Tukaj odločamo mi!

Čedalje manj nas je, ki smo preživeli in občutili zadnjo svetovno vojno. Čedalje bolj bledijo in se spreminjajo tudi spomini nanjo, ker kasnejši dogodki vplivajo na prejšnje, poleg njih pa zlasti naša ideološka ter politična in družbena stališča in pripadnost. A vendar se nekateri spomini kar ne morejo izničiti. Mnogi se vztrajno vračajo, čeprav jih podim stran kot nadležen mrčes. Vmes pa se pri nas nadaljuje in napihuje besedna in medijska vojna. Zidajo in rušijo se spomeniki, sklicujejo zborovanja, preimenujejo se ulice, podeljujejo se službe in položaji, dajejo in darujejo posojila duhovnim naslednikom partizanov ali domobrancev, ki postajajo hudiči ali svetniki. Kot neposredna priča želim opisati vsaj tiste travmatične dogodke, ki so zaznamovali moj čas, a so utonili v pozabo. Človek ima veliko spominov, in ko sem jih izbiral, sem se odločil, da bom opisal samo tiste, ki so ideološko in politično neopredeljeni, recimo nevtralni, čeprav menim, da popolna nevtralnost ni mogoča.
Ne trdim, da se je vse tudi v resnici zgodilo tako, kot opisujem. Po toliko letih moj spomin ni več zanesljiv.

Partizani so krivi!

Oktobra ali novembra (nisem več prepričan, katerega meseca) 1943 so vojaki zasedli šolo na Vodovodni cesti v Ljubljani. Ker smo stanovali tik zraven šole, sem skozi okno videl, kaj se dogaja. Nosili so meni neznane uniforme in brž sem stekel pred šolski vhod, kjer je prodajalo zijala že nekaj okoličanov in glavnina bežigrajske mularije. Pred nas je stopil oficir z našitki na naramnicah in pojasnil, da je šolo zasedel tretji domobranski bataljon (morda ni rekel ravno tretji), da ne sodelujejo z Nemci, temveč se samo borijo proti komunistom. Ljudje so ga poslušali, ne da bi karkoli rekli.
Že čez nekaj dni pa je pritegnil pozornost drug dogodek. Pred šolsko pročelje je pripeljal tovornjak. Izstopili so nemški vojaki z oznakami SS in ga raztovorili. Iz vozila so zvlekli starejše ljudi, očitno kmete, bose, blatne, z raztrganimi oblačili; najbrž so jih pobrali kar na polju ali pri krmljenju živine. Domobranci so jih sprejeli in odgnali v notranjost šole. Nam, zijalom, pa so govorili:
»Partizani so krivi! Vdrli so v vas in pobili nekaj nemških vojakov!«
Stokajoči in jokajoči kmetje so izginili skozi šolska vrata. Vojak z našitki se je prijel za boke in se obrnil proti nam:
»Zdaj vidite, kam nas pelje Osvobodilna fronta?«
Molče smo se obrnili in zapustili prostor pred šolo. Nekdo je zašepetal: »Kdor drži žakelj, je enako kriv kot tisti, ki krade.« Vendar dovolj tiho, da ga stražarji niso slišali.

Žalostna procesija

Nekega dne oktobra ali novembra 1943 se je raznesel glas, da Nemci vodijo zapornike po tedanji Tyrševi cesti. Stekli smo po Vodovodni cesti, in ko smo prispeli na križišče, smo zagledali žalostno procesijo. Do kamor je segel pogled, vse do cerkve svetega Krištofa in še naprej do mosta čez progo, se je opotekala kolona razcapanih ljudi, ob njih pa je hodil na vsakih petdeset metrov nemški vojak.
»Naši so!« je nekdo zatulil.
»Naši so!« je odgovoril drugi. Nakar je sledil splošen krik: »Naši so!«
In zares so bili Bežigrajčani. Šli so mimo svojih nekdanjih domov, gledale so jih njihove družine, sosedi in prijatelji. Nemški vojaki nam niso preveč branili, ko smo stopili k njim. Zvedeli smo, da prihajajo iz zaporov v Padovi, da so jih prepeljali v Ljubljano in da ne vedo, kam gredo. Med njimi so bili krojač iz Vodovodne ulice, gostilničarjev sin iz bližnjega lokala in mladenič, ki je v jami na Vodovodni vedno nabiral regrat.
»Oči, oči!« sta zavpila majhna fanta in stekla k enemu od zapornikov. Nemški vojaki ju niso odtrgali od očeta, ko so se objeli.
»Dovolj je, dovolj,« je pomirljivo dejal stražar.
Mladenič, ki je nekoč nabiral regrat, je pomignil, naj stopimo k njemu. Dva sva se približala.
»Pojdita k moji sestrični v Hranilniško ulico in ji sporočita, da sem tukaj!« je zaprosil. Povedal nama je njeno ime in natančen naslov.
Stekla sva. Začudila se je. »Tukaj je?« je vprašala. »Saj nam je zadnjikrat pisal, da jih bodo poslali na prisilno delo naravnost v Nemčijo.«
Žalostna procesija se je vila po Vodovodni ulici in zavila pred šolo. Tam so prignane sprejemali domobranci in jih odgnali v poslopje. Vsakega sta trdno prijela po dva vojaka, češ da ne bo ušel, čeprav ni imel nobene izbire. Bilo jih je veliko, zato je sprejemanje trajalo vsaj uro, če ne dlje.

Tukaj odločamo mi

Takoj po 1. januarju 1945 me je domobranska policija (uradno: politična policija ali PP) zaprla v policijske prostore na tedanji Prešernovi cesti. Preden so me strpali v »einzel« (nekdanje stranišče, dva kvadratna metra velik prostor, v katerem je bilo že šest zapornikov), so mene in še nekaj privedencev odpeljali v večjo sobo, kjer so popisali naše podatke. Za pisalno mizo je sedel mlad domobranski oficir in zapisoval, kar smo mu povedali. Mene je najprej vprašal: »Ali ni bila naša akcija uspešna?«
»Zelo uspešna,« sem odgovoril.
Tukaj moram pojasniti svojo aretacijo. Pozvonil je neki mladenič in povedal, da sem izdan in da moram takoj v ilegalo. Poklical sem mamo in ji razložil, kako je z menoj. S solzami v očeh me je prepustila »kurirju«. Bilo mi je žal zanjo, ker je ob štirih otrocih ostala sama.
»Kurir« me je peljal po Parmovi ulici proti progi, kjer je bil tedaj še prehod. Nenadoma so zatulile sirene. Alarm. Hotel sem steči v klet bližnje stavbe, ker je bilo med alarmom prepovedano hoditi po cestah. A me je ustavil. »Ni treba,« je kratko dejal in tedaj sem zasumil, da z mojim odhodom nekaj ni v redu. Pomislil sem, da bi ga pahnil in stekel skozi vežo in zadnja vrata na vrt in od tam h kakemu znancu, a sem se premislil. Imel sem dobrih 15 let in zato ne bi mogel dolgo kljubovati večjemu in močnejšemu nasprotniku, ki je imel v žepu tudi pištolo. Vsaj njegov napihnjeni hlačni žep jo je nakazoval.
Kakih šest aretirancev nas je poklapano stalo pred domobranskim zasliševalcem, ki je zapisoval naše osebne podatke. Tedaj smo zaslišali hrup in glasne nemške besede na hodniku. Nenadoma so se odprla vrata in v sobo je planil nemški oficir. Ne vem, kakšen čin je imel, ker epolet nisem razlikoval. Začel je kričati na zasliševalca, ki se je kar nekam zmanjšal in malodane zlezel pod pisalno mizo in ni rekel ne bev ne mev. Potem je zgrabil eno od mlajših zapornic. Nekaj sta si rekla v nemščini, nato jo je odvlekel iz sobe. Njegovo kričanje je odmevalo še s hodnika. Stražarjev ni bilo slišati.
Domobranski zasliševalec je počakal, da je hrup ponehal, nato je segel po telefonu. Ne vem, kam je telefoniral, verjetno na višjo komando. Opisal je, kako mu je nemški oficir izpred nosa odpeljal zapornico. Mi smo molče poslušali in si mislili svoje. Ko sem znova prišel v »einzel«, je eden od zapornikov, ki je bil prav tako priča dogodku in je očitno razumel nemščino, dejal: »Nemec je poleg drugega rekel: Tukaj odločamo mi!«
Teh besed nisem pozabil do danes. Nanje me je spomnila zadnja medijska vojna. Naslednji dan so me odpeljali na Poljanski nasip v zapor, kjer so mi tudi z bičem dali vedeti, kdo odloča.