9. 4. 2009 | Mladina 14 | Družba
Evropa, blefiraš!
Evropska unija priseljevanje beguncev iz Afrike preprečuje z vse strožjim nadzorom meja, čeprav se hvali, da je največja donatorica
Ob nedavni tragediji, ko je ob libijski obali utonilo okrog 300 beguncev iz Afrike, so se mediji vnovič začeli ukvarjati s to temo. Prebivalci Evrope so spet izvedeli, da na morju med Evropo in Afriko umirajo ljudje. A v medije pridejo samo velike tragedije, o manjših sploh ni zapisov. Ob vsakem večjem valu beguncev, ko zlasti Španci in Italijani zaženejo vik in krik, v Bruslju pristojni ministri držav članic sprejmejo nove sklepe o okrepitvi patrulj za preganjanje nezaželenih priseljencev. To delo opravlja evropska agencija za meje Frontex, ki ima sedež v Varšavi. Z okrepljenim nadzorom in mešanimi patruljami, v katere so vključeni tudi policisti iz držav na severu Afrike, je članicam EU, združenim v Frontexu, že uspelo zapreti pot iz Senegala in Maroka do Kanarskih otokov ter pot prek Gibraltarja v Španijo. Sredi maja Italijani napovedujejo še zaprtje poti prek Libije, od koder begunci priplujejo do Italije. Organizatorji transporta beguncev zaradi tega vse pogosteje uporabljajo pot prek Egipta do Turčije in naprej v Evropo.
Glavna napaka pa je, da EU v zvezi z begunci iz Afrike ukrepa zgolj s poostrenim nadzorom meja, ne glede na vse bolj pretresljive zgodbe ljudi, ki jim uspe priti do Evrope. Politikov ne gane to, da je večina beguncev prisiljena bežati v Evropo, ker doma izgubijo vse, ker beg ostaja njihovo edino upanje za preživetje. Politiki v Bruslju ob vsaki priložnosti spomnijo, da je EU največja donatorica pomoči Afriki, ne vprašajo pa, ali denar, ki ga pošiljajo tja, pride v prave roke. Prav tako nihče ne omeni, da te donacije ne morejo pomagati, saj EU z drugimi ukrepi, recimo s skupnima kmetijsko in ribiško politiko, vse izniči.
S kmetijskimi subvencijami EU omogoča, da evropske nadnacionalke v Afriki pod ceno prodajajo presežke in s tem uničujejo domače kmete, ki so v preteklosti s svojimi kmetijami zaslužili dovolj za preživetje, pa še sinove in hčere je marsikateri lahko izšolal in jim zagotovil prihodnost. Tudi v Afriki potrebujejo zdravnike, učitelje, inženirje, strojnike in ljudi, ki bi opravljali druge poklice. Ribiči zaradi ribiške politike razvitih držav s svojimi preprostimi čolni ne morejo več uloviti dovolj rib, saj ne morejo konkurirati velikim ribiškim ladjam s sodobno opremo.
Da sporazumov o izkoriščanju naravnih bogastev, ki jih posamezne države sklepajo s koruptivnimi režimi v afriških državah, niti ne omenjamo. Pri sklepanju takšnih sporazumov sicer prednjačijo zlasti Kitajci in Američani, a tudi Evropejci ne zaostajajo prav veliko. Nemški Spiegel recimo navaja, da se za slikami dehidriranih, izmučenih in tudi mrtvih beguncev skriva geopolitika, pa kopanje in prodaja urana, črpanje nafte in izkoriščanje drugih dragocenih rudnin. Zaradi tega o poteh in številu beguncev odločajo tudi v prestolnicah evropskih držav. Med evropskimi državnimi voditelji je »najaktivnejši« francoski predsednik Nicolas Sarkozy, ki doma izvaja vse strožjo politiko do priseljencev. Nemški tednik kot primer navaja njegov delovni obisk konec marca v Nigru. Tam je podpisal sporazum, ki francoskemu jedrskemu gigantu Areva zagotavlja oskrbo z uranom do leta 2030. Ta uran je ena od strateških surovin, ki polnijo čolne z begunci, ki plujejo v Evropo.
Afričani, ki živijo na območjih, kjer so nafta, dragocene kovine in druge surovine, morajo bežati s svojih domov in pred vojaškimi napadi. Evropa, ki tako rada poudarja svojo politiko mehke sile, nič ne naredi, da bi skupaj z drugimi velikimi silami skušala vzpostaviti red, ki bi ljudem na teh območjih omogočil razvoj. Koristi zahodnih nadnacionalk, ki polnijo žepe peščice premožnih, so prevelike, da bi ustavili izkoriščanje ljudi v Afriki. Niso Afričani samo reveži, ki živijo v kolibah in ne znajo drugega kot plesati tradicionalne plese in čakati na pomoč iz bogatega sveta. Zelo dobro znajo poskrbeti zase, samo omogočiti jim je to treba. Kako učljivi so ljudje v Afriki in kako hitro so sposobni uporabljati tudi najsodobnejšo tehnologijo, torej sami poskrbeti zase, je pred kratkim sporočil Tomo Križnar, ki je v Darfurju razdelil računalnike, fotografske aparate in opremo, da bodo lahko prek satelita pošiljali slike, kaj se jim dogaja, v razviti svet in tako opozarjali na svojo stisko.
Donacije, ki jih Evropejci pošiljajo v Afriko, večinoma ne pridejo do tistih, ki bi jih potrebovali, ampak jih dobijo kar koruptivni politiki, zaradi katerih ljudje bežijo v Evropo, veliko denarja pa za administracijo porabijo tudi številne mednarodne organizacije.
Po podatkih mednarodne organizacije za migracije je od leta 1988 na poti v Evropo izgubilo življenje okrog 14 tisoč beguncev iz Afrike, večinoma so umrli od žeje, padli s čolnov ali pa so jih vrgli z njih. Koliko je neregistriranih žrtev, ne ve nihče. Po podatkih inštituta Peace Research iz Osla je leta 2007 umrlo 10 do 20 ljudi na tisoč beguncev, ki so skušali priti iz Afrike v Španijo.
Samo v Italijo je lani na čolnih priplulo skoraj 37 tisoč ljudi. Odkar Frontex čolnom iz Senegala onemogoča pristanek na Kanarskih otokih, odkar je zaprta tudi pot od Maroka do Kanarskih otokov in je tako rekoč nemogoče prek Gibraltarja priti v Španijo, organizatorji migracij begunce pošiljajo čez Saharo v Libijo in od tam v Italijo. Odkar je italijanski notranji minister Roberto Maroni napovedal, da bodo od 15. maja prehod za afriške begunce prek Libije v Evropo preprečevali s skupnimi patruljami, organizatorji hitijo, da bi do takrat še čim več zaslužili.
Tisti srečneži, ki jim vendarle uspe priti v Evropo, pa navadno ne dobijo dovoljenja za bivanje ali azila in zlasti v Italiji so vse pogosteje žrtve rasističnih napadov. Zaradi gospodarske krize so ogroženi že sedanji priseljenci, ki legalno živijo v članicah EU, saj prvi izgubijo zaposlitev.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.