Država spet jemlje, nič pa ne daje?

Debata o upokojevanju je debata o zaposlenih. O tistih, ki jih je strah. O tistih, ki delajo za določen čas. O tistih, ki bi delali, pa so upokojeni.

Delovna skupina vlade za posodobitev pokojninske reforme, ki je bila ustanovljena 1. aprila, naj bi imela predvsem en cilj: doseči dvig starosti ob upokojitvi. Da bi lahko ocenili ta cilj, je treba poznati podatke. Leta 2008 je bilo v Sloveniji 326.848 upokojencev, ki so bili stari več kot 65 let, in 227.764 upokojencev, ki so bili mlajši od 65 let. Starostna meja za upokojitev naj bi po spremembi sicer ostala enaka, kot je zapisana v zakonu sedaj, torej 65 let. Razlika pa bi bila v tem, da število let delovne dobe ne bi več vplivalo na starost ob upokojevanju, bi pa vplivalo - morda celo bolj kot sedaj - na višino pokojnine, ki bi bila v primeru večjega števila let delovnih let večja; razlika med tistimi, ki delajo 50 let, in tistimi, ki delajo 30 let, seveda mora obstajati. Že zdaj pa lahko domnevamo, da bo v takem sistemu dobil večjo vlogo postopek predčasnega, invalidskega upokojevanja - ta sistem predčasnega upokojevanja so na primer v devetdesetih letih uporabili Nizozemci.
Pri vprašanju daljšanje delovne dobe bi se lahko odločevalci zamislil nad tem, da se spet zdi, da ta država samo jemlje, nič pa ne daje. V sedanjem času bi morali vsi odgovorni akterji delovati v prizadevanju za večje zaupanje v naš družbeni sistem - ne pa prilivati na ogenj nezadovoljstvo. Zakaj ne bi najprej vsem državljanom zagotovili mesečnega dohodka v višini minimalnih eksistenčnih stroškov za vsakega državljana, torej temeljnega državljanskega dohodka, potem pa krčili pravic? Zagotovljena minimalna socialna varnost namreč spodbuja ljudi k aktivnemu vključevanju v globalne ekonomske in politične spremembe - globalne spremembe brez minimalne socialne varnost lahko namreč povzročijo popolno socialno paralizo; kot je prav v Mladini poudaril že dr. Veljko Rus.
Pri predstavitvi problema in začetku debate o podaljševanju delovne dobe je treba opozoriti tudi na dejstvo, da upokojencem po vseh kazalcih ni težko delati in da so upokojenci v resnici ves čas 'zaposleni'. Delajo to, kar je potrebno, da preživijo, obenem pa delajo tudi to, kar jih veseli, kar se jim zdi pomembno, kar jih izpolnjuje v skladu z njihovimi cilji in prioritetami. Upokojenci (babice in dedki) kot varuške, kot težaki v vinogradih, kot honorarni sodelavci, kot 'delavci na črno', prostovoljci itd.
Odločevalci bi se morali vprašati, zakaj ljudje, ki tako cenijo delo (najvišje v EU 27 vrednotijo delo Slovenci, skupaj s Francozi; European Social Reality 2007), kljub temu tako zelo silijo v pokoj? Zakaj nočejo ostati v službah? Očitno ljudje radi delajo - je pa razumljivo, da ne želijo delati v okolju, kjer so »moštva pasivizirana in nemotivirana, kjer pogon temelji na strahu pred poveljevalno mentaliteto, šikaniranjem in odpuščanjem ... novinarski kolektivi so v krču« (kot je zapisal Janko Lorenci v Mladini 27. marca). Tu je treba dodati: niso samo novinarski kolektivi v krču. Ves delovni narod je v krču.
V javnih službah naraščata pojava šikaniranja in mobinga. Zaradi razmeroma varne službe ljudje vztrajajo tudi v nekompatibilnem okolju; ljudje se grizejo kot živali, ki so jih stisnili v kot. Dr. Erik Brecelj (zdravstvo), Boris Kobal (gledališče), Sašo Hribar (RTV) in drugi medijsko znani ljudje so samo vrh ledene gore. Po raziskavi o zdravju in zdravstvenem varstvu je bil v Sloveniji leta 2007 vsak peti vprašani izpostavljen šikaniranju in nadlegovanju na delovnem mestu (Delo, 1. aprila 2009).
V nenehnem krču so začasno zaposleni; v Sloveniji je med razpisanimi delovnimi mesti že nekaj časa tri četrt delovnih mest samo za določen čas. Dr. Tanja Rener je na primer opozorila na problem učiteljic, ki se jim kar naprej podaljšuje delo za določen čas, pogosto samo za devet mesecev; pa tudi, kako jih študentke na podiplomskem študijo prosijo, če bi lahko 'tajno' študirale, ker bi jim dejstvo podiplomskega študija pri pridobivanju službe v šoli lahko škodilo!?
Varuhinja človekovih pravic je v letnem poročilu za leto 2007 na primer opozorila na problem začasno zaposlenih novinarjev: »Gre za položaj prisilnih in navidezno svobodnih novinarjev, ki so dejansko v delovnem razmerju, vendar nimajo sklenjenih pogodb o zaposlitvi in delajo kot svobodni novinarji za nizke honorarje brez socialne varnosti, ki jo prinaša redno delovno razmerje.« Sicer pa je novinarstvo 'idealnotipski' poklic postindustrijske družbe, intelektualec delavec. V postindustrijskih poklicih je osrednje 'orodje' človek, njegova intelektualna zavzetost in dobri medčloveški odnosi pa so odločilni za kvalitetno delo.
Novinarski poklic je 'idealnotipski' poklic tudi za prikaz dejstva, da brez zagotovljene eksistence človek ne more ravnati svobodno in avtonomno - zaradi česar kakovost njegovega dela pada. Razlog, da so kritiki najbolj (ali najprej) izpostavljeni ravno zaposlenih v javnih medijih, je seveda v javnosti njihovega dela - saj je rezultat njihovega dela vsem na očeh. Nobenega dvoma pa ni, da eksistenčni strah vpliva na kakovost dela tudi pri vseh drugih poklicih. Negotovost delovnega mesta je trenutno najbolj stresni dejavnik v naši družbi.
Dr. Ivan Svetlik, minister za delo, družino in socialne zadeve, je ob problemu začasnih zaposlitev povedal, da so v Španiji, kjer je 'začasno' delalo 30 % zaposlenih, celo delodajalci ugotovili, da zaposleni za določen čas ne dajejo od sebe, kar bi lahko, in so začeli opuščati zaposlovanje za določen čas in dajati spodbude zaposlovanju za daljši čas.
Zaposleni za določen čas (tako kot žrtve mobinga in šikaniranja) namreč kar 10 do 52 odstotkov delovnega časa porabijo za načrtovanje obrambnih strategij preživetja (http://www.mobbing.si/univerza/mobbing.html). Sem spada nenehno spremljanje razpisov, razmišljanje o drugi službi, pisanje prošenj, razgovori za delo, iskanje zvez in znanstev. Zaradi 'iskanja druge službe' trpi delo v trenutni službi, trpita pa tudi življenje ob službi in zdravje.
Dejstvo pa je, da vsi zaposleni ali brezposelni (tudi študentje) zaradi eksistenčnega strahu razmišljajo - da jim lahko zapisano (ali rečeno) kdaj škodi pri pridobivanju službe ali ohranjanju službe - in se zato vsaj samocenzurirajo, če že ne moremo govoriti o odkriti cenzuri. Kmalu bodo upokojenci še edini, ki jim bomo še lahko priznali neodvisnost in verodostojnost.
Prav upokojenci, ki pišejo pisma bralcev, so bili zame prvi impulz, da sem se začela ukvarjati z idejo državljanskega dohodka. Pred kakšnimi sedmimi leti sem po branju časopisa rekla kolegici: »... zdaj pa v pisma bralcev pišejo samo še upokojenci ... pa zdi se, da so tudi še edini, ki upajo povedati resnico brez dlake na jeziku .... sicer pa nič čudnega, saj so tudi edini, ki jih ni strah, da jim bo zapisano škodilo - eksistenco imajo zagotovljeno.«
In prav upokojenci potrjujejo to, kar trdijo zagovorniki državljanskega dohodka: da zagotovljen eksistenčni minimum ne samo, da ne zmanjša delovne motivacije, pač pa pozitivno vpliva na delovni elan in kakovost delo; kot vpliva pozitivno tudi na civilni pogum. Državljanski dohodek bi to omogočil vsem državljanom - ne samo upokojencem: pokončno držo ter opravljanje dela z elanom, odgovornostjo in veseljem.
Dejstvo je, da če hočemo naprej, potrebujemo drugačne ljudi, kot jih je potrebovala zgodnja industrijska družba: na pol lačne prestrašene ljudi za tekočim trakom, ki s prazno glavo oddelajo svojih deset ur avtomatičnih kretenj. Postmoderna, informacijska, postindustrijska družba potrebuje vse kaj drugega: potrebuje opolnomočene in svobodne posameznike - tak pa je lahko samo posameznik, ki sta mu osnovna eksistenca in varnost zagotovljeni. Lačni mislijo samo na kruh; prestrašeni so tiho. Za kreativnost in pogum je potrebno drugačno okolje - potreben je temeljni državljanski dohodek.
Ob tem pa naj odločevalci o spremembah pokojninskega sistema vzamejo v obzir tudi možnost, da bi ljudje morda manj mislili na beg v pokoj, če bi bilo delovno okolje osvobojeno 'eksistencialnega strahu'. Morda bi ljudje v enakopravnem, službenem okolju, kjer prevladujejo strokovni argumenti, kjer se cenijo izkušnje starejših, kjer se razume, da včasih nastopijo okoliščine, ki ne omogočajo optimalnega dela (bolezni otrok, staršev, nas samih, invalidnost, starost, neizkušenost), z veseljem delali še daleč v starost. In to ne le nekateri, ampak večina.

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno prijaviti.

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Naroči