Prof. dr. Alojz Ihan, imunolog

Zaradi novega tipa virusa gripe je po vsem svetu zavladala panika. Medijske hiše svojim bralcem delijo brezplačne zaščitne maske, na letališčih so nameščene ‘pametne’ kamere ... Kako do razvoja novega virusa sploh pride in ali lahko izbruhne pandemija, ki bi ogrozila celotno človeštvo, smo se pogovarjali z dr. Alojzom Ihanom, profesorjem mikrobiologije in imunologije na Medicinski fakulteti v Ljubljani ter vodjem oddelka za imunologijo na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo.

S kakšnim virusom imamo opravka?

> Gre za enega od virusov influence tipa A, ki zaradi svoje zgradbe povzročajo značilne epidemije in pandemije. Posebnost teh virusov je dedni material, sestavljen iz enajstih genov, ki je razdeljen na posamezne ločene kose oziroma segmente. Ko virus okuži celico - na primer v človeku - se v celici vsak segment virusa posebej replicira na tisoče in tisoče kopij. Nato se segmenti od prvega do osmega zberejo skupaj in kot novonastali virus zapustijo okuženo celico.

Pri tem zlaganju segmentov se lahko zaplete ...

> Ja, če isto celico okužita dva različna tipa virusa influence A, recimo človeški in prašičji. Potem se bodo v isti celici hkrati replicirali tako segmenti enega kot drugega virusa. In ko se virusi sestavljajo, se izkaže, da so segmenti enega in drugega tipa virusa medsebojno izmenljivi. Na primer, prvi segment človeškega virusa se vgradi na mesto prvega segmenta svinjskega virusa. Tako nastane nova sestavljenka virusa, ki je največkrat funkcionalno manj sposobna od originalnih virusov. Zelo redko pa je tak nov virus sposoben širjenja in povzročanja bolezni. Takrat nastanejo možnosti za večjo širitev bolezni. V 20. stoletju so tako tri nove kombinacije virusov povzročile tri pandemije gripe, v katerih je umrlo na milijone ljudi, med najhujšo špansko gripo, ki je izbruhnila leta 1918, naj bi umrlo med dvajset in sto milijonov ljudi, in to pretežno mlajših, v čemer je bila ta gripa posebna.

So za razvoj novega virusa krive higienske razmere na velikih prašičjih farmah v Mehiki? Mehiška zdravstvena agencija je priznala, da so lahko prenašalec nove gripe muhe, ki se množijo ob bazenih s prašičjimi fekalijami.

> Kot rečeno, nova genska sestavljanka virusa nastane ob sočasni okužbi ene celice z dvema različnima vrstama virusa gripe, na primer človeškim in prašičjim. In tak nov virus mora biti še preživetveno konkurenčen. To je huda redkost, ker se morajo zgoditi številni povezani dogodki, ki so sicer bolj malo verjetni - da ima človek gripo, da ima prašič hkrati tudi svojo gripo, pa da se človek okuži od prašiča ali obratno in da dvojna okužba povzroči okužbe istih celic z obema vrstama virusov ter da so novonastale kombinacije virusov uspešne pri preživetju in kuženju ljudi. Seveda, če imamo skupaj veliko bolnih prašičev in po drugi strani veliko bolnih ljudi in so higienske razmere slabše nadzorovane. Tako po logiki velikih števil malo verjetni dogodki postajajo verjetnejši. Kot to počnemo v laboratorijih. Nauk pa je, da množična proizvodnja živali ni isto kot domača reja; je kot zahteven laboratorijski eksperiment, ki ga je treba imeti nenehno pod nadzorom, da se omeji možnost neljubih presenečenj. To je povezano s ceno, zato industrija raje improvizira v manj razvitem svetu, dokler gre.

V čem se virus gripe razlikuje od mnogih drugih virusov, ki povzročajo prehladne bolezni? Je bolj izmuzljiv od ostalih tipov?

> Prehladnih virusov je veliko, več kot dvesto različnih, in napadejo pretežno sluznico dihal in nekateri tudi prebavil. Zato pri prehladu prevladujejo znaki vnete dihalne in prebavne sluznice, kot so hripavost, nahod, vneto žrelo, kašelj, slabost, driska. Virusi gripe pa lahko napadejo številnejše vrste celic in izzovejo imunske celice k močnejšemu, pravzaprav pretiranemu vnetju, zato visoka vročina, bolečine v sklepih, glavobol in slabost.

Težave zaradi gripe so torej težave, ki nam jih zakuha naš lastni imunski sistem?

> Večina, zato tudi jemljemo aspirin, ki zavira vnetje. Zlasti nekateri tipi virusov, na primer povzročitelji španske gripe, so nenormalno močno aktivirali imunsko vnetje in ljudje so takrat pravzaprav umirali zaradi premočne vnetne reakcije lastnega imunskega sistema. Zato so paradoksno pogosteje umirali tisti, ki so imeli boljši, aktivnejši imunski sistem, ki je bil sposoben proizvesti večje vnetje - torej mlajši ljudje.

Čudno. Bolezen zaradi okužbe z novim virusom prašičje gripe pri nekaterih ljudeh poteka kot blaga okužba dihal brez resnih zapletov, pri drugih pa vodi v smrt. Torej je potek bolezni odvisen od posameznikovega imunskega sistema?

> Še bolj paradoksno - od kombinacije virusa in imunske zmožnosti, pri čemer dobro ni vedno najboljše. 'Normalna' gripa bolj prizadene ljudi z oslabljeno imunostjo, ti se ne morejo učinkovito braniti proti virusom in proti sekundarnim okužbam, ki po virusni okužbi naselijo oslabljeno sluznico dihal. To velja za večino trenutno krožečih virusov gripe. Nekateri tipi virusov pa naselijo bolj spodnja dihala - pljuča, in povzročijo premočno aktivacijo imunskega vnetja. Kar je slabo, zato so taki virusi celo usodnejši za ljudi z zdravim imunskim sistemom, torej mlajše ljudi. Ni še jasno, kakšen tip vnetja izzove novi virus, čeprav so prva poročila o umiranju predvsem mlajših ljudi nakazovala bolj vnetni tip virusa - in taki se praviloma tudi manj razširjajo.

Je novi virus prašičje gripe res podoben virusu španske gripe?

> Oba virusa sta H1N1, kar pomeni veliko podobnost, čeprav ne enakost, ključnih proteinov, ki odločajo o vstopu virusa v telo in njegovem širjenju. Protein H precej določa, na katere celice v telesu se virus lahko razširi - samo na dihalno sluznico ali širše po telesu, čemur razumljivo sledi hujša bolezen. Virusi, ki delujejo bolj na sluznico zgornjih dihal, pomenijo več kašljanja in hitrejše širjenje epidemije, hkrati pa navadno blažjo obliko bolezni. Virusi, ki se zaradi proteina H bolj 'primejo' pljuč, pomenijo več vnetja in hujšo bolezen, ki lahko človeka brez ustrezne terapije tudi pokonča. Vendar so taki tipi virusov praviloma manj nalezljivi. Če sem nekoliko sarkastičen - virus, ki je zares hud, navadno svojo žrtev zaradi močnega vnetja onesposobi prej in ji ne 'dovoli' intenzivno kašljati in širiti okužbe naprej.

Je res, da je virus španske gripe udaril v dveh valovih, pri čemer je množično kosil šele v drugem valu, do katerega je prišlo leto dni po prvem?

> Španska gripa je množično kosila že tudi v prvem letu, menda je umrlo okoli dvajset milijonov ljudi, pri čemer jo sprva zaradi silovitosti bolezni in nenavadnih krvavitev iz nosu in prebavil sploh niso imeli za gripo, ampak za nekakšno kolero ali tifus. Potem se je normalno sezonsko pritajila in v naslednjem letu ponovno zaokrožila s podobno pošastnimi posledicami. Šlo je za nov, izredno patogen tip virusa, za katerega ljudje niso imeli nikakršnih protiteles, to je bilo glavno. Seveda tudi ni bilo današnje preventive, obveščenosti, higienskih standardov, cepiv in zdravil.

Kakšno lekcijo pravzaprav lahko potegnemo iz preteklih pandemij?

> Vsak nastanek novega tipa virusa, ki ima lastnosti širjenja s človeka na človeka, je potencialno zelo resen dogodek, ki je predvsem nepredvidljiv. Verjamem pa, da je bil pomor, kot ga je povzročila španska gripa, enkraten dogodek, ki se danes ne more več ponoviti, že zaradi sredstev, ki so na voljo za ukrepanje: od obveščenosti do cepiv, zdravil in možnosti intenzivnega zdravljenja. Vendar si ne smemo domišljati, da je relativna upočasnitev trenutne okužbe predvsem posledica epidemioloških ukrepov. Narava je narava, to je vse-eno glavno, če bi imel virus potencial eksplozivnega širjenja, to je izzivanja močnega kašlja in visoke nalezljivosti, ga epidemiološki ukrepi ne bi ustavili. Življenje je pač odvisno tudi od sreče.

V čem se prašičja gripa, ki smo ji priča zdaj, razlikuje od običajne sezonske gripe? Zakaj, če sploh, je nova gripa nevarnejša od običajne gripe?

> Najprej, ne poznamo je, to je že pomembna razlika in vzrok za vznemirjenost. Prvi podatki o teži bolezni in o smrtnosti, zlasti pri mlajših, so bili razlog za nadaljnjo vznemirjenost, da gre morda za močno patogen virus, ki bi v kombinaciji z veliko nalezljivostjo pomenil hudo grožnjo. In seveda, cepiva še ni.

Zakaj običajna gripa 'napada' samo sezonsko? Ker smo v zimskih mesecih bolj občutljivi ali zato, ker je poleti prevroče, da bi virusi preživeli? Naj vprašam še bolj banalno - kam izgine virus običajne gripe izven sezone?

> Gotovo je povezava z delovanjem sonca. UV-žarki so zelo škodljivi za viruse, po drugi strani pa naj bi vitamin D, ki se tvori pod vplivom UV-žarkov, odločilno prispeval k imunosti proti gripi. Zato več gripe pozimi, v tropih pa v deževni sezoni, ko tudi ni sonca. Virus se v kapljicah tudi dalj časa obdrži na mrazu. Pozimi smo manj odporni, sluznice so zaradi mraza in suhega zraka brez zaščitne sluzi s protitelesi. Svoje prispeva še pogostnost medčloveških stikov, zlasti šolska sezona v hladnejših mesecih je pomemben dejavnik za širjenje okužbe. Sicer pa virus poleti ne izgine, ampak se preliva po planetu kot pesek v peščeni uri. Imamo zimo in gripo na severni polobli, ki ji sledita zima in gripa na južni polobli, vmes pa deževno obdobje v tropih.

Svetovna zdravstvena organizacija je razglasila peto od šestih opozorilnih stopenj pred nevarnostjo pandemije. Zakaj takšna panika, če vemo, da je do zdaj uradno za novim virusom gripe umrlo trideset ljudi, zaradi običajne sezonske gripe pa samo v ZDA vsako leto umre prek 30 tisoč ljudi?

> Ker gre za nov, neznan in potencialno nevaren pojav, je smiselno aktivirati vse mehanizme, ki prispevajo k učinkovitejšemu nadzoru nove gripe - da nam ne bi bilo kasneje žal. Težko je oceniti vnaprej, kaj je preveč in pretirano.

Torej se strinjate s tistimi, ki pravijo, da bi se morali pripraviti na najhujše, tudi če se pozneje izkaže, da so bili strahovi pretirani?

> Ni se treba pripravljati na najhujše, bi pa bilo neumno, če ne bi organizirali načinov ukrepanja, ki so že pripravljeni za take primere.

Svet je zadnjo pandemijo gripe doživel leta 1968, ko se je po svetu razširila hongkonška gripa. Kaj bi se moralo zgoditi, da bi do pandemije prišlo tokrat? Bi moral novi virus mutirati?

> Posamezne manjše mutacije so stalen pojav, ki se dogaja pri razmnoževanju in širjenju virusov gripe. Navadno take manjše mutacije ne dajo virusu nenadoma nekega nesorazmerno velikega poleta za širjenje ali povzročanje bolezni. Če se bo tokratni virus spontano zamejil, kot zdaj nekako kaže, ni verjetno, da bi se z mutacijami nenadoma prelevil v neko pošast.

Je danes, ko imamo na voljo boljša zdravila, sploh možna ponovitev posledic nekdanjih pandemij?

> Spet je treba skromno reči, da je večji del zgodbe v naravnih lastnostih novega virusa. Če bi se na nivoju virusa zakuhala res neka ubijalska kombinacija, bi bilo lahko zares hudo, ne glede na ukrepanje. Vseeno pa ob vsaj nekaj srečnih okoliščinah svet ne bi bil tako nemočen kot ob španski gripi. Danes razvite platforme na osnovi genske tehnologije za hiter razvoj cepiv omogočajo množično proizvodnjo cepiva proti povsem novi vrsti gripe v dveh do treh mesecih. To je hitrost, ki je bila še pred desetimi leti nepredstavljiva in pomeni, da gripa, ki izbruhne na eni strani zemeljske poloble, ob sezonskem prehodu na drugo stran že naleti na precepljene prebivalce, vsaj bogatejšega dela planeta.

Zakaj ptičja gripa in SARS nista postala pandemiji? Ali zato, ker sta bila predobra pri ubijanju svojih gostiteljev?

> Kot rečeno, za hitro širitev mora virus predvsem okužiti zgornja dihala in čim prej povzročiti kašelj pri razmeroma malo prizadetem človeku ter se dobro prijeti in naseliti na sluznico drugega človeka in se tam uspešno razmnoževati. Virus ptičje gripe ima protein N5, ki izrazito favorizira globoko okužbo dihal, ker se virus veže v pljuča in hudo prizadene okuženega človeka, razširjanje virusa pa je zato razmeroma majhno. Ampak na vaše vprašanje je bolje odgovoriti iz virusne perspektive: ali res mislite, da je enostavno sestaviti virus, ki bi uspešno kužil, se razširjal, razmnoževal, povzročal morije in se hkrati obdržal v človeški populaciji? Ni enostavno! Če nič ni popolno, zakaj bi bili virusi?

Na globalni ravni je celo po najbolj optimističnih ocenah mogoče proizvesti cepiva za največ 10 odstotkov svetovne populacije. Poleg tega ima samo devet držav dovolj velike proizvodne zmogljivosti za kritje potreb lastnih državljanov. Ali obstajajo tehnologije, s katerimi bi proizvodnjo cepiva lahko še dodatno pospešili?

> Trenutne proizvodne zmogljivosti so odmerjene glede na običajne potrebe po cepivu, drugače ne more biti. V primeru resne potrebe je mogoče te kapacitete zelo povečati, če je le na voljo dovolj denarja.

Nas pred novim virusom gripe lahko vsaj deloma zaščiti cepivo proti sezonski gripi?

> Na to vprašanje je trenutno nemogoče odgovoriti. Po neki logiki bi bila vsaj delna zaščita pričakovana, ampak v resnici lahko na to odgovori samo praksa.

V kakšnem primeru bi bilo smiselno obširnejše, preventivno cepljenje? Sprašujem zaradi epizode iz leta 1976, ko je sev prašičje gripe okužil okoli 500 vojakov v vojaški bazi Fort Dix v ameriški zvezni državi New Jersey, eden od obolelih pa je tudi umrl. Raziskovalci so v nekaj tednih razvili cepivo, potem pa je bilo v veliki akciji cepljenih okoli 40 milijonov Američanov. Pri nekaj sto cepljenih se je nato razvila nevrološka okvara, začasna paraliza, t. i. sindrom Guillain-Barré, kar je vodilo v številne kritike, ali je bilo tako obširno cepljenje sploh potrebno ...

> Tisto so bili drugi časi, obdobje hladne vojne, konspiracij, diktatorskega odnosa do državljanov na obeh straneh železne zavese, ljudje niso imeli zavesti o človekovih pravicah. Bila je tudi zelo drugačna tehnologija izdelave cepiv - takrat se je cepivo dobesedno delalo na novo in cepljenje je pomenilo eksperiment s povsem neznanim cepivom, kar si je danes brez predhodnih živalskih in večfaznih kliničnih poskusov nemogoče predstavljati. Danes za izdelavo cepiva proti gripi obstajajo že izdelane genetsko-tehnološke platforme z modelnimi cepivi, ki so že preizkušena v vseh fazah eksperimentov. Ob pojavu novega tipa virusa se v modelno cepivo samo vstavi genska informacija za spremenjeni delček virusa in cepivo je v nekaj mesecih lahko na voljo. Brez presenečenj glede njegovih učinkov in neželenih pojavov.

Kako učinkovito zdravilo proti novi vrsti gripe je tamiflu? Kako tamiflu sploh deluje in kako nevarni za bolnika so njegovi stranski učinki?

> Obe zdravili, oseltamivir (tamiflu) in zanamivir (relenza), zavirata širitev virusa iz okuženih celic na zdrave celice. Zato so ta zdravila učinkovita, če jih vzamemo v zgodnji fazi okužbe, ko še ni obolelo veliko celic. Ko izbruhnejo simptomi bolezni, kar je znak, da je okuženih že veliko celic, pa zdravila le omilijo bolezen, če jih vzamemo prvi in drugi dan. Kasneje njihova učinkovitost ne pride več do izraza. Zdravilo je torej v zgodnjih fazah okužbe vsaj deloma učinkovito in dokaj varno, med možnimi stranskimi učinki navajajo glavobol in prebavne težave, bilo pa je tudi nekaj poročil o vedenjskih spremembah.

Se z nevarnostjo pandemije pretirava oziroma se strahove širi namenoma, da bi si farmacevtske družbe povečale dobičke? Znana je zgodba iz leta 2005, ko je Pentagon ukazal, da se mora proti virusu ptičje gripe H5N1 cepiti celotno osebje ameriške vojske, tedanji obrambni minister Donald Rumsfeld pa je napovedal, da bo milijardo dolarjev proračunskih sredstev porabil za napolnitev zalog zdravila tamiflu. Pozneje je prišlo na dan, da je bil Rumsfeld pred prihodom v Washington predsednik kalifornijske farmacevtske družbe Gilead Sciences, ki je lastnica ekskluzivnih patentnih pravic nad tamiflujem in ki je marketinške pravice prodala švicarskemu farmacevtskemu gigantu Roche. Šlo je za očiten konflikt interesov, saj je bil Rumsfeld največji delničar družbe Gilead, ta pa pri vsakem prodanem odmerku tamifluja zasluži deset odstotkov ...

> Kar se tiče farmacevtske industrije - gotovo je, da so nesmiselni in paranoični scenariji, po katerih bi farmacija lansirala viruse, da bi potem prodajala zdravila. Noben tovrsten primer še ni bil odkrit in verjamem, da se kaj takega tudi nikoli ne bo zgodilo. Vseeno je to industrija z neko temeljno vizijo zdravljenja in kriminalna dejanja proti tej viziji bi bila ne le povsem zavržena, ampak tudi nedopustno tvegana že s samega poslovnega vidika. Po drugi strani pa je temeljna lastnost farmacevtske industrije, da za zdravila, ki jih imajo v programu, nenehno iščejo čim več perspektivnih bolezni in sploh naredijo marsikaj za povečevanje prodaje. Kar je legitimno. Usmerjanje javne pozornosti, dvigovanje prahu, plačevanje študij, od katerih jih nekaj postane uporabna medijska novica, so normalni postopki farmacevtov v želji prodajati svoja zdravila s kateregakoli področja.

Je mogoče, da se z nevarnostjo pandemije pretirava zato, da bi se lažje porabile stare zaloge tamifluja? Govori se na primer, da bo zalogam tamifluja, ki jih ima Slovenija, rok trajanja potekel leta 2010.

> Tisti tamiflu, ki ga je Slovenija že kupila, farmacevtov najbrž ne zanima več, saj so ga že prodali. Mislim, da so bolj medijske zakonitosti, namreč boj med novinarskimi hišami, v zadnjem desetletju privedle do tako velikih potreb po paničnih novicah, da imajo farmacevti, ko se pojavi priložnost, zelo lahko delo. Dovolj je, da pošljejo kakega strokovnjaka na par kongresov, o njem namignejo par novinarjem in želene podobe oziroma informacije kmalu zaokrožijo po vseh medijih. Medijsko napihovanje vidim bolj kot potrebo medijev po vznemirljivih novicah, karkoli, samo da učinkuje na naslovnicah.

Kako bolezni vplivajo na spremembe v družbi? Kako so posledice pandemij vplivale na razvoj posamezne družbe?

> V preteklosti so hude epidemije z veliko morije, na primer kuga, ošpice, črne koze, lahko povsem razrušile družbo - spremenile njene vrednote, strukturo, pravila, pogosto je posledično nastal pravi razpad sistema vrednot, s tem pa so tudi cela ljudstva postala nekonkurenčna v soočenju z drugimi in so utonila v zgodovinsko pozabo. Danes v obdobju globalizacije bi verjetno huda pandemija delovala predvsem kot socialna bomba. Bogati deli sveta bi jo odnesli mnogo bolje kot revni in razlike, ki so že sedaj neznosne, bi se še povečale. Neenakomeren dostop do bogastva se danes radikalizira v različno pravico do življenja. Že zdaj medicina in farmacija z učinkovitimi, a dragimi postopki zdravljenja vedno bolj ostro delita svet na bogate z večjo pravico do življenja in revne z manjšo, epidemije pa bi to le povečale.

Ljudje smo vse bolj obsedeni z zdravjem. Jemljemo vse mogoče preparate za krepitev odpornosti. V kolikšni meri je naprezanje z raznimi vitaminskimi tabletami in imunali učinkovita obramba pred boleznimi?

> Na splošno velja, da človek rabi prehranska dopolnila, če v trenutku okužbe nima dovolj zalog za izgraditev uspešnega imunskega odziva. Bolnik bo verjetno optimalno brez prehranskih in imunskih dopolnil preživel okužbo, če ima primerno telesno težo, če v zadnjem mesecu ni imel okužbe ali druge vnetne bolezni, če v zadnjem tednu ni imel izčrpljujočih naporov, stresov in dveh ali več neprespanih noči, če je telesno primerno aktiven in zmogljiv. Sicer pa je koristno pomagati s proteinsko bogatejšo prehrano in vitaminskimi dodatki, predvsem pa s počitkom.

V eni od svojih knjig ste zapisali, da si z neustreznim odnosom do sebe in svojega življenja lahko pridelamo številne bolezni, na primer bolezni srca in ožilja ali bolezni prebavil. Kakšen odnos do sebe in življenja bi morali imeti, da bi se kar najbolj izognili boleznim?

> Iskreno rečeno - mnogi ljudje so zdravstveno zelo zanemarjeni tako glede telesne teže, gibalnih navad, fizične zmogljivosti, prehrane, urejenosti življenjskih ritmov in izpolnjevanja osebnostnih potreb. Celo tako, da v trenutnem stanju niti teoretično brez podpore zdravil ne bi mogli dolgoročno funkcionirati. Pravzaprav bi zdravniki morali, ko naletijo na take paciente, odkrito odkloniti 'terapijo', dokler se človek vsaj v grobem psiho-fizično ne uredi, ker je v tem primeru polnjenje organizma s tabletami podobno nesmiselno kot barvanje zarjavele kovine, ne da bi jo prej zbrusili.

Ni to proti zdravniški etiki?

> Je etično iz zdravega človeka delati bolnika? Človek, ki je na primer zaradi zamaščenosti nezadovoljen v svojih primarnih potrebah, na primer po gibanju, da ne govorim o seksu, je v osnovi nesrečen, razdražljiv, konflikten, poln stresnih hormonov. Stresni hormoni že sami po sebi povzročajo dvig krvnega sladkorja, zamaščenost pa dodatno izčrpa trebušno slinavko in posledica je spet previsok krvni sladkor. Boste takega človeka razglasili za diabetika, da bo še bolj bolan, nesrečen in razdražljiv? Potem imate za vedno diabetika! In hkrati ima človek, ki se redno ne giblje, 'normalno' povečan 'slab' holesterol. Pa imate bolnika, ki poleg zdravljenja sladkorne rabi še kronično zdravljenje povečanega holesterola. In prevelika telesna teža, dvajset- ali tridesetkilogramsko dodatno breme, obremenjuje sklepe, ki bolijo in - protibolečinska zdravila! Raj za farmacevte! Če bi takemu človeku namesto gore zdravil uvedli učinkovito terapijo v smislu vedenjskih sprememb, bi z gibanjem, hujšanjem in kakšno iskreno življenjsko animacijo zbil holesterol, stresne hormone, krvni sladkor, krvni tlak in še življenjska volja bi mu bistveno zrasla.

Eni pa so vseeno bolni ...

> Ja, ampak šele 'higiensko urejen' organizem je vsaj približno odziven in šele v takem stanju postane jasno, če mu v medicinskem smislu v resnici kaj manjka in kolikšna je potreba, da zdravstveno stanje funkcionalno dopolnjujemo z nekaterimi dopolnili ali zdravili.

Kako na odpornost proti boleznim vpliva prehrana? So sredozemski narodi s svojo vrsto prehrane odpornejši od drugih narodov?

> Prehrane mora biti dovolj in mora biti pestra, da telo samo izbere vse potrebno. Mi s svojo glavo ne moremo biti pametnejši od organizma in zato je vsaka dieta v končni fazi ožanje prehranske pestrosti in s tem siromašenje prehrane. Načeloma imunskemu sistemu zadošča 'dovolj' in mu 'več' kaj dosti ne pomaga. Potek bolezni je praviloma hujši, če nas okužba zaloti sredi hujših naprezanj, stresov, neugodnih klimatskih razmer ali v slabi telesni kondiciji. Mišice in dobra telesna kondicija so najbolj dragocena 'zaloga' zdravja, ker kaj pa je zdravje drugega kot rezerva za situacije, ko smo bolj obremenjeni. In če nastane na primer okužba, je to za organizem huda fizična obremenitev, razširijo se žile, pospeši utrip, podobno kot med kakšno hojo na Triglav. Zato bo bolezen dobro prestal človek, ki ima rezervo - mišice, kondicijo. Človek, ki pa ne zmore vzpona na večji hrib, pa se sesede tudi ob malo hujši okužbi. S hrano se torej ne da dosegati ne vem kakšnega zdravja, čeprav je ta misel mnogim simpatična. Je pa enako iluzorna, kot bi kdo s klobasami treniral za maraton.

Veliko ljudi je prepričanih, da je raka mogoče izstradati. Kakšno je tu stališče imunologov?

> Absolutno ne! Rak je trpežno tkivo, in če stradamo, izstradamo prej naša lastna tkiva, ki so bistvena za življenje, izrazito na primer prav imunski sistem, ki potrebuje velik dotok proteinov za svojo normalno delovanje. Videl sem že precej imunoloških izvidov po takem stradanju raka, in zares odsvetujem!

Bi lahko izpostavili še kakšno skupino ljudi, ki ji primanjkuje vitaminov in mineralov?

> So skupine bolj 'krhkih' ljudi, ki občasno potrebujejo prehranske dodatke. Pogosto je upravičeno jemanje dodatkov pri starostnikih, zlasti s kroničnimi boleznimi, ko so potrebne večje količine zaužitih vitaminov in mineralov zaradi interakcij z zdravili, zaradi operativnih posegov ali poškodb, prebavnih težav in zaradi neustreznega prehranjevanja, ki ima razloge bodisi v revščini, socialni izoliranosti, depresiji, problemih pri požiranju in žvečenju in neprimerni izbiri hrane. Tudi alkoholiki in kadilci imajo pogosto primanjkljaje hranil. Alkoholikom na primer primanjkuje vitaminov B1, B2 in B6, folne kisline, vitamina C in mineralov kalcija, železa, magnezija in cinka. Pri jetrni cirozi pa je občutno manj še vitamina A. Cigaretni dim vsebuje ogromno prostih radikalov, zaradi česa je potrebno veliko več antioksidantov.

Ali tudi psihosocialno okolje vpliva na človekovo zdravje in razvoj, mislim neposredno, ne zgolj prek prehranskih, higienskih, varnostnih in podobnih dejavnikov?

> Mnogi hormoni se sproščajo prek socialno-hormonskih refleksov in urejajo naše notranje stanje organizma v odvisnosti od naše socialne umeščenosti - naše počutje, samozavest, energičnost. In v končni fazi zdravje. To je za marsikoga zelo neprijetno slišati, kajti pomeni, da nas družba hočeš nočeš s svojimi razmerji in odločitvami, od ekonomskih socialnih do političnih, dobesedno drži za ... zdravje, počutje, samozavest, odnos do sebe. Testosteron je na primer znan kot spolni hormon, v resnici pa je mnogo bolj hormon, ki ureja socialno hierarhijo v živalskih in človeških skupnostih, zlasti med moškimi. Določen hierarhični položaj v skupnosti refleksno prinese določeno izločanje testosterona, s tem se razmeroma nekonfliktno uskladijo socialni statusi s socialnimi ambicijami posameznikov. Kortizol je stresni hormon, v skupnosti pa deluje kot hormon kazni za neprilagojenost. Spremljajo ga nelagodje, bolečina, depresivnost, občutek krivde. Dober socialni položaj torej ne prinaša le materialnih ugodnosti, ampak tudi zdravje. Tako nekoč kot danes, le da ima v moderni družbi človek nekaj večjo možnost, da si izbere, kje in kako bo živel.

Znano je, da ženske živijo dlje. Na podlagi tega je mogoče sklepati, da je naš imunski sistem v povprečju boljši od moškega. Pa to res drži? Smo proti prehladnim obolenjem in virusom odpornejše od moških?

> Dolžina življenja je vedno optimum za preživetje vrste. Biološko je moška funkcija drugačna od ženske - moški je oplojevalec, skrbnik in borec, evolucijsko gledano bolj potrošen material. Ženska je roditeljica, že zaradi tega bolj varovana, pomembna pa je še njena vloga skrbnice vnukov in sploh pomočnice za mlajšo generacijo. Od tod verjetno programirano daljše življenje žensk, ki se kaže tudi v manj spremenjeni imunski funkciji na stara leta. Koncentracija imunskih celic, ki delajo protitelesa - limfocitov B - je zelo povezana z dolžino življenja, in pri moških kmalu po 40. letu upade na vrednost pod sto, pri ženskah pa se praviloma obdrži med dvesto in tristo. Moški torej plačujemo ceno za vlogo, ki nam jo daje hormon testosteron. Ko po 40. letu programirano upade, se nam slabše piše glede dolžine življenja. In v tem človeške skupnosti niso posebnost v biološkem svetu. Levi, ki v levjem krdelu izgubijo vlogo dominantnih samcev, zaradi programiranega upada hormona testosterona postanejo bolehni in razmeroma kmalu umrejo, če si ne priborijo nazaj položaja vodilnega samca. Za ekonomijo preživetja levjih krdel je evolucija pač našla tako formulo, ki odvečne 'vodilne' leve hitro odstrani, predvsem prek stresnih hormonskih mehanizmov, ki za posameznega leva niso prijetni, vendar tako ostane več hrane za levja krdela.

Dobro, ljudje smo vseeno nekaj drugega in najbrž ni vse v testosteronu?

> Pa je vseeno tudi pri ljudeh podoben pojav, zlasti v klasičnem ruralnem okolju, kjer oče preda sinovom kmetijo in postane 'zapečkar'. S spremembo njegove vloge iz gospodarja v zapečkarja mu silovito upade tudi raven testosterona, posledica je brezvoljnost, neaktivnost, depresivnost, zlasti če se bivši gospodar znajde v osami brez prave socialne vloge. V iskanju poti iz depresivnosti je kultura 'neprilagojenim gospodarjem' ponudila tradicionalno 'zdravilo' - alkohol, ki pa je pravzaprav strup s počasnim učinkovanjem in gre torej za počasno obliko (samo)evtanazije, s katero se bivši gospodar odstrani s sveta in odstopi mesto mlajšim. Z vidika medicine, ki gleda izoliranega posameznika, gre za neracionalen pojav, z vidika evolucije, ki gleda vrsto in ne posameznika, pa to ni zelo nenavadno. Seveda lahko tak individualno destruktiven pojav preprečimo z osvojitvijo novih kulturnih življenjskih veščin, ki 'neprilagojenega gospodarja' razvijejo v novo življenjsko vlogo, ki bo ohranila raven hormona testosterona in življenjsko voljo, ki gre skupaj z njim. Primorska kultura na primer pozna bogato socialno življenje starih 'gospodarjev', ki med ribarjenjem, druženjem na ulicah in baliniščih pridobijo nove socialne veščine in vloge, ki jih ohranjajo čile in polne življenja kljub izgubljeni vlogi 'gospodarja'. Pridobivanje novih življenjskih veščin in kulturnih vlog lahko tako bistveno vpliva tudi na življenjsko dobo moških, ki je zlasti v Sloveniji pretirano krajša od življenjske dobe žensk.