23. 4. 2009 | Mladina 16 | Svet
Kitajsko osvajanje Afrike
Vedno bolj je očitno, da na afriški celini razviti Zahod in Kitajska bijeta boj za nadzor nad tamkajšnjim gospodarstvom in surovinami. Kitajska počasi, a zanesljivo ta boj tudi dobiva.
Britanski časopis The Times je pred štirimi leti, takrat se je zdelo drzno, zapisal, da bo 21. stoletje najverjetneje pripadalo Kitajski. Kar je bilo pred časom pravzaprav še nepredstavljivo, postaja vidna realnost. Novodobni kitajski imperij širi svoj gospodarski vpliv po svetu. A nikjer ni to bolj očitno kot na primeru kitajskega postopnega 'osvajanja' globalnega Juga, Afrike.
Trendi gospodarskega poslovanja s črno celino zadnja leta skokovito naraščajo. Obseg trgovanja med Kitajsko in Afriko je denimo leta 2000 znašal 11 milijard dolarjev, leta 2005 že okoli 40 milijard, lani pa je že presegel sto milijard dolarjev. Po napovedih iz leta 2006 naj bi se to zgodilo šele 2010. Kitajska s črne celine primarno uvaža surovine za razvoj svojega gospodarstva, kot so predvsem nafta (iz Afrike uvozi tretjino vseh potrebnih naftnih zalog), železo, uran, kobalt, les in zlato, tja pa izvaža bolj ali manj tipične produkte, kot so tekstilni izdelki, gospodinjske naprave, gradbeni material in stroji, elektronika ter drugi novi tehnološki produkti. Zaradi svoje nizke cene so kitajski izdelki vedno bolj in v vse večjem obsegu prisotni na afriškem tržišču, na katerem uspešno konkurirajo tako lokalnim proizvajalcem kot seveda tistim, ki prihajajo iz t. i. razvitega sveta.
Zahod vse skupaj opazuje z veliko mero nezaupanja. Vplivni ameriški inštitut Council on foreign relations je v svojem poročilu leta 2006 uradni Peking obtožil, da podpira t. i. malopridne države, kot sta Zimbabve in Sudan, ter da so kitajski interesi v Afriki škodljivi za samo tržno demokracijo itd. Tovrstne kritike so stalnica obravnavanja kitajskega vpliva v Afriki in se kot takšne tudi zvesto ponavljajo v mainstream medijih. Na dvoličnost zahodne medijske propagande je v zborniku Nova kitajska vloga v Afriki in na Jugu (China's New Role in Africa and the South) opozorila višja predstavnica mednarodnega inštituta Focus on the Global South, Dorothy Grace Guerrero. Kot je navedla, so »fraze, kakršne so 'novo prerivanje za Afriko', 'požrešnošt', 'pohlep' ali 'nenasitni apetiti po naravnih virih', značilni opisi za kitajsko prisotnost v Afriki. Medtem pa so vzporedno s tem posegi zahodnega kapitala na črni celini obravnavani z izrazito naklonjenimi besedami, kot so 'razvoj', 'investicija', 'spodbujanje zaposlenosti'.«
»Je Kitajska res takšen požrešen tiger, kot ga velikokrat prikazujejo?« se sprašuje Guerrerova. Gre za vprašanje, ki terja večplastne odgovore. Južnoafriški sociolog Kwesi Kwaa Prah je v eni izmed svojih študij leta 2007 zapisal, da je predvsem »hinavsko to, da so zahodne države zaskrbljene zaradi kitajskega početja, saj imajo same že stoletja dolge odnose z Afriko, ki so se začeli s suženjstvom in ki še danes temeljijo na izkoriščanju ter prevarah«. Barry Sautman, politolog s hong-kongške univerze, je v prej omenjenem zborniku izpostavil, da je Afrika »med letoma 1970 in 2002 prejela 530 milijard dolarjev pomoči in posojil, ki jih je potem morala odplačati z obrestmi, in sicer je do leta 2002 odplačala že 540 milijard dolarjev. Kljub temu da so skupina G8 in mednarodne finančne institucije leta 2005 štirinajstim najrevnejšim afriškim državam odpisale dolgove, skupni dolg črne celine še vedno znaša okoli 300 milijard dolarjev«. Dejstvo je, da je zahod v postkolonialni zgodovini Afrike podpiral številne avtoritarne režime; ZDA denimo še vedno nudijo svojo podporo ter pomoč Gabonu, Angoli, Čadu in Ekvatorialni Gvineji, diktatorskim režimom, ki »slučajno plavajo« na nafti. Svoj kanister je zdaj pristavila še Kitajska.
Kako Kitajci dobivajo Afriko
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.