Urša Marn

 |  Mladina 19  |  Družba  |  Profil

»Živimo v družbi, ki ne tolerira drugačnosti«

Arhitekta Vanja Gregorc in Aleš Vrhovec o ustvarjalnosti, kapitalu in inflaciji civilnih pobud

Arhitekta Vanja Gregorc in Aleš Vrhovec

Arhitekta Vanja Gregorc in Aleš Vrhovec
© Borut Krajnc

Vanja Gregorc in Aleš Vrhovec že skoraj dvajset let skupaj vodita arhitekturni biro GregorcVrhovec arhitekti. Njun prvi izziv je bila prenova prijateljevega stanovanja v mansardi tipične slovenske hiše. Sledilo je več zahtevnejših projektov, pri nekaterih nista bila le arhitekta, ampak občasno tudi soinvestitorja. Tako kot v tujini je tudi pri nas čedalje bolj priljubljeno to, da se prijatelji, navadno je med njimi vsaj en arhitekt, dogovorijo za skupno investicijo, se pravi, da skupaj kupijo zazidljivo parcelo in na njej zgradijo večstanovanjski objekt za svoje potrebe. »Prednost takšnega, zadružnega načina gradnje je v tem, da je cenejši. Parcelo za dvesto tisoč evrov lažje kupijo trije investitorji kot en sam. Ljudem, s katerimi greš v tak posel, moraš zelo zaupati, treba se je zavedati, da je gradnja izjemno stresen, dolgotrajen in pogosto konflikten proces,« pravi Vanja.
Načinu, na katerega se lotevata stvari, pravita arhitektura s pobudo. Pobuda v smislu dodane arhitekturne vrednosti, se pravi ustvarjanja prostorov socialne interakcije, uporabe ekoloških materialov in racionalne zasnove v duhu varčnosti, to pomeni, da so tlorisi hiš manjši, navadno od 90 do 150 kvadratnih metrov. Gre tudi za pobudo v smislu povojnega modernističnega razumevanja vloge arhitekture, se pravi, da je arhitekt za isto, zelo dostopno ceno (njune hiše so navadno za 25 odstotkov cenejše od primerljivih) dolžan in sposoben vgraditi več kakovostnega doživetja prostora, na primer večja okna, kakovosten tloris, stik z vrtom ... Pobudo pa razumeta tudi v smislu organizacije gradnje. Ne čakata na investitorja in naročilo, temveč investitorja za vsak projekt najdeta sama in v celoti organizirata gradnjo. Tako sta zgradila naselje štirih individualnih montažnih hiš na Ljubljanskem barju, vrstne bivalne ateljeje v Rožni dolini, eden njunih novejših projektov pa je montažna lesena hiša s tremi stanovanji v vasi Podkoren pri Kranjski Gori. Arhitekturna stroka je nad sodobno alpsko hišo navdušena, lokalnemu prebivalstvu pa gre tako zelo v nos, da je ustanovilo civilno pobudo za ohranitev Podkorena, ki od pristojnih služb zahteva rušitev objekta. Podkorenci trdijo, da sodobna alpska hiša v vasi deluje kot tujek. »Ne moti nas gradnja, če postavijo normalne hiše, ki se bodo ujemale s tradicijo in z okoljem,« je dejal predstavnik civilne pobude. Ironija je, da gre za eno najizvirnejših hiš, kar jih je bilo v Podkorenu zgrajenih po drugi svetovni vojni, in hkrati za objekt, ki kljub zelo sodobnemu izrazu odlično interpretira tradicijo lokalnega okolja. Po mnenju dekana ljubljanske fakultete za arhitekturo Petra Gabrijelčiča gre za »učni primer, kako se arhitekt skuša nasloniti na tradicijo«. Vanja in Aleš sta se na projekt temeljito pripravila. Večkrat sta obiskala Avstrijo in Švico, da bi se poučila o tamkajšnjih izkušnjah pri projektiranju in gradnji alpske arhitekture. »V ta projekt sva vložila ogromno premisleka. Nič ni bilo narejeno po naključju, še manj pa zato, ker bi želela namenoma provocirati javnost,« pravi Vanja. V sodelovanju s podjetjem Riko, ki je glavni izvajalec gradbenih in obrtniških del, sta objekt zasnovala tako, da spominja na kozolec. Zakaj ravno kozolec? »Ker se nama je zdelo primernejše, da se namesto po bivalnem delu kmečke domačije zgledujeva po gospodarskem poslopju.« Črnega lesa, zaradi katerega so vaščani hišo poimenovali krematorij, nista uporabila, ker bi želela izzivati, pač pa, ker je to tradicionalen gradbeni material gorenjske oziroma gornjesavske arhitekture. »Črn les je tu zelo pogost. Opazite ga na vsaj treh okoliških domačijah. Črn je zato, ker so ga v starih časih zaščitili tako, da so ga premazali s katranom ali z oljem,« pojasnjuje Aleš. »Že pred leti sva sklenila, da bova povsod tam, kjer je to mogoče, objekte gradila v lesu. Če pogledate avstrijsko pokrajino Vorarlberg, boste videli, da so tam novogradnje pretežno v lesu. Podobno velja za alpski del Švice. Gre za zavestno odločitev iz trajnostnih in arhitekturnih razlogov,« pravi Vanja. Za montažno gradnjo se nista odločila na pamet, pač pa, ker je tak tip gradnje hitrejši, prijetnejši za bivanje, pa tudi ekološko sprejemljivejši od klasične gradnje. Velike steklene površine, ki vaščane tako zelo motijo, niso namenjene samo odličnemu razgledu na okoliško pokrajino, pač pa tudi varčevanju z energijo, saj zaradi njih objekta skoraj ni treba ogrevati. »V zadnjem desetletju se je način življenja občutno spremenil. Gradnja novih in prenova starih hiš mora biti prilagojena sodobnemu načinu življenja. Ni mogoče vztrajati pri pretirano rigidnih pravilih. Izjema je le vrhunska stavbna dediščina, ki se zgolj konzervira,« pravi Vanja.
Ko sta novembra lani slišala za nezadovoljstvo vaščanov, sta kranjskogorskemu županu poslala pisni predlog za predstavitev hiše in pogovor s predstavniki vaškega odbora. »Ker iskreno ne želiva povzročati konfliktov v prostoru, prosiva za priložnost za neposredno srečanje, na katerem bi pojasnila arhitekturo hiše predstavnikom vasi, pojasnila razloge za specifično oblikovanje in izbiro materialov, zelo na kratko predstavila nekaj podobnih objektov v podobnih okoljih ter se o vsem skupaj pogovorila,« sta zapisala v prošnji. In rezultat? Župan na njuno prošnjo sploh ni odgovoril, zdaj pa v javnosti razlaga, kako bi bilo pametno, če bi arhitekta projekt pravočasno predstavila vaščanom. Še več. Župan se je odkrito postavil na stran vaščanov pri njihovi zahtevi po rušitvi objekta, ob tem pa pozabil povedati, da je bila občina od začetka seznanjena z vsemi podrobnostmi projekta in da je h gradnji dala tudi uradno soglasje.
Vaščani Podkorena bi se upravičeno pritoževali, če bi investitorji, med katerimi sta tudi Vanja in Aleš, hišo zgradili brez gradbenega dovoljenja ali mimo njega. Toda pristojne službe, od gradbene inšpekcije, upravne enote do ministrstva za okolje in prostor, so ugotovile, da je objekt zgrajen v skladu s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem in da so zato vse pritožbe vaščanov neutemeljene. Kljub temu še naprej trmasto vztrajajo pri svojem. Pred kratkim je malo manjkalo, da niso kar z motikami pred televizijskimi kamerami napadli direktorja kranjskega zavoda za varstvo kulturne dediščine, ker si je drznil odobriti gradnjo sodobne arhitekture. Moti jih tako rekoč vse - od višine objekta, njegove umestitve v prostor, velikih steklenih površin do barve lesa. Aleš je nad tako burnim odzivom presenečen in razočaran: »Živimo v družbi, ki je odkrito sovražna do novosti, ki ne prenaša sprememb in ne tolerira drugačnosti. Žlahtno konservativnost, ki jo poganja skepsa, je nadomestila napadalna, samozaverovana konservativnost, ki jo hrani nereflektiranost in popolno nepriznavanje pravic drugega. Obstajajo dejavnosti, ki jim tako ozračje ne škodi preveč, arhitektura in graditeljstvo pa imata s tem velike težave. Posledici sedanjega družbenega ozračja sta dva pojava: zaton strokovne avtonomije in inflacija civilnih pobud nasprotovanja.« Po svoje vaščane sicer razume: »Seveda imajo prav, ko branijo to, kar so vajeni gledati. Nimajo pa prav, da tako agresivno nastopajo do nečesa novega. Ob vsem tem gnevu dvomim, da bi bilo danes sploh še mogoče zgraditi tako kakovostno arhitekturo, kot je na primer grosupeljski motel ali ljubljanska ekonomska fakulteta. Pa ne samo zaradi drugačne ekonomske logike, ampak tudi zato, ker smo na nacionalni ravni zapadli v zelo nesimpatičen konservativizem. Imamo arhitekturne biroje, ki segajo v sam svetovni vrh, njihove projekte objavljajo vodilne tuje revije, hkrati pa je velika večina zasebne in javne gradnje zelo nekakovostna.«
Absurdno je, da se lokalno prebivalstvo pritožuje nad nespoštovanjem tradicije, sočasno pa mirne vesti dopušča propadanje arhitekturne dediščine. V Kranjski Gori so že pred leti dopustili rušitev hotela Prisank, čeprav je šlo po mnenju arhitekturne stroke za primer vrhunskega regionalnega modernizma. Ko je letošnji sneg uničil na desetine ključnih kmetij gornjesavske doline, nikomur še na misel ni prišla ustanovitev civilne pobude. »Tisto, kar je avtentično in kar bi v Avstriji in Švici obnovili brez kakršne koli debate, pri nas puščamo propadati. Težava je v tem, da večina Slovencev starih hiš ne mara. Ne marajo pa niti novih. Ideal so ponaredki, pri katerih so skupaj nametane reminiscence na kmečko arhitekturo 19. stoletja z dvokapnico, majhnimi okni in lesenim opažem, ter tipske hiše šestdesetih in sedemdesetih let z lego na sredi parcele, preveliko kvadraturo in neracionalnim tlorisom brez stika z vrtom. Takšna hiša je povzročila popolno degradacijo slovenskega podeželja, urbanistično in socialno. K degradaciji prostora so svoje dodali še gradbena industrija in naročniki s ponarejanjem ponaredkov v obliki plastičnih oken s križi, barvastih fasad in ubijanjem proporcev. Rezultat je zverinjak slabega okusa - ki pa za nikogar ni sporen, saj je vse v skladu s predpisanim.«
Arhitekti so s svojim ustvarjalnim odnosom do dediščine in z vedenjem, da se je tradicija vedno nadgrajevala, ob takšnem dogajanju v precepu. »Možna je podreditev strokovni retardaciji ali vztrajanje v odgovornosti do tega trenutka. Refleks umika prinaša vsej stroki grozljive posledice - pomeni privolitev v to, da se bodo občinske oblasti in država mimo stroke odločale za lažjo, na videz nekonfliktno pot prilagajanja populistično naravnanemu okusu, ki je - preglejte Slovenijo - slab. Ljudem seveda ni mogoče zameriti, da so neizobraženi. Veliko večji problem je, da populistično naravnanemu okusu daje prednost tudi država.«
Eden od pojavov, zaradi katerih je vsaj polovica državljanov prepričana, da lahko kompetentno odloča o vprašanjih arhitekture, je samograditeljstvo. Gre za pojav, ki ga v razvitih zahodnoevropskih državah ni mogoče zaslediti, je pa veliko prispeval k degradaciji slovenskega podeželja. »V obdobju po drugi svetovni vojni je dopuščanje samogradnje svoje hiše pomenilo socialni korektiv, ki je pospeševal proletarizacijo prebivalstva, predvsem vaškega. Hiša, zgrajena brez strokovne pomoči, je bila nefunkcionalna in grda, vzela je nekaj najbolj produktivnih let in ves kapital družine za vse večne čase zabetonirala v neizdelano mansardo, socialno pa onemogočala mobilnost.« A ljudje so tako hoteli. »Za večino je bila to edina možnost rešitve stanovanjskih težav, država jih je pri tem spodbujala, navsezadnje imajo samograditelji še dandanašnji rahlo prednost, kar zadeva naklonjenost občinskih uprav. Čeprav, to je treba povedati, to ni normalno in pomeni svojevrsten unikum - kot ni normalno, da si sami popravljamo avto in spravljamo druge v nevarnost ali da si doma naravnamo in zagipsamo zlomljeno nogo. Brez dvoma pa daje taka izkušnja občutek posvečenosti v vsa vprašanja gradnje, ne glede na to, ali beseda teče o kanalizacijskem jašku ali letališču.«
Ker sta želela destrukcijo ustaviti, sta pred desetimi leti, ko je bil Aleš zaposlen še na Ljubljanskem urbanističnem zavodu, spodbudila projekt atipskih hiš. »Šlo je za izziv, kako slabe tipske načrte predelati v boljše, tako da bodo ljudje za malo denarja dobili kakovostno hišo z okolici prilagojeno zunanjostjo, s svetlo in prostorno notranjostjo, sodobno razporeditvijo prostorov, prilagodljivim tlorisom, stikom z vrtom, velikimi okni in trajnimi materiali. Pri projektu je sodelovalo 17 slovenskih arhitektov, od Janeza Koželja do Bevka in Perovića. Naredili smo devet projektov, nekateri od teh so bili izvedeni tudi v praksi,« pravi Aleš. Žal projekt ni zaživel, saj se je za ponujene atipske hiše zanimalo premalo ljudi, čeprav so bile cenovno zelo ugodne.
Ena od posledic gradnje hiš po slabih tipskih načrtih je predimenzionirana kvadratura, zaradi katere so mladi pogosto prisiljeni ostati doma tudi po tem, ko si ustvarijo družino. Staršem se ne zdi potrebno, da bi se otroci odselili, če so sami vse življenjske prihranke vložili v gradnjo prevelike hiše. Ker logika, da je v hiši dovolj prostora za dve družini, navadno ne vzdrži, se je povrhu vsega razpasla še gradnja prizidkov, ki prostor dodatno degradirajo. »Upam si trditi, da pol kvadrature v slovenskih hišah sploh ni izkoriščene. Posledica prevelikih hiš je kopičenje najrazličnejše šare. Janez Koželj je nekoč predlagal, da bi prevelike hiše, ki jih lastniki na stara leta, ko ostanejo sami, niso več sposobni vzdrževati, predelali v večstanovanjske objekte, če je to seveda mogoče,« navaja Aleš. Druga možna rešitev je zakon o obdavčitvi nepremičnin, ki bi ljudi prisilil, da bi prevelike, napol prazne hiše prodali. »Pozitiven učinek takšnega zakona bi bilo znižanje cen nepremičnin, saj so te danes v Sloveniji daleč previsoke.
Najabsurdnejše so cene hiš iz sedemdesetih in osemdesetih let, pri katerih je treba vsaj še enkrat toliko denarja vložiti v prenovo. Nedavno sem videl nepremičninski oglas, kjer je pisalo: prodajamo hišo, obnovljeno leta 1960. Oprostite, ampak to ni nekaj, s čimer bi se prodajalec lahko hvalil. Ta hiša bi morala biti do danes obnovljena vsaj še trikrat! Drugi problem so pretirano drage zazidljive parcele. Majhne zaplate v Trnovem se prodajajo po 1000 do 1200 evrov za kvadratni meter. Tega ne boste doživeli nikjer na svetu, razen morda na Manhattnu. Poleg tega so v Sloveniji predragi tudi izvajalci gradbenih in obrtniških del. Njihov temeljni problem je, da so slabo organizirani in nestrokovni. To je tudi eden od razlogov, da se čedalje pogosteje odločava za montažne hiše. Montažna gradnja je proti klasični kot mesar grosist proti delikatesi. Podjetja, kot je Riko, imajo celoten postopek gradnje tako utečen in dodelan, da je hišo mogoče postaviti v treh tednih brez nenehnih reklamacij, ki jih doživljaš ob klasični gradnji,« navaja Aleš.
Dejstvo je, da primerjalno prednost mest, regij in držav poleg drugega ustvarja tudi nova, sodobna arhitektura s svojo zmožnostjo vpliva na gospodarski razcvet in kulturno identiteto prostora. Torej prav posegi, ki so predmet nasprotovanja sedanjih in bodočih iniciativ in ki ta trenutek poleg neusmiljenega gospodarskega položaja in že siceršnje težavnosti izvedbe vsakega velikega projekta doživljajo blokade. S tem seveda ne želimo reči, da je civilna pobuda nebodigatreba. Prav nasprotno. Civilna pobuda je pomemben del demokracije, saj državljanom omogoča neposredno odločanje. Žal pa se je v Sloveniji zadnja leta izrodila v manifestacijo nestrpnosti, zavisti in slabega okusa. Ali kot pravi Aleš: »Civilna pobuda, ta težko pričakovani poganjek demokracije, ki v urejenih okoljih pomeni lep korektiv samovolji oblasti in kapitala, se je v Sloveniji povampiril in zelo oddaljil od prvotnih pobud, ki so reševale reke, ptice in mestna jedra. Gre za vdor laičnosti na vulgaren način, ki ga podpihujejo pregovorni negativizem čustvenega naboja (strah, sovraštvo, zavist), znani NIMBY efekt (not in my backyard) in latentna protiurbanost Slovencev.« Podobno kot medicina ali slikarstvo tudi arhitektura ves svoj etos gradi na iskanju novih odgovorov na večino starih in nekatera nova vprašanja. Če se strokovnost problematizira, se zaupanje prelomi. »Tako kot srčnemu kirurgu ni mogoče naročiti, naj operira s sedemdeset let starim muzejskim skalpelom in kleščami v nekdanjem 'slogu', tudi ni dopustno zaukazati na primer Ciuhi, naj slika v stilu 19. stoletja kakšno lepo tihožitje ali realistični portret. Ne gre, preveč stvari se je zgodilo vmes, preveč je nakopičenega vedenja, predvsem pa zaveza strokovnosti prepoveduje, da bi se znanje in inovativnost enostavno odmislila. Kljub temu se od slovenskih arhitektov pričakuje prav to - odpoved vsemu akademskemu znanju in kreativnosti, pozaba vseh bitk, ki so jih bojevali Frank Lloyd Wright, Le Corbusier in Edvard Ravnikar. Še posebej, če gre za ruralno območje.«
Danes, ko je civilnih pobud skoraj brez števila in ko nekatere resno zavirajo vitalne, razvojne projekte, bi po Vanjinem in Aleševem mnenju veljalo razmisliti o dveh merilih, ki bi dodatno okrepili pozicijo organov odločanja in pravne države. »Prvo bi lahko bilo merilo interesa, ki bi varovalo predvsem javni interes, izražanju zasebnega interesa skozi zlorabo civilne pobude pa postavljalo jasne omejitve. Če kdo želi zazidati trg, je jasno, da je proti takšnemu ravnanju treba organizirati javni protest. Kadar pa se skozi civilno pobudo skuša uveljavljati parcialen, celo zaseben interes, se je tega treba lotiti skrajno selektivno. Drugo merilo bi morala biti odgovornost, kjer bi se tehtnost pripomb in zaviranje na podlagi tega postavila v razmerje s povzročeno gospodarsko škodo z vsaj minimalnim zneskom, recimo s sodnim kolekom za nekaj sto ali tisoč evrov, pri čemer bi bil ta znesek v primeru 'zmage' vračljiv.«
Države in občine pri urejanju prostora nosijo veliko odgovornost in po Aleševem mnenju to še posebej velja za obdobje recesije, ki bo naplavila še več negativizma. »Kapital išče nove priložnosti in kratkovidno ga je odganjati. Investitorjem je treba omogočati priložnosti, seveda pa je treba njihove apetite uravnotežiti s pravnim redom ter avtonomno in ustvarjalno stroko.« Mesto mora vnaprej pripraviti pravila igre, ne pa da je - tako kot se dogaja Ljubljani - ves čas v defenzivi. Zgovoren primer napačnega načina lotevanja stvari je Potniški center Ljubljana. Aleš projekt dobro pozna, saj je skupaj z dvema soavtorjema zmagal na urbanističnem natečaju za ureditev tega območja. Pri izdelavi prostorskega dokumenta so vanj zapisali, da mora biti za Emoniko razpisan javni arhitekturni natečaj. In kaj se je zgodilo? Mestna oblast je ta stavek iz dokumenta črtala in tako žalostno klonila pred investitorjem. Kaj takega se po Aleševem mnenju ne bi zgodilo, če bi mesto zastopalo predvsem javni interes. »Mesto mora nemudoma ustanoviti Agencijo za urbanizem, kjer bo interdisciplinarna ekipa finančnikov, pravnikov, sociologov, konservatorjev, arhitektov, krajinarjev in urbanistov dostojen sogovornik investitorjem, še več, vedno korak pred njimi.«
Čeprav je bila visoka gospodarska rast odličen poligon za vlaganje v gradnjo nepremičnin, Vanja in Aleš v gospodarski krizi vidita še večje priložnosti. »V Sloveniji bi morali evidentirati vso stavbno dediščino in jo zavestno prenoviti. To je najlažje početi prav v času krize, ko imajo gradbena podjetja malo dela, njihove cene pa so nižje. Občine bi recesijo lahko izkoristile na primer tudi za gradnjo komunalne infrastrukture.« Prednost krize vidita še v tem, da bodo odpadli investitorji, ki pri gradnji niso s srcem. »Posttranzicijska značilnost Slovencev je, da če že kaj pomigajo, potem to naredijo samo, če minimalnemu naporu sledi maksimalna finančna kompenzacija. Logika številnih investitorjev je, da morajo obogateti tako rekoč čez noč, z enim samim poslom. Zaradi krize to ne bo več mogoče.« Upati je, da se bodo zaradi tega iz posla umaknili vsi tisti investitorji, ki so bili v njem zgolj zaradi finančne špekulacije in ki jim je bilo vseeno, kakšni objekti se gradijo oziroma kako se z njimi onesnažuje prostor. In upati je, da se bo izoblikovalo spoznanje, da je prav dobra arhitektura tista, ki bogati vsakogar, vlagatelja, uporabnike in prostor v celoti.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.