Zakon o soobstoju ali zakon o preprečevanju gojenja?

Državni zbor je v četrtek (če je vse potekalo po pričakovanjih) potrdil dolgo pričakovani zakon o soobstoju gensko spremenjenih rastlin (GSR) z drugimi kmetijskimi rastlinami, zakon, ki je v različnih usklajevanjih prebil tri leta in ki naj bi končno zapolnil pravno praznino na tem področju. Pred sprejetjem zakona bi v Sloveniji, v skladu z evropsko zakonodajo, GSR, ki bi imele dovoljenje za gojenje v Evropski uniji, lahko gojil kdorkoli in kjerkoli. Ta zakon možnosti zelo omejuje.
Kmetje, ki bodo želeli pridelovati GSR, se bodo morali po novem vpisati v register in opraviti strokovno usposabljanje za ravnanje z njimi. Okrog gensko spremenjenih posevkov bodo morali zagotoviti varovalne pasove, ki naj bi preprečevali raznašanje cvetnega prahu na sosednja polja. Če teh pasov na svojih zemljiščih ne bodo mogli zagotoviti, bodo morali z vsemi lastniki zemljišč na nekem območju skleniti dogovor o gojenju. Zakon uvaja načelo »onesnaževalec« plača. Če se bo genski material prenesel na sosednja polja, po možnosti z ekološko pridelavo, in s tem znižal vrednost pridelku, bo moral gojitelj GSR plačati razliko. Kmetje, ki bodo gojili GSR, bodo za vsak hektar posevkov plačevali pavšalni znesek v sklad za odškodnine. Iz tega sklada bodo odškodnine izplačevali, ko povzročitelj »onesnaženja« ne bo znan. Kazni za prekrške, določene v zakonu, segajo izjemno visoko, do 250 tisoč evrov za pravno osebo.
Dober ali slab
Mnenja o predvidenih učinkih zakona so precej različna. Nekateri najbolj zagrizeni nasprotniki GSO ga vidijo kot poraz, saj kljub vsemu dopušča gojenje GSO, spet drugi so zadovoljni, da je vendarle zelo omejevalen. Za zagovornike GSO je zakon katastrofalno strog. Za predsednika Zveze združenj ekoloških kmetov Slovenije Borisa Frasa je prvi korak k ureditvi razmer, nikakor pa se mu ne zdi prestrog. »Menim, da zakon ni tako strog, da bi gojenje toliko oteževal, da bi bilo skoraj nemogoče.« Končni cilj ekoloških kmetov je, poudarja, preprečiti prihod GSO v Slovenijo. »Čeprav se s tem krši načelo svobode izbire, menimo, da je uvajanje GSO čista bedarija, saj služi nekim interesom, ki z nami nimajo nobene zveze.«
Po mnenju dr. Boruta Bohanca, predstojnika katedre za genetiko, biotehnologijo in žlahtnjenje rastlin na ljubljanski biotehniški fakulteti, pa je zakon izjemno omejevalen in škodljiv. Kot je nedavno povedal v intervjuju za Mladino, zakon daje prednost enemu načinu pridelave (ekološkemu) in zapostavlja drugega ter uvaja register pridelovalcev, ki bi si vendarle dovolili pridelovati gensko spremenjeno hrano. Zaradi določbe, da mora kmet, ki želi pridelovati GSR, skleniti dogovor z lastniki sosednjih zemljišč, pa Bohanec celo meni, da »ne gre za zakon o soobstoju, ampak za zakon o preprečevanju pridelave GSO«. To je verjetno edina točka, v kateri se Bohanec in poslanka stranke Zares Cveta Zalokar Oražem, ena največjih nasprotnic GSO v parlamentu, strinjata. Tudi Zalokar Oražmova je v državnem zboru večkrat izrazila prepričanje, da zakon v zdajšnji obliki dejansko preprečuje gojenje GSR v Sloveniji. »Gre za to, da se uvede nadzor, da se s posameznimi členi na neki način, tako sodijo nevladne organizacije in tako sodim tudi sama, pravzaprav v Sloveniji ne samo regulira, ampak celo prepove in omeji kakršnakoli možnost za to, da gensko spremenjene rastline najdejo pot v Slovenijo,« je dejala na kolegiju predsednika državnega zbora.
Nasprotno pa kmetijski minister dr. Milan Pogačnik meni, da zakon ni pretirano omejevalen. »Zelo pomembno sporočilo tega zakona je, da želimo vsem oblikam kmetovanja zagotoviti enake možnosti,« je povedal po ponedeljkovi seji parlamentarnega odbora za kmetijstvo.

Res enake možnosti?

Slovenski zakon o soobstoju GSR je eden najstrožjih v Evropi. Tudi zato je trajalo kar tri leta, da je vendarle prišel v parlament. EU je zelo motilo določilo, po katerem bi moral kmet, ki bi želel gojiti GSR, pridobiti dovoljenje vseh lastnikov zemljišč na nekem območju. To določilo je unikum v zakonodajah držav članic. Povsod drugod morajo pridelovalci GSO sosede le obvestiti. Na ministrstvu so se znašli tako, da so besedo »dovoljenje« zamenjali z izrazom »dogovor«, čeprav kakšnih razlik v praksi ne bo, saj se bodo morali sosedje tudi zdaj strinjati s pridelavo. A EU je v tako dikcijo privolila, si pa še vedno pridržuje pravico, da mnenje glede te in še nekaterih drugih določb po sprejetju zakona spremeni. Torej, kmet, ki bo želel gojiti GSR, bo moral o tem skleniti dogovor z vsemi lastniki zemljišč na nekem območju, ki bo sicer natančneje določeno šele s podzakonskim aktom. Kakšna je možnost za kaj takega v praksi, sploh ob splošnem demoniziranju GSO, si lahko mislimo. Drugi kmetje za pridelavo ne potrebujejo nobenega soglasja sosedov. Minister Pogačnik to zahtevo upravičuje s tem, da je struktura kmetijskih zemljišč v Sloveniji specifična, saj so zemljišča zelo razdrobljena. »Imamo milijon 600 tisoč parcel, ki so povečini zelo majhne,« pravi, zato bi bilo brez tega določila nemogoče preprečevati širjenje cvetnega prahu GSR. Kot je na seji odbora slikovito opisal poslanec SDS Milenko Ziherl: »Jaz si predstavljam GSO na nekih ogromnih ameriških njivah, ko v bistvu cel šiht v eno smer voziš, potem pa drug šiht nazaj.«
Kljub temu obstaja možen scenarij, po katerem bi GSR lahko začeli gojiti tudi v Sloveniji. Najprej mora EU odobriti gojenje kake nove sorte, ki bi bila primerna za gojenje pri nas. Za zdaj je dovoljeno gojiti le koruzo MON810, odporno proti koruzni vešči, s katero v Sloveniji povečini ni omembe vrednih težav. Ko pa bo v EU odobreno gojenje gensko spremenjene koruze, odporne proti koruznemu hrošču, in to naj bi bilo kmalu, bi to utegnilo zanimati tudi slovenske kmete. Zaradi zakonske zahteve po pridobitvi dovoljenj lastnikov sosednjih zemljišč bodo realno imeli možnost gojenja zgolj tisti »veleposestniki«, ki bodo sposobni varovalne pasove zagotoviti znotraj svojih površin, saj takrat dogovor s sosedi ni potreben. Spet pa je tu vprašanje, ali se bo ob negativnem razpoloženju javnosti taka »antireklama« komu zdela smiselna. Zakon sicer dopušča možnost, da se kmetje na nekem območju dogovorijo, da bodo gojili GSR. Vendar je za to potrebno soglasje vseh.
Precej diskriminatorno deluje tudi zakonska določba o vplačevanju pavšalnega zneska na hektar GSR v sklad za odškodnine, iz katerega bi sredstva črpali takrat, ko povzročitelja »okužbe« ne bi mogli odkriti. Ne glede na to, kakšna bo raven varovalnih ukrepov in ali bo kmet to »okužbo« sploh kadarkoli povzročil, bo moral plačevati enak znesek. Tako ureditev že poznajo na Danskem, kjer prispevek v sklad znaša 18 evrov na hektar GSR. V Sloveniji bo višina prispevka določena s podzakonskimi akti. »Ali ekokmet plačuje kakšno takso, ker čezmerno razmnoži škodljivce, da nato letijo k sosedu?« se sprašuje dr. Bohanec.
Minister Pogačnik pravi, da bi o diskriminatornosti vsekakor lahko razpravljali, vendar »je predlog zakona pripravljen na podlagi posvetovanja s strokovnjaki, pripravljali smo ga več let in zdaj smo med zadnjimi državami v EU pri urejanju tega področja. Če bo kdo mislil, da je kršena njegova ustavna pravica, bo pač sprožil ustavni spor.« Dejansko bo treba pri ugotavljanju diskriminatornosti zakona počakati na morebitne odločitve sodišč. Na pomanjkanje sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti na tem področju opozarja tudi predstavnik zakonodajno-pravne službe DZ dr. Samo Divjak. »To je tisto, kar bo v končni fazi presojalo, kdo je šel predaleč, kdo je bil prezahteven.«

Nujno nujni postopek?

Čeprav so zakon pripravljali tri leta, so ga skozi parlamentarni postopek spravili ekspresno, z nujnim postopkom. Razprava v odboru za kmetijstvo je trajala zgolj dobro uro. Predstavnika SDS in SNS sta nujnemu postopku na kolegiju predsednika državnega zbora sicer nasprotovala, češ da gre za prezapleten in prepomemben zakon, vendar ju večina ni uslišala. »Logično bi bilo, da bi matični odbori v parlamentu najprej opravili 'hearing', kjer bi lahko predstavili različna mnenja o primernosti ali neprimernosti zakona,« meni dr. Bohanec. Minister Pogačnik nujni postopek utemeljuje s tem, da je treba po sprejetju zakona čim prej sprejeti še nekaj podzakonskih aktov, ki bodo podrobneje določili nekatere zakonske zahteve. Te vladne uredbe morajo prav tako dobiti odobritev Bruslja, to pa lahko traja več mesecev. »Dobro je, da gre zakon skozi parlament po nujnem postopku, da bodo do setve drugo leto urejeni in sprejeti tudi vsi podzakonski akti,« poudarja. Koliko poslancev je v četrtek dovolj dobro vedelo, o čem sploh glasujejo, si spet lahko misli vsak sam.
Čeprav je bil zakon po besedah predstavnikov kmetijskega ministrstva pripravljen na podlagi posvetovanja s strokovnjaki, se znanstveni odbor za namerno sproščanje GSO v okolje, ki deluje kot posvetovalno telo, z nekaterimi rešitvami ni strinjal. »Oni so bolj znanstveno eksplicitni in ne vidijo nekaterih ovir. Evropa je tukaj bolj konservativna, ker ne gre samo za biološko, temveč za večplastno vprašanje, za to, da bi lahko hrano nadzorovalo nekaj velikih podjetij,« odgovarja direktor direktorata za varno hrano na kmetijskem ministrstvu Matjaž Kočar.
Glede na to, da zakon za zdaj precej otežuje zgolj gojenje gensko spremenjene koruze, odporne proti koruzni vešči, še nekaj časa ne bo imel opaznih učinkov. A to se lahko kmalu spremeni. Takrat pa nam bo morda žal, da smo sprejeli tako omejevalen zakon, ki ga zlepa ne bo mogoče spremeniti, meni dr. Bohanec in pravi, da se v Sloveniji odpovedujemo najsodobnejšim dosežkom ter se vedemo, kakor da so naš ideal amiši. »Amiši imajo pravilo, da ne smejo poslušati glasbe po radiu. Zato se bo moral v Sloveniji vsak, ki bo želel poslušati glasbo po radiu, registrirati, moral bo narediti izpit, da bo znal radio pravilno uporabljati, plačeval bo takso, kajti če bo vendarle zaradi njegovega poslušanja glasba nenadzorovano prišla na ušesa amišu, ki pa ne bo znal identificirati hiše, bo iz tega sklada prejel odškodnino, poleg tega pa bo moral vsak poslušalec glasbe v vasi, kjer živi vsaj en amiš, dobiti od njega pisno soglasje, da dovoljuje uporabo radia.«