Dr. Franc Križanič, minister za finance

Vse več je ocen, da je finančni minister dr. Franc Križanič šibki člen vlade. Sam te ocene zavrača. Brezskrbno izreka nove optimistične napovedi, pa čeprav so že dosedanje naletele na posmeh, marsikoga pa spravile v skrbi. Gre morda za specifičen humor? Križanič je bil sicer od leta 1979 zaposlen na Ekonomskem inštitutu Pravne fakultete, od leta 2001 pa njegov direktor. V mandatu vlade Janeza Janše je bil član strateškega sveta za gospodarstvo in hkrati član strokovnega sveta tedaj opozicijske SD.

Zdi se, da kriza vladi že načenja živce. Minister Lahovnik kandidira za evropskega poslanca, nemiren se zdi tudi minister Gaspari. Lahko v kratkem pričakujemo rekonstrukcijo vlade?

> Tega ne pričakujem. Je pa to odvisno od števila preferenčnih glasov, ki jih bo Lahovnik dobil na evropskih volitvah. Če bi bil izvoljen, bi bil to za vlado nemir, saj kot minister dela dobro.

Kako vi gledate na njegovo kandidaturo?

> Lahovnik je svoje ime posodil stranki, da bi izboljšal rating celotne liste, kar je logično, saj v javnomnenjskih raziskavah kotira visoko. Tvega pa - in to se je na prejšnjih volitvah pokazalo že pri Borutu Pahorju -, da bo izvoljen s preferenčnimi glasovi.

Na uradu za makroekonomske analize in razvoj ocenjujejo, da bi lahko še letos prišlo do šestodstotnega padca BDP, število brezposelnih pa bi se lahko povečalo na 100 tisoč ali več. Si upate ponoviti napoved, da bi lahko minimalna plača do konca mandata dosegla tisoč evrov?

> Urad za makroekonomske analize in razvoj ima to lastnost, da napoveduje približno enake rezultate tekočim podatkom. Ti niso ugodni. Recesija je zelo močna. Ker so se pričakovanja izrazito poslabšala, je globok tudi upad povpraševanja. Če bi prišlo do resnih motenj znotraj gospodarstva, če se izkaže, da reakcija ekonomske politike v ZDA, Nemčiji, Angliji, Franciji, na Kitajskem in Japonskem ni bila dovolj močna, bo treba sprejeti še močnejše, nestandardne ukrepe. Ponavljam: če! To bo znano v poletnih mesecih, saj je potreben določen časovni zamik med uvedbo ukrepov in njihovim učinkovanjem. Med te ukrepe spada tudi naš rebalans proračuna. Če bo Slovenija vzdržala z aktivno razvojno politiko, ki smo jo začeli izvajati z rebalansom proračuna, smo na dobri poti h kvalitetnim premikom, ki bodo omogočili postopno odpravljanje najslabše plačanih delovnih mest in nadomeščanje s kvalitetnejšimi. Zadostno število kvalitetnih delovnih mest bo sprožilo povpraševanje po nekaterih podpornih storitvah manj izobraženih ljudi, ki bodo ob višjem povpraševanju lahko ustvarili višje plače. Takrat lahko ciljamo na minimalno plačo v višini tisoč evrov. Ali se bo to zgodilo do konca mandata ali šele v naslednjem mandatu, je težko reči. Izhodiščni položaj ni dober, a smer je prava.

Kolegi vam zaradi vaših izjav, tudi tiste, da BDP letos ne bo padel za štiri odstotke, pravijo minister za optimizem. A zadeva ni preprosta. S svojimi izjavami načenjate zaupanje tako vase kot v vlado.

> Kakšen bo padec BDP, bomo šele videli. Umar je svojo napoved oblikoval glede na podatke zadnjega četrtletja lanskega leta. V prvem četrtletju letošnjega leta kaže, da bo zadeva slabša. Počakajmo do konca leta. Kaj pa je sicer narobe z optimizmom?

Dvomite v Umar?

> Umar je koristna ustanova, a žal tudi edina. Ima sicer dovolj kvalitetnih analitikov, da lahko na vrsti področij pripravlja ustrezne podlage za vladne odločitve. Ena od teh podlag je tudi napoved o rasti BDP, ki pa ni modelska. Čeprav je treba reči, da v teh časih tudi modelske napovedi delujejo slabo zaradi močne vloge psiholoških dejavnikov. Z napovedmi je tako - kakršni časi, takšne napovedi. Umar se pri napovedih ne ozira preveč na vladne ukrepe. Ko se podatek poslabša, je slabša tudi napoved. Zato vam to, kakšna bo naslednja Umarjeva napoved, lahko povem že vnaprej.

Pred dnevi ste dejali, da je kriza v celoti uvožena. Direktor Umarja meni, da so pomemben razlog za krizo tudi strukturne pomanjkljivosti slovenskega gospodarstva.

> Ta kriza je bila uvožena. Slovenija je bila sredi konjukture, ko je po zlomu banke Lehman Brothers prišlo do globokega padca izvoznega povpraševanja. Strah investitorjev in potrošnikov se je pojavil dokaj hitro in je na rast BDP negativno vplival že v zadnjem četrtletju lanskega leta. Tudi tisti potrošniki, ki imajo visok razpoložljiv dohodek, so nakupe ustavili. Drži pa, da smo v Sloveniji razvojno politiko kar dolgo zanemarjali, zlasti v prejšnjem mandatu. Direktor Umarja je verjetno mislil na to, da imamo v izvozu sorazmerno majhen delež izdelkov visoke tehnologije oziroma da se na trg vključujemo pretežno z izdelki delovno intenzivne proizvodnje. Zaradi tega je bilo pričakovati, da bo pri nas povpraševanje padlo hitreje, in to se je tudi dejansko zgodilo. V zadnjih štirih letih smo imeli ekstenzivno rast, ki je bila v začetku pogojena tudi z indeksacijo. To je vodilo v manj gospodarne odločitve, kot bi lahko bile. Naša naloga je, da vzpostavimo bistveno večjo intenzivnost razvoja. Potencial in ambicije obstajajo. Poglejte, kako veliko otrok se želi vpisati v kvalitetnejše srednje šole in na univerzo. Šele ko bomo prišli ob bok najbolj razvitim, bo mogoče uresničiti mojo obljubo o tisoč evrih minimalne plače. Moja naslednja obljuba je petsto evrov univerzalnega državljanskega dohodka.

Na kakšen način bi ga uvedli?

> Postopoma. Del univerzalnega državljanskega dohodka imamo že zdaj. Vsak, ki nima virov za preživljanje, iz državne blagajne dobi dvesto evrov. Ta znesek se bo počasi dvigoval. Pri tem se odpira vrsta dilem. Če se ta del preveč približa plačam, postane destimulativen. Zato je uvedba državljanskega dodatka še bolj zapletena kot uvedba minimalne plače v višini tisoč evrov.

Ob predstavitvi rebalansa proračuna ste dejali, da je kreditni krč ob pomoči vladnih ukrepov popustil. Nekaj tednov pozneje ste izjavili, da vrsta podjetij posojil ne more dobiti. Kaj je res?

> Do marca je raven kreditov naraščala, potem pa je - verjetno zaradi odpisa pri Istrabenzu - prišlo do znižanja. Na končne podatke bo treba počakati. V strahu, da dolžniki ne bi poplačati kreditov, banke zahtevajo dodatna jamstva bodisi v nepremičninah ali v osebnem premoženju. Pri kreditih prebivalstvu se držijo načela, da se obremeni največ tretjina plače. Banke so postale previdnejše, kar je omejilo dostop do kreditov in negativno vplivalo na gospodarsko rast. Statistično gledano je kreditni krč popustil, z vidika ročnosti in strukture kreditov pa še traja. Da bi vlada zmanjšala nezaupanje med bankami in podjetji, je z drugim svežnjem ukrepov uvedla jamstveno shemo v višini 1,2 milijarde evrov. Z njo skušamo izboljšati prav ročnost in strukturo kreditov.

Kateri projekti se bodo financirali s posojili z državnim poroštvom?

> Ne gre za posamezne projekte, ampak za horizontalni ukrep za A-, B- in C-dolžnike.

Zakaj ste vključili tudi C-dolžnike, torej tiste z bistveno slabšo boniteto? To je izrazito tvegana poteza.

> Na željo parlamenta.

To je slab izgovor. V parlamentu ima večino vladna koalicija.

> C-dolžnike smo v zakon vključili že na ministrstvu, vendar z manjšim zneskom. Parlament je ta znesek povečal. Državni svet je na ta zakon vložil veto, ker želi vanj vključiti tudi zadruge.

Za javne finance je to lahko smrtno nevarno.

> Vprašanje je, kaj je smrtno nevarno. Pri teh dolžnikih je temeljno vprašanje, ali je treba kredit dodeliti pod določenimi pogoji. Pri B-dolžnikih je zadeva zanesljiva - tam bosta pomembno vlogo igrali Kapitalska družba in njena hčerinska družba, ki smo jo oblikovali prav zato, da poišče ustrezne kadrovske in programske rešitve, da bodo podjetja dejansko usposobljena za nadaljnji nastop na kapitalskih trgih. Vprašanje je, ali C-dolžniki spadajo v ta okvir. Mi smo za C-dolžnike predvideli manjši obseg sredstev, a ga je parlament razširil. Poslanci koalicije in opozicije so se pri tem povsem poenotili.

Kot minister se ne morete izgovarjati na parlament.

> Kot finančni minister razširitve ne podpiram. A sem se odločil, da gre zakon naprej. Lahko bi od vlade zahteval, da ga iz procedure umakne, a tega nisem storil, ker je zakon v osnovi naravnan tako, da primanjkljaj iz zasebnega sektorja prenaša v javnofinančni primanjkljaj. V tem smislu gre za starosocialistični zakon. Tudi ljudje, ki so ga predlagali, izhajajo iz starejše generacije ekonomistov. Ocenil pa sem, da v teh težkih časih tak zakon ne pomeni prevelikega tveganja.

Ali ni ta odločitev skregana s premierovo logiko, da se bodo v krizi reševala predvsem perspektivna podjetja?

> Slaba podjetja se rešujejo prek hčerinske družbe KAD. Tja bo zdaj verjetno treba poslati tudi Muro. To je za lastnike zelo boleče, ker se morajo prostovoljno odpovedati upravljanju.

Kako to, da imate na mizi odstopno izjavo državne sekretarke Helene Kamnar?

> Saj je nimam na mizi. Poglejmo (minister obrača pred sabo razgrnjene dokumente, op. p.). Tu je predlog za ravnanje s stvarnim premoženjem, sklic kolegija, poročilo ...

Ponudila je odstop.

> To je popolna dezinformacija in zlobno natolcevanje. Helena Kamnar je izjemno dobra strokovnjakinja, poznavalka javnih financ, ki ogromno prispeva k delovanju finančnega ministrstva. Je pa zelo obremenjena. V parlamentu na vprašanja poslancev lahko odgovarjata samo minister ali državni sekretar. Če sem odsoten, celotna organizacija dela, vključno s stiki s parlamentom, pade nanjo. Na ministrstvu imamo veliko luknjo, ker nismo dobili drugega državnega sekretarja. To, da funkcije ni mogel prevzeti Anton Žunić kot velik poznavalec finančnega sistema in uprave, je hendikep.

Njegovo imenovanje je preprečil predsednik vlade. Zakaj niste šli k njemu in vztrajali? Takšni kadri so redki.

> Dejansko so redki, da ne rečem, da jih skoraj ni. Problem je bila Kramarjeva nagrada, katere formalni podpisnik je bil Žunić, saj je presegla normalne okvirje. Ostali člani uprave NLB so se z aneksi odpovedali tako visokim nagradam, Kramar pa tega po mojih podatkih ni storil.

Še vedno ste brez drugega državnega sekretarja.

> Zdaj imamo kandidata. To je Blaž Brodnjak, član uprave banke Bawag. Postopek poteka. Kandidat je dober poznavalec finančnega sistema, ki se bo pri nas uveljavil in zgradil.

Je kriza res trenutek za nepreizkušene ljudi, za gradnjo kadrov?!

> Za to je vedno pravi trenutek. Prav to je priložnost za mlade, saj je dela ogromno. Prave ljudi spoznaš v hudih časih in ne v časih konjunkture.

Pretekli teden ste dramatično telefonirali bivšemu predsedniku uprave NLB Marjanu Kramarju, naj se odpove milijonski nagradi. Čeprav so mediji o nagradi pisali že januarja, ste za TV izjavili, da ste sami zanjo izvedeli »pravkar«. Kako je to mogoče? Vas nadzorni svet ni obvestil?

> Trdijo, da za izplačilo niso vedeli. Kramar si je nagrado izplačal v skladu s formulo iz pogodbe. Kdo je izplačilo podpisal, še raziskujemo. Nadzorni svet je bil seznanjen samo s tem, da ni nobenih zahtevkov med Kramarjem in banko. Bojim se, da je bil nadzorni svet izigran do trenutka, ko so se odgovorni v banki odločili, da bodo nadzorni svet natančneje seznanili. Takoj nato je prišla zadeva na mojo mizo. Vendar, ustrezni postopki potekajo in o rezultatih boste pravočasno obveščeni.

Nadzorni svet, ki tega ne ve, ni vreden zaupanja. Ste poklicali ostale lastnike banke in uskladili takojšnjo zamenjavo nadzornikov?

> Sedanjemu nadzornemu svetu v kratkem poteče mandat, tako da bo že na naslednji skupščini izvoljen nov. Kaj natančno se je dogajalo, bomo izvedeli šele po preučitvi vseh okoliščin. Določeno je bilo, da se skliče komisija za nagrade, ki bo zadevo preučila in z izsledki seznanila nadzorni svet. Na podlagi teh ugotovitev bomo na naslednji seji skupščine umaknili klavzulo o poslovni tajnosti za vse poteze, ki so izplačilo nagrade omogočile. Tako bo javnost izvedela, kdo je za izplačilo odgovoren.

Kako ocenjujete delo predsednika uprave NLB Draška Veselinoviča, predvsem glede na reprogramiranje kreditov nekaterim finančnim holdingom?

> Je poznavalec finančnega sistema, reference ima tudi v organizaciji dela. Prišel je v okolje, ki ima svoj način odločanja. Pri tem mislim na kreditni odbor banke, ki odloča s preglasovanjem, v njem pa sedi celotna uprava banke. Veselinovič kreditnega odbora ne vodi. Banka je v postopku prestrukturiranja, da postane bolj piramidno vodena.

Medtem ko se vi ukvarjate z »ekscesno nagrado« Kramarju, v največji državni banki žonglirajo s stotinami milijonov, ki se znajo že jutri razbliniti. Manj kot mesec dni po reprogramiranju posojila Nacionalne finančne družbe, ki je do vratu vpletena v menedžerski odkup Istrabenza, je NLB na tem, da reprogramira tudi dvakrat višje posojilo Infond Holdingu, ključnemu akterju pri lastniški konsolidaciji Pivovarne Laško.

> Stvari niso tako preproste. Treba je upoštevati vrsto okoliščin, tako z vidika banke kot z makroekonomskega vidika. V tej travmi, ki nam jo je pustila prejšnja garnitura, ki je šla v prodajo premoženja tajkunom, moramo ravnati kolikor toliko prožno, da ne naredimo velike makroekonomske škode ali škode za banko. V tem smislu deluje tudi Veselinovič.

Sami ste bili mnenja, da posojil za menedžerske odkupe ne bi smeli reprogramirati, ampak zahtevati njihovo poplačilo ali vstopiti v lastništvo teh podjetij.

> To je res. A kako ravna banka, da optimalno zaščiti svoja sredstva, je druga zgodba. Minister ne more direktno posegati v odločitve banke. Seveda pa stvari ne tečejo stihijsko, mislim, da imamo odgovorne bankirje.

Ko je bilo treba klicati Kramarja, niste imeli zadržkov.

> Zdelo se mi je primerno, da ga pokličem in mu rečem, da je bilo njegovo ravnanje neprimerno. Ta nagrada je patološka z vidika normalnega delovanja slovenske družbe. Ker je bil direktor banke v pretežno državni lasti, hkrati pa je človek z dobrimi zvezami v državni strukturi, se mi je zdelo potrebno, da ga pozovem, naj nagrado vrne.

Zakaj mislite, da vodstvo banke ravna na tak način, reprogramira kredite družbam, ki so se v težavah znašle zaradi menedžerskih odkupov - si s tem ohranja boniteto, da se ne pokažejo slabi krediti?

> Želja banke je, da čim dlje dobiva obresti. Šele ko se to ustavi, reagira tako, kot se je to zgodilo pri Istrabenzu, se pravi s stečajem ali prisilno poravnavo. Glede reprogramiranja spornih kreditov pa ne sklepajte prehitro.

Kaj se bo zgodilo z Istrabenzom, se je vedelo že pred meseci. Tako kot danes vemo, v katero smer pluje »laški tanker«. Ob tem pa imata Istrabenz in Laško v lasti za to državo strateško pomembna podjetja. Na mizi so največji trgovec, polovica medijskega trga, strateško pomembne turistične skupine, živilska industrija. Je to, kaj se bo s temi podjetji zgodilo, pomembna skrb vlade?

> Je, zelo. Zato pravim, da je treba ukrepati premišljeno.

Dolgo časa ste v vladi govorili, da se z Mercatorjem ne boste ukvarjali.

> Govorili smo, da imamo v državi nadzorne ustanove, ki morajo opraviti svojo nalogo. Agencija za trg vrednostnih papirjev in urad za varstvo konkurence morata sanirati patologijo, ki se je zgodila pri skritih prevzemih in koncentraciji trga. Zakaj to traja toliko časa, je drugo vprašanje. Nadzornike smo pustili, da do konca izvedejo svojo institucionalno nalogo. Pričakujemo, da bodo to storili.

V drugih evropskih državah in ZDA je danes protekcionizem golo dejstvo ...

> Protekcionizem vodi v »pekel«. Če pogledamo, kako je potekala kriza leta 1929, vidimo, da je prišlo do borznega zloma in padca povpraševanja, nato pa so se države poskušale zaščititi s čim višjimi carinami. Danes imamo vrsto izvozno usmerjenih držav - poleg nas tudi Nemčija, Nizozemska in Švedska -, ki jim protekcionizem v tej krizi ne bi nič pomagal.

Ne govorimo o carinski vojni. Gre za zavedanje, da so nekatera podjetja pomembna za celotno verigo proizvajalcev.

> Ne pazijo na vsa podjetja. Pazijo predvsem na nacionalne šampione in tako bo ravnala tudi Slovenija.

Finančni minister mora biti tisti, ki kroti porabo drugih ministrov. Iz ministrskih vrst je slišati, da ste ravno vi znotraj vlade najbolj potrošniško usmerjeni.

> Z intervencijo sem dosegel, da smo s proračunskim rebalansom primanjkljaj ožje blagajne znižali pod tri odstotke BDP, primanjkljaj širše blagajne pa s petih odstotkov na 3,4 odstotka BDP. Da smo do tega prišli, smo morali prestaviti vrsto stvari, tudi nekatere precej boleče. S poslabšanjem napovedi, morebitnim padcem BDP in znižanjem prilivov se bo primanjkljaj še povečal, tako da se bomo morali v nadaljevanju pri izhodni strategiji znajti tako pri krčenju izdatkov kot pri uvajanju dodatnih davščin. Apetite sem precej omejil in nisem toleriral vseh povečanj, ki so jih izpostavljali ministri. Zato je vaš očitek nerealen. Razumem pa, od kod prihaja. Gre za vprašanje vloge države pri razvojni politiki. Je država dolžna spodbujati uvajanje novih tehnologij in novih izdelkov z metodami, ki jih uporabljajo primerljive države? Po mojem mnenju je. Tudi finska država je imela pomembno vlogo pri izgradnji Nokie.

Kje boste krčili?

> S podporo sindikatov smo že prestavili izvedbo Virantove plačne reforme. Naslednji korak bo krčenje materialnih izdatkov po javnih zavodih in ministrstvih, s čimer bomo skušali doseči še enkrat večji učinek. Če ne bo zadoščalo, bo sledila preložitev izvajanja vseh tistih pravic, ki niso socialne narave. Ena takšnih je pravica do brezplačnega vrtca za drugega otroka ne glede na socialni status staršev. Subvencioniranja bi bili deležni samo tisti, ki imajo socialne probleme. Lahko se gre tudi v proračunski primanjkljaj, ki bo večji od treh odstotkov BDP - če bi krizo s tem ustavili. Če pa bo psihološki krč še kar trajal, bo treba javne finance prilagoditi tako, da bodo vzdržne tudi po koncu krize, da torej dolg ne bo preveč zrasel. To je rezervni scenarij, ki bi se začel izvajati v drugi polovici leta, če kriza do takrat ne bi popustila.

Kaj pa dohodkovna stran proračuna?

> Prihodki iz DDV-ja v primerjavi z lanskim letom upadajo, vendar je pričakovati, da se bo padanje umirilo. Ostale davščine so še vedno višje kot lani, se pa bodo verjetno postopoma znižale.

Je mogoče reči, v katerem sektorju je upad DDV-ja največji?

> Pri trajnih dobrinah, predvsem pri avtomobilih, kjer je prodaja padla za trideset odstotkov.

Je iz izpada DDV-ja mogoče narediti oceno brezposelnosti?

> Pri DDV-ju bo v prvem četrtletju letošnjega leta negativen rezultat. DDV na zaposlenost vpliva pogojno. Sprožili smo vrsto aktivnosti, da bi v luknji povpraševanja preprečili pretirano izgubljanje delovnih mest. Prvi ukrep je bila stimulacija podjetjem, ki gredo v skrajšani delovni čas in zadržijo zaposlene v ustrezni kondiciji, da se bodo lahko, ko bo povpraševanje začelo naraščati, hitro spet vključila. Poleg tega pa bo lahko ministrstvo za delo s svojimi sredstvi reagiralo v podjetjih že takrat, ko še ne bodo v stečaju.

Zdaj ne more.

> Tako je. Primer MIP je pokazal, da vlada nima zakonskih podlag za reakcijo - pa čeprav so finančna sredstva na voljo! S to spremembo zakona bomo podjetjem omogočili, da del zaposlenih premaknejo v izobraževanje. Z državnimi jamstvi bomo podjetjem omogočili pridobitev kreditov za obratna in razvojna sredstva. Tako se bodo podjetja okrepila. Samo z ukrepom skrajševanja delovnega časa je bilo doslej rešenih med 7 in 45 tisoč delovnih mest. V nadaljevanju bo vpliv še večji. A pogledati je treba naprej. Naš glavni problem po koncu krize bodo Poljska, Češka, Madžarska in verjetno Hrvaška, ki bodo imele precej nižjo vrednost svojega dela in bodo zato konkurenčnejše od nas. Zato je še pomembnejše, da vzpostavimo razvojni impulz, ki bo ustvaril kvalitetnejše proizvode, da bomo lahko uspevali na trgu.

Veliko bo odvisno tudi od tega, kako zadolžene bodo države po koncu krize.

> V Sloveniji se bo zadolženost po spontanem scenariju v petih letih povečala s 24 na 40 odstotkov. Zato bo morala krizi slediti strategija zaviranja rasti in krčenja izdatkov, pa tudi prilagajanje nekaterih davščin. Postavlja se vprašanje, ali je bila Bajukova davčna reforma vzdržna. Predpostavka je bila, da se bo z reformo za eno odstotno točko dvignil tudi DDV. Do tega ni prišlo. Danes, na dnu krize, tega ukrepa ni mogoče izpeljati, ampak šele, ko bo povpraševanje naraslo zaradi krepitve izvoznih naročil. Se pa pojavljajo predlogi o radikalnem znižanju davkov. Vendar se moramo zavedati, da v tej krizi znižanje davčnih stopenj ne vpliva na povpraševanje. V Sloveniji je bil z letošnjim letom ukinjen davek na izplačane plače, pa ni nič zaleglo. Tudi v Angliji znižanje DDV-ja ni imelo pravega učinka.

Zakaj bi nižali davke? Nasprotno: logično bi bilo, da vlada uvede višjo davčno obremenitev premožnejših. Te se je doslej razbremenjevalo.

> Obstaja možnost, da bomo šli v to. Za zdaj preigravamo več scenarijev izhodnih strategij. Ker smo pod časovnim pritiskom, bomo Evropski uniji verjetno predstavili najpreprostejši načrt, torej rezanje pri vseh transferjih, ki niso socialne narave. Razmišljamo pa tudi o višji obremenitvi premožnejših. Enako, kot je naredil že nekdanji finančni minister Mramor. To je seveda povezano tudi z dvigom splošne dohodninske olajšave.

V vladi razmišljate o dodatni, 49-odstotni obdavčitvi (pre)visokih menedžerskih nagrad in plač. Stranka Zares je to idejo povzela v predlogu zakona. Ga boste upoštevali?

> Osnutek zakona, ki so ga pripravili v Zaresu, je dobra osnova. Vlada ga bo najprej predelala in nato poslala v državni zbor, tako da bo sprejet še letos. Gre za simbolno potezo, s katero želimo porazdeliti bremena krize. Po tem predlogu bi bile za čas trajanja krize višje obdavčene nagrade nad 25.000 evri letno in plače nad 12.000 evri bruto. Zakon bi seveda veljal samo za menedžerje v podjetjih v pretežni lasti države.

Zakaj samo za podjetja v državni lasti? Zakaj ne obdavčite vseh, ki imajo visoke dohodke?

> Pri podjetjih v javni lasti obstaja nevarnost moralnega hazarda, da si ljudje izplačajo visoke nagrade. To je pokazal primer Kramar.

Davčna reforma mora začeti veljati s 1. januarjem 2010 za leto 2010. To pomeni, da morate zakonske spremembe pripraviti še letos.

> Na ministrstvu imamo dovolj dober kader, da lahko zadeve pripravimo hitro in kvalitetno. Seveda pa ne brez strateške odločitve.

V zadnjem času smo priča stečajem, pri katerih je kriza le izgovor.

> Dejstvo je, da bi podjetje MIP šlo v stečaj prej ali slej, tudi brez krize. Zdaj je ključno vprašanje, kako postopke izvesti čim hitreje, da se bodo delovna mesta vrnila.

Kako, če vlada nima možnosti, da bi preprečila stečaj?

> To je naša travma. Zanjo je kriva tajkunska kriza. Ne moremo namreč v imenu reševanja delovnih mest legalizirati preteklih napačnih potez.

Država bi lahko prevzela lastništvo.

> Lastniško se na podjetje lahko usedejo banke po stečaju. Država tega ne more storiti, razen če je upnica.

Vlada je že pred časom kot rezervni ukrep napovedala neposredni odkup terjatev bank do podjetij. V tem primeru bi država terjatve zavarovala z možnostjo konverzije v lastniški delež. Kdaj bo tak ukrep prišel v poštev?

> Odvisno od prihodnjega razvoja krize. Vlada zagotovo ne bo dopustila verižnih stečajev. V tem primeru bomo v lastništvo podjetij vstopali s svežim denarjem.

Eden od načinov, kako napolniti proračun, je obremenitev najbogatejših z davkom na nepremičnine.

> Želja predsednika vlade je bila, da bi obdavčitev nepremičnin uvedli že letos, še v času krize. A je pred tem treba popis nepremičnin povezati s cenami nepremičnin na trgu in informacijsko osnovo na zemljiški knjigi, ki se digitalizira. Ta projekt se bo končal leta 2011 in bo osnova za obdavčitev. Glavna ideja je, da bi bil ta davek vir lokalnih skupnosti, stopnje obdavčitve pa bi bile enake stopnjam sedanjega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Del teh sredstev bi morale lokalne skupnosti seveda nameniti vzdrževanju okolice nepremičnin. Tako bi v veliki meri rešili problem vzdrževanja standarda v mestnih soseskah. Simulacija kaže, da bi se iz naslova tega davka nabralo približno enako denarja, kot ga občine danes dobijo z nadomestilom za stavbno zemljišče.

Pa razmišljate o tem, da bi bolj obdavčili drugo, tretjo in vsako naslednjo nepremičnino v lasti istega lastnika?

> Seveda je mogoče postaviti lestvico, po kateri bi bile najmanj obdavčene prve nepremičnine, nato pa bi bila vsaka naslednja višje. S tem bi posegli na trg in znižali cene nepremičnin.

Po mnenju generalnega sekretarja GZS se bo morala masa plač v javnem sektorju znižati.

> Trenutno je ocena, da bi z zmanjšanjem javnih investicij in materialnih stroškov pridobili enak znesek, kot če bi nižali plače v javnem sektorju. Če pa bi se razmere dolgoročno poslabševale, bomo morali sindikate prositi, da uskladitev plač v javnem sektorju preložijo še za eno leto.

Če bi plače linearno v javnem sektorju znižali na primer za deset odstotkov, bi bil to radikalen ukrep.

> Ob res veliki krizi sta možna samo dva izhoda: krčenje plač ali zniževanje števila zaposlenih. V Latviji to že izvajajo. Tudi po veleposlaništvih so odpustili ogromno ljudi, tako da se veleposlaniki vozijo sami, brez šoferja.

Ste že ugotovili, v katere investicije boste šli, da bi pomagali zagnati gospodarstvo? Na gradnjo železnic ne gre računati, saj bo pridobivanje dovoljenj vzelo preveč časa.

> Letos bo šlo za gradnjo avtocest 500 milijonov evrov. To ni tako velik znesek, kot smo ga bili vajeni v preteklih letih, ni pa zanemarljiv. Pospešeno gradnjo drugega tira bo mogoče izpeljati samo z interventnim zakonom, ki bo poenostavil postopke. Pričakujem, da je železnica za širšo družbo tako sprejemljiva, da zakon ne bo naletel na preveliko nasprotovanje.

Letos tako malo avtocest gradimo tudi zato, ker je prejšnja vlada s tem napihovala gospodarsko rast.

> Drugače. Predprejšnja vlada je bila zaradi pretiranega tovornega prometa v Prekmurju prisiljena v gradnjo prekmurskega avtocestnega kraka. Ta pospešena gradnja je prišla v mandat Janševe vlade, kar je pripeljalo do tega ekscesa. Vendar celotnega zadolževanja prejšnje vlade ni mogoče razložiti z gradnjo avtocest. Lani smo imeli kar šest odstotkov BDP primanjkljaja v zunanjetrgovinski menjavi. To je primanjkljaj, kot ga imajo manj razvite države!

Kako si razlagate odločitev Janševe vlade, da državo tako zadolži?

> To je počela na eni strani zato, ker je bilo na kapitalskem trgu mogoče, in zato, ker je imelo takšno početje podporo. Prekomerno zadolževanje je še dodatno poglobila tajkunska kriza, ki je v reševanje gospodarske krize priletela kot kak okostnjak iz omare. Vsaki potezi, ki jo naredimo, sledi očitek, da rešujemo tajkune. Ve pa se, kdaj so nastali in kako.

Ste zagovornik teze, da je gospodarsko rast pametno spodbuditi s pospešeno gradnjo stanovanj. A dr. Andreja Cirman z Ekonomske fakultete nasprotno meni, da bomo s pospešeno gradnjo stanovanj čez petnajst let imeli kup praznih stanovanj in starostnike, ki ne bodo imeli kje živeti. Za nami namreč prihajajo veliko manjše generacije mladih. Bolj smiselna bi bila torej gradnja domov za ostarele.

> V Ljubljani imamo kar nekaj sosesk, kjer je bil postopek izpeljan tako daleč, da so gradbena dovoljenja že pridobljena ali pa jih je mogoče pridobiti v kratkem. Gradnjo v teh soseskah bi že začeli, če ne bi kriza zmanjšala možnosti prodaje. Republiški stanovanjski sklad bo v kratkem začel graditi stanovanjsko naselje na Brdu, za hotelom Mons. Stanovanja bo prodajal po dokaj ugodnih cenah, ki skladu ne bodo prinašale nekih ogromnih dobičkov. Drug načrt je, da se že zgrajen stanovanjski fond odkupi in nameni neprofitnemu najemu, da bi tako mladim družinam pomagali rešiti stanovanjski problem. V ta namen bo stanovanjski sklad sam ali pa skupaj z bankami ustanovil hčerinsko podjetje, ki bo na kapitalskem trgu vzelo dovolj kreditov, da bo ta stanovanja lahko odkupilo in jih nato prek najemnin postopoma odplačevalo. To bo povzročilo velik premik pri ponudbi najemnih stanovanj. Pri domovih za ostarele je problem v tem, da imajo upokojenci zelo nizke pokojnine, zato težko krijejo stroške najemnin za bivanje v domovih. Tu bo verjetno potrebna sprememba sistema.

Imate stike s prvim možem skupine Laško?

> Direktnih ne.

Si pa pošiljate signale?

> Obstajajo signali, zlasti glede zaščite interesov slovenskega gospodarstva v Mercatorju.

Vas Mercator skrbi?

> Me skrbi.

Kakšen je najslabši scenarij?

> Da ga kupi konkurent, ki je enkrat s svojih polic že umaknil vse slovenske izdelke.

Bi prepustili četrtino Mercatorja tujemu lastniku? Slovenski investitorji v tem trenutku nimajo sredstev za nakup.

> Ni problem tuji lastnik. Problem bi bil tuji konkurent z lastno dobaviteljsko mrežo. V tem primeru lahko že vnaprej predvidimo scenarij, ki bo za slovensko prehrambeno industrijo katastrofalen.