9. 4. 2009 | Mladina 14 | Politika
Četrti sveženj
Krenili smo po poti, posuti z dobrimi možnostmi, da bomo okrepili vzroke, ki so nas potisnili v krizo. Več istega ni pot za rešitev iz te godlje.
Dr. Igor Pribac, docent na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani
© Miha Fras
Pogosto prepričanje je, da je kriza situacija, v kateri se je treba držati gotovosti - ravnanj, ki so se v preteklosti izkazala za najboljša, in med vsemi modrimi mnenji izbirati najbolj sredinska. Kriza naj ne bi bila čas za smele reforme, ampak čas za previdnost. Pa se je s tem res mogoče strinjati? Sam mislim, da ne. Če ima kriza svoje strukturne vzroke, kakor jih ima ta, v kateri smo se znašli, in za vodilo našega ravnanja vzamemo ponavljanje najboljših preteklih praks in mainstream razmišljanj, smo krenili po poti, posuti z dobrimi možnostmi, da bomo okrepili vzroke, ki so nas potisnili v krizo. Več istega ni pot za rešitev iz te godlje.
Pravzaprav je takšno razmišljanje dokaz, da v krizo - miselno - še nismo niti vstopili, da ne razmišljamo na krizi primerni ravni. V kriznih razmerah racionalnost narekuje, da opustimo prednost, ki jo vede ali nevede pripisujemo preverjenemu. Kriza razpira pahljačo možnega in povečuje smiselnost iskanja nekonvencionalnih, inovativnih in v prihodnost usmerjenih ukrepov kot korektivov za zablode preteklosti.
To razpiranje možnosti, ki so posledica izneverjenih pričakovanj, se kaže predvsem v mračnih tonih. Skrbno varovana javna skrivnost je, da se svetovni politični in gospodarski menedžment krčevito bori za ohranitev našega zaupanja vanj, v njegovo sposobnost biti kos razmeram. Tega skoraj nihče ne izreče na glas, vendar lahko ta molk beremo tudi kot priznanje resnosti situacije. Izjave, da je vse pod nadzorom, ki jih vseskozi poslušamo, skupaj s podatki o tem, kako ladja še naprej tone, ne morejo delovati drugače kot prozorno zaklinjanje. Kreditna kriza, se pravi kriza zaupanja, se lahko v mesecih, ki so pred nami, iz realnega sektorja zažre tako globoko v vse segmente družbe, da bo potresna tudi za njene politične institucije. Ne grozi le, da bo spodnesla sedanje vladajoče garniture, poruši lahko temeljno zaupanje v institucije, če bodo te spoznane za krive, da so pri vsem tem sodelovale ali stale križem rok, in škode niso sposobne niti popraviti. Nakopičene frustracije ljudi in globoko ranjen čut za pravičnost se zaradi nekaznivosti javnih pregreh oligarhov, ki z neznosno lahkotnostjo postanejo breme vseh davkoplačevalcev, grmadijo v enormen rušilni potencial, ki lahko raznese marsikaj. Zdi se, da so voditelji G20 čutili ta hladni dih za vratom, ko so razglasili svoj nenadejani véliki dosežek - nesprejemljivost davčnih paradižev. Iz mozaika moralno nesprejemljivih stanj sveta je padel kamenček, ki je bil vseskozi vsem na očeh. Padla je nesprejemljiva samoumevnost. A zakaj šele zdaj? Kako smo sploh lahko dopustili, da je postala samoumevnost?
Za nohte ne gre samo finančnim prekupčevalcem, diskreditirana je sama življenjska sila demokracij, ki so dopustile, da je do vsega tega prišlo. Najbolj na udaru so seveda sedanje vladajoče ekipe, ki jim grozi, da jim bo izstavljen račun z obrestmi tudi za grehe njihovih predhodnikov. Kaj lahko storijo, da se temu izognejo? Premagajo krizo, seveda. Do zdaj smo bili priča predvsem osnovnim gasilskim ukrepom, ki še niso dosegli svojega namena. A denimo, da ga bodo. Ostalo bo pogorišče, na katerem bo morala - če naj kriza velja za premagano - nastati vsaj deloma prenovljena arhitektura ne le finančnih in ne le ekonomskih, temveč tudi družbenih in globalnih institucij. Toda v dvofaznem ukrepanju - najprej gasimo, nato gradimo - se skriva nevarnost, da bo gradnja prepozna in jo bodo prehiteli razdiralni učinki. Vlade morajo hkrati delovati na dveh ravneh: če hočejo uspeti v svoji misiji nemogoče, morajo hkrati gasiti in graditi.
To, da smo do zdaj gledali skoraj izključno osnovne gasilske ukrepe, velja tako za svet kakor za domače razmere. Če velja moja diagnoza, da sedanji čas zaznamuje globoko tleče nezadovoljstvo, ki mu je usojeno, da se bo v prihodnjih mesecih s poglabljanjem osebnih stisk še stopnjevalo in grozilo, da vzplamti, je obvezna izbira vlade široka, smela in daljnosežna propozitivnost. Če zaostane za stopnjujočim ritmom, ki ga narekujejo učinki krize, jo bo odneslo. Boriti se mora tako proti razdiralnemu gnevu kakor proti daljnoročno nič manj nevarni apatiji. Utrjevati mora družbene vezi, kjer se parajo. Poskrbeti mora za tiste v največji stiski. Zmanjšati mora socialne razlike v družbi, ki so dojete kot prevelike in so de facto že ustvarile dvotretjinsko družbo, v kateri se državljanska participacija v političnem življenju nevarno oži. Ekonomijo in naše vsakodnevne navade mora obarvati zeleno. Za čas, ko bo ponudbe dela še manj (v tem pogledu obeti tudi za čas po krizi niso dobri), si mora prizadevati zmanjšati travmatičnost izgube delovnega mesta in družbeno stigmo prejemnikov socialne pomoči. Omogočiti mora gibko prehajanje med statusom zaposlenega in nezaposlenega. Ob tem mora ohranjati podjetnost, pobudo in ustvarjalnost ljudi, česar si ni mogoče zamisliti brez samospoštovanja - v tržnem gospodarstvu, kjer nekaj velja samo inovativnost in visoka motiviranost, brez tega ni uspeha. Je presek teh ciljev prazna množica? Sam verjamem, da je ideja univerzalnega temeljnega dohodka (UTD) resen predlog za vse te izzive, ki so pred nami, in da lahko v Sloveniji prejme tudi dovolj široko družbeno podporo, ki bi dovoljevala njegovo politično izvedljivost. Vlada, ki je ta teden začela predstavljati svoj tretji sveženj ukrepov, še ne razmišlja tako smelo. Pri navdihu glede vsebine četrtega svežnja bi ji bilo treba nekoliko priskočiti na pomoč. Kdaj, sprašujem, če ne zdaj?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.