23. 4. 2009 | Mladina 16 | Politika
So tajkuni Židje?
Proces nastajanja novega slovenskega zasebnega kapitala se je sprevrgel v najvulgarnejšo kmetavzarsko farso, v kateri sodelujemo, s tako neizmernim zanosom, prav vsi
Franček Drenovec je analitik in ekonomist. Mnenja avtorja so njegova osebna mnenja.
© Borut Peterlin
Velika Vojna Proti Tajkunom se nadaljuje, glavni boji so se premaknili na bančno fronto. Če bi naš sedanji politični razred upravljal tisto sanacijo bank pred 15 leti, bi banke v treh mesecih crknile in tri mesece zatem še pol gospodarstva. Škoda. Ta vlada je še vedno najboljša od vseh, ki smo jih imeli v zadnjem desetletju, odkar je slovenska politika v naglem zatonu. Zaradi dveh ali treh barab in cepcev pa bo šlo v nič še to.
Preidimo k vsebini. Tako rekoč enotno mnenje v slovenski javnosti je, da so naše glavne današnje težave povezane z naraščajočo močjo in prevzetnostjo novega menedžerskega sloja, s tajkunizacijo Slovenije, v katero vodijo menedžerski prevzemi, podprti z menedžerskimi krediti. Nebrzdan pohlep in bogatenje novodobnih slovenskih menedžerjev povzročata usihanje dohodkov večinskega prebivalstva in sedaj še brezposelnost. V tej točki stojijo čvrsto skupaj vse politične stranke, vsa politika, ves sedanji stari establišment, skupaj s sindikati, z mediji in drugo staro civilno družbo.
Ta razlaga je preprosto neskladna z dejstvi. V Sloveniji se množično zapirajo podjetja v našem najbolj nizkoproduktivnem, na nekvalificiranem delu utemeljenem sektorju, ki je kljub še tako strahotnemu zniževanju plač dokončno podlegel svetovni konkurenci (v izvozu ali na domačem trgu). Kar poglejte, katera podjetja se zapirajo. Nekaj zadnjih let so še životarila s krediti, ki so jih banke v tedanjem okolju vsesplošne svetovne erozije bančnih standardov še odobravale, prej ali slej pa se to le konča. V tem sektorju so gotovo tudi podjetja, ki so jih prevzeli menedžerji, pa kaj. Veliko več je tistih, ki jih niso prevzeli in ki jim izbirajo šefe aparatčiki političnih strank prek »svojih« lastniških deležev. To tako ali tako ni odločilno. Odločilna je odslužena tehnološka in zaposlitvena sestava tega sektorja. Preživijo samo podjetja z izrazito nadpovprečno kakovostjo vodenja, taka pa so po definiciji v manjšini.
Še večji problem postaja v novejšem času stiska v našem »srednjem« sektorju, v proizvodnjah, utemeljenih na srednjekvalificiranem delu. Nenadoma je postalo jasno, da postaja v Evropi tudi avtomobilska industrija, na primer, tako kot nekoč tekstilna, navadna »socialna« panoga. V tem tehnološkem segmentu pa je glavnina slovenskega gospodarstva! Za zdaj se še drži nad vodo zaradi menedžmenta in zaposlenih in vladnih politik - ni pa več perspektive, ni več bodočnosti. Ta sektor ne bo nikoli več, kar je bil zadnjih 30 let, vlečni konj slovenskega gospodarstva! Lahko bo životaril, a ne bo več rasel. Drugih, ki bi prevzeli to vlogo, pa nimamo.
Glavne slovenske gospodarske težave so povezane z ostarelo in odsluženo tehnološko in izobrazbeno sestavo družbe (saj to je isto) - s tisto, ki je odslužila že davno, in s tisto, ki prihaja na udar ob sedanjem velikem prelamljanju svetovne »stare ekonomije«. Povezane so z že desetletnim izpadom vsakršnih politik in vsakršnih vizij spreminjanja, razvoja, z bankrotom tiste produkcije, ki jo morata v vsaki družbi opravljati njena politična elita in njena sfera civilne družbe. Bankrotirali sta, v pohlepu ali v prevzetnosti, politika in civilna družba.
Ostareli in iztrošeni
Tajkunizacija Slovenije naj bi povzročala sedanje ogromne socialne razlike - ki jih v podatkih in analizah sploh ni. Sprehodite se kakšen dan čez mejo po podeželskih delih Avstrije in Furlanije in boste videli bogastvo, o katerem lahko slovenski bogataši samo sanjajo, pa so te regije v evropskih primerjavah med najbolj egalitarnimi (tako kot Slovenija). Naš problem je bistveno nižja splošna raven dohodkov, ki daje, neizogibno, obupno nizko raven v nižjih dohodkovnih razredih. Terjajte zakon, ki bi zvišal minimalne plače na 600 evrov ali zagotavljal državljanski dohodek v višini 500 evrov, pa boste videli posledice. Naš problem je nesposobnost ustvarjanja produkta, ne delitev (ne)ustvarjenega.
Še pred petimi leti to še ni bila taka težava, saj se je le čutilo neko stalno napredovanje. To je dobilo potem še ogromen pospešek ob veliki eksploziji kredita, ko je teklo v državo po 5 do 6 milijard evrov dodatnega denarja na leto. Kvantiteta je prešla v kvaliteto: obširni sloji prej marginaliziranega in pohlevnega »delavskega razreda« so začeli prehajati v »srednji razred«, k povsem novim razsežnostim blaginje, življenjskega sloga in perspektive (po svoje pač, začetniško, ob velikem zgražanju starih srednjeslojcev). V zadnjem desetletju, z vrhuncem v zadnjih treh do štirih letih, je bila v Sloveniji spočeta nova socialna revolucija.
Lani je bil ta proces nenadoma grobo presekan. Ne gre za prenehanje rasti plač ali za propad 10.000 delovnih mest. Kriza deluje v Sloveniji drugače kot v »stacionarnih« razvitih družbah. Vsaj tretjini, če ne kar polovici slovenskega prebivalstva se je zgodil globok in pretresljiv kolaps komaj pridobljene nove blaginje in nove svobode, komaj pridobljenih novih statusnih položajev v družbi in komaj pridobljenih velikih novih pričakovanj - nerealnih pričakovanj, iluzij, ampak saj to ni pomembno. Pomembno je razočaranje.
Vrsto let se je kopičilo videnje velike perspektive. Nenadoma ga ni več. Perspektiva je bila samo navidezna, za vsem tistim enormnim zadolževanjem se je dogajalo v tem času v Sloveniji dejansko zgolj polzenje v ostarelost in iztrošenost - brez kakršnekoli refleksije in brez kakršnegakoli odzivanja v tistih »vrhnjih« delih družbe, ki imajo to (prav to!) funkcijo. Ostarela in odslužila pač ni le ekonomija, procesi staranja tečejo prepleteno po vsej družbeni strukturi. In kaj sedaj, ko se je iluzija razblinila? Kdo je odgovoren, kdo je povzročil to veliko nacionalno nesrečo? So krivi Židje? Imperializem? Al Kajda?
Lopovi in barabe
Recimo, da ne želimo sodelovati v tem lovu na čarovnice. Nekaj se je moralo pa vseeno zgoditi tudi zares, da se naši nekoč dobri in cenjeni »rdeči direktorji« nenadoma dojemajo kot navadni lopovi in barabe. Kaj?
Zgodilo se je lastninjenje. Ekonomska moč je prešla z »direktorjev« na lastnike. Sploh ne gre več za menedžiranje, sedaj gre samo še za lastnino. Zakonske razporeditve, začetne razdelitve certifikatov itd. so se opravile že davno, ampak šele pred nekaj leti, z razmahom kredita, je prišel na trg tudi denar in šele tedaj se je začelo zares. Glede tega pa med neoliberalci in komunisti ni razlike: v kapitalizmu gre za »lastnino nad produkcijskimi sredstvi«, samo za to in za čisto nič drugega (do bridkega konca obojih, komunističnih in neoliberalnih režimov).
Slovensko lastninjenje poteka večinoma samo v varnem, zavetrnem »domačem sektorju«. V največjem in nosilnem delu gospodarstva, ki posluje na svetovnih trgih, se ni spremenilo skoraj nič. Zanj se lastniki ne tepejo, v njem še vedno odločajo menedžerji, nič drugače kot prej, v povprečju zelo dobro (v okviru razpoložljivih resursov, ki jih ponujajo - natančneje: ne ponujajo - državne razvojne politike). Vsi ti razburljivi procesi lastninjenja potekajo večinoma samo v našem sekundarnem, obrobnem, manj pomembnem delu ekonomije. Pivovarskih »imperijev«, kakršen je Šrotov, je v Avstriji 50 in v Italiji 500, nepremičninskih, kakršen je Bavčarjev, pa na tisoče. Lovišče je majhno, mikroskopsko majhno, potencialnega plena je samo za vzorec, apetiti so pa naravnost imperialni. Boj je krvav.
Pravila igre v tem našem »domačem«, od zunanjega sveta izoliranem sektorju so pravila igre v zatohli provincialni mlakuži. Merila kakovosti so obupno nizka oziroma jih najpogosteje sploh ni; v provinci ne odloča kakovost, odločajo poznanstva in pripadanje samoobrambnim družbicam, klikam, če je le mogoče tistim vrhnjim, krovnim, ki jim tako pompozno rečemo »stranke«. V Sloveniji skoraj ne moreš prečkati ceste brez odobritve katere od »strank«; vsaj simbolično moraš poljubiti roko botru, vsaj simbolično moraš plačati reket. V »domačem sektorju« je glavni in skoraj edini igralec politika. Šrot pač ni kupil Mercatorja na trgu, Bavčarju pač niso odobrili milijarde kredita na podlagi referenc, ki bi jih imel kot podjetnik.
Vprašanje, ki se postavlja, je: kako je v taki mlakuži s tako razvejeno politično sfero sploh mogoče lastniniti, tj. privatizirati?!? Se spomnite modela »zamenjave elit«, ki je bil glavno vodilo delovanja prejšnje vlade? Zgledoval se je po deset let zgodnejšem Tuđmanovem modelu »privatizacije«. Ta je na Hrvaškem kaj hitro pogorel, novopečeni HDZ-jevski »podjetniki« so nekaj od svoje podarjene »zasebne lastnine« pokradli, večino pa preprosto zafučkali. Potem se je zazdelo, da model le deluje v Rusiji. A Putinovi »zasebni lastniki« sedijo na sodčkih nafte in plina in zlata in morajo samo odpirati pipice, da pritečejo dolarji. V okolju, kjer letijo krogle v glavo, je dovolj zanesljiv tudi nadzor nad vazalnimi »zasebniki«. V Sloveniji so stvari pač malo drugačne in v slovenski inačici se je zgodba razpletla v glavnem po hrvaškem scenariju.
Skoraj vse te afere s tajkuni in z menedžerji, ki nam jih vsak dan servirajo mediji, so politične afere, so del notranje politične dinamike družbe, ne ekonomske, ne tržne. Ekonomija je v njih prisotna samo kot tragična postranska škoda, menedžerjev v tej igri sploh ni. Saj prav za to gre: igra je prav v tem, kako narediti kapitalizem tak, da v njem ekonomska moč ne bo v rokah avtonomnega, od partitokracije neodvisnega zasebnega podjetništva; kako narediti, da bo zasebno podjetništvo podrejeno, odvisno ali pa, če se to sfiži, da ga sploh ne bo.
Še dva posebna dejavnika je treba upoštevati. Velika Vojna Za Lastnino se je razmahnila v času tako rekoč neomejenega kredita, v času »mehkih proračunskih omejitev«, ko dobi nerazsodno obnašanje prednost pred razsodnim, pijanost pred treznostjo. In drugič, nekega dne je potem ta tok denarja nenadoma poniknil, dobesedno čez noč se je svet spet obrnil na glavo (ali nazaj na noge). Ko vključimo v »model« še to dvoje, dobimo to zares popolno godljo, to primitivno provincialno godljo, v tem obrobnem, zatohlem »domačem sektorju« - ki pa preti, da bo zastrupila prav vse okrog sebe, vso državo.
Eden najpomembnejših procesov v sestavljanju in zorenju slovenske družbe po demokratizaciji in osamosvojitvi, proces nastajanja novega slovenskega zasebnega kapitala, novega slovenskega podjetniškega sloja, se je sprevrgel v najvulgarnejšo kmetavzarsko farso - v kateri sodelujemo, s tako neizmernim zanosom, prav vsi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.