Mirko Ilić

Živi in dela v New Yorku, postal je prebivalec svetovne metropole, mešanice Amerike in Evrope, kjer ne poznajo pojma tujec ali gastarbajter. V talilnem loncu svetovnih kultur njegov izvor, to, da izhaja iz nekdaj multinacionalne Jugoslavije, ni ne prednost ne pomanjkljivost, ampak zgolj dejstvo, umaknjeno nekam tja med opombe. Tisto, kar šteje, so njegov iskrivi in ostri um, trma in šarm ter seveda talent. Mirko se je rodil v Bijeljini, in ker je bil sin »vojnog lica«, se je z očetom in mamo veliko selil. Živel je v Mariboru pa v Zagrebu, ponovno v Bijeljini in spet v Zagrebu; tam je leta 1973 objavil svoj prvi strip. Najprej je bil prvi med najboljšimi avtorji jugoslovanskega stripa, potem je postal vodilni jugoslovanski karikaturist ali, bolje, avtor političnih ilustracij. Objavljal je v številnih revijah in časopisih, med njimi so Pitanja in Polet, leta 1977 je ustanovil Novi kvadrat - jedro avtorjev hrvaškega stripa, nadaljeval v Startu, z Lukom Mjedom ustvarjal naslovnice Danasa, že zdavnaj risal stripe za Alter Alter, Metal Hurlant, Heavy Metal, zaradi odličnih političnih ilustracij so ga povabili k italijanskemu političnemu tedniku Panorama itd. Delal je plakate za gledališča, oblikoval ovitke plošč ...
Slavenka Drakulić, pisateljica, Ilićeva prva žena, pravi, da je dokazal, kako lahko nadarjen in trmast človek doseže vse, kar hoče: »Mirkova samozavest je mejila na drznost, na predrznost, a prav to je od njega zahtevala njegova izredna nadarjenost.«
Virtuozna risba, konceptualna natančnost, sofisticiran humor, sarkazem in ostrina misli, sposobnost preobračanja pomenov, raba metafor in simbolov, na stotine različnih kombinacij, ena prodornejša od druge ... Ilić vedno znova preseneti svojo publiko.
Nekoč je dejal, da je v Jugoslaviji dosegel vse, kar si je zastavil, zato se je odpravil na pot prek Atlantika in leta 1986 potrkal na newyorška vrata Miltona Glaserja. »Odhod v New York je bil izziv, v resnici pa je bil objestnost. V Jugoslaviji sem pustil vse, kar sem dosegel in ustvaril. Rekel sem si, ajd, pa začnimo spet od začetka!« Glaser, legenda med ameriškimi oblikovalci, dober in prijazen človek, mu je pomagal naprej odpirati vrata velikih časopisnih hiš -tako je začel ilustrirati naslovnice Time magazina, bil je urednik Op-Ed strani v New York Timesu, njegove ilustracije so objavljali v Wall Street Journalu, Washington Postu, U. S. Newsu, Nationu, Boston Globu, Los Angeles Timesu itd.
Ilićeva newyorška zgodba le potrjuje sanjske zgodbe o uspehu, kakršne naj bi New York ponujal vsakemu, ki ima dovolj energije, znanja in šarma. V New York je prispel leta 1986, garal in risal za velike časopise in leta 1993 soustanovil grafični studio Oko & Mano Inc., leta 1995 pa studio Mirko Ilić Corp., specializiran za grafično oblikovanje in 3D-računalniško grafiko ter gibljive slike. S Stevenom Hellerjem, teoretikom grafičnega oblikovanja, je izdal več knjig: 100 Icons of Graphic Design, Handwritten - Expressive Lettering in Digital Age, Anatomy of Design itd., z Miltonom Glaserjem pa knjigo Design of Dissent. Predava na umetnostnih šolah School of Visual Arts in Cooper Union v New Yorku.
Njegova bleščeča mednarodna kariera tako rekoč traja že 23 let na 13 let krepke jugoslovanske podlage. Da, začel je s sedemnajstimi leti!

Leta 1998 smo v Mladini objavili enega izmed vaših prvih portretov v slovenskem časopisju in takrat si že bil svetovna zvezda! Ampak že leta 1981 si krasil naslovnico 41. številke Mladine, ko si bil jugoslovanska zvezda. Kaj se je v teh dobrih desetih letih (od leta 1998 do danes) zgodilo - poleg tega, da si nekoliko starejši?

> Starejši sem zagotovo, o tem ni dvoma. Ali sem prav taka zvezda kot takrat? Tega ne vem! Tako kot pred desetimi leti nisem odločal o tem, ali sem zvezda ali ne, tudi danes ne. Poleg tega sem prepričan, da med oblikovalci ni veliko zvezd in še te sijejo kratek čas. Biti zvezda pa tudi ni nujno dobra stvar.

Kaj pa tiste zvezde stalnice, ki vedno sijejo, ki vedno delajo?

> Pa saj vsi oblikovalci vedno delajo, vsaj trudijo se dobiti delo in večina od njih ljubi svoje delo. No, če pa ob tem še okolje in kolegi prepoznajo tvoje delo kot dobro, je to lepo, ampak ni tako zelo bistveno. Že samo zadovoljstvo ob delu, ob ustvarjanju, bi moralo biti temeljno in pomembno za vse oblikovalce, pravzaprav bi to moralo biti ključnega pomena za vse ustvarjalne ljudi.

Bi danes 30-letnik, ki bi prišel v New York, imel enake možnosti, kot ste jih imeli vi leta 1986? In ali je 11. september 2001 radikalno spremenil razmere?

> Ne, ne bil imel več takih možnosti in »nine eleven« je že zgodovina.
Tisto, kar sedaj vpliva na vse, je ekonomska neumnost, ki ji je botrovala Busheva vlada. Nima ekskluzivne zasluge za sedanjo gospodarsko krizo, je pa k njej pripomogla. Veliko se je spremenilo, in to ne le v Ameriki, ampak po vsem svetu. Zato je pomembno to zaznati, saj so ti časi za oblikovanje slabi. Oblikovanje je luksuz, pomeni razkošje. Podjetja sedaj čakajo in bolje premislijo, preden naročijo novo celostno grafično podobo ali logotip, gledališča bodo tiskala manj plakatov in uprizarjala manj predstav itd. Tako se gospodarska kriza kaže v oblikovanju.

Občutljivost za socialne in politične teme je iz vas naredila vodilnega komentatorja svetovnega dogajanja. Obstaja danes še več razlogov za ustvarjanje socialno in družbeno angažiranega oblikovanja?

> Da, vsekakor! Opažam, da se sicer že pojavlja nekoliko več socialno angažiranega in družbenokritičnega oblikovanja. Ob tem pa je kar nekaj zlaganosti. Recimo, firme (agencije), ki so izgubile močne kliente in nimajo več velikih poslov, se pretvarjajo, da se ukvarjajo s socialnimi temami. Vse to z namenom, da zbudijo pozornost; a iste agencije so še nedavno brez pravega vzroka redizajnirale celostne grafične podobe, čeprav teh redizajnov ni nihče potreboval. Vse to so delale, da bi se denar vrtel naprej in da bi se naprej odpirale oziroma ohranjale možnosti oglaševanja. Na primer v ZDA so podjetja zamenjala izredno kakovostne logotipe velikanov ameriškega oblikovanja, kot sta Saul Bass in Paul Rand, in to samo zato, da bi se s tem zaslužili milijoni in milijoni dolarjev. Ena izmed takih absurdnih zgodb je tudi zgodba loga za pijačo Tropicana, ki bo podjetje stala 150 milijonov dolarjev, in to povsem brez potrebe.

Kaj pa ilustrirani politični komentarji v Timu in New York Timesu?

> Ne, ne, že dolgo ne rišem več tega in takšni komentarji se še vedno niso vrnili na staro mesto v časopise in revije. Vse to je v Bushevem času razvodenelo, vsi so se bali, da bi koga užalili ali delali težave. Žal so se mediji ustrašili in prepričan sem, da v tem kritičnem času osemletnega Bushevega obdobja niso opravili svojega dela. Nekatere medije so razglasili za levičarske, to je bila taktika in poziv Busheve administracije, ki jih je tako hotela utišati. Prepričan sem, da bodo mediji potrebovali še nekaj časa, da se bodo vrnili na prejšnji položaj in opravljali svoje temeljne naloge. V tem interludiju pa jih je prizadela še gospodarska kriza, tako da bodo nekatere revije povsem izginile. Lahko rečem, da so mediji stopili na neko novo pot, a kam natančno so namenjeni, še ne vem.

Z Miltonom Glaserjem sta skupaj naredila knjigo Design of Dissent. Izšla je leta 2005. Na kaj sta se osredotočila, kako je potekalo sodelovanje?

> Ideja je nastala, ker sva opazila, da mladi v ZDA niso kritični, da se ne upirajo, ni bilo nobenih štrajkov, pa tudi nobenega »vizualnega« upora. Pomislila sva, da so nove generacije povsem pozabile na zgodovino in na to, kaj se je v Ameriki dogajalo leta 1968. Treba jih je bilo spomniti, kakšno moč ima oblikovanje. Tako sva naredila to knjigo, v katero sva vključila del ameriškega oblikovanja, vendar ga je veliko več iz Evrope in z drugih celin. Na ta način sva novi generaciji želela pokazati, kako močan je lahko plakat, kakšno moč lahko ima v sebi preprost dizajn, enobarvni tisk, kako se lahko uporabljajo šablone za grafite itd. Pokazati sva jim želela, da ne potrebujete veliko denarja za to, da bi izrazili misel, predstavili idejo, poslali sporočilo. To je bila temeljna ideja knjige - da ameriški mladini pokaževa pot na drugo stran te družbe oziroma to, kako delajo te stvari na drugih koncih sveta. Knjiga je bila doslej razmeroma uspešna. Pred šestimi meseci je izšla žepna izdaja, prevedena je bila v sedem jezikov. Knjiga kaže, kaj vse lahko sproži upor in kaj se z uporom v družbi lahko doseže.

Vedno, kadar vas kdo vpraša, ali ste levičar ali ne, se nekaj izmikate.

> No, ne vem! Zagotovo sem levo od sredine. Sem zato levičar? Kako naj rečem, vedno gre za kontekst - recimo, čudno je reči, da sem bil v komunistični Jugoslaviji levičar. Kaj to pomeni? Da sem bil levo od partije? Tako da ... biti levičar je čudna stvar. Vendar si jaz vedno vzamem pravico kritizirati oblast, najsibo takšna ali drugačna. Kritiziral bom tudi Obamo (in sem ga že), če bo naredil kaj, za kar menim, da ni prav. Pogosto se ob takih pogovorih šalim, rekoč - če se srečajo trije levičarji, takoj ustanovijo štiri stranke, kadar so na kupu trije desničarji, začno odločati o barvi vojaških uniform.

Vaš zagrebški sodelavec iz 80. let in iz Studia SLS Luka Mjeda je nekoč dejal, da ste že od nekdaj delali za velike časopise, a nikoli niste pozabili delati za male časopise. Se v tem skrivata vaš demokratični čut in levičarski življenjski moto?

> Američani imajo dober izraz - starfucker - zame nikoli ni bilo pomembno, ali je bil časopis ali revija velika ali majhna (z visoko ali nižjo naklado). Pomembno je bilo, da so mi omogočili, da sem se izrazil in povedal, kar sem želel, pomembno je bilo tudi, da je časopise brala publika, ki sem jo s svojimi ilustracijami želel doseči. Sedaj, v tem življenjskem obdobju, pa naš studio že pet ali šest let dela projekte pro bono. Ta trenutek imam na steni svojega studia tri plakate, a samo zato, da vidim, kaj sem naredil narobe, potem jih bom snel. En plakat je bil narejen za šolo vizualnih umetnosti v New Yorku, da pokaže, zakaj je umetnost dobra, drugi plakat je za razstavo risb na Reki, tretji za jazz koncert v newyorškem Lincoln centru, kjer bodo hrvaški jazzovski glasbeniki (Boško Petrović & Co) pripravili dobrodelni koncert za gradnjo otroške bolnišnice na Hrvaškem. V vseh treh primerih denar oziroma plačilo sploh ni bilo pomembno. V kratkem bo v Print magazinu izšel članek o naših dobrodelnih akcijah. Izbiramo projekte, za katere mislimo, da so pomembni, od Darfurja do Judovske fundacije in 60. obletnice osvoboditve internirancev iz Auschwitza, pa od akcij proti zatiranju družbenih manjšin do fundacije FAVeR itd. Zato se včasih čudim tistim z naših nekdanjih skupnih ozemelj, ki, kljub izkušnji te strašne vojne na območju nekdanje Jugoslavije, mislijo le na to, kako bodo zaslužili veliko denarja, ni pomembno, na čigav račun.

Podobe so včasih (ali vedno) močnejše od besed. Kot pravi podatek iz vaše knjige, se je v 80. letih o Golem otoku lahko pisalo, vaša ilustracija na to temo pa v Startu ni mogla biti objavljena. Ali ima kdo, kot ste vi - kdo, ki zna in je sposoben narisati sugestivno sliko, ilustracijo - moč, je močnejši od politikov?

> Gotovo, fotografirati politika z majhnim lulčkom, to je močnejše od samega politika. No, šalim se. Poglejmo fotografije iz Abu Graiba - lahko bi še tako natančno opisali dogajanje, ljudje ne bi verjeli, saj ne bi znali vizualizirati besedila. Večina ljudi ima slabo vizualno kulturo ..., a ko so videli fotografije, ni bilo več nobenega dvoma. Niso bile potrebne besede, fotografije so povedale vse. Tega so se začele zavedati vse vlade, poostrile so nadzor nad novinarji, preprosto se fotografi ne morejo več sprehajati sem ter tja po bojiščih in fotografirati dejstev. Podobno se je zgodilo v Gazi, ko sta oba, Hamas in izraelska vlada, preprečila novinarjem in fotografom dostop do zbombardiranih območij, češ da jih s tem varujeta, v resnici pa nista mogla dovoliti, da bi novinarji videli resnične razmere. Takih primerov je veliko - recimo Američani niso dovolili fotografirati trupel ameriških vojakov, padlih v Iraku, sedaj v Pakistanu itd.

Seveda, fotografija je neizpodbitna priča, močan dokument, a v mislih sem imela sliko, karikaturo, politično ilustracijo, vizualne komentarje, saj ste pogosto politično situacijo postavili tako drugače, naredili takšen obrat v razmišljanju, ki ga ni bil sposoben noben urednik.

> Da bi bila ilustracija uspešna, se moraš igrati s prepoznavnimi simboli. Širša, ko je publika, prepoznavnejši morajo biti simboli; samo tako je lahko ilustracija uspešna. Vendar mora ilustrator znane simbole postaviti v neznano kombinacijo, in ko to potem pogledaš, rečeš VAU, nikoli mi ne bi padlo na misel, da se lahko vzpostavijo takšna razmerja. Dobra ilustracija je kot signalna raketa v noči, ki naenkrat razsvetli temno nebo in v sekundi ti je jasno, kaj se dogaja. Ampak ali znaš izkoristiti to, kar se je zgodilo v tej sekundi? To je tudi znak, da je nekdo nekje ujel nekaj ... trenutek, idejo ...

Torej v smislu - ideja mora določiti obliko in vsebino, to je neločljivo.

> Seveda, ideja določi formo. A zna se zgoditi, da to še malo zmanipuliram. Pri zadnjih treh plakatih, ki sem jih delal, je bila ideja seveda spet temelj, a sem si zapletel življenje. Želel sem narediti plakat, ki je videti preprosto, ampak ga je zapleteno narediti - sam postopek izvedbe je zapleten. Pravzaprav ne vem, zakaj mi je to padlo na pamet pri snovanju plakata za School of Visual Arts, da si tako zapletem izvedbo in s tem dosežem le učinek čiste enostavnosti. Poskušal sem zadovoljiti zahteve same teme plakata in seveda tudi svoje zahteve, tokrat v smislu »more is more« in ne »less is more«. Vse to zgolj za šalo, zaradi eksperimenta in da bi hkrati opravil neko svojo majhno nalogo, ki sem si jo naložil povsem sam. Ideja in plakat sta učinkovala, kot sem želel! No, podobno si znajo otežiti delo nekateri oblikovalci, ki si nastavijo zanko - recimo: danes ne bom uporabljal črne barve, a prav tisti dan dobijo dve naročili, eno na temo problematike črncev, drugo na temo oglja. In potem kaj? Rečeš OK in se vprašaš, kakšne so možnosti reševanja te naloge brez črne barve. In v postopku reševanja naloge se potem porajajo čudni in nepričakovani rezultati.

Na letošnji Magdaleni v Mariboru boste vodili delavnico CoDeSign.

> Delavnico vodim skupaj z Bojanom Hadžihalilovićem iz Sarajeva, bivši Trio, danes Fabrika, predvsem pa je Bojan profesor na sarajevski akademiji. Glavna zamisel delavnice je igra s simboli, že sam naslov CoDeSign govori o kodiranju v dizajnu, in to vseh vrst, od Braillove pisave do Morsejeve abecede. Kodiranje je postalo nekaj zelo normalnega in splošno sprejetega, hkrati lahko s kodiranjem počneš različne stvari, prideš do čudnih zamisli, recimo, kako boš s pikami in črticami prikazal črko ali besedo, in bo to čitljivo. Temeljna zamisel je, da mora biti vsaka tipografija čitljiva ali, drugače, čitljiva postane, ko se ljudje nanjo navadijo. Skratka, kodiranja se moramo navaditi. Poseben primer kodiranja in branja zakodiranih sporočil je bil v nekdanji Jugoslaviji branje skritih pomenov med vrsticami. To je bila zanimiva igra, saj so ljudje, ki jih je na mesta urednikov postavila oblast, med vrsticami pisali proti tej oblasti, a oblastniki tega niso brali. No, da ne bom dolgovezil, tema delavnice je različno kodiranje, vendar je zamisel Bojanova, jaz mu bom le v neke vrste pomoč »iz ozadja«.

V okviru Magdalene bo tudi vaša retrospektivna razstava v mariborski Narodni galeriji. Bo to zgolj prenos postavitve razstave iz zagrebške Gliptoteke (maja 2008)?

> Razstava nikoli ni enaka! Razstavljena bodo tudi nova dela. Pravzaprav pa niti ne vem natančno, kaj bo na razstavi, saj je zanjo odgovoren Dejan Kršić, ki je avtor monografije in tudi lanske razstave v Zagrebu. Dejan hrani približno 40 odstotkov več mojih del, kot jih je bilo na razstavi, tako da bo postavitev prilagodil prostoru in publiki, ki ji je namenjena. Je pa res, da so jedro postavitve vedno neka osnovna dela - kot nekakšni »usual suspects« (običajni osumljenci). Nekaterih del pa niti ni več. Nedavno sem nekomu posodil originalno risbo stripa Shakti in mi je še do danes ni vrnil. Ampak ko bom našel listek, na katerem piše njegovo ime, mu bom »navil ušesa«. V Zagrebu je bil razstavljen le prvi plakat, originalne risbe ni bilo. Sam nisem nikoli zbiral in hranil svojih risb, če jih ne bi večino shranila moja mama, ne bi danes imel nič. Verjamem, da bo Dejan naredil drugačno razstavo, vendar se v to ne mešam. Tako kot nisem izbiral materiala za monografijo, ne za zagrebško razstavo, ga ne bom niti za mariborsko. Lani sem v Zagreb pripotoval nekaj ur pred otvoritvijo in sem se le sprehodil skozi galerijo, ko razstava še ni bila povsem postavljena.

In ste bili zadovoljni?

> Ne, to je zame vedno neprijetno, saj vedno vidim samo napake, ki sem jih naredil. Poleg tega so mi nekatera dela, ki zbujajo obiskovalcem neka čustva, reminiscence na mladost, tuja. Imajo svoj spomin na ovitek plošče, ki sem ga naredil za bend, ki so ga poslušali, ko so se, recimo, prvič zaljubili, jaz pa imam čisto drugačne spomine - na primer, kako sem se namučil ob risanju in kako ob prepričevanju naročnikov, naj sprejmejo idejo, no in potem so tu še drobni pogovori ...

Zadnjih nekaj let delate samo z računalnikom, digitalno ilustracijo. Še sploh vzamete v roke svinčnik?

> Zmeraj najprej narišem skico, tako da svinčnik je vedno tu, pri roki. Pred šestimi meseci sem spet naredil plakat v tehniki scratchboard, ker je to zahtevala tema in se temu nisem mogel izogniti. Ampak ne da se mi več risati, vse življenje sem tako rekoč prerisal, utrujen sem od tega. Sem si pa pred nekaj meseci kupil barvne svinčnike, jih položil na okensko polico, kjer hranim še nekaj predmetov, in sedaj čakam, kdaj mi bo padlo na pamet, da začnem risati s temi barvicami, tako kot sem z njimi začel risati že davno v Mariboru, kjer sem kot mulec nekaj časa živel na Orožnovi 9.

Je delo za filmsko industrijo še vedno glavni vir prihodkov, da potem lahko delate pro bono za človekoljubne ustanove in za prijatelje?

> Ne, ne. Ne bi rekel! Ne delam več v veliki filmski industriji, že dalj časa ne! Zadnji film, ki sem ga delal, je bil srbski film »Tamo i ovde« - ameriško-srbska koprodukcija z angleškim naslovom »Here and There«. Vse, kar sem naredil za ta film, je bilo brezplačno. Mladi režiser Darko Lungulov je prišel k meni na pogovore še v fazi, ko je imel film le v glavi, in bil sem neke vrste svetovalec in koordinator za vizualno plat filma. Darko je naredil ta film iz čiste ljubezni in tudi igralci, kot so David Thornton in njegova žena Cyndi Lauper, ki je filmu darovala tudi svojo pesem, pa Mirjana Karanović itd., vsi, ki so igrali v tem filmu, so dobili minimalne honorarje. To je bil mali film, za katerega se nihče ni zavzel, ga ni opazil, a kot se pogosto zgodi s takšnimi malimi filmi, ki so narejeni iz ljubezni, je nazadnje doživel uspeh. Film je bil prejšnji teden prikazan na festivalu Tribeca v New Yorku in je dobil nagrado za najboljšo filmsko pripoved. Sedaj nadaljuje pot po drugih festivalih, doživlja priznanja v tujini, doma (v Srbiji) še ne.

To se pogosto zgodi s filmi v naših krajih, na hribovitem Balkanu.

> To se dogaja zato, ker lokalni bogovi ne marajo »mnogoboštva«.
Poglej, kadar je manj denarja, se vsi pretepajo za manjši kolač in ta pretep je še bolj umazan in strašen. Sam sem zadnje tri filme naredil tako rekoč brezplačno. Na začetku svojega sodelovanja v veliki hollywoodski filmski industriji, ko sem naredil filmske špice za filme, kot je You've Got Mail, in sodeloval z velikimi studii, sem dobil solidne honorarje in ta denar sem lahko potem »pretočil« v svoje dobrodelne projekte. V zadnjem obdobju ne delam več velikih filmov, pa ne toliko, ker ne bi želel, ampak kar zgodilo se je, da so se naloge v mojem življenju spremenile, prihajajo in odhajajo v valovih, in to me veseli, ker mi menjajo življenjski ritem.

Vizualije nam je prijazno posredoval Dejan Kršić