Mag. Helena Kamnar, državna sekretarka

Za mag. Heleno Kamnar je mogoče uporabiti izraz prva dama ministrstva za finance. S proračunom in javnimi financami se, z nekaj prekinitvami, ukvarja že od leta 1991, funkcijo državne sekretarke pa je opravljala že v predpreteklem mandatu. Je ena pomembnejših oseb pri pripravi vladnih ukrepov za omilitev finančne in gospodarske krize. Ker z ministrom dr. Francetom Križaničem nista najbolj kompatibilna, ne bi bilo presenetljivo, če bi funkcijo državne sekretarke zapustila še pred iztekom mandata. Vprašanja o morebitnem predčasnem odstopu v intervjuju ni želela komentirati.

Po podatkih urada za makroekonomske analize in razvoj se razmere stabilizirajo, kar nakazuje na to, da bi lahko v drugi polovici letošnjega leta zabeležili prve znake okrevanja. Je mogoče reči, da smo blizu dna ali je za takšne ocene še prezgodaj?

> O dnu krize je še prezgodaj govoriti. Po moji oceni letos velikega izboljšanja v makroekonomskih kazalcih še ne bo čutiti. Velik napredek bi bil že, če bi se padanje gospodarske rasti ustavilo. Tako kot je kriza z manjšo zamudo prišla k nam, bo tudi z manjšo zamudo od nas odšla. Slovenija je precej vezana na evropske trge, zato vpliv vedno pride z zakasnitvijo.

Sprašujem zaradi bojazni nekaterih ekonomistov, da bo kriza v kratkem prešla v drugo, še ostrejšo fazo, kajti če podjetja ne bodo prodajala, tudi ne bodo več sposobna vračati kreditov. Smo torej, kot pravi Jože Mencinger, šele na začetku zaposlitvene in socialne krize?

> Tehtne ocene o tem ne morem dati. Dejstvo je, da so slovenska podjetja močno zadolžena. Nezmožnost refinanciranja kreditov brez dvoma vpliva na njihov položaj. Kdaj se bo stanje stabiliziralo? Tudi če bo denar iz bančnega sistema prišel v podjetja, bodo ta še vedno imela težave z vračilom, če ne bo naročil. Jasno - če bi vedeli, kako povečati naročila, krize ne bi imeli. Velik del naročil je vezan na zunanji trg, kar pomeni, da mora do premika najprej priti v naših glavnih trgovinskih partnericah. Nadomestiti izpad naročil zgolj z notranjim trgom je popolnoma nemogoče, ker je obseg preprosto prevelik. Vse skupaj je začaran krog. Dejstvo pa je, da je do razmeroma visoke stopnje zadolženosti prišlo zato, ker je bil denar v zadnjih nekaj letih poceni.

So slovenska podjetja bolj zadolžena od na primer nemških?

> Primerjalne analize mi niso znane. Če pa gledam samo v okviru Slovenije, lahko rečem, da je stopnja zadolženosti podjetij v zadnjem obdobju hitro rasla predvsem zaradi nizkih obrestnih mer in relativno visoke gospodarske rasti. Vsi so videli možnost za širitev dejavnosti, kar je pogojevalo večje zadolževanje.

Se strinjate z ekonomistom Mojmirjem Mrakom, da je ta kriza premalo globoka, da bi pripeljala do resne spremembe globalne finančne arhitekture?

> Do spremembe globalne finančne arhitekture bo prišlo, ko se bo spremenilo ravnovesje med letalonosilkami velikih sil. Sedanja ureditev je ureditev, ki je po meri ZDA. To je pravzaprav geopolitično vprašanje.

Ker slabe gospodarske napovedi obetajo znaten padec javnofinančnih prihodkov, odhodki proračuna pa naraščajo tudi zaradi protikriznih ukrepov, bo letos potreben še en rebalans državnega proračuna. Kje nameravate rezati?

> Drugi rebalans bo precej drugačen od prvega, vsaj v tistem delu, ki se nanaša na naložbe. Prvi rebalans je imel dve ključni izhodišči: zagotoviti zakonske obveznosti in v mejah zmernega primanjkljaja zagotoviti maksimalna vlaganja na področju investicij. Zato smo, tudi za ceno nekoliko višjega primanjkljaja, investicijske izdatke pustili na razmeroma visoki ravni. Ob drugem rebalansu se je precej razmišljalo o možnosti krčenja nekaterih, z zakoni predpisanih proračunskih obveznosti. Toda zaradi gospodarske krize in zato, ker smo sredi leta, je vlada ocenila, da intenzivnejši poseg na tem segmentu ni smotrn, ponekod pa niti ni več možen. Zakonskih obveznosti se torej ne bomo dotikali, čeprav pomenijo skoraj 60 odstotkov proračunskih odhodkov. Drug del so protikrizni ukrepi - vanje ne želimo posegati, ampak jih želimo ohraniti na ravni, ki je bila začrtana že s prvim rebalansom. Tako nam manevrski prostor ostaja zgolj pri stroških za delovanje državnih organov in investicijskih izdatkih. Računamo, da bo mogoče vsaj malo skrčiti tudi stroške, ki se ne nanašajo na plačila za izvajanje javne službe.

Kje boste krčili investicije?

> Krčiti nameravamo zlasti tiste investicijske izdatke, ki nimajo realnih možnosti, da se v celoti uresničijo v letošnjem letu, ter tiste, ki jih letos lahko pogrešimo oziroma jih lahko preložimo na ugodnejše obdobje. To pomeni, da se bodo financirale zgolj že začete investicije in tiste, ki so res nujno potrebne. Hkrati želimo doseči večjo premestitev investicij iz domačih proračunskih virov na evropske vire, kar je v zelo kratkem času težko izpeljati, saj tak premik zahteva pripravo projektov. S temi aktivnostmi začenjamo vsaj za naslednji dve leti, za kateri bomo pripravljali proračun. Prestrukturiranje iz domačih na evropske vire naj bi bilo intenzivnejše zlasti pri večjih investicijskih projektih. Do zdaj smo se namreč pri evropskih virih soočali s kopico majhnih projektov, ki so administrativno zahtevni, njihovi končni učinki pa so majhni. Veliko boljše je, da se preusmerimo na večje, finančno zahtevnejše projekte, pri katerih je tudi večja učinkovitost.

Avstrijci so šli v nasprotno smer. Ogromno sredstev so namenili prav investicijam, da bi tako hitreje spodbudili gospodarsko rast. O tej možnosti je nekaj časa razmišljala tudi slovenska vlada, a je mnenje očitno spremenila ...

> Ob prvem rebalansu smo tudi mi skušali ravnati tako, ker je to dopuščala takratna ocena proračunskih prihodkov. Nova ocena prihodkovne strani je bistveno slabša od prvotno načrtovane, in to tako zaradi slabše makroekonomske slike kot tudi zaradi nekaterih nepravilnih ocen. Pri čemer do napačnih ocen ni prišlo samo zaradi metodologije ocenjevanja. Ko smo davek na dohodek pravnih oseb ocenjevali na podlagi makroekonomskih ocen, je bil ta na precej višji ravni od tega, kar smo dejansko dobili v proračun. V zadnjih štirih mesecih, ko so zavezanci vplačevali poračun davka na dohodek pravnih oseb, smo izgubili več kot tristo milijonov evrov. To je izjemno veliko. Poleg tega smo pri davku na dodano vrednost glede na ocene, ki smo jih delali ob prvem rebalansu, izgubili približno sto milijonov evrov. To so dimenzije, ki pripeljejo do izjemnega povečanja proračunskega primanjkljaja.

Recesijo imajo tudi v Avstriji. Od kod jim torej denar za investicije? Je razlog v tem, da so v krizo vstopili v boljši javnofinančni kondiciji?

> Avstrijskih razmer ne poznam. Zna biti, da so imeli v proračunu več 'zalog'. Slovenija jih praktično ni imela, da bi jih danes lahko aktivirala. Naj vas spomnim, da je v obdobju visoke gospodarske rasti prišlo do znižanja davčnih bremen. Od leta 2005 do 2008 so se davčna bremena znižala za eno odstotno točko BDP. Celotna reforma davčnega sistema, ki sicer ni bila slaba, je bila naravnana na visoko gospodarsko rast, ki je sama po sebi generirala razmeroma visoke davčne prihodke. Zaradi nizke gospodarske aktivnosti je prišlo do velikih izpadov davčnih prihodkov. Davčni sistem naenkrat ne zadošča za polnjenje blagajn ob nespremenjenem obsegu izdatkov. Problema seveda nimamo samo v proračunu, ampak tudi na področju zdravstvene in pokojninske blagajne ter v občinskih proračunih. Od prvega do drugega rebalansa moramo v pokojninsko blagajno zagotoviti približno 120 milijonov evrov ali dobrih 0,3 odstotka BDP dodatnih transferjev, da bomo zadostili potrebam po izplačilu vseh zakonskih obveznosti, ker bodo prilivi iz prispevkov za pokojninsko zavarovanje toliko nižji. To ni mačji kašelj. Če bi torej investicije zadržali na tako visoki ravni, kot smo prvotno načrtovali, bi javnofinančni primanjkljaj krepko presegel šest odstotkov BDP. Ob napovedanih makroekonomskih razmerah nam takšnega proračunskega primanjkljaja v letih 2010 in 2011 ne bi uspelo toliko znižati, da bi bil znosen oziroma da bi se spet približali maastrichtskim kriterijem. To je ključni razlog, ki preprečuje, da bi investicije ohranili na enaki ravni, kot je bila predvidena s prvim rebalansom. Treba se je zavedati, da večina investicij ni enoletnih. Praviloma je celo tako, da so prvo leto vložki razmeroma majhni, v drugem in tretjem letu pa bistveno večji. Teh obveznosti ob ohranitvi enake ravni investicij preprosto ne bi bili sposobni servisirati. Poleg tega se nam bodo v naslednjih letih pomembno povečale obveznosti za servisiranje dolga, tako glavnice kot obresti, tudi zaradi vseh ukrepov, s katerimi država posega na finančne trge. Prostora za dodatna bremena preprosto ni.

Ob prevelikem rezanju obstaja nevarnost, da proračun ne bo več razvojno usmerjen.

> O razvojni naravnanosti govorimo ob vsakem proračunu, vendar definicija tega pojma ni jasna in opozicija si pod njim vedno predstavlja nekaj drugega kot pozicija, ne glede na to, kdo igra katero vlogo. Razvoja ne zagotavljajo le vlaganja v investicije.

Ker visok proračunski primanjkljaj ni dolgoročno vzdržen, ekonomisti pozivajo k resnemu prestrukturiranju javnih financ, še zlasti na odhodkovni strani.

> Prestrukturiranje javnih financ je tema, ki je aktualna praktično od leta 1991, ko smo vzpostavili integralni proračun. Kaj je mišljeno s tem izrazom? V Sloveniji je javna poraba na razmeroma visoki ravni, in to zato, ker imamo relativno veliko pravic prebivalstva. Pri tem ne mislim samo na pravice do prejemkov, pač pa tudi na pravice do brezplačnih storitev javne službe. To je povezano z našo usmeritvijo, ki je zapisana že v ustavi. Žal radi pozabljamo, da socialna država stane. Socialna država je brez dvoma prednost, a z vidika javnih financ pomeni večje breme. S tem pa ne želim reči, da na voljo ni manevrskega prostora za njegovo zmanjševaje. Sistem socialnih prejemkov je treba preoblikovati tako, da bo boljše ciljan. Obstajajo prejemki, za katere pravimo, da so odvisni od socialnega položaja prebivalstva, pa jih kljub temu prejema del populacije, ki bi brez njih z lahkoto preživel. Pri tem mislim na brezplačno dijaško prehrano, brezplačne vrtce, otroške dodatke v najvišjem dohodkovnem razredu ... vsi ti prejemki so sicer dobri, niso pa nujni za tisti del populacije, ki si jih ob visokih dohodkih lahko zagotovi ob polni ceni. Mirne duše bi lahko uvedli socialne kriterije, s čimer se nikomur ne bi poslabšal socialni položaj, hkrati pa bi razbremenili odhodkovno stran proračuna. Rezerve so tudi na področju pokojninskega sistema. Sedanji sistem valorizacij na dolgi rok ni sprejemljiv. Ker je vezan na anticipirano rast plač, je v zadnjih dveh letih gibanje pokojnin prehitelo gibanje plač, kar ni vzdržno. Poleg tega bi bilo pametno znova vzpostaviti enoten sistem evidenc socialnih prejemkov, ki smo ga imeli že v devetdesetih letih in ki je preprečeval kopičenje različnih vrst socialnih prejemkov pri posamezniku. Če nam to uspe, bo mogoč kak prihranek. Vsi ti ukrepi rezultata seveda ne bodo dali čez noč. Sistem je treba normativno urediti in ga vzpostaviti v praksi, kar pomeni, da je finančne učinke mogoče pričakovati šele v drugem letu po vzpostavitvi. Če je socialna država breme, bo breme tudi posledica zgrešenega financiranja avtocestnega programa, kjer neizogibno drvimo v proračunsko odplačevanje najetih posojil Darsa.

Prestrukturiranje javnih financ je dvorezen meč. Če zelo posežemo po socialnih pravicah, bomo sicer rešili proračun, a bomo to storili na plečih davkoplačevalcev.

> Tako je. Po mojem mora iti poseg predvsem v to smer, da bodo neracionalnosti odpravljene, ne bo pa se znatno poseglo po samih pravicah.

Slovenija je po vseh napovedih in trendih v primerjavi z EU v letošnjem letu veliko izgubila. Beležimo najhitrejši padec BDP med vsemi članicami EU. S tega vidika vladni ukrepi niso bili ne dovolj hitri ne dovolj učinkoviti ...

> Težko je reči, da bi s fiskalnimi ukrepi to lahko spremenili. Fiskalna moč tako majhne ekonomije, kot je naša, je premajhna, da bi krizo lahko odpravila. To je dejstvo, s katerim se moramo sprijazniti. Zakaj je padec pri nas intenzivnejši? Po mojem je to mogoče razložiti z majhnostjo in odprtostjo naše ekonomije. 70 odstotkov slovenskega gospodarstva je vezanega na evropske trge. Če se ti zmanjšujejo, je povsem razumljivo, da se padec v majhni, odprti ekonomiji pozna bistveno bolj kot v veliki, bolj zaprti ekonomiji.

Znano je, da so državne subvencije upočasnile upad prodaje avtomobilov v Evropi, še posebej v Nemčiji, Franciji in Italiji. Ker pri nas prodaja avtomobilov zaostaja za evropsko, me zanima, ali je vlada zdaj kaj bolj naklonjena uvedbi subvencij.

> Avtomobilske subvencije, financirane iz državnega proračuna, ne pridejo v poštev. Prvič zato, ker tega ne dopušča fiskalna kapaciteta. Imamo cel kup nujnejših izdatkov. Ne pozabite, da se nam je obseg potrebnega financiranja za brezposelne več kot podvojil. Drugič pa zato, ker skušamo iz proračuna financirati tiste ukrepe, za katere ocenjujemo, da so najbolj uspešni. In ta ne sodi v omenjeno kategorijo.

Kreditni krč ne popušča, ampak se še stopnjuje. Mnogi ekonomisti krivdo pripisujejo tudi vladi, češ da se je z ukrepi odzvala prepozno. Zakona o poroštvih bankam in jamstveni shemi se v praksi še ne izvajata, čeprav gre za ključna instrumenta za omilitev kreditnega krča. Zakaj se tako zavlačuje?

> Zakon o poroštvih bankam je bil v državnem zboru sprejet novembra lani, do prvega povpraševanja po poroštvu države pa je prišlo šele februarja, ko je za to zaprosila NLB. Aprila je nato za poroštvo zaprosila še Abanka. Vlada je že marca sprejela sklep o izdaji poroštva NLB, od tam naprej pa se ni zgodilo nič. NLB ni šla v akcijo za dejansko pridobitev kredita. Kar se tiče jamstvene sheme, je bil vložen veto v državnem svetu, ki je povsem brez potrebe zavlekel uveljavitev zakona.

V NLB priznavajo, da so proces v nekem trenutku zaustavili sami, a menda samo zato, ker so čakali, kaj bo prinesla vladna novela zakona.

> Po mojem je to bolj izgovarjanje kot resen argument.

Bi bilo ukrepe mogoče uveljaviti prej, če se ne bi preveč dragocenega časa namenilo pogosto brezplodnim razpravam o tajkunskih posojilih, ki jih je v veliki meri generirala prav vlada?

> Zakon o javnih financah, ki je bil sprejet novembra, je bil pomanjkljiv. Vanj bi morali vnesti vsaj še obveznost, da banke kreditirajo podjetja, in jasne pogoje ravnanja. To ni očitek. Je pa dejstvo. Če bi takrat počakali mesec dni in bi zakon domislili, danes vseh teh težav ne bi imeli. Naglica ni vedno dobra. Včasih je boljše požreti očitek o počasnosti in zakon domisliti kot pa hiteti in zakon naknadno krpati. V končni fazi se s takšnim krpanjem tudi izgublja čas.

Mislite, da se s kreditnim krčem pretirava in da stvari niso tako hude?

> Zmanjšana kreditna aktivnost bank je posledica manjših virov, ki so bankam na voljo, manjšega povpraševanja po posojilih in večje previdnosti bank. Ker so bile banke za dolgoročne vire zadolžene zlasti v tujini, imajo težave z njihovim obnavljanjem. Včasih se kar malo pozablja, da je vlada s svojimi ukrepi prispevala k stabiliziranju bančnih virov. Prvi ukrep, ki je v javnosti popolnoma zanemarjen, je bila zagotovitev državnega jamstva za vloge v bankah. Si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če vlada tega ukrepa ne bi sprejela? Prišlo bi do panike. V decembru bi prebivalstvo začelo množično dvigovati denar iz bank. Poleg tega se je država že v decembru in nato še v februarju zadolžila do maksimalne možne mere, ki jo določa zakon o javnih financah. Z dvema paketoma obveznic smo v zakladnico pripeljali približno tri milijarde evrov, kar je nad obsegom, ki ga v tem trenutku potrebujemo za servisiranje proračuna. Več kot polovica tega denarja je vezana v bankah, od tega več kot milijarda evrov z ročnostjo enega leta. Po veljavnem zakonu o javnih financah ima država možnost dodatne zadolžitve v višini milijarde evrov. Novela zakona o javnih financah prinaša možnost vezave državnih depozitov za dobo treh let. Z ukrepi, ki jih je prinesel zakon o javnih financah, država torej pomembno stabilizira bančni sistem. Verjetno je tudi to razlog, da za zdaj ni večjega povpraševanja po poroštvih. Zanimivo je, da doslej s strani bank še ni bilo povpraševanja po zadolžitvi pri državi. Obstaja namreč tudi možnost dajanja kreditov države bankam.

Ali na ministrstvu sploh imate podatke o kreditni dejavnosti bank: o tem, koliko kreditov so odobrile v prvem četrtletju letošnjega leta v primerjavi z enakim lanskim obdobjem, koliko prosilcev za kredit so zavrnile in zakaj?

> Žal vseh podatkov nimamo, bi jih pa radi pridobili, zato smo banke zaprosili, da jih posredujejo. Po pripovedovanju bank kreditov ne zavračajo, po pripovedovanju podjetij pa za kredite sploh ne zaprosijo, ker so prepričana, da jih ne bodo dobili. Tako nihče ne ve, kaj je res.

Philip Gisdakis, analitik tveganj pri banki UniCredit, pravi, da bi bile vlade lahko bolj agresivne pri reševanju bank. Morale bi jih spodbuditi k dokapitalizaciji ali pa jih celo nacionalizirati. Tak pristop banke namreč prisili, da spet posojajo ...

> Še ena nacionalizacija in ponovno lastninjenje ne bi bila smiselna, dokapitalizacijo pa predvidevata tako zakon o javnih financah kot tudi zakon o bančništvu. Po zagotovilih Banke Slovenije taki ukrepi še niso potrebni.

Napovedali ste, da bo prva avkcija, na kateri bo SID banka ponudila jamstveno kvoto za podjetja, zelo verjetno izvedena že ta teden. Ali niso takšne obljube nerealne glede na to, da noveliran zakon o jamstveni shemi še ni sprejet?

> Ta teden mora biti objavljena dokumentacija, ki je podlaga za avkcijo. Temu lahko razmeroma hitro sledi avkcija. Novela zakona o jamstveni shemi v državnem zboru sicer res še ni sprejeta, vendar to ni ovira, da do avkcije ne bi prišlo. Vlada je namreč sprejela uredbo, ki je podlaga za izvedbo zakonske rešitve.

Pa bo jamstvena shema res odpravila problem likvidnosti? Predsednik Združenja delodajalcev Slovenije Borut Meh o tem ni prepričan. Po njegovem bi bilo mnogo bolj učinkovito, če bi vlada podjetjem zagotovila jamstva za obstoječe kredite.

> Zakon ne zagotavlja samo za jamstva za nove kredite, pač pa tudi za reprogramiranje obstoječih. Res pa je, da bi na tej točki v Bruslju lahko imeli težave. Jamstvena shema spada na področje državnih pomoči, zato je zanjo treba pridobiti dovoljenje Evropske komisije. Zakon smo poslali v Bruselj, prav tako tudi uredbo, ki pa zaradi bruseljske počasnosti še nima zelene luči. Zatika se prav pri vprašanju, ali v shemo lahko vključimo tudi reprogramiranje kreditov. Zanimivo je, zakaj je bila ročnost kreditov v preteklosti, ko smo imeli visoko gospodarsko rast, tako kratka. Nisem prepričana, da bi bila podjetja, tudi če bi danes imeli visoko gospodarsko rast, sposobna servisirati vse že najete kredite brez reprogramiranja, še zlasti kredite za razvojne projekte, ki se praviloma raztezajo na daljše časovno obdobje.

Roman Gaser iz Perutnine Ptuj opozarja, da so posojila, kot so zastavljena v jamstveni shemi, predraga, poleg tega pa ni zagotovljeno celotno jamstvo države.

> Tveganje za dajanje teh posojil je porazdeljeno med državo in banko. Banka mora prevzeti minimalno 20 odstotkov tveganja, kar pomeni, da lahko država prevzame maksimalno 80 odstotkov. Namen jamstvene sheme je bil, da podjetje pride do dolgoročnega posojila pri banki. Res je, da so posojila draga. Obrestne mere so sicer nizke, drugi stroški, ki jih banke obračunavajo posojilojemalcem, pa so visoki. Toda na voljo so instrumenti, ki lahko pomagajo pri subvencioniranju stroškov posojil. Obstajajo tudi sheme pomoči male vrednosti, s katerimi je mogoče znižati stroške najetja posojila. Včasih je treba kombinirati več instrumentov skupaj, da prideš do boljšega rezultata.

Jamstvena shema zagotavlja enak obseg jamstev podjetjem z boniteto A, B in C, čeprav je podjetij z boniteto A in B veliko več kot tistih z boniteto C. Ali ne bi bilo bolj smiselno, da bi se odločitev o tem, komu dati kredit, prepustilo bankam, ki največ vedo o kreditojemalcih?

> V resnici bo tako. Dopuščeni sta dve obliki avkcij. Po eni varianti SID banka razpiše neko kvoto denarja, na primer 600 milijonov evrov, ne določi pa, koliko sredstev bo pripadlo podjetjem iz posamezne kategorije. To odločitev sprejmejo banke, ki najbolj vedo, za koga potrebujejo kredite. Seveda se bo ob koncu moralo vzpostaviti razmerje, ki ga določa zakon, se pravi, da bo vsaki od treh kategorij pripadlo največ 400 milijonov evrov. Če se bo izkazala potreba po drugačnem razmerju, je zakon še vedno mogoče spremeniti.

Zakaj je vlada v jamstveno shemo sploh vključila podjetja z boniteto C? Ali ni to v nasprotju z dosedanjimi stališči predsednika vlade, da bodo reševali predvsem dobra podjetja?

> Vlada je v svoj prvotni predlog vključila samo kategoriji A in B, a je v koalicijskem usklajevanju prišlo do zahteve, da se v zakonski predlog vključi še podjetja z boniteto C.

Vi torej menite, da kategorije C v zakonu ne bi smelo biti?

> Namen zakona je bil, da se z njim pomaga dobrim podjetjem, slabšim pa se na pomoč priskoči z instrumenti, ki jim ima na voljo ministrstvo za gospodarstvo v okviru prestrukturiranja podjetij. Izkazalo se je, da za prestrukturiranje podjetij ni velikega interesa, zato bomo z drugim rebalansom obseg sredstev na tem področju zmanjšali. Dopuščam možnost, da vključitev podjetij z boniteto C v jamstveno shemo zmanjšujejo pritiske na druge instrumente. Pri boniteti C je težko govoriti o slabih podjetjih. Ne gre pozabiti, da obstajata še boniteti D in E. Res pa je, da je v času gospodarske krize večja verjetnost, da bo med slaba podjetja padlo podjetje C kot pa podjetje A ali B in bo breme odplačevanja posojil padlo na državo. To je bil tudi eden od razlogov, zaradi katerega vlada prvotno ni želela vključiti kategorije C.

Katera koalicijska stranka pa je zahtevala vključitev kategorije C?

> Vodilna. Glavni pobudnik spremembe je bil poslanec Anton Rop.

Ne razumem, kako lahko celotna vlada poklekne pred enim poslancem ...

> V kategoriji C niso slaba podjetja. Poleg tega lahko v krizi zdrsnejo v kategorijo C tudi podjetja iz kategorij A in B. Konec koncev je vsak zakon kompromis. Redko kdaj je zakon sprejet točno tak, kot si to želi predlagatelj. Zato tudi na zakon o jamstveni shemi gledam kot na kompromis med dvema različnima pogledoma. Mogoče se bo izkazalo, da kompromis sploh ni slab.

Posojilni portfelj bank se slabša, zato nekateri ekonomisti pozivajo k ustanovitvi t. i. slabe banke in očiščenju bančnih bilanc. Vi pravite, da potrebe po slabi banki ni, hkrati pa razmišljate o posebni ustanovi, ki bi odkupovala slabe terjatve bank, ki so posledica menedžerskih odkupov podjetij. Ali ni to isto?

> V bančnem sistemu je slaba terjatev običajno tista, ki ni zavarovana in ki je banka ne more izterjati. Posojila za menedžerske odkupe podjetij praviloma niso posojila, ki ne bi imela dobrih zavarovanj. Pogosto imajo celo boljša zavarovanja od ostalih posojil. Zato pri njih že po definiciji težko govorimo o slabih terjatvah. Namesto institucije, ki bi odkupovala slabe terjatve, potrebujemo institucijo, ki bo odkupovala terjatve za tiste kredite, za katere država ne dovoli reprogramiranja.

Vlada je bankam s predlagano novelo prepovedala kreditiranje menedžerskih odkupov oziroma obnavljanje že odobrenih posojil zanje, razen če bi se s tem preprečila znatna škoda banki. Parlamentarni odbor za finance je omenjeno izjemo črtal. Boste izbrisani člen poskusili vrniti prek amandmaja?

> Da. Amandma je že pripravljen. Zakaj vztrajamo pri izjemi? Ker obstajajo situacije, ko je takšna izjema nujna, če hočemo preprečiti oškodovanje banke. Ena takšnih situacij je prisilna poravnava. Verjetno pa se bo izkazala še kakšna situacija, v kateri bi bila banki povzročena škoda, če bi ravnali po določbah, da se kredit ne reprogramira. Ne vemo namreč, kakšna je podrobna vsebina posojilnih pogodb, ki so jih banke sklepale s posojilojemalci. Zato, da bi izjeme omejili na minimum, smo določili, da mora odgovornost za to odločitev prevzeti nadzorni svet banke.

Na ta način vodenje bank iz rok bankirjev prelagate v roke politike.

> Ne. Nadzorni sveti niso politika.

Člane nadzornih svetov nastavlja tudi politika ...

> Samo v bankah v večinski lasti države, kar pri nas pomeni samo v NLB in NKBM. Poleg teh je v Sloveniji še veliko drugih bank. Ne pozabite, da so naloge in odgovornosti članov nadzornih svetov zakonsko določene.

Vlada je v obrazložitvi predlagane izjeme zapisala, da se lahko obnovijo tisti krediti, pri katerih bi neobnovitev banki povzročila znatno škodo. Kaj razumete pod pojmom znatna škoda? Ali znatna škoda pomeni že možnost manjšega bančnega dobička od načrtovanega?

> Ne. Ne gre za manjši dobiček. Gre preprosto za to, da posojila ne more poplačati. Poglejva primer. Banka je dano posojilo zavarovala z delnicami prevzemnega podjetja. Če ga ne reprogramira, mora delnice prodati. Zakonodaja natančno določa, kakšen je postopek prodaje delnic. Reciva, da gre na trg in delnice proda. Čeprav je vrednost zastavljenih delnic 120 odstotkov vrednosti posojila, zaradi aktualnega stanja na finančnih trgih - vemo, da so delnice velikih podjetij padle tudi za polovico - posojila ne more v celoti poplačati. V takšnem primeru banka utrpi škodo, izgubo pri posojilu. Odločitev, kako ravnati, je prepuščena nadzornim svetom bank.

Nekateri ekonomisti niso prepričani, da bi bila popolna prepoved obnavljanja tajkunskih posojil res tako slaba rešitev. Banke bi bile prisiljene revidirati lastne bilance in postalo bi bolj jasno, koliko slabih terjatev v resnici imajo. Res je sicer, da bi nekateri dolžniki pristali v stečaju, vendar bi v bankah, podjetjih in finančnih holdingih kdo za kaj tudi odgovarjal. Izjeme omogočajo pometanje starih grehov pod preprogo.

> Ne gre za pometanje pod preprogo. Kdaj je reprogramiranje menedžerskih kreditov prepovedano? Takrat, ko banka uporabi ukrepe, ki jih ponuja država. Zakaj država ponuja te ukrepe? Zato, da bi prispevala k ohranjanju financiranja poslovanja in s tem preprečevala krčenje gospodarske aktivnosti. Posojila za financiranje menedžerskih odkupov nimajo veliko skupnega z ohranjanjem gospodarske aktivnosti in poslovanja podjetij. Tu je logika, zakaj državna jamstva, ki so potencialna obveznost države, temu niso namenjena.

Jasno je, da je ozdravitev finančnega sistema nujna. Ni pa to dovolj za oživitev gospodarstva. Kakšne dodatne instrumente ima vlada na voljo, da zajezi padanje naročil v podjetjih?

> Vlada neposrednih instrumentov za krčenje naročil v podjetjih nima, lahko samo blaži posledice.