Slovenija v krču

»Kreditni krč popušča,« je februarja javnost tolažil minister za finance Franc Križanič. Maja je jasno, da kreditni krč ne popušča, ampak se še stopnjuje. Marca se je vrednost kreditiranja nebančnega sektorja, torej tudi podjetij, zmanjšala kar za 185 milijonov evrov. Podatki za april naj bi bili še slabši. Dokaz za stopnjevanje kreditnega krča je tudi naraščanje števila stečajev in brezposelnih. »Zaostrovanje je logično, saj je negotovost glede tega, ali bodo posojilojemalci sposobni vrniti kredite, dokler se ne poveča povpraševanje po njihovih izdelkih, vse večja,« pravi dr. Jože Mencinger z Ekonomskega inštituta Pravne fakultete. »Podjetja imajo še nekaj rezerv, a bodo te kmalu pošle,« opozarja dr. Dušan Mramor, dekan Ekonomske fakultete v Ljubljani.
Položaj je nevaren. Smo pred spiralo nelikvidnosti in prezadolženosti podjetij. Po Mramorjevem mnenju je to vsaj deloma tudi posledica omahovanja vlade pri začetnih ukrepih za normalizacijo kreditiranja, pri zakonu o poroštvih bankam pri najemanju posojil v tujini in zakonu o jamstveni shemi. Ne le da je vlada oba ukrepa sprejela pozno, v praksi se sploh še ne izvajata, čeprav je bil prvi sprejet konec lanskega leta, drugi pa v začetku maja. Zamujeno je najugodnejše obdobje za omilitev krča. Številna dobra podjetja so zlasti decembra in januarja zaradi nedosegljivih kreditov izgubljala posle, ki bi jih zaradi šibkosti konkurence takrat še lahko dobila. Nekatera med njimi so zaradi tega izgubila dolgoročni položaj na trgu in s tem možnost, da bi po krizi postala konkurenčnejša. Zato se zdi Mramorju ravnanje vlade nedopustno: »Polemizira se tam, kjer ni kaj polemizirati.« Kritičen je tudi dr. Janez Prašnikar, profesor na ljubljanski Ekonomski fakulteti. »Ministra Lahovnik in Križanič se gresta preveč politike in premalo ekonomije. Slovenska podjetja so večinoma odvisna od bančnih kreditov. Država mora z jamstvom preprečiti prehod podjetij z bonitetno oceno A in B v kategorijo C. Bolj ko se izvajanje jamstvene sheme odmika, slabše je.« Štefan Bertoncelj iz Domela meni, da vse še ni zamujeno, »res pa je, da se z vsakim izgubljenim dnem povečuje tveganje, da v vrtinec krize vstopijo tudi dobra podjetja, ki imajo zagotovljen trg«.

Spirala krize

Kaj se dogaja v podjetjih? Začnimo pri temeljih. Kreditni krč je položaj, v katerem se dostopnost kreditov bistveno zmanjša, pogoji za pridobitev pa izjemno poostrijo. Podjetja in posamezniki zelo težko pridobijo potreben kapital. Ker se banke in investitorji bojijo morebitnih stečajev in bankrotov, so izjemno previdni. To povzroči zvišanje obrestnih mer, zato stroški financiranja rastejo kljub zniževanju referenčne obrestne mere. Posledici kreditnega krča sta podaljšana recesija in počasnejše okrevanje gospodarstva zaradi zmanjšane ponudbe pri financiranju in manjše gospodarske aktivnosti. Tretja posledica je pobeg investitorjev v investicije z minimalnim tveganjem.
Kaj to pomeni v praksi? Nič dobrega. Vzemimo za primer podjetje X. Ker je na trgu čedalje manj posameznikov in podjetij, ki imajo denar in so pripravljeni kupovati izdelke podjetja X, mu upade prodaja in s tem dobiček. Zato podjetje X zmanjša zaposlovanje ali sploh ne zaposluje več novih delavcev. Produktivnost na zaposlenega se poveča, motiviranost delavcev pa upade, ker delovni proces postane zahtevnejši in daljši. Da bi si podjetje X znižalo operativne stroške, začne v proizvodnji uporabljati cenejše surovine in materiale, s čimer kompromitira kakovost svojih izdelkov in storitev. Hkrati zaradi pomanjkanja denarja neha kupovati novo opremo in vlagati v izboljšave starih in razvoj novih izdelkov. Na udaru so tudi stroški oglaševanja in trženja. Takšni varčevalni ukrepi prizadenejo dobavitelje podjetja. Ustvari se veriga ekonomskih učinkov, ki povzroči upočasnitev celotnega gospodarstva. Kupci oziroma stranke podjetja X, ki imajo podobne težave, začnejo zamujati pri plačevanju izstavljenih računov. Zaradi tega podjetje X zaide v likvidnostne težave - svoje račune in druge obveznosti začne plačevati počasneje in z zamudo. Neporavnani računi pa vplivajo na kreditno sposobnost in rating podjetja. Podjetje X zato teže pride do kreditov. Ko izčrpa vse rezerve, ga upniki prisilijo v reorganizacijo ali celo likvidacijo.
Na stopnjevanje težav v podjetjih opozarja več kazalcev. Po Ajpesovih podatkih se je v prvih štirih mesecih letošnjega leta število pravnih oseb z dospelimi neporavnanimi obveznostmi povečalo za petino, s 3175 na 3825. V primerjavi z istim obdobjem lani se je povprečno število pravnih oseb z dospelimi neporavnanimi obveznostmi povečalo za 31 odstotkov, povprečni dnevni znesek dospelih neporavnanih obveznosti pa se je povečal za 62 odstotkov. Največ težav s pravočasno poravnavo dolgov imajo v gradbeništvu, trgovini, pri vzdrževanju in popravilih motornih vozil ter v predelovalni dejavnosti.
Posledice vse večjih likvidnostnih težav podjetij čuti tudi davčna uprava. V prvih treh mesecih letošnjega leta je izdala 34.101 sklep o davčni izvršbi za dolg v znesku 142,4 milijona evrov. Na podlagi izdanih sklepov je bil poravnan dolg v znesku 58,6 milijona evrov. Povprečno je bilo 41,2 odstotka dolga po sklepih tudi plačanega. Primerjava z istim obdobjem lanskega leta kaže, da je bilo letos izdanih za 15,9 odstotka več sklepov o davčni izvršbi, terjanega je bilo za 43,7 odstotka več dolga, znesek izterjanega dolga pa je bil večji za 25,8 odstotka. Narašča tudi število vlog fizičnih in pravnih oseb za odlog plačil oziroma obročno odplačevanje davčnih prispevkov. Tako so marca glede na isti mesec lani prejeli za 63 odstotkov več vlog, rast pa so opazili tudi januarja in februarja. Samo v prvih treh mesecih letošnjega leta je davčna uprava pobrala za okoli 17 odstotkov manj DDV kot v istem obdobju lani. Razlog naj bi ne bila samo manjša gospodarska aktivnost. Da bi se podjetja izognila vnaprejšnjemu plačilu DDV in nato čakala na poplačilo preplačanega davka, račune izstavljajo šele tik pred poplačilom storitve. Podjetja skušajo plačilno sposobnost ohraniti tudi tako, da čedalje pogosteje zamujajo s plačili socialnih prispevkov. Davčni dolg, ki zdaj znaša okoli 850 milijonov evrov (od tega je 470 milijonov evrov v izterjavi), naj bi se do konca leta še bistveno povečal. Vlada zato obljublja zakonske spremembe, s katerimi namerava omejiti naraščajočo finančno nedisciplino.
»Prvi znak krize je pojemajoče povpraševanje. Temu sledi odpiranje likvidnostnih škarij na nabavni strani, kjer se roki skrajšujejo, in na prodajni strani, kjer kupci roke podaljšujejo dogovorno ali pa zaradi svojih likvidnostnih težav. V podjetjih so se na to odzvali z okrepljenimi tržnimi aktivnostmi, za katere so bila potrebna dodatna sredstva,« spiralo krize pojasnjuje Borut Meh, predsednik Združenja delodajalcev Slovenije. »Zaradi neusklajenosti cene virov in na drugi strani naložb ter ob stalnem zniževanju obrestnih mer so se banke zatekle k podaljševanju kreditov za vedno krajše obdobje. Tako danes nekatere banke kredite praviloma obnavljajo že na tri mesece in si prek tega zagotavljajo možnost prilagajanja obrestne mere, hkrati pa sprotnega preverjanja ustreznosti zavarovanj. Seveda takšen način financiranja pomeni večkratno zaračunavanje stroškov obdelave in odobritve kreditov. V podjetjih so se nekateri stroški povečali, hkrati pa se kljub zmanjševanju obsega proizvodnje oziroma prodaje niso toliko znižali stroški poslovanja. Nepravočasno poravnavanje obveznosti podjetje tudi pri kupcih uvrsti med tista s slabšo boniteto, zato doživi omejitev nabave, pa tudi pogoji so manj ugodni. Vse to vpliva na dodatno zniževanje proizvodnje in to je za banke jasen znak, da se aktivnosti zmanjšujejo in da zato podjetje ne potrebuje dodatnega financiranja. Zgodba gre tako daleč, da se podjetje reši z ostrimi ukrepi sanacije ali pa drvi v pogubo.« Dr. Bogomir Kovač, profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, pravi, da je kreditni krč vezna posoda. »Na eni strani temelji na težavah bank in medbančnega trga, kjer banke skrbijo za medsebojno likvidnost in solventnost, hkrati pa so odvisne od sposobnosti podjetij, da poravnavajo obveznosti in obnavljajo dospele kredite.« Najprej se je ustavil medbančni trg zaradi nezaupanja in znižanja vrednosti dela vrednostnih papirjev, zaradi česar se je zmanjšala kapitalska ustreznost bank. Nato so bankam pomagale centralne banke, vendar z izrazito kratkoročnimi posojili, zaradi česar so tudi banke začele odobravati samo kratkoročna posojila. Podjetja so ustavila investicije, ker niso dobila dolgoročnih posojil in kratkoročnih niso mogla prestrukturirati v dolgoročna. »Včeraj dobra podjetja so postala slaba, včeraj dobri krediti postajajo slabi z vidika sposobnosti odplačevanja. Podjetja nenadoma zaidejo v dvojne težave: blokada na trgu zmanjšuje likvidnostni tok, refinanciranje pa onemogočajo banke zaradi svoje slabše kapitalske ustreznosti in podrtih medbančnih kreditnih linij. Podjetja tako hitro preidejo iz položaja zaostrene likvidnosti v nesolventnost. Podobno kot banke torej tudi podjetja zaradi slabe strukture kapitala postanejo občutljiva, in če popravka finančne strukture ni, zaidejo v težave, ki se lahko končajo s stečajnim postopkom.«

Nevarnost drugega vala

»Bojim se, da drugi, veliko ostrejši val krize šele prihaja. Do sedaj še nismo imeli opraviti s pretirano nezmožnostjo podjetij, da bi vračala kredite, tudi zato ne, ker so jih banke še lahko podaljševale. Če pa ukrepi za ustavitev upadanja gospodarske aktivnosti ne bodo učinkoviti, bomo v položaju, ko podjetja množično ne bodo sposobna servisirati svojih obveznosti,« opozarja Meh. »Vladi smo večkrat predlagali, naj sprejme tudi ukrepe, ki bodo hitro in učinkovito, pa čeprav za kratek čas, izboljšali likvidnost. Gre za podaljševanje roka za plačilo prispevkov in davkov do 30 dni, za hitrejše vračilo DDV, za hitro zniževanje akontacij davka iz dohodka, za zagotovitev rednih in hitrih plačil proračunskih porabnikov, tudi občin. Z vsem tem bi kratkotrajno povečali likvidnost, podjetjem pa omogočili predah pri iskanju potrebnih rešitev.«
Da bo kriza že v kratkem prešla v drugo, še ostrejšo fazo, se boji tudi dr. Marko Košak, profesor na ljubljanski Ekonomski fakulteti. »To bo faza, ko težave ne bodo toliko pri bankah, ampak pri podjetjih, ki jim zaradi poslabšane kreditne sposobnosti ne bo uspelo dokazati, da bodo posojila zmožna vračati.«
Po mnenju Velimirja Boleta z Ekonomskega inštituta Pravne fakultete utegnejo biti posledice zamujanja pri izvedbi obeh ključnih vladnih ukrepov za ureditev kreditiranja zelo negativne. Zaradi težav pri kreditiranju se bodo številna dobra podjetja v prvi fazi spoprijela z nelikvidnostjo, v naslednji fazi pa z nesolventnostjo. Ali to pomeni, da prava kriza šele prihaja? »Ne vem, ker ne vem, kaj se bo dogajalo v velikih evropskih gospodarstvih. Gotovo pa je, da smo šele na začetku zaposlitvene in socialne krize. Če podjetja ne bodo prodajala, tudi ne bodo sposobna vračati kreditov. Slabih bančnih kreditov bo vse več, tudi banke bodo v vse večjih težavah,« pravi Boletov kolega z Ekonomskega inštituta Pravne fakultete Jože Mencinger. Opozarja pa še: »Kadarkoli govorimo o kreditnem krču, ne smemo pozabiti let kreditne zasvojenosti pred tem, torej obdobja, v katerem so krediti gospodarstvu in prebivalstvu rasli po 30 in več odstotkov na leto, nominalni agregati, ki naj bi jih krediti spremljali, pa po 10 odstotkov. Zaustavitev rasti je bila zato podobna odvzemu droge, zmanjševanje kreditnega krča pa zdravljenju z metadonom.« Da vlada in parlament ne razumeta delovanja gospodarstva, je po Mencingerjevem mnenju razvidno iz zakona o jamstveni shemi, ki zagotavlja enak obseg jamstev podjetjem z bonitetno oceno A, B in C. »Razdelitev podjetij na skupine A, B in C je povsem nesmiselna administrativna zamisel. Podjetje A, ki je izgubilo 40 odstotkov naročil, se lahko čez noč spremeni v podjetje C. Odločanje o tem, komu dati kredit, je treba prepustiti bankam, ker te najbrž še največ vedo o kreditojemalcih, poleg tega pa morajo sprejeti tudi velik del tveganja za izbiro. Kje kredit vstopa v gospodarstvo, ni pretirano pomembno, predvsem pa ni mogoče vnaprej povedati, kako se bo s kreditom povečana likvidnost razpršila po gospodarstvu, kar nima nobene zveze z A, B in C. Nekdo, ki je dobil kredit, ker je v skupini A, bo morda s tem plačal nabavo materiala pri nekom, ki je v skupini C, ali narobe.« Mencinger se v celoti strinja z Boletovim mnenjem, zapisanim v aprilski številki Gospodarskih gibanj, da bo ločeno dodeljevanje sredstev v predvidenem obsegu samodejno pomenilo tiho dokapitalizacijo bank, še zlasti če bi bila realizirana udeležba bank v tveganju pri različnih bonitetah različna. »Ker bo takšna tiha dokapitalizacija bank izpeljana brez povečanega kapitalskega deleža države, bo imela jamstvena shema enake posledice, kot jih pričakujejo nekateri ekonomisti po posegu finančnega ministrstva v ZDA,« piše Bole.
Čeprav se na prvi pogled zdi, da bo izvajanje zakona o jamstveni shemi številnim podjetjem prineslo olajšanje, Meh opozarja, da s tem vprašanje likvidnosti ne bo rešeno: »Veliko učinkoviteje bi bilo, če bi vlada podjetjem zagotovila jamstva za sedanje kredite, tako da bi se ti konvertirali iz kratkoročnih v dolgoročne. Zaradi predložitve državnega jamstva bi se podjetjem sprostila zavarovanja, tako da bi jih potem lahko uporabila za novo zadolževanje. A koncept jamstvene sheme je v tem, da je mogoče pridobiti državna jamstva samo za nove kredite na podlagi programa. Ne bojim se sicer, da bi v podjetjih ne bili inovativni in bi ne našli vsebine programov, ne vem pa, ali je to res prava pot za zagotovitev likvidnosti.« Kljub temu meni, da bi bilo narobe, če bi za vse težave v podjetjih krivili gospodarsko krizo. »Veliko podjetij je imelo tudi notranjo krizo, ki se je s pojavom svetovne gospodarske krize stopnjevala. Podjetjem, ki so zadnje čase izgubljala posle, se to praviloma ni dogajalo zaradi nedosegljivosti kreditov, temveč zaradi težav, katerih korenine segajo nekaj let nazaj.« Podobno razmišlja Kovač. »Čeprav so podjetja zaradi finančnega krča dodatno izgubljala možnosti za normalno poslovanje, ni mogoče trditi, da so krediti temeljni vzrok za to. Banke so odobravale kratkoročne, ne pa tudi dolgoročnih kreditov. Toda podjetja so želela prav to, ker so na trgu zašla v težave, zamudila so finančno prestrukturiranje, niso ustrezno prilagodila premoženja in zato niso prilagojena na krizo. Povedano drugače: menedžment se na krizo ni odzval dovolj hitro. Niso torej vsega krive banke, temveč tudi menedžment podjetij.« Čeprav naj bi bila ureditev finančnih tokov in sistem kreditiranja poleg zaposlovanja eden od prednostnih namenov vladnih protikriznih ukrepov, v praksi tega ni videti. »Vlada je pripravila tri svežnje protikriznih ukrepov, pri čemer je zadnji v pripravi, drugega smo šele začeli uveljavljati, prvi pa je začel z osrednjim ukrepom subvencioniranja delovnega časa delovati šele pred mesecem in je večidel slab odgovor na hitre spremembe na trgu dela. Skupni imenovalec dosedanjih ukrepov je, da so premalo sistematični, ciljno usmerjeni in akcijski,« pravi Kovač. Vladi očita, da nima izdelane strategije, kako nadomestiti stare generatorje rasti: izvoz, realne investicije, finančne naložbe. Moti ga pretirana politizacija in ukvarjanje s tajkunskimi krediti na račun sistematične, pravočasne in dobro pripravljene zakonodaje.
Po mnenju Stojana Petriča iz Kolektorja mora v sedanjih razmerah vsako podjetje poiskati notranje rezerve za povečevanje konkurenčnosti. Če ti ukrepi niso dovolj, je treba prek dezinvestiranja v podjetjih zagotoviti programe, ki bodo dolgoročno prinesli večjo dodano vrednost. »Pri tem ne izključujem, da se v fazi dezinvestiranja odproda del premoženja. Prepričan sem, da ima veliko slovenskih podjetij to možnost.« Dodatno zadolževanje podjetij in sklicevanje na kreditni krč brez sprejemanja drugih ukrepov se mu ne zdi pametno, saj le še slabi podjetja. »Tako se še zmanjšuje delež kapitala v sredstvih in povečuje odvisnost od bank.« Petrič je sicer prepričan, da je za dober proizvodni program s primerno donosnostjo tudi danes mogoče dobiti kredit doma in v tujini. Glede trajanja krize je optimist. »Ko sem pred pol leta v intervjuju omenil leto 2010 kot tisto, ko se bo začela gospodarska rast, sem bil bolj pesimističen. Mislim, da bomo postopno rast imeli že v drugi polovici letošnjega leta. Vendar leta 2007 ne bomo dosegli pred letom 2012 oziroma celo 2013.« Se pa strinja, da bo del slovenskega gospodarstva prizadet. »Zaradi naše nekonkurenčnosti, ki je strukturne narave, bo šlo marsikatero podjetje v stečaj. K temu bodo delno pripomogle tudi slabe poslovne odločitve, ki so zmanjševale kapitalsko ustreznost družb.«