14. 5. 2009 | Mladina 19 | Politika
Civilisti in domnevni skrajneži
Kaj nam povedo o ofenzivi šrilanške in pakistanske vojske
Nemogoče je napovedati, koliko dni bodo separatistični uporniki tamilski tigri še vzdržali na svojih zadnjih položajih; toda nekaj je zagotovo: več kot tri desetletja dolga državljanska vojna na vzhodu in severu Šrilanke se hitro, učinkovito in krvavo bliža svojemu koncu, z njo pa tudi sanje tamilske manjšine, da bo kdaj videla svojo državo. Situacija je že nekaj tednov več kot obupna. Konec aprila so humanitarne organizacije, ki delujejo pod okriljem Združenih narodov, poročale, da je na desetih kvadratnih kilometrov vojnega območja ujetih 50.000 civilistov. Zaradi napredovanja šrilanške vojske se je ta teritorij do začetka tega tedna skrčil za 70 odstotkov, na tri kvadratne kilometre. Število ujetih civilistov, poudarjajo človekoljubne organizacije, ostaja enako. Res je, da nihče ne ve točno, koliko jih je bilo v tem času že ubitih, a številke gredo v stotine, če že ne v tisoče. Tamilski tigri šrilanško vojsko obtožujejo namernega pobijanja civilistov, slednja pa upornikom očita, da svoje lastne ljudi uporabljajo za živi ščit.
Pregled situacije nam pokaže, da imajo oboji prav, s tem da je vladna vojska to propagandno vojno izgubila. K temu je veliko pripomoglo dvakratno raketiranje provizorične bolnišnice v Mullivaikalu. Po podatkih zdravniškega osebja je bilo v obeh zaporednih napadih ubitih okoli 100 ljudi. Zaradi intenzivnega bombardiranja tamilskih položajev in bojev je Rdeči križ v torek opozoril, da ne more evakuirati civilistov s svojo ladjo. Šrilanška vojska, ki trdi, da ne uporablja težkega orožja, tujim novinarjem medtem ne dovoli vstopa na območje spopadov, da bi preverili resničnost njenih trditev. Sklicuje se na to, da jim ne more zajamčiti varnosti. Toda maja letos je recimo šrilanška vlada izgnala ekipo britanske medijske hiše Channel 4 že samo zato, ker so poročali, da vojska maltretira Tamilce, razseljene po begunskih taboriščih. Enako razumljivo je, da si sedaj ne vlada in ne vojska ne želita, da bi bil svet priča masakru, ki se tam dogaja. Vendar kljub temu vsak dan prihajajo poročila o vse več civilnih žrtvah, zaradi česar so OZN, Washington in London ta teden stopnjevali pozive k takojšnji ustavitvi ognja, da bi se lahko rešilo čim več nedolžnih življenj.
V Pakistanu je medtem zgodba precej drugačna, vsaj kar zadeva mednarodne zaskrbljenosti za civilne žrtve. Vladna vojska je pred tednom dni začela obsežno operacijo proti talibanskim upornikom na severozahodu države. Ofenziva je zajela številne province in v beg pahnila na sto tisoče ljudi, ki v begunskih taboriščih pripovedujejo o grozotah, ki so jim bili priča in ki so jih zagrešili tako talibani kot pakistanski vojaki. Britanski BBC navaja pričevanja: »Več dni smo bili ujeti v svoji hiši, medtem ko so nas nenehno bombardirali. Raketa je uničila sosednjo hišo. Ni bilo tekoče vode, ne elektrike, vse je uničeno. (...) Talibani ljudem grozijo, da jih bodo ubili, če se ne bodo pridružili sveti vojni. (...) V petek zjutraj so nas napadli vojaški helikopterji. Vojaki so nam potem ukazali, da moramo zapustiti naše mesto. (...) Veliko ljudi je odšlo proti begunskim taboriščem, a verjetno so polna, ker ljudje ležijo na cestah. Nihče se jim ne trudi pomagati.«
Ko sta afganistanski predsednik Hamid Karzai in njegov pakistanski kolega Asif Zardari pretekli teden obiskala Belo hišo, je bil ameriški predsednik Barack Obama vidno zadovoljen s pakistansko ofenzivo, tem »pomembnim korakom v vojni proti terorizmu«. Še bolj je bil srečen, ko je Zardari dejal, da je vojski uspelo ubiti že nekaj sto skrajnežev. Toda kdo razen njega pravi, da so bili skrajneži? Vojska bombardira vse povprek, umirajo pa le talibani? Da ne bo pomote, enak pristop imajo Američani v Afganistanu. Če že ne pridejo v zbombardirano vas predstavniki človekoljubnih organizacij in stanje dokumentirajo, kar se zgodi bolj poredko, potem mirno obvelja, da je bilo tam pač ubitih nekaj deset, sto skrajnežev. In to se v Pakistanu ter Afganistanu dogaja že leta. Gre za golo dvoličnost. V državljanski vojni je treba storiti vse za zaščito civilistov, v vojni proti terorizmu pa se žrtve praviloma odpisujejo kot skrajneži. Civiliste menda namerno ubijajo zgolj teroristi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.