Rojstni dan popularne Štirke

Zadnji dve leti smo priča res številnim obletnicam, ki jih na različne načine praznujejo različna društva, institucije in navsezadnje tudi akterji nekoč slavne in - dodamo lahko - danes še slavnejše preteklosti subkulturnih gibanj iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Iz časa torej, ko sta bila Slovenija in njeno glavno mesto še za tako imenovano železno zaveso, ki pa je kmalu po smrti Josipa Broza začela progresivno kazati znake prve korozije. Verjetno ni treba navesti, do česa je pripeljala ta »korozija«, lahko pa z gotovostjo zatrdimo, da smo prvi resni razmah mladinskih subkultur na slovenskih tleh doživeli ravno v osemdesetih letih, v času, ko je povodenj punka pridrla tudi v našo malo podalpsko deželo. Sedaj, ko smo že precej globoko v 21. stoletju, je očitno napočil čas za nekakšno zgodovinsko »revalorizacijo« dogodkov iz osemdesetih let, ki so odločilno vplivali na konstituiranje alternativnih družbenih in umetniških praks v Sloveniji. Je obdobje dvajsetih ali tridesetih let dovolj dolgo za realno, objektivno zgodovinsko in sociološko analizo ali gre zgolj za mitologizacijo preteklosti, za katero skrbijo danes že rahlo priletni in predvsem nostalgično naravnani gospe in gospodje? To vprašanje se mi vedno znova postavlja, kadar v medijih opazim napoved dogodka, povezanega s praznovanjem kakšne obletnice. Primerov je dosti - samo lani in letos je bilo zavidanja vredno veliko obletnic in dogodkov, povezanih z vzponom (in padcem?) nekoč razvpite ljubljanske alternative. Najvidnejši sta bili zagotovo razstava FV - Alternativa osemdesetih, ki je bila pred koncem lanskega leta postavljena v MGLC-ju, in seveda pred kratkim, s številnimi dogodki »podprto«, praznovanje 40-letnice Radia Študent, medija, ki je vsa ta leta podpiral in še zmeraj podpira alternativno dogajanje na vseh ravneh. K tem dogodkom zagotovo sodi tudi dvajsetletnica kluba K4, saj je njegovo delovanje tesno povezano s FV-jem in z Radiem Študent.
Verjetno v Ljubljani in tudi širše v Sloveniji ni alternativca, ki v teh dvajsetih letih ni prestopil praga kluba K4, saj je bil ta nekaj časa zares ena izmed nekoč redkih kalilnic urbane subkulture v Ljubljani in širše. K4 se je v svoji uradni dvajsetletni zgodovini nenehno spreminjal - spreminjali so se njegova fizična podoba (interier, eksterier), njegov program in njegovi obiskovalci, še posebej v času, ko je bila programska shema zastavljena precej široko - takrat se je vrtela glasba za vse okuse, od glasbe za raznolike študentske žure prek metala, punka, funka, jazza do elektronike. K4 se je v zadnjem času, od prvih let novega tisočletja, še posebej profiliral za elektronske žanre in njihove številne podstile. Vsi, ki smo kdaj stopili v K4, se spomnimo njegove zanimive notranjosti, dveh ločenih prostorov, šanka in ostrega vonja po urinu, ki nam je polnil čutilo za vonj, medtem ko smo se približevali WC-jem - ti so bili med obratovanjem kluba, še posebej ob večerih, ko je bil klub poln, v katastrofalnem stanju, vendar to obiskovalcev očitno ni odvračalo od obiska. Še posebej zanimivi so bili koncertni večeri in partiji - v klubu so gostovali najrazličnejši akterji mednarodne, slovenske in nekdanje jugoslovanske glasbene produkcije. K4 je bil tudi prvi klub v Sloveniji, ki je začel prirejati elektronske in rave partije, s čimer mu je uspelo v vseh teh letih pripeljati kulturo elektronske glasbe na zavidanja vredno raven. V klubu so gostovala znana imena s svetovne glasbene scene, na primer Henry Rollins, Jon Spencer Blues Explosion, Asian Dub Foundation, Disciplin A Kitschme (Kojeva londonska epizoda), Atari Teenage Riot, Mouse on Mars, Goldie, številni domači bendi in didžeji, hiphoperji in drugi pripadniki mladinskih subkultur. V tem smislu je klub izrazito pomemben, saj je bil v času, ko je v Ljubljani vladala klubska suša, prava trdnjava najrazličnejših glasbenih in umetniških praks. Hkrati ne smemo pozabiti na Roza večere, ki so se v dolgih letih delovanja spremenili v pravo malo institucijo - K4 je bil prvi klub v nekdanji Jugoslaviji, ki je legalno izvajal večere za gejevsko in lezbično populacijo, kar je bil za tedanje, socialistične čase neverjeten napredek v boju proti homofobiji.

Predzgodovina

Čeprav kletni klub s Kersnikove letos praznuje okroglo dvajsetletnico, sega njegova zgodovina v prvo polovico osemdesetih let prejšnjega stoletja in je, kot smo že omenili, tesno povezana z delovanjem skupine FV 112/15, ki je že leta 1981 prevzela Disko študent, takrat v prostorih bloka IV v študentskem naselju v Rožni dolini. Disko FV, kot so ga takrat imenovali, se je moral, uradno iz sanitarnih razlogov, že po dveh letih delovanja preseliti na obrobje Ljubljane. Prostor je našel v Domu mladih v Šiški na Vodnikovi. Prostor je bil koncipiran tako, da je bil spodaj disko, zgoraj šank, posebna videosoba in še dvorana za koncerte. Po kratkem delovanju v Šiški se je Disko FV preselil v klet na Kersnikovo 4, v prostore Centra za interesno dejavnost mladih (CIDM). Tam je začel delovati junija 1984. Pod geslom Tradicija + inovacija = K4 se je odprl 13. junija 1984 v pol manjšem prostoru kot danes: »Prostorske težave so bile ves čas prisotne. Nenehno smo iskali prostore in se selili, pri čemer nam je pomagala takratna ZSMS. Takrat smo sodili med nekakšne prostočasne aktivnosti, in ko se je na Kersnikovi izpraznil dijaški dom, smo dobili prostore na Kersnikovi, v katere smo se počasi vseljevali. Na začetku so se v takrat še neobnovljeni kleti zbirali ljubljanski hardcorovci, nakar smo jo v kratkem obnovili v klub, ki smo ga poimenovali Tradicija + inovacija = K4. Deloval je le eno sezono, ker smo prišli v spor s tedanjo ŠOU, ki je hotela imeti denar od šanka, v kar nismo mogli privoliti, ker smo se iz tega financirali,« pravi član tedanje skupine FV Neven Korda v dokumentarcu, posnetem ob petnajstletnici delovanja kluba.

Uradno odprtje

K4, kot ga poznamo danes, je uradno odprl vrata na dan mladosti leta 1989, kar je popestrilo tedanje dogajanje v Ljubljani, kjer je vladalo kulturno mrtvilo. Na samem začetku je ambiciozno vlogo programskega vodje prevzel Jure Potokar, kulture lačna in žejna javnost pa je klub sprejela z odprtimi rokami. Z zanimivimi vsebinami, ki so se dotikale najrazličnejšega alternativnega, marginalnega in tako imenovanega underground miljeja, je kmalu postal kultni klub, v katerega je zahajala mladina iz vse nekdanje Jugoslavije. Od takrat do danes se je v klubu zvrstilo veliko najrazličnejših dogodkov, med katere sodijo različni koncerti, predstave, partiji. Že v devetdesetih letih se je v klubu začela formirati tudi DJ-evska kultura, ki je počasi vpeljevala elektronsko glasbo v slovenski glasbeni prostor. Aldo Ivančić je z večeri, ki jih je poimenoval Technodrom in Raveland, postavil nekakšne temelje sodobne elektronske glasbe; ta se je od takrat močno razvila in danes sestavlja glavno ponudbo kluba: »Začel sem kot punk DJ v Disku študent. Pojav novih elektronskih skupin je močno vplival name. Ko sem bil leta 1979 v Londonu, sem s seboj prinesel veliko plošč: prvi singel skupine Depeche Mode, prve single skupine Cabaret Voltaire in podobne. Informacije iz tujine so pomagale pri formiranju in podpiranju domače scene. V K4 se je formirala cela generacija mladih slovenskih DJ-ev, kot je recimo Umek, ki je začel takrat vrteti s CD-jev, pa tudi Random Logic in April 9. Interes za elektroniko posledično prihaja ravno iz K4,« je Ivančić povedal za dokumentarec o klubu.

K4 danes

Kljub težavam, ki jih je vodstvo kluba (pa tudi obiskovalci) imelo z okoliškimi prebivalci, se je klubu K4 uspelo skoraj nepretrgoma obdržati na isti lokaciji celih dvajset let. Medtem so se menjavali programski vodje, klub pa se je usmeril v ohranjanje elektronske glasbene tradicije. Ta danes zavzema večji del programske sheme. Program se osredotoča na elektronske zvrsti in podzvrsti, ki so se skupaj s tehnološkim napredkom v zadnjih petnajstih letih izredno profilirale. V programu najdemo techno, minimal, house, drum''n''bass, jungle, hip hop, rock, funk in različne glasbene hibride, ki izhajajo iz različnih glasbenih zvrsti. Najstarejši slovenski klub tako nadaljuje tradicijo, ki so jo začeli veterani že v osemdesetih letih, pri tem pa ne smemo pozabiti, da je od takrat do danes nastalo veliko klubov, ki danes, tako kot je K4 nekoč, skrbijo za sodobno urbano kulturno ponudbo Ljubljane - mesta, ki je na tem področju enakovredno drugim evropskim prestolnicam.

* Fotografije so del fotografske razstave K4 v K4/1989-2009, ki jo je kuriral Mladinin fotograf Miha Fras