9. 4. 2009 | Mladina 14
Ko gledališče postane film, dobimo Lajf
Intervju z Vitom Tauferjem, gledališkim režiserjem, ki je posnel svoj prvi celovečerni film Lajf
Vito taufer
© Sunčan Patrick Stone
Za slovenski film lahko rečemo, da se sooča s težavami že od svojega nastanka. V preteklem stoletju se je veliko polemiziralo o njem, hkrati so se menjavale države, zdaj, ko imamo samostojno državo in institucije, je filmska kultura verjetno na najnižji ravni od osamosvojitve. Kljub temu obstajajo posamezniki, ki še zmeraj verjamejo, da je v dolini
šentflorjanski možno narediti zanimiv film o vsakdanjih rečeh, z vsakdanjimi zgodbami povprečnih ljudi. Dober primer za to je Lajf, prvi celovečerec priznanega gledališkega režiserja Vita Tauferja, v katerem se duhovito dotakne zmeraj zapletenih medsebojnih odnosov, generacijskih prepadov in drugih težav sodobnega slehernika. Zgodba filma je večinoma zgrajena na medsebojnih odnosih - dve najstnici, najstnik, oče in mati se soočajo z univerzalnimi težavami, kot so odraščanje, prve spolne izkušnje in medgeneracijske razlike -, ki jih Taufer, s pomočjo scenarija Tine Kosi, spremeni v zanimiv, duhovit in izrazito realističen splet okoliščin. Film je bil na 11. festivalu slovenskega filma v Portorožu deležen kritik in pohval - češ da je preveč gledališki, da so igralci, ki igrajo najstnike, prestari, kar je zgolj dodaten dokaz tako zelo znane slovenske nevoščljivosti. O vsem tem smo se pogovarjali z Vitom Tauferjem, ki se mu je precej mudilo - pripravljal se je na maturantski ples svoje najstniške hčere.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.