Jutrišnje katastrofe vedno skrivaj tlijo že danes

Letos mineva sto let od futurističnega manifesta, razglasa umetniških vrednot, ki ga je sestavil italijanski pesnik Filippo Tommaso Marinetti in je bil objavljen 20. februarja 1909 v francoskem časniku Le Figaro. V spomin in ponovni razmislek o gibanju so v mnogih muzejih po Evropi odprli razstave, razvnela se je tudi razprava o namigovanju pariške razstave, da naj bi futuristi posnemali kubizem, na več italijanskih razstavah pa poudarjajo prav izvirnost in pestrost futuristov.

Med vsemi razstavami izstopa tista v milanski Palazzo Reale. Neki kritik je potožil, da na njej ni velikih zgodnjih del tega gibanja - slik, kot sta Dinamika nogometaša Umberta Boccionija in Pogreb anarhista Gallija Carla Carre. A to ne bi smelo odvrniti nikogar, pa ne zato, ker so ta dela že večkrat razstavili, temveč ker je na razstavi veliko boljših del.

Na njej ni največjih futurističnih del, temveč tista, ki so nastala pred tem obdobjem in vzporedno z njim, zlasti v Milanu, kjer se je ta slog razvijal in se nato razširil v Francijo. Razstava vključuje tudi tisto, kar je nasledilo futurizem, vključno z deli nekaj najpomembnejših italijanskih sodobnikov, a saj je jasno, da umetniška tradicija vpliva na druge smeri in umetnike. Manj jasno je, kaj se je dogajalo pred letom 1909.

Večina ljudi je prepričana, da so pred futuristi ustvarjali realisti, kot je bil slikar Francesco Michetti (ki ga je zelo cenil pesnik Gabriele d''Annunzio), umetniki, ki so upodabljali fine gospe, na primer Giovanni Boldini, in simbolisti oziroma divizionisti, med njimi slikar Gaetano Previati, cenjeni pri višjem srednjem sloju, ki je zahajal v muzeje in galerije. Potem, pravijo, je prišel nepričakovan pretres, eden tistih nenadnih prevratov - kot so revolucija in naravne katastrofe -, ki spremenijo zgodovino: na lepem so se pojavila avantgardna gibanja, med njimi futurizem.

V skladu s teorijo katastrofe francoskega matematika Reneja Frederica Thoma je katastrofa nenadna »zapora« oziroma sprememba, pred katero spremembe sploh ni bilo in po kateri obstaja samo še ona oziroma obratno. S tega stališča sta katastrofa tudi spanje in smrt - kot pravi francoska vojaška pesem, je bil Jacques de la Palisse trenutek pred smrtjo še živ -, hkrati pa po nekaterih razlagah tudi različni zgodovinski dogodki, kot so upori in nemiri v zaporih. Celo čudežno zdravilo bi lahko opisali kot katastrofo.

Kot dokazuje milanska razstava, futurizem ni bil takšna »katastrofa«. Če pogledamo razstavljena dela, hitro ugotovimo, da so se v prvih letih 20. stoletja - preden so nastale velike mojstrovine futurizma in ko sta Carra in Boccioni še vedno slikala figurativna dela (v katerih kritiki že nekaj časa vidijo kali porajajočega se futurizma) - znamenja futurističnega dinamizma skrivala v kotičkih, kjer bi jih najmanj pričakovali.

Leta 1904 je italijanski slikar Giuseppe Pellizza da Volpedo naslikal Avtomobil na prelazu Penice; na sliki avta skoraj ni opaziti, vidimo pa cesto, ustvarjeno z naglimi potezami z barvo. Leta 1907 je Previati naslikal Sončev voz, s katerim je simbolizem spojil z oprijemljivo predstavo Sončevega krčevitega, naglega gibanja. To sta le dva primera, a kot da bi zadnji simbolisti - kot je bil italijanski slikar Alberto Martini - naznanjali futurizem, medtem ko so se bodoči futuristi še vedno zgledovali po divizionizmu in simbolizmu.

Med letoma 1904 in 1907 je sodobnik Romolo Romani ustvarjal portrete in nedoločljive oblike z naslovi, kot sta Zavijanje in Poželenje, ki jih lahko opišem le kot simbolistično-futuristično-ekspresionistično abstraktne. Bili so veliko smelejši od kasnejših futurističnih del. Ko gledate njegove slike, vam je jasno, zakaj se je Romani futuristom pridružil za tako kratek čas, kot bi iskal nekaj drugega.

Ob futuristični razstavi v Milanu nam misli odnese onkraj teme o umetniškem gibanju. Ko se zazremo v zgodovino, običajno vidimo veličastne dogodke, katastrofe, kot jih je opisal Thom: nekaj ubožnih Parižanov je napadlo Bastiljo in izbruhnila je francoska revolucija, nekaj tisoč brezposelnih in brezdomnih mož je napadlo zimsko palačo in začela se je ruska revolucija, nekdo je ustrelil avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in antantne sile ugotovijo, da ne morejo več sobivati s centralnimi, nekdo ubije italijanskega socialističnega voditelja Giacoma Matteottija in fašistično gibanje se stopnjuje v diktatorstvo.

Ti dogodki so nekakšna pretveza ali zaznamek, s katerimi določimo čas zgodovinskih dogajanj. Ti začetki so le obrobni; simboli velikih dogodkov so se že nakazovali skozi vzajemno igro različnih vplivov, rasti in propada. Zgodovina je kalna in židka. Na to se moramo spomniti, ko razmišljamo tako o umetnosti kot zgodovini, saj jutrišnje katastrofe vedno skrivaj tlijo že danes.

(c) (2009) The New York Times (The New York Times Syndicate)