Zadolžena Ljubljana

Vlada in državni zbor zaradi krize že več mesecev varčujeta in sprejemata ukrepe, takšnega ravnanja pa na občinski ravni ni opaziti. Pred dnevi je bil sprejet rebalans proračuna mestne občine Ljubljana. Poglejmo nekaj številk. Proračunski izdatki so višji za dobrih 37 milijonov evrov. Zadolževanje za investicije je višje za 21 milijonov evrov. Proračunski primanjkljaj pa bo ob koncu leta namesto prvotno predvidenih 4,3 milijona evrov znašal skoraj 27 milijonov evrov oziroma kar šestkrat več. Mestna uprava pod vodstvom župana Zorana Jankovića sicer napoveduje, da bodo proračunski prihodki do konca leta višji za skoraj 15 milijonov evrov, predvsem na račun višjih prilivov iz naslova dohodnine ter višjih prihodkov od prodaje zemljišč. Optimistična ocena o prodaji zemljišč bi bila logična v času visoke gospodarske rasti, v recesiji pa je skrajno vprašljiva. Janković je že marca sam ugotavljal, da so zaradi gospodarske krize »prihodki občine od prodaje premoženja majhni, večjih nepremičnin skoraj ni mogoče prodati«.
Ker je na ravni države zaradi nizke gospodarske aktivnosti prišlo do velikega izpada davčnih prihodkov, vlada Boruta Pahorja pripravlja že drugi rebalans državnega proračuna, s katerim namerava krepko oklestiti večino prvotno načrtovanih investicijskih izdatkov. In Janković? Sledi teoriji, da je treba v času recesije v infrastrukturo vlagati v enakem ali celo višjem obsegu. Po tej logiki je bil z večino glasov svetnikov Jankovićeve liste izglasovan rebalans proračuna, ki županu omogoča, da se do konca leta zadolži za 31 milijonov evrov in tako celoten občinski dolg poveča na skoraj 139 milijonov evrov. Zadolženost MOL bo ob koncu leta le za deset milijonov evrov nižja od najvišjega možnega obsega zadolževanja, ki si ga Ljubljana lahko privošči po zakonu o financiranju občin. Za kako skrb zbujajoč znesek gre, pove naslednja primerjava: ob koncu leta 2006, ko je županovanje prevzel Janković, je celoten dolg mestne občine Ljubljana znašal 57 milijonov evrov. Do konca leta 2007 je narasel na 62 milijonov evrov ali za dodatnih pet milijonov evrov, do konca lanskega leta na 108 milijonov evrov ali za dodatnih 46 milijonov evrov, do konca letošnjega leta pa naj bi narasel na skoraj 139 milijonov evrov ali za dodatnih 31 milijonov evrov. Jankoviću bo zadolženost občine v treh letih mandata uspelo povečati za 82 milijonov evrov. V tem smislu iz dneva v dan postaja bolj podoben nekdanjemu predsedniku vlade Janezu Janši, ki je za seboj zapustil tako osiromašen državni proračun, da sedanja vlada v njem ne najde nobene zaloge, ki bi jo lahko aktivirala.

Neznosna lahkost zadolževanja

»Če smo do najvišje dopustne mere zadolženi že zdaj, ko je objektivno večina investicij še na začetku ali sploh še niso začete, je veliko vprašanje vzdržnosti javnih financ pri nastanku plačilne obveze,« opozarja Peter Sušnik iz svetniške skupine SDS. »Tragika je, da bo počilo čez tri ali štiri leta. Namesto da bi se sedanji župan ravnal po načelu trajnostnega razvoja, vidi zgolj svoj mandat, svoje projekte in svojo popularnost,« meni Sušnik.
S kakšnimi argumenti zadolževanje utemeljuje mestna uprava? Po besedah Jankovića in podžupanje Jadranke Dakić je potrebno, ker naj bi občinski proračun po krivdi Janševe vlade od leta 2007 iz naslova dohodnine izgubil 160 milijonov evrov. Po njunem gre za »minimalno zadolževanje«, ki je potrebno, da bi lahko uresničili zastavljene naloge in nadomestili primanjkljaj sredstev, odvzetih zaradi zakona o financiranju občin. Ker je Ljubljana v istem obdobju, ko je izgubila 160 milijonov evrov, za projekte namenila 190 milijonov evrov več denarja, mora nekako pridobiti manjkajočih 350 milijonov evrov. Po besedah Dakićeve so ta sredstva pridobili oziroma jih bodo pridobili s prenosi zadržanih dobičkov javnega zavoda Lekarna Ljubljana, z odprodajo stvarnega premoženja, intenzivnejšim zaračunavanjem vseh možnih najemnin, taks in ostalih nadomestil, racionalizacijo poslovanja in - zadolževanjem.
Od izteka mandata Janševe vlade je sicer preteklo že več kot pol leta, a nova, Pahorjeva vlada Ljubljani kljub temu ni izplačala tistega, kar naj bi ji bilo po Jankovićevem mnenju nezakonito odvzeto. Nasprotno. Pahor je povedal, da pravne podlage za plačilo teh finančnih sredstev ni. »Resen in odgovoren župan bi moral s proračunskimi sredstvi ravnati gospodarno. Več bi moral storiti za pridobitev evropskih sredstev. Žal ta sredstva zaradi nepripravljenih ali slabo pripravljenih projektov obstajajo v veliki meri neizkoriščena. Enako velja tudi za sredstva, ki bi jih Ljubljana lahko črpala iz naslova zakona o glavnem mestu,« pravi vodja svetniškega kluba SDS Dimitrij Kovačič.
Čeprav ni dvoma, da je zakon o financiranju občin, ki ga je leta 2006 podprl državni zbor, zmanjšal obseg sredstev za MOL, se je po drugi strani treba zavedati, da je ljubljanska občina do takrat dobesedno ''visela'' na proračunu in je izjemno malo sredstev pridobila iz drugih naslovov, zato je tudi najbolj trpela, ko se je državne jasli prerazporedilo.
Janković je vedel, kaj spremenjeni način financiranja pomeni za Ljubljano, pa kljub temu ni varčeval. V letu 2006, ko je bila županja Danica Simšič, so proračunski odhodki MOL znašali 232,6 milijona evrov, medtem ko so v letu 2007, torej že v obdobju Jankovićevega mandata, znašali 248,9 milijona evrov, in to kljub temu, da so bili prihodki s strani države manjši za 44,9 milijona evrov. Povedano drugače: čeprav se je v sklopu porabljenega denarja delež državnih sredstev zmanjšal za 18 odstotkov, se je poraba povečala za sedem odstotkov. Gledano z vidika rebalansa 2009 se je v Jankovićevem mandatu poraba povečala kar za 47 odstotkov.
V rebalansu proračuna za letošnje leto v oči najbolj bode kar 20-odstotno povečanje proračunske postavke plače in drugi izdatki zaposlenim. Veljavni proračun je namreč za te namene določil 12,6 milijona evrov izdatkov, rebalans pa 15,1 milijona evrov. Eden od razlogov za povečanje te postavke je večje število zaposlenih v mestni upravi. Do konca leta na občini načrtujejo 42 novih delovnih mest oziroma sedemodstotno povečanje. Kot razlog navajajo »povečan obseg dela pri uresničevanju županovih projektov«. Poleg tega se v okviru sredstev za plače kar za 370 odstotkov povečujejo sredstva za delovno uspešnost, čemur občina po novem namenja 773.840 evrov. Takšno porabo je težko oceniti drugače kot predrzno. »Vse skupaj spominja na ZDA pod Bushem, ki so uspele pridelati izjemen primanjkljaj zaradi obsedenosti predsednika z vojaškim proračunom. Pozivi za znižanje porabe so bili zavrnjeni z argumentom, da ni kje vzeti, saj je bil konsenz, da se vojski ne vzame, vse ostalo pa je tako ali tako životarilo. Enako je v Ljubljani: vsi županovi podporniki se očitno strinjajo, da so investicije nedotakljive, drugo pa je itak revščina. Ostane torej le zadolževanje in zemljiška trgovina. Gre za nevarno politiko, ki bo privedla do dolgoročnih problemov,« opozarja Sušnik. Zadolževanje občine je po njegovem smiselno za projekte, ki izkazujejo nefinančno dodano vrednost, torej za ceste, infrastrukturo, šolski standard, zdravstvo. Pri teh projektih je javni interes nedvoumen: zaradi njihove realizacije bodo vsi na boljšem. Nikakor pa zadolževanje ni smiselno za projekte, ki bi morali biti predvsem finančno donosni. Parkirne hiše so povsod po svetu stvar ekonomskega profita, zato ni razloga, da bi pri njihovi gradnji kot investitor nastopala občina.

Hoja po robu

In kako bo ljubljanska občina dolg odplačala? Edini vir za odplačilo so davki in sredstva od prodaje premoženja. Tiste dajatve, ki jih občina določa sama, so v Ljubljani že zdaj visoke, zato tu rezerve ni. Prav tako se občina ne more v nedogled zadolževati, saj je zadolževanje že prignala skoraj do roba. Da se MOL že prihodnje leto lahko znajde v velikih težav, priznavata tudi Janković in Dakićeva. V obrazložitvi proračuna 2006-2009 sta zapisala: »Leto 2009 je prelomno, saj bomo ob trenutni gospodarski situaciji zelo težko realizirali načrtovane prodaje nepremičnin in zemljišč, v letu 2010 pa bodo za MOL zelo omejene tudi možnosti dodatnega zadolževanja.«
Ali to pomeni, da lahko občina bankrotira? Ne. Občine se po zakonu lahko zadolžijo le do določene mere, o vsakem kreditu posebej pa praviloma odloča ministrstvo za finance. Če pride do zadolžitve, ki seže prek z zakonom določene meje, se rubež v prezadolženi občini ne more raztegniti na sredstva od dohodnine in finančne izravnave. Zaradi tega občina ne more bankrotirati v klasičnem pomenu te besede. Če pade v pregloboko brezno dolgov, se mora iz njega reševati s pripravo sanacijskega programa, kar lahko traja več let. »Upniki bi pač čakali dolga leta, ampak prej ali slej bi bili poplačani, ker se večji del občinskih prihodkov ne da zaseči,« pojasnjuje generalna direktorica direktorata za proračun na finančnem ministrstvu mag. Alenka Bratušek. Če je občina zadolžena do zakonskega maksimuma, to nujno še ne pomeni, da ima zaradi tega probleme. Ministrstvo ji zadolževanja do zakonske meje tudi ne more preprečiti. Lahko pa preveliko zadolževanje ohromi razvoj v prihodnjih letih, saj je občina obremenjena z dolgovi iz preteklosti.