Norci

»Kim Džong Il je nor,« je 25. maja kriknil svet. »Detoniral je atomsko bombo z močjo atomske bombe, ki je padla na Hirošimo!« Kim Džong Il je morda res nor, toda atomske bombe z močjo atomske bombe, ki je padla na Hirošimo, ni vrgel na Hirošimo, ampak jo je detoniral pod zemljo. Pod svojo zemljo. Za razliko od Američanov, ki so atomsko bombo z močjo hirošimske atomske bombe detonirali nad Hirošimo. In potem še nad Nagasakijem. Kaj je podzemsko detoniranje atomske bombe z močjo hirošimske bombe v primerjavi z detoniranjem atomske bombe v Hirošimi? Kaj je večja norost? Tudi Francozi so atomske bombe testirali daleč od doma, recimo pod polinezijskim atolom Mururoa. Kaj je večja norost? To, da atomsko bombo detoniraš doma ali daleč od doma?
Kar pa naj vas ne zavede: na tej točki postanejo stvari zelo relativne. Še enkrat se vprašajte: kaj je večja norost - to, da atomsko bombo detoniraš doma, ali to, da jo detoniraš daleč od doma? Jasno, rekli boste: to, da jo detoniraš daleč od doma, po možnosti na dvorišču kake druge države, recimo Avstralije (atol Mururoa). Toda pomislite: ali ni večja norost, da atomsko bombo detoniraš doma? Kim Džong Il je storil prav to: atomsko bombo je detoniral doma. Pomeni, da je nor. Le kdo bi atomsko bombo detoniral doma? In ob tem povzročil potres z jakostjo 4,7 Richterja? Razumete: d-o-m-a! Na svojem dvorišču! Prav res, le kdo je tako nor? Toda če je Kim nor zato, ker je atomsko bombo detoniral doma, ne pa recimo v Tokiu ali Seulu, potem so nori tudi Američani, ki so ogromno atomskih bomb detonirali doma, v svojih puščavah. To, kar je pred nami, je torej pogovor norcev o norosti.
A kot rečeno, svet je kriknil. Kimovo impersonacijo hirošimske apokalipse so obsodili vsi - od Varnostnega sveta Združenih narodov do Evropske unije, od Nemčije do Britanije, od Južne Koreje do Japonske, od Rusije do Kitajske. Vsi so izrazili »zaskrbljenost« in »zgroženost«. Vsi so rohneli, da gre za kršitev dogovorov, obljub, resolucij in mednarodnega prava, da gre za ogrožanje regionalnega in globalnega miru, da gre za spodkopavanje regionalne in globalne varnosti, da gre za blodnjo in »resno grožnjo« in da tega ne bodo tolerirali. Najbolj je kakopak kriknila Amerika. Predvsem desnica je takoj oznanila, da bo Kim zdaj izsiljeval svobodni svet in oboroževal Al Kaido, da je treba nujno ukrepati, da je treba odločno odgovoriti, da je predsednik Barack Obama na prvi veliki preizkušnji in da je treba Severno Korejo udariti z novimi sankcijami. Da jo je treba torej še bolj osamiti in še bolj odrezati od sveta. »Severna Koreja tvega, da se bo njena izoliranost še poglobila,« so ponavljali zahodni državniki.
Ampak Severna Koreja hoče prav to: izolacijo. Ni države, ki bi se tako trudila, da bi živela v popolni izolaciji. Severna Koreja je naredila vse, da ne bi imela stikov z zunanjim svetom. Ko so začele iz Amerike prihajati napovedi novih sankcij, je Severna Koreja, ki je prvo atomsko bombo testirala leta 2006, sporočila le: »Severna Koreja ne potrebuje nobenih pogovorov z Ameriko. Amerika je polna trikov in nezaželena. Dogovorov ne spoštuje. Sankcije nas ne skrbijo. Če bodo proti nam uvedli sankcije, bomo postali le še močnejši.« Ergo: Severna Koreja ne potrebuje Amerike - Severna Koreja potrebuje sankcije! Ker jo sankcije okrepijo. Severna Koreja ne bo protestirala zaradi sankcij, ampak jih bo sprejela kot darilo - kot mednarodno pomoč. Kot humanitarno pomoč! Sankcije so dobre, ker jo ločijo od zunanjega sveta. Ker potrgajo vse tipalke, ki se stegujejo proti njej. Ker jo osamijo. Ker izpolnijo njeno veliko željo: popolno izolacijo. Nihče ne živi v večjem strahu pred kapitalizmom kot Severna Koreja. Ali kot pravijo: »Test atomske bombe bo prispeval k obrambi suverenosti naše dežele, naroda in socializma, obenem pa bo zagotovil mir in varnost na korejskem polotoku in v regiji.« Severna Koreja živi v totalni, popolni, kompletni, absolutni karanteni: da je ja ne bi okužil virus kapitalizma. Ko so pred časom v Severno Korejo pripeljali dva italijanska chefa, ki naj bi Kima izmojstrila v peki pizz, so jima na kliniki najprej pregledali urin, kri in možgane.

Vas ob gozdu

Za tiste, ki prisegajo na kapitalizem, je Severna Koreja najboljša reklama za kapitalizem: poglejte ta socializem! To vas čaka, če boste ukinili kapitalizem! Kapitalizem mora preživeti! Za vsako ceno! V nasprotnem primeru bomo živeli v Severni Koreji! Ergo: kapitalizem potrebuje Severno Korejo. Ali bolje rečeno: bolj ko je kapitalizem v krizi, bolj potrebuje Severno Korejo. Za strah. Kot svarilo, da alternative kapitalizmu ni. Edina alternativa kapitalizmu je Severna Koreja. Norost. Ni čudno, da je kapitalizem v boj za svoje preživetje zmetal bilijone in bilijone. In ne pozabite: kapitalizem je trenutno v tako hudi in tako histerični krizi, da bi Severni Koreji plačal, da bi detonirala atomsko bombo. Jasno, za začetek na svojem ozemlju. Program nafta-za-hrano, s katerim je Zahod reguliral režim Sadama Huseina, je mutiral v program atomska-detonacija-za-hrano.
Ni čudno, da Zahod tako uživa v sankcioniranju Severne Koreje: bolj ko je Severna Koreja izolirana, bolj je srhljiva. In obratno, tudi Severna Koreja uživa v tem, da je sankcionirana. Iz istega razloga: bolj ko je izolirana, bolj je srhljiva. Bolj ko je izolirana, bolj resno izgleda. Bolj ko je izolirana, bolj resno jo morajo jemati. Severnokorejska reakcija na mednarodne grožnje s sankcijami je zato izgledala kot parodija parodij Severne Koreje, recimo animirane farse Ekipa Amerika - svetovni policaji, ki sta jo leta 2004 zapakirala Trey Parker in Matt Stone, avtorja kultne TV-serije South Park, in ki je zvenela kot satirična replika na famozna šeststranska pogajanja o jedrski razorožitvi Severne Koreje, ki so se začela leto prej. Medtem ko »Ekipa Amerika«, vod elitnih, histeričnih, ultrapatriotskih bušističnih komandosov, ki stanujejo v gori
Rushmore, tolče po Al Kaidi in za sabo pušča kri, orgazme, country balade o tem, da svoboda ni zastonj, in orjaško kolateralno škodo (Eifflovega stolpa, Slavoloka zmage in Louvra ni več), namreč Kima Džonga Ila obišče Hans Blix, odposlanec Združenih narodov, ki so zaskrbljeni in zgroženi nad Kimovim rožljanjem z atomskim orožjem.
»Kim: Hans Blix? Oh, ne! Junak. Lepo vas je spet videti, Hans!
Blix: Gospod Il, danes naj bi pregledal vašo palačo, toda vaši čuvaji me v nekatere dele palače niso spustili.
Kim: Hans, Hans, Hans! Skozi to sva šla že ničkolikokrat. Nimam orožja za množično uničevanje. Okej?
Blix: Potem pa pustite, da si ogledam palačo in pomirim Združene narode. Žal mi je, toda Združeni narodi morajo biti do vas strogi. Spustite me noter - če ne ...
Kim: Kaj - če ne?
Blix: Če ne, bomo zelo jezni na vas - in napisali vam bomo tudi pismo, v katerem vam bomo povedali, kako jezni smo na vas.«
In to je vse: pismo, v katerem bodo povedali, kako zelo jezni so na gospoda Ila. Le zakaj bi šli dlje? Severna Koreja mora ostati taka, kot je, saj potrebujejo natanko tako, kot je. Ko je kapitalizem v krizi, zadošča že to, da s prstom pokažejo na Severno Korejo - in vse socialistične fantazije se zgrudijo mrtve. In to, kar je Severna Koreja za kapitalizem, je Kuba za Ameriko: če se boste odrekli ameriškemu snu, vas bo tlačila kubanska nočna mora! Alternative ameriškemu snu ni. Edina alternativa ameriškemu snu je enopartijski totalitarni gulag, ki ga vodi truplo. Kot veste, naj bi bil Fidel Castro že dlje časa hudo bolan, tako rekoč negiben, po špekulacijah nekaterih že mrtev. In glej, no - tudi Severno Korejo, največjo grožnjo globalnemu miru in varnosti, vodi truplo. Tudi Kim naj bi bil namreč že dlje časa hudo bolan, tako rekoč negiben, po špekulacijah nekaterih že mrtev.
Kima prikazujejo kot »norca z atomsko bombo«. Toda ironično, atomsko bombo potrebuje prav zato, da bi lahko ustvarjal vtis, da je nor, iracionalen in nepredvidljiv. Saj veste, da se mu ne bi slučajno zgodilo to, kar se je zgodilo Sadamu Huseinu, ki se je delal, da je nor, iracionalen in nepredvidljiv in da ima atomsko bombo, ki pa je dejansko ni imel. Američani so se delali, da jo ima, pa četudi so vedeli, da je nima. Zato so ga napadli. Če bi jo imel, ga ne bi napadli - ker je bil nor, iracionalen in nepredvidljiv, bi jo uporabil.
No, za tiste, ki zdaj, ko je kapitalizem katastrofalno odpovedal, predejo o socializmu, pa Severna Koreja uteleša le socializem, v kakršnem ne bi hoteli živeti. Ali bolje rečeno: v Severni Koreji vidijo le najslabšo reklamo za socializem. Severnokorejski socializem namreč izgleda povsem irealno, kot anahronizem, kot potujitveni efekt, kot nekaj, kar živi le še v starih reklamah, na starih razglednicah, v arhivskih posnetkih, v muzeju in starih filmih. Ne, severni Korejci ne izgledajo kot socialisti, ampak kot ljudje, ki socialiste le igrajo. In bolj ko jih od zunaj stiskajo, bolj, bolje in lažje igrajo socialiste. Kapitalizem - zunanji svet, Zahod - jih sili, da igrajo socialiste. In če bi bilo treba, bi jim bajno plačal, da bi igrali socialiste. Toda tako kot pri atomski bombi gre tudi igranje socializma v obe strani: to, da igrajo socialiste, ni le v interesu kapitalizma, ampak tudi v interesu Kima Džonga Ila. Gospod Il pač očitno zelo dobro ve, zakaj je razpadel socializem: ker ljudje v socialističnih deželah niso več hoteli igrati socialistov. Ker so si ljudje v socializmu rekli: čas je, da se nehamo pretvarjati, čas je, da se moderniziramo, čas je, da zavržemo floskule, čas je, da pozabimo na ideologijo - čas je, da nehamo igrati. Ko so nehali igrati socialiste, je bilo socializma konec.
Zato severni Korejci igrajo socialiste. In zato v tem igranju tako pretiravajo. Kot da bi skušali drug drugega in svet prepričati, da ne igrajo. Pri tem kakopak zelo pomaga tako to, da je Severna Koreja že zelo, zelo dolgo nepredušno izolirana, kot to, da so vsi tisti, ki so še vedeli, kako izgleda zunanji svet, že zdavnaj pomrli. Severna Koreja še najbolj spominja na skupnost iz Shyamalanovega morbidnega šokerja Vas ob gozdu, potemtakem na arhaično, konservativno, puritansko, utopično, kvazisocialistično skupnost, ki ob koncu 19. stoletja živi sredi gozda, daleč od civilizacije, v mistični izolaciji, na jasi, obdani z neprebojnim, megličastim, srhljivim, gotskim gozdom, v katerega ne sme nihče. Tam prežijo pošasti, pač tisti, ki so neizrekljivi ... ee, »Tisti, o katerih ne govorimo«. Na koncu se izkaže, da se film v resnici ne dogaja ob koncu 19. stoletja, ampak danes, in da je ta »vas« le dimna zavesa, le krinka, s katero so skušali voditelji te skupnosti mlajše generacije zaščititi pred tegobami zunanjega sveta - pred brutalnostjo, stresnostjo in katastrofami kapitalizma. Prebivalci te vasi živijo v strahu pred zunanjim svetom in kapitalizmom, obenem pa se delajo, da zunanji svet in kapitalizem ne obstajata. Ko se razkrije »velika skrivnost«, voditelji te skupnosti sklenejo, da bodo ostali tam, kjer so - v popolni izolaciji. Kajti pošast - kapitalizem! - res obstaja.
Socializem, ki ga igrajo, je le fikcija, toda kapitalizem je res srhljiv in pošasten. Še več, prebivalci te odrezane vasi zunanje, kapitalistično Zlo ponotranjijo - na socialistični, arhaični, totalitarni način. Tako kot severni Korejci: iz strahu pred kapitalizmom igrajo socialiste, kar pa ne pomeni, da kapitalizem ni srhljiv in pošasten. Toda kot pravi Slavoj Žižek, je trik v tem, da »pravo Zlo naših družb ni kapitalistična dinamika kot taka, ampak poskusi, da bi se iz nje izmotali«, recimo zatekanje v ograjene skupnosti, počitnikovanje v divjih rezervatih ali pa konzumiranje organske hrane. Severnokorejski socializem, vključno s »tistimi, o katerih ne govorimo« (gulagi z 200.000 političnimi zaporniki, lakota, vsesplošna indoktrinacija, ugrabitve japonskih civilistov, teroristični vpadi v Južno Korejo, sestrelitev potniškega letala, sabotiranje olimpijskih iger v Seulu ipd.), je notranje bistvo kapitalizma. Ali bolje rečeno: severnokorejsko igranje socializma je le hardcore verzija izmotavanja iz kapitalizma. Severni Korejci lahko rečejo le to, kar je Pablo Picasso odgovoril nekemu nacističnemu častniku, ki ga je med II. svetovno vojno, ves zgrožen nad njegovo »Guernico«, vprašal, če je to - »Guernico« - res on naredil: »Ne, vi ste to naredili!«

Doktor Strangelove

In ko gledate Severno Korejo, se vam zdi, da dela vse, da bi čim bolje in čim bolj prepričljivo odigrala socializem, ali bolje rečeno - severni Korejci delajo vse, da bi čim bolj natančno zadeli lik socialista. Vrstijo se rituali, parade, štadionski spektakli, patriotska salutiranja, robotsko recitiranje sloganov, glorifikacije kulta osebnosti in deifikacije Dragega vodje, za katerega so pripravljeni vsi umreti. Le zakaj ne bi: samo med študijem je napisal 1500 knjig. Po eno na dan! Zložil je šest oper, boljših od vseh opernih klasik, in zdizajniral 150-metrski stolp Juche. Rodil se je na sveti, tedaj še posebej ožarjeni gori Paektu (pa četudi se je v resnici rodil v Sibiriji, kjer se je med II. svetovno skrival njegov oče, Veliki vodja, Kim Il Sung, ki si je dal potem postaviti 34.000 spomenikov). Bil je junak korejske vojne (pa četudi se je tedaj skrival na Kitajskem). Slavijo ga kot superjunaka, ki je zlomil Ameriko. In kot najboljšega prijatelja ljudstva (pa četudi se z ljudstvom ni nikoli družil).
Vsako darilo, ki ga Kimu, »zvezdi severnici 21. stoletja« in »geniju 10.000 talentov«, izroči kaka tuja delegacija, napihnejo čez vse plafone. Vedno poskrbijo, da vodja tuje delegacije zapoje himno severnokorejskemu socializmu, Kimu in njegovemu očetu. In vedno poskrbijo, da poudari, da je svet fasciniran nad severnokorejskim socializmom. Le kako ne bi bil: te dni so izdelali novo »naravno zobno pasto z zdravilnimi učinki,« ki takoj dezintegrira ves karbohidrat, preprečuje paradentitis, periodontitis in karies, odstrani neprijetni zadah in pospeši prebavo, s čimer usta pripravi na avtentični socialistični nasmeh. Še več, nova zobna pasta je čisti multipraktik: za začetek, preprečuje tudi prehlad, in dalje, z njo si lahko zacelite kožo, če vas piči kak komar, če se opečete ali če se pojavi kak izpuščaj. Ljudstvo je navdušeno! Tujci tudi.
Nedavno so oznanili, da je »mentalna moč ljudstva izbruhnila kot vulkan ter postavila nove standarde in nove rekorde«, da vsi sektorji socialistične produkcije delajo neutrudno in s polno paro, da povsod »sije plamen inovativnosti«, da tovarne in podjetja, ki so »spredaj« (»v kombiju«!), uspešno rešujejo vse gospodarske probleme, da je napredek hitrejši kot kadarkoli in da cestarji že končujejo »pjongjanško hitro cesto 21. stoletja«. Dokazov o veličastni moči socialistične znanosti ni ne konca ne kraja, satelit v vesolju, na stotine univerz, 2 milijona intelektualcev, udarne brigade znanstvenikov in 69.000 tehničnih inovacij na leto pa pričajo o »neukrotljivem duhu«. Severna Koreja »skokovito« in »junaško« napreduje v »veliko, cvetočo in mogočno nacijo«. Ponosno slavijo stahanovsko udarniško akcijo, ki bo trajala 150 dni in v katero je vključena vsa nacija. Severnokorejski pesniki so te dni objavili celo 100 pesmi, ki častijo nove delovne zmage, izgradnjo nove hidroelektrarne, tega Kimovega »grandioznega načrta«, rudarje in jeklarje, ki rušijo rekorde, »vojsko in ljudstvo«, »graditelje novega čudeža in novega hitrega napredka«, odločnost partije in navdušene množice, ki delajo noč in dan. Že naslovi povejo vse: Strumno proti letu 2012 ... Mladina vedno živi za prihodnost ... Jutrišnji dan bo prišel skupaj s srečo.
Za diktatorja in antidemokrata obenem razglašajo Leeja Myung-baka, predsednika Južne Koreje, ki da zatira upornike, disidente in opozicijo in ki da na televiziji vrti protikomunistične filme, s čimer zavaja svoje ljudstvo, ustvarja izredne razmere, podžiga fašizem, ločuje Korejce in preprečuje ponovno združitev obeh Korej. In zdaj se vprašajte: vam ta pedantna zrežiranost severnokorejskega socializma izgleda kot delo norca ali kot delo nekoga, ki je povsem racionalen? Je Kim nor? Nič bolj kot katerikoli h''woodski zvezdnik, ki je asocialen, ki se panično skriva pred fani, ki ga mučijo grandomanija, mitomanija, narcizem in paranoja, ki pogosto laže, ki rad manipulira in ki nima nobenega občutka krivde. Kateri h''woodski zvezdnik pa ni tak? In Kim Džong Il živi kot h''woodski zvezdnik: jet-set razkošje, 30 vil, ferrariji, truma telesnih stražarjev, dobra hrana, ki mu jo uvažajo (melone iz Kitajske, svinjino iz Danske, kaviar iz Irana ipd.), francoska vina, Hennessyjev konjak, Johnny Walker, surfanje po netu, golf, karaoke, nočne orgije, živ smisel za kič, fobija pred bacili in obsedenost z lepoticami, predvsem blondinkami, ki mu jih menda lifrajo celo s Švedske. Menda mu tudi kri stalno čistijo s krvjo devic, da bi ostal večno mlad.
Toda Kim le živi kot filmski zvezdnik, ni pa filmski zvezdnik. Problem je seveda v tem, da ga kamera ne mara. Debelušen, z veliko dioptrijo, s previsokim, piskajočim glasom, zelo majhen - meri manj kot 160 cm. Nositi mora čevlje z debelimi petami, lase pa si nategovati kot Barton Fink, da bi izgledal višji. Ne pomaga. Ve, da ni atraktiven. Pred kamero ga zato grabi trema - na TV ni nikoli nastopil v živo. V javnosti se ne kaže. Pred očetovo smrtjo je javno izrekel le en stavek: »Slava junaški ljudski armadi!« Je nor? Ne, le dobro ve, da ni h''woodski material. In ker ve, da ni h''woodski material, v filmih ne igra, ampak jih le zbira. Njegova kolekcija šteje 20.000 filmov, nor je na Botra, Petek trinajstega, Jamesa Bonda, Elizabeth Taylor in Daffyja Ducka (ne nujno v tem vrstnem redu), poročil se je s filmsko igralko, vodil je filmsko sekcijo politbiroja, zgradil state-of-the-art studio, nekatere filme je produciral, nekatere pa pravi, da je tudi režiral (in potem milostno pustil, da so kot režiserja podpisali tega, ki ga je res režiral). Kaj torej - je nor? Je iracionalen? Ne, ker je vsemogočen, bi lahko igral tudi v filmih: vidite, to bi pa bilo noro. In iracionalno.
Raje je napisal knjigo o filmu, Teorijo filmske umetnosti, v kateri je poudaril, da je kapitalistični režiser le delavec, povsem odvisen od filmskih industrialcev, medtem ko je socialistični režiser povsem neodvisen, odgovoren le partiji, da je igralec dober le, če je zvest partiji, in da je naloga filma kristalno jasna - ljudi mora spremeniti v komuniste. Ker pa so se mu zdeli severnokorejski filmi preveč kilavi, da bi lahko kapitaliste spreobračali v komuniste, je dal leta 1978 ugrabiti slovitega južnokorejskega režiserja Shina Sang-oka in njegovo bejbo, zvezdnico Choi Eun-hee, ter ju po daljši prevzgoji »prisilil«, da sta se spreobrnila v orožje za množično spreobračanje. Zanj sta posnela sedem filmov, med drugim tudi godzilarijo Pulgasari, v kateri se otroška igrača tako nažre jekla, da mutira v orjaško pošast, ki najprej zgazi kralja in osvobodi ljudstvo, potem pa se obrne proti ljudstvu, ki jo na koncu triumfalno sesuje. Ta velika, jeklena pošast je sicer leta 1985 dišala po alegoriji Kimovega očeta, Velikega vodje, toda Kim je bil navdušen: to je to! Problem je bil le v tem, da sta mu Shin in Choi kmalu pobegnila, tako da je ostal brez filma, s katerim bi lahko kapitaliste spreminjal v komuniste. Ostala mu je le atomska bomba, s katero komuniste spreminja v še večje komuniste, kapitaliste pa še v večje kapitaliste.