23. 4. 2009 | Mladina 16 | Politika
Boj za delavske pravice
Od ludistov in čartistov do sindikatov
Slovenski sindikati so ponovno izobesili rdeče zastave in na protestna zborovanja odhajajo s petjem Internacionale.
© Toni Dugorepec
Upor proti neznosnim delovnim razmeram, izkoriščanju in brezpravju delavcev je čikaško delavstvo v začetku maja 1886 pripeljal na ulice. Zahtevali so boljše možnosti za delo in življenje, predvsem pa uzakonjen osemurni delavnik. Oblast je poslala nadnje policijo in vojsko, in ko je pred policijsko četo razneslo bombo, ki je ubila osem policistov, so ti odgovorili s streljanjem v množico. Enajst delavcev je mrtvih obležalo na čikaškem mestnem trgu Haymarket.
Od takrat pa do konca 1. svetovne vojne je bila delavska zahteva po osemurnem delavniku v središču delavskih zahtev in njihovih sindikalnih organizacij, njihove interese pa so na politični sceni zagovarjale socialistične in delavske politične stranke, takrat združene v 2. internacionali. Ta je na pariškem kongresu 14. julija 1889 sklenila, da bo delavstvo v spomin na čikaške žrtve 1. maj praznovalo kot dan dela in delavske solidarnosti. Od leta 1890 ga praznujemo tudi na slovenskih tleh.
A boj za človeka dostojno življenje delavstva, izboljšanje delovnih in življenjskih razmer in pridobitev političnih pravic je bil težak, poln spopadov z oblastmi, ki so varovale kapitaliste in le počasi, korak za korakom, si je delavstvo izborilo pravice, ki so danes bistvo Deklaracije o človekovih pravicah in Evropske sindikalne listine. Pravice, ki so, vsaj v Evropi, samoumevne - splošna volilna pravica, brezplačno osnovnošolsko izobraževanje, medijska svoboda, socialna varnost -, so rezultat trdega boja delavstva. Nič mu ni bilo podarjenega. Sicer pa je, kar se kaže tudi v sedanji družbeni krizi, marsikatera delavčeva pravica zagotovljena na deklarativni, morda tudi formalni ravni, njeno uresničitev v življenju pa si je treba šele izboriti. Razredni boj, če to priznamo ali ne, še traja. Celo slovenski sindikati ponovno izobešajo rdeče zastave in na protestna zborovanja odhajajo s petjem Internacionale.
Toda boj za delavske pravice se skozi zgodovino ni odvijal v obliki vzpenjajoče se poti, ampak je na tej poti zaznati tudi zablode in utopije, ki so jih prinašali na svet »misijonarji« delavstva. Med najbolj kontroverzne pojave sodi ludizem, ki se je pojavil v Angliji v začetku 19. stoletja, ko so britanski tovarnarji v svojih tekstilnih predelovalnicah začeli avtomatizirati proizvodnjo in uvajati široke statve, z njimi pa so lahko upravljali slabše plačani in razmeroma neizobraženi delavci. Obrtniki so čez noč ostajali brez dela. Odzvali so se z razbijanjem sodobnih strojev. Začelo se je že leta 1779, ko je Ned Ludd, po njem je gibanje dobilo ime ludisti, v Leicestershiru, uničil dve veliki statvi za nogavice. Leta 1811 je bilo v gibanju že 2400 oboroženih ludistov. Ko so ubili nekega tekstilnega tovarnarja iz Yorka, je britanski parlament z zakonom prepovedal njihovo delovanje in zagrozil s smrtno kaznijo za »industrijsko sabotažo«. Zoper tako drastičen ukrep je v britanskem parlamentu nastopil pesnik lord Byron, in v govoru, polnem sarkastičnih pripomb o »prednostih« avtomatizacije, trdil, da z njo nastajajo slabši izdelki, mnoge ljudi pa pušča brez dela. Protesti zoper zakon niso obrodili sadov. Sodišče v Yorku je sedemnajst ludistov obsodilo na smrt, druge pa poslalo v izgnanstvo v Avstralijo.
Gibanje je zamrlo in danes veljajo ludisti v najboljšem primeru za nasprotnike napredka in tehnologije, v najslabšem pa za razbijače brez haska. Za ludiste so mediji lani poimenovali tudi protestnike v Grčiji, ki so nekaj tednov v uporu proti oblasti po atenskih in drugih mestnih ulicah razbijali, kar jim je prišlo pod roke.
Dobrih dvajset let zatem se je v Angliji pojavil čartizem, prvo množično politično organizirano delavsko gibanje. Nastalo je iz radikalnih političnih gibanj, kot je bila Birminghamska politična unija, ki niso bila zadovoljna s širitvijo volilne pravice le na moške iz srednjega sloja. Tako je namreč določal parlamentarni sklep iz leta 1832. Zahtevali so volilno pravico tudi za delavce. Tako je leta 1837 šest poslancev in šest predstavnikov delavcev zahtevalo od parlamenta spremembo zakona o volilni pravici, vendar jih parlament ni uslišal. Sledili so delavski protesti in demonstracije. Samo v maju leta 1842 je peticijo s temi zahtevami podpisalo več kot tri milijone ljudi. A vse zaman. »Tri milijone in pol ljudi, pripadnikov suženjskega razreda, se je z oljčno vejico v rokah zavzelo za trdno in močno enotnost s privilegiranimi sloji na podlagi načela enakosti pred zakonom. In privilegirani so zavrnili podpis sporazuma. Suženjski razred bo še naprej ostal suženjski razred. Znamenja manjvrednosti ne bodo izprali. Ljudje ne bodo svobodni,« je takrat zapisal časnik The Northern Star. V začetku aprila 1848 je irski čartistični vodja Feargus O'Connor, znan tudi po ustanovitvi delavskih agrarnih kooperativ, organiziral množično zborovanje v parku Kennington. Udeležilo se ga je vsaj 50.000 ljudi, ki so podprli njegovo peticijo parlamentu. Toda zaman. Vsebino je angleški parlament sprejel šele leta 1918, torej po prvi veliki svetovni vojni. Ne glede na to, da čartisti v svojem času niso uspeli, pa ostajajo v zgodovini zapisani kot gibanje, ki mu je uspelo široko organizirati delavstvo, da bi reformiralo sistem angleške parlamentarne demokracije.
Tudi drugod po Evropi so se delavci v tistem času upirali. Stavke in demonstracije so se razmahnile v Franciji, kjer je sicer proces industrializacije potekal z zamikom in počasneje kot v Angliji, v Nemčiji in v ZDA. Najbolj krvavo je bilo v letih 1831 in 1834, ko so se lyonski delavci v oboroženem boju uprli znižanju plač. Leta 1834 je 30.000 delavcev, skupaj z 10.000 obrtniki, prevzelo nadzor nad mestom. V spopadu z oblastmi je umrlo 3000 delavcev. Iz nemške zgodovine velja spomniti na znamenito stavko tkalcev v letu 1844, ki jo je v svoji pesnitvi Šlezijski tkalci ubesedil nemški pesnik in utopični socialist Heinrich Heine. Ta epizoda v delavskem boju je še desetletja burila duhove. Leta 1893 jo je na odrske deske v drami Tkalci postavil pisatelj Gerhard Hauptmann, vendar pa je pruska cenzura gledališču Svobodni oder prepovedala uprizoritev, saj naj bi delo spodbujalo k razrednemu boju. Po posredovanju Hauptmannovega odvetnika so dramo le uprizorili. Socialdemokratski krogi so bili nad njo navdušeni, nemški cesar Wilhelm II. pa je zaradi te uprizoritve odpovedal svojo ložo v Nemškem gledališču.
V dolgi zgodovini porazov, večinoma razpršenega delavskega upiranja kapitalističnemu izkoriščanju, so vznikale ideje o različnih oblikah komunističnih družb. V začetku 19. stoletja so nastopili utopični socialisti, ki so dali pomemben impulz v osmišljanju delavskih zahtev in ozaveščanju delavstva. Med njimi je bil Saint Simon, potomec ene najstarejših in uglednih plemiških družin, ki se je odpovedal svojemu stanu in se zavzemal za pravičnejši družbeni red tako, da bi njen produktivni del (delavci, trgovci in obrtniki) sam upravljal z družbenimi zadevami, ne pa paraziti (vojska, plemstvo in uradniki). Charles Fourier, ki se je preživljal kot trgovski nameščenec, je pisal ostre in neprizanesljive kritike tedanjega časa. Zavzemal se je za ustanavljanje falang - samozadostnih proizvodnih zadrug, ki naj bi rešile delavstvo. Zamišljal si jih je kot kooperativne delniške družbe, ekonomsko utemeljene na agrarni dejavnosti, hkrati pa naj bi bile sposobne razvijati svojo industrijo. Zavzemal se je za odpravo trgovskih posrednikov, ki pogosto načrtno povzročajo podražitve potrebščin, in med prvimi zahteval pravico minimalnega plačila za delo, ki bo zagotavljalo eksistenco, njeno uresničenje pa naj zagotovi državno zagotovljena pravica do dela.
Kar sta si zamislila Saint Simon in Charles Fourier v teoriji, je hotel udejanjiti v življenju valižanski industrialec Robert Owen. V bombažni tkalnici v Manchestru je organiziral eksperimentalno delavsko kolonijo, projekt pa nadaljeval v New Lanarku na Škotskem. Njegov imperativ je bil, da »podjetniki ne smejo ravnati z ljudmi slabše, kot ravnajo s svojimi stroji«. Zavedal se je namreč, da delavci v Angliji delajo in živijo v katastrofalnih razmerah. Delajo 15 ur na dan. Pogosto tudi ob nedeljah in praznikih. Mezda pa ni zadoščala niti za pokritje nujnih življenjskih potrebščin. Polovica delavcev je bila mlajših od 21 let, med odraslimi skoraj polovica žensk, ki so bile za isto delo plačane pol slabše kot moški. Plačilo so delavci dobivali v obliki bonov, ki so jih nato lahko unovčevali le v trgovinah podjetnika, kjer so bili zaposleni.
Owen je v svoji tovarni zaposlil okrog 3000 delavcev, ki so delali le po deset ur. Otrokom do desetega leta je omogočil šolanje. Tudi Friderik Engels je opozarjal, da so njegovi delavci v času velike depresije redno prejemali plače. Toda Owen, sicer zadovoljen s povečanjem produktivnosti dela zaradi svobodnejšega režima v njegovih tovarnah, je čutil, da delavci še vedno niso svobodni, saj jih mora sam varovati kot družinski patriarh. V svojem projektu je videl le vmesno stopnjo na poti v komunistično urejeno družbo.
Utopisti s svojimi analizami izvorov družbene neenakosti niso prišli do dna temu pojavu. Šele Karl Marx je v svojih delih znanstveno in sistematično analiziral notranjo logiko in protislovja kapitalističnega sistema ter nakazoval smeri njegovega razvoja. Sodil je, da bo kapitalizem prej ali slej »implodiral« sam vase, vendar bi bilo po njegovem nujno ukrepati že prej, ker bo v zadnjih vzdihljajih postal nevzdržen. Nosilca teh sprememb je videl v delavskem razredu, ki pa mora biti dobro organiziran, da zavaruje svoje interese.
Z Marxovimi deli in njegovim konkretnim delovanjem v organiziranju delavstva na mednarodni ravni so se delavske organizacije utrdile, saj so imele za svoj boj oblikovano tudi primerno politično ideologijo. Nastale so prve delavske stranke. Že na začetku 20. stoletja pa je prišlo do razcepa v delavskem gibanju. Sredinska, socialdemokratska struja je zagovarjala boj za delavske interese in pravice znotraj obstoječega družbenega reda - Immanuel Wallerstein pravi temu redu »sredinski liberalizem«, na njem je od francoske revolucije utemeljena »meščanska« parlamentarna demokracija; levi pol s komunisti na čelu pa se je zavzemal za preoblikovanje svetovnega družbenega sistema z revolucijo. Po dolgih desetletjih nasprotij med obema političnima poloma, ki sta drug drugega izčrpavala in hkrati tudi navdihovala, sta se zdaj znašla v pasti. V pogovoru za Mladino je Rastko Močnik dejal: »Padec realnega socializma, ki ga vsaj mi nismo povezovali s pravim socializmom, je povzročil zgodovinski zaton komunizma. Čeprav socialdemokrati niso bili povezani z revolucionarno levico, je zaton komunizma tudi zgodovinski zaton socialne demokracije. Dobro je treba razmisliti o tem, kako ravnajo današnji socialni demokrati. Delajo tako, kakor so predvidevale najbolj črne napovedi komunistov, ki so jim očitali, da so razredni izdajalci, kolaboranti in prikriti liberalci.« Resnici na ljubo pa je treba poudariti, da je obstoj realnega socializma na Vzhodu, pa čeprav na periferiji tehnološkega in gospodarskega razvoja, silil socialdemokratska gibanja na Zahodu in zahodnoevropske države, da zaradi »nevarne« bližine komunističnih držav in možnosti okužbe s »komunističnim virusom« vlagajo več skrbi za krepitev delavskih pravic in izboljšanje gmotnega položaja delavcev, kot bi sicer.
Ni dvoma, da so skozi zgodovinsko optiko leve politične stranke, skupaj s sindikati, dosegle pomembne dosežke za delavstvo in socialno vzdržnejša družbena razmerja. Tudi prek »sumljivih« tretjih poti razvoja in iskanja ravnotežja med gospodarsko konkurenčnostjo in socialno pravičnostjo kapitalističnih družb. Sedanja gospodarska kriza, ki ima vse razsežnosti tudi globoke družbene krize, pa kaže, da je takšna »tretja razvojna« paradigma izčrpana. Morda se tudi zato ponovno rojevajo komunistične stranke, ki pa od svojih starejših sester iz realnega socializma na Vzhodu nimajo česa vzeti, razen »večne ideje« pravičnega družbenega reda, ki pa bi tako ali tako morala biti imanentna vsaki levi stranki. Pred kratkim je v Franciji nastala Nova protikapitalistična stranka (NPA), ki v imenu nima več komunističnega naziva, vendar bo po besedah ustanovitelja Oliviera Besancenota združevala »najboljšo tradicijo delavskega gibanja«, pa če je ta »trockistična, komunistična, socialistična ali skrajno ekološka«.
Sicer pa odločilnega napredka pri snovanju novega družbenega sistema, kjer bo večja socialna pravičnost in solidarnost njena temeljna sestavina, brez sindikatov kot avtentičnih zastopnikov delavskih interesov ne bo. V zadnjih letih, ko so mnoge evropske vlade, leve ali desne, privolile v neoliberalistično paradigmo razvoja, kar je v najbolj kričečem nasprotju z interesi delavstva, so se ji v EU edino sindikati postavili po robu. Ko je leta 2006 Evropska unija predlagala tako imenovano Bolkesteinovo direktivo o liberalizaciji storitev na notranjem trgu, ki bi krepko znižala delavske pravice, so se ji združeni evropski sindikati uspešno uprli. Moč sindikatov lahko ponazorimo tudi z dogajanjem v slovenskih logih. Ko je leta 2005 vlada Janeza Janše prišla na dan s predlogom svežnja reform, ki so jih oblikovali guruji neoliberalizma v svojih alkimističnih laboratorijih, so se mu uprli le sindikati in tako preprečili, da bi se tudi Slovenija spremenila v vzorčno neoliberalistično državo.
Razredni boj še traja. EU bi se morala zamisliti o tem, kako ravnati na globalnem prizorišču. Po mnenju mag. Dušana Semoliča, predsednika Zveze svobodnih sindikatov, se EU »mora zavzeti, da se ob globalizaciji kapitala globalizirajo tudi delavske in človekove pravice sploh«, saj prav nizki socialni standardi v deželah, ki si utirajo pot med nove hegemonistične sile, odžirajo delo in kruh delavcem v drugih predelih sveta.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.