to čeprav se je kongres odločil, kot se je. Mislim, da v bližnji prihodnosti nobena stranka nima potenciala, da bi prehitela socialdemokracijo.

Boste ostali v SD?

> Da, jasno, o čem drugem ne razmišljam.

Se vam zdi, podobno kot premieru, obujanje komunizma nekaj preživetega, morda modnega. Je treba idejo komunizma po njenem propadu res redefinirati?

> To so pomembne stvari. Vsako desetletje si producira svojo zgodovino, temelje, na katere se postavlja in na katerih stoji. Produkt slovenske neokonservativne revolucije je bil tudi ta, da je desnici uspelo levemu bloku in sredini vsiliti svojo interpretacijo, da je bilo slovensko socialistično samoupravljanje enako ruskemu komunizmu. A samoupravni socializem je bil nekaj tako zelo slovenskega, korporativnega, da je z Rusijo neprimerljiv. Zgodba Slovenije je sui generis, skozi osvobodilni boj, ki ga je vodila komunistična partija, smo prišli do lastne države. Poglejte, kakšen odnos imajo Hrvati in pa Slovaki do svojih nacionalnih držav, četudi sta bili utemeljeni na fašizmu, mi pa do naše države, ki ni bila ruskokomunistična, sploh nimamo kakšnega odnosa. In še nekaj je zanimivo. Slovenske politične institucije so bile tudi v času samoupravljanja zelo pod vplivom katoliškega korporativizma. Kardelju so mnogi očitali, da je bil pod vplivom predvojnega katoliškega teoretika Andreja Gosarja, temeljna razlika je bila zgolj v tem, da je Gosar predvidel posebno vlogo katoliške cerkve znotraj korporacij, Kardelj pa Zveze komunistov.

Kako bo vaša stranka ali pa vlada odgovorila na prihajajoče proteste? SD je namreč izšla tudi iz sindikalnega gibanja.

> Glede stranke bodo premislili tisti, ki imajo po novem mandate. Sam pa mislim, da je zelo pomembno, da voditelji sindikatov ohranijo avtoriteto in svojo kredibilnost. Zelo je pomembno, da delavci v sindikatu prepoznajo dejanskega zastopnika svojih interesov. Če mislijo, da bodo morali stavkati, bo zelo pomembno, da bo imela vlada na drugi strani močnega sogovornika. Lahko se namreč zgodi ...

... anarhija, da bodo ljudje ugrabljali direktorje?

> Lahko se zgodijo samostojne, nepremišljene akcije, kjer nima nihče več avtoritete. Niti vlada niti sindikalni voditelji. Če bo že padlo zaupanje v vlado, morajo imeti ljudje vsaj na drugih ravneh svoje zaupnike. Alternativa mora obstajati.