14. 5. 2009 | Mladina 19 | Svet
Smo na koncu konca zgodovine
Recesija, podnebne spremembe in vrnitev načrtovanja
Anthony Giddens, sociolog, avtor tretje poti (Third Way) in guru Tonyja Blaira. Njegova najnovejša knjiga je The Politics of Climate Change (Politika podnebnih sprememb). Global Viewpoint
Podnebne spremembe in razprave, kako se odzvati nanje, so zdaj ena od najpomembnejših tem, s katerimi se ukvarjajo mediji. Isto velja za gospodarsko recesijo, ki je po obsegu prav tako globalna in razlog za veliko zaskrbljenost. A kakšna je povezava med njimi?
Sigmund Freud je rekel, da je vsaka kriza lahko tudi spodbuda za krepitev pozitivnih osebnostnih lastnosti - priložnost za nov začetek. Te trditve politični voditelji niso prezrli. Sledili so zgledu ameriškega predsednika Baracka Obame in podprli predlog za vsesplošen dogovor o podnebnih spremembah. Trdijo, da bi z naložbami v tehnologije, pri uporabi katerih se sprošča malo ogljika, v izolacijo stavb in javni prevoz ključno prispevali k vnovičnemu zagonu gospodarstva.
A Nick Stern, avtor slavnega Sternovega pregleda ekonomije podnebnih sprememb, trdi, da bi za takšne ukrepe morali nameniti najmanj petino sredstev, ki jih mislijo nameniti za okrevanje gospodarstva. Obamov predlog tega deleža ne dosega, v nekaterih državah pa bo delež precej večji. Južna Koreja, na primer, bo v svežnju ukrepov za ta namen odobrila nič manj kot dve tretjini razpoložljivih sredstev.
Osebno podpiram zamisel o velikopoteznem dogovoru glede podnebnih sprememb in upam, da bo njegov učinek dvakrat večji od načrtovanega - ugoden vpliv pa bo trojen, če bodo države hkrati omejile odvisnost od uvožene nafte. A spodbuda, o kateri je govoril Freud, bi nas morala pripraviti do precej širšega razmišljanja in ukrepanja.
Smo na robu velike revolucije in skorajšnjega propada gospodarstva, odvisnega od fosilnih goriv; čas je, da ugotovimo, kakšne bodo najverjetnejše posledice. Paleta teh se razteza od malenkostnih in banalnih do obsežnih in neverjetnih.
Če si ogledamo malenkostne, bo med njimi največ skrbi povzročala izguba delovnih mest. Dogovor o omejevanju podnebnih sprememb, trdijo zagovorniki, bo pripomogel k odpiranju novih delovnih mest, neposredno in posredno odvisnih od njega. O tem nisem tako prepričan, če imamo v mislih neto delovna mesta - torej da jih bo več kot prej. Ker vse več energije pridobivamo iz virov z manj ogljika in se energetska učinkovitost povečuje, bo delovna sila v panogah, ki so tesno povezane s fosilnimi gorivi, denimo v rudarstvu, izgubljala službe. Večina tehnoloških inovacij namreč ne povečuje potrebe po delovni sili, ravno nasprotno.
Delovna mesta se ne bodo odpirala zaradi same tehnologije obnovljivih virov, temveč zaradi sprememb življenjskega sloga, ki jih bosta povzročila spoprijemanje s podnebnimi spremembami in zagotavljanje čistejše energije. Imeli bomo drugačne skrbi kot doslej in to bo vplivalo tudi na naš okus. Novo gospodarstvo, ki se bo razvilo, bo celo izraziteje postindustrijsko, kot je sedanje. Podjetniki bodo morali sami zaznati priložnosti, ki jih bo prinesla rast - enako kot so našli način, kako oživiti ladjedelništvo ob zatonu prevozništva.
Ko razglabljamo, kakšna naj bi bila videti krepitev gospodarstva po recesiji, bi morali resno premisliti tudi o naravi same gospodarske rasti, vsaj v bogatih državah. Že dolgo je znano, da nad neko ravnijo blaginje rast ne pomeni nujno tudi večje osebne in družbene blaginje. Zdaj je čas, da poleg bruto domačega proizvoda uvedemo zapletenejša merila za ugotavljanje blaginje in jim pripišemo pravo politično vrednost. Zdaj je čas za strogo in pozitivno kritiko porabništva, ki bo imela politično težo. Zdaj moramo tudi zagotoviti, da krepitev gospodarstva ne bo pomenila vrnitve v družbo, kjer imajo predvsem nekateri polne žepe denarja.
Obdobje thatcherjanskega sproščanja predpisov je mimo. Država se vrača. Potrebovali bomo dejavno industrijsko politiko in načrtovanje v zvezi z ekonomskimi ustanovami in s podnebnimi spremembami ter energetsko politiko.
Izogniti se moramo napakam, kakršne so delale prejšnje generacije načrtovalcev. Tudi pri tem bo treba premagati veliko ovir. Vzemimo za primer že samo obnovljive vire energije. Fosilna goriva ne bodo končala na smetišču zgodovine, če ne bomo prišli do tehnološke prelomnice. A kako naj se države odločijo, katere zamisli podpreti? Neizpodbitno je, da marsikatere najkorenitejše tehnološke inovacije - kakršna je na primer splet - nihče ne more predvideti.
Poleg tega moramo državi, pa tudi tržnim mehanizmom dodeliti drugačno vlogo. Zapletena finančna orodja so nenadoma iz mode, saj naj bi bila kriva za zlom trga. Kljub temu jih bomo potrebovali, ker so včasih ključna za dolgoročne naložbe, če so seveda primerno zakonsko urejena, in nikakor ne delujejo proti njim.
Pomislite na zavarovanje za skrajne vremenske pojave, denimo orkane na Karibskem otočju. Takšne katastrofe bodo vse pogostejše in strašnejše, saj nam vsaj mile podnebne spremembe zagotovo ne uidejo. Zavarovanje za takšno škodo bo eden glavnih načinov, kako se prilagoditi neugodnim spremembam - zlasti kar zadeva revnejše ljudi. Zasebna zavarovalna industrija bo morala zagotoviti večino kapitala, ker bo zaradi številnih obveznosti, ki jih ima, lahko le zavarovalec v skrajni sili.
In nazadnje je tu še babica vsega omenjenega, globalizacija, ki se je hitro razširila, ne da bi jo zaviral ustrezen mednarodni nadzor. V prihodnosti bo nujna učinkovita zakonska ureditev svetovnih finančnih trgov. Ta bi morda lahko pomagala utreti pot sodelovanju, brez katerega se ne bomo mogli postaviti po robu podnebnim spremembam - to pomeni, da bo približno 200 držav, ki se pripravljajo na srečanje pod pokroviteljstvom OZN decembra letos v Koebenhavnu, imelo o čem premišljevati. Finančna kriza in njene posledice so ustaljene vzorce razmišljanja obrnile na glavo, kar bi lahko bilo in bi tudi moralo biti zelo pomembno. Smo na koncu konca zgodovine.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.