23. 4. 2009 | Mladina 16 | Družba
Plehnat je, gladek, črnočrn
Društvo za domače raziskave skuša s projektom S'pajkanje preprečiti izumrtje danes že skoraj pozabljene tradicije krašenja hišnih fasad s pločevinastimi pajki
Dve tretjini ekipe, Jani Pirnat in Damijan Kracina, z dolgonožcem, ki je spodbudil projekt za ohranitev pločevinastih okrasnih pajkov S''pajkanje. Pajek je med fotografiranjem »splezal« tudi na fasado domače hiše.
© Borut Krajnc
»Kaj je to? Plehnat je, gladek, črnočrn, ima dolge zvite noge in vam visi nad glavo s fasade ali zidu.« Takšna uganka se je znašla v mejlu, ki ga je pred tednom dni odposlalo Društvo za domače raziskave. Odgovor nanjo je preprost, saj opisu povsem ustrezajo le nekoliko pozabljeni, veliki pločevinasti pajki, ki so v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja krasili hiše po vsej Sloveniji. Bilo jih je toliko, da so postali povsem samoumevni. A v zadnjih letih je začelo to nekoč priljubljeno okrasje, verjetno zaradi spremenjenega okusa in programa pri pouku tehnike, pa tudi zaradi obnov in prezidav hiš, izginjati. Na fasadah hiš so se namesto njih pojavile avtomatične luči in nadzorne kamere, najbolj množično nahišno in obhišno okrasje pa so postali satelitske antene in vrtni palčki.
Zdaj se pajki vračajo na sceno. Društvo za domače raziskave, ki ga predstavljajo Alenka Pirman, Damijan Kracina in Jani Pirnat, je javnost v teh dneh obvestilo, da želijo rešiti pozabljene pločevinaste živali pred izginotjem. »Ni nam vseeno, zato raziskujemo in beležimo: vrste pajkov, zgradbo, bivanjsko okolje, nahajališča, pomen in odnos ljudi do tega avtohtonega okrasa. Če imate pločevinastega pajka ali pa ste ga kje opazili, se priporočamo, da nas o tem obvestite, četudi leži založen na podstrehi, v kleti ali kurilnici,« so zapisali v javnem pozivu. Znanstveno-umetniški projekt so simbolično poimenovali S''pajkanje.
Zanimivo je, da je projekt spodbudil en sam, sicer velik, a suhljat pločevinasti pajek. Janijevi družini ga je podarila soseda, ki ga je pred desetletji dobila v dar od nečaka in ga je imela izobešenega v stanovanju v bližnjem bloku. Sami dolgo niso vedeli, kaj bi počeli z njim. »Tega pajka smo imeli kakšnih pet let v kurilnici. Na začetku mi je šel na živce, ker so se na njem nabirale pajčevine. Potem pa me je zintrigiral in sem se začel ukvarjati z njim,« se spomni Jani, sicer umetnostni zgodovinar in kustos. Pajek ga je tako prevzel, da je kolegoma na koncu predlagal, da bi za lanski bienale Crazy Curators v Bratislavi, na katerega jih je povabila Galerija Škuc, pripravili kar projekt o fenomenu pločevinastega stenskega pajka: »In res smo se lotili tega projekta. Pajka smo postavili v njegovo avtohtono okolje, na fasado, obenem pa smo pripravili tudi video, v katerem smo predstavili vse asociacije, ki smo jih imeli o tovrstnih pajkih.« Organizatorji so jim po koncu bienala pajka vrnili skrbno zavitega v mehurčkasto vrečko. Nekoč zaprašen kos pločevine je postal pomemben razstavni eksponat.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.