23. 4. 2009 | Mladina 16 | Družba
Pozabljeno ljudstvo
Na Šrilanki daleč od oči svetovne javnosti izginja starodavno ljudstvo Vedov
Pripadnik ljudstva Vedov (desno) ima v rokah nenavaden lok z dvema tetivama, s katerim, kot z nekakšnim križancem med lokom in fračo, prožijo kamne in je namenjen predvsem za lov na ptice.
© Sonja Škornik
Začelo se je kot v kakšni popotni povesti Blaža Ogorevca, v krajevni beznici, lučaj od železniške postaje v Kandyju, slikovitem mestu v osrčju Šrilanke. Bila je ena tistih najnižjega razreda, v kakršne turisti ne zaidejo niti pomotoma in v katere niti domačini, ki kaj dajo na svoje dobro ime, ne hodijo. Pa tudi beznica ji pravzaprav ne bi mogli reči, ker je bilo v resnici le nekakšno zanemarjeno dvorišče z debelo zamreženim kioskom, v katerem so prodajali pijačo in okoli katerega so se zbirali krajevni pijančki. Ampak hladilnik je delal s polno paro in ledeno hladni lager Lion, najboljše šrilanško pivo, je bil enako dober kot kjerkoli drugje, le cenejši.
Kakorkoli že, stali smo, družbica popotnikov, torej tam na tistem dvorišču, srkali pivo, delali načrte za prihodnje dni in ni bilo treba dolgo čakati, da se nam je pridružil eden od domačih fantov ter se zapletel v pogovor z nami. Kmalu se je izkazalo, da je Laki, ali morda Lucky, kakor se nam je predstavil, nekakšen brezposelni turistični vodnik, in še preden je do konca spil pivo, nas je že spraševal, na kateri izlet bi radi šli. Bi radi videli sirotišnico za slone, čajno plantažo, botanični vrt ali morda katerega od budističnih templjev v okolici? Seznam je bil, kot bi se ga na pamet naučil iz Lonely Planeta, in ker smo nekatere od teh zadev že videli, druge pa nas nekako niso najbolj zanimale, smo naročili še eno rundo piva in začeli vanj vrtati, kaj bi se še dalo zanimivega videti in ni v standardni ponudbi vseh tamkajšnjih turističnih agencij in samozvanih turističnih vodnikov.
Sprva ni najbolje kazalo, ampak po tretjem ali četrtem pivu je Laki omenil Vede. Opa, tole pa sem nekje že slišal. Od časa do časa človeku katera od prebranih knjig le prav pride, pogosto v najbolj nepričakovanem trenutku, in tokrat je bila to imenitna knjiga Ljudstva brez kovin našega najbolj znanega antropologa Boža Škerlja. V njej med drugim opisuje Vede, prvobitno lovsko-nabiralniško ljudstvo iz cejlonskih pragozdov, katerega pripadniki so po rasti le malce večji od afriških pigmejcev. Pigmejci na Šrilanki? No, to bi utegnilo biti zanimivo. So daleč?
Izkazalo se je, da prav daleč sicer niso, čeprav se tistih približno 50 km zaradi slabe in vijugaste gorske ceste, ki se od Kandyja spušča proti vzhodnemu nižavju, vseeno razvleče na kakšni dve uri v eno smer. Ampak če bi radi videli pripadnike ljudstva, ki so ga imeli pred pol stoletja, po Škerlju, »mnogi antropologi ... za nekak primitivni izhodni tip človeka, zlasti belega ...«, in katerih »glava je najmanjša v okviru sedanjega človeštva«, skratka skorajda nekakšne praljudi, se menda splača potruditi. Tako, pa smo imeli program za naslednji dan in zadovoljni smo si vsi skupaj privoščili še po levji lager ali dva.
K Vedom
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev
Gozdni ljudje
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.