28. 5. 2009 | Mladina 21
Misliti arhitekturo
Peter Zumthor, švicarski arhitekt, letošnji dobitnik Pritzkerjeve nagrade za arhitekturo
Termalno kopališče Vals, Švica
Letošnji Pritzkerjev nagrajenec, Švicar Peter Zumthor, triintrideseti lavreat po vrsti, je v družbi dosedanjih nagrajencev kategorija povsem zase; posebnež, ki načrtuje stavbe v tišini švicarske visokogorske vasi, daleč od ponorele množice.
Družina Pritzker je mednarodno nagrado za arhitekturo ustanovila leta 1979 v okviru svoje fundacije Hyatt. Že od samega začetka jo v medijih primerjajo z Nobelovo nagrado; tudi zato, ker je fundacija Hyatt prevzela način in sistem podeljevanja Nobelove nagrade. Za ustanovitev nagrade se je družina odločila zaradi umanjkanja te kategorije v sklopu Nobelovih nagrad, pa vendar je arhitektura za človeštvo prepomembna dejavnost, da bi njena odličnost ostala neopažena. Navsezadnje Pritzkerjevi izhajajo iz Chicaga, mesta, kjer so se rodili sodobni nebotičniki in kjer stojijo arhitekturne stvaritve Louisa Sullivana, Ludwiga Mies van der Roheja in Franka Lloyda Wrighta.
Pritzkerjevi nagrajenci dobijo 100.000 dolarjev nagrade in od leta 1987 tudi medaljo, prva leta pa so nagrajenci prejeli skulpturo Henryja Moora. Podelitev nagrad poteka vsako leto na drugem koncu sveta, letos bo v Buenos Airesu.
Namen Pritzkerjeve nagrade je s priznanjem počastiti še živečega arhitekta, katerega arhitekturne stvaritve izražajo enkratnost, ustvarjalni talent, vizijo, predanost nalogam in arhitekturni stroki ter ustvarjajo novo humano okolje. Med Pritzkerjevimi nagrajenci so najrazličnejši arhitekti, katerih ustvarjalna izhodišča se zelo razlikujejo. Med njimi najdemo samohodce, predvsem pa tako imenovane svetovne zvezde - arhitekturne »imperialiste«, ki so s svojimi številnimi studii projektirali po vsej zemeljski obli. Postavljali so arhitekturne ikone od Kaledonije do Barcelone, od Amsterdama do Šanghaja in te stvaritve so kot samopašne skulpture, ne oziraje se na lokalni kontekst, očarale svetovno javnost. Najizraziteje se je ta usmeritev »arhitekturnega imperializma« izrazila ob rezultatih mednarodnih natečajev za Olimpijado 2008 v Pekingu. Med »imperialisti« najdemo najprej Rema Koolhaasa, Zaho Hadit, Herzoga & De Meurona, Franka O.Gehryja, Normana Fosterja itd. V Pritzkerjev krog lavreatov pa sodijo tudi senzibilnejši ustvarjalci, za katere so lokalni kontekst, geografske, vremenske in kulturne značilnosti kraja, kjer bo stala njihova arhitektura, temeljno izhodišče. Avstralec Glenn Murcutt je prvi med temi, poleg Danca Jorna Utzona, Brazilca Paula Mendesa da Roche in Oscarja Niemeyerja ter Portugalca Alvara Size. Rafael Moneo, Renzo Piano, Tadao Ando in Kenzo Tange pa so genialci, ki ustvarjajo na preseku obeh principov - hkrati ustvarjajo ikone, pa vendar povsem ne prezrejo regionalnega konteksta.
A letošnji nagrajenec Peter Zumthor je kategorija zase. Že 30 let živi v majhni vasici v švicarskih Alpah, svetovne usmeritve, vrvež velemest, slava in igra slavnih ter njihova moč, vse to ga ne zanima. Asket, ki natančno premisli, kateri projekt bo sprejel, in od naročnika pričakuje, da mu bo omogočil nadzor izvedbe načrtovane stavbe do konca gradnje in do zadnje podrobnosti. Njegova arhitektura je dobila pridevnik tiha, vendar v tej svoji tihoti nagovarja vse naše čute, tip, sluh, voh, vid. Za Zumthorja so lokalne značilnosti ključ do rešitve - študira pokrajino, v katero bo postavil svojo arhitekturo, preučuje kulturni kontekst, zgodovino in morebitne mitološke razsežnosti kraja ter vsebine nastajajoče stavbe.
Zumthor pravi: »Stavba lahko poseduje čudovito tišino, ki jo v mislih povezujem z atributi, kot so ubranost, jasnost, trajnost, integriteta, toplina in čutnost. Stavba je (mora biti) samo svoja, je stavba kot taka in ne predstavlja ničesar, ampak le obstaja v svoji ''stavbnosti''. Občutek in čutenje, ki ga poskušam vdihniti materialom, je nad pravili kompozicije, gre za materialno taktilnost, vonj, akustiko, torej gre za elemente jezika, ki jih moram uporabiti. Čutnost vznikne, kadar mi uspe pričarati posebne pomene nekaterih materialov, in moje stavbe se takrat lahko dojamejo le na ta - čutni način.«
Zumthorjeva arhitektura ni doživela veliko knjižnih objav, saj je prepričan in verjame, da je arhitekturo treba doživeti v živo, ne posredno, prek literature. Njegova teoretska dela so filozofska, fenomenološka pisanja, hkrati pa je njegova arhitektura vzpostavila dialog s filozofijo Martina Heideggerja.
V knjigi »Misliti arhitekturo« piše o tem, da mora danes arhitektura reflektirati svoje lastne zmožnosti, naloge in cilje. Arhitektura ni orodje ali simbol za stvari, ki ne pripadajo svojemu bistvu. Temu se mora upreti, prerasti mora izpraznjene oblike, simbole in vsebine, govoriti mora svoj jezik, ne pa povzemati tiste, ki so najglasnejši, a izpraznjeni. Jezik arhitekture ni vprašanje nekega sloga, vsaka stavba je načrtovana za posebne namene, na določenih krajih in za določene, posebne družbe s svojimi potrebami in značilnostmi. Zumthor je vedno ustvaril več kot le prostor, njegove stavbe izražajo spoštovanje do okolja, kulturnega prostora in tudi do zgodovine arhitekture.
Zumthorjevo delo občudujejo kolegi arhitekti zato, ker je osredotočeno, nekompromisno in nenavadno v svoji determiniranosti. Metodo dela je izoblikoval tako natančno in pozorno, kot načrtuje vsako izmed svojih arhitektur. Razpoloženje, ki ga Zumthorjeva arhitektura ustvarja, je njena poezija in ključ za prepoznavanje njegovih kreacij in virov navdiha. Tako kot so zanj pomembni spomini prostorov, sta pomembni tudi glasba in literatura. Kompozicija in izraznost materiala, razmerje proporcev in učinki svetlobe, to je bistvo ustvarjanja arhitekture.
Zumthor pripoveduje o svojem ustvarjalnem postopku: »Kadar se osredotočim na kraj, na lokacijo, kjer naj bi bila postavljena moja stavba, ko poskušam uravnotežiti njeno globino in intenzivnost, njeno obliko, razbrati njeno zgodovino in njene čutne odlike, me vabijo podobe drugih prostorov, ti vdrejo v ta proces razmišljanja in natančnega opazovanja. Te podobe prostorov, ki jih poznam in ki so me nekoč prevzeli, spodrivajo proces opazovanja. So podobe navadnih ali posebnih prostorov, ki jih nosim s seboj kot neke notranje vizije posebnih razpoloženj in kvalitet, in te ustvarjajo ozračje. V bistvu so podobe arhitekturnih situacij, ki so lastne svetu umetnosti, svetu filma, gledališča ali literature.«
Zumthorjeva arhitektura in njegova načela se delno prekrivajo s prevladujočimi značilnostmi švicarske arhitekture, pa vendar je Zumthor zelo poseben. Ob iskanju skupnih značilnosti švicarske arhitekture se v literaturi najdejo opisi, kot so - preprosta konstrukcija, jasnost, natančnost, iskrenost in minimalizem, posebna pozornost se posveča senzibilni obravnavi materialov kot tistemu elementu, ki potrebuje intelektualno obravnavo. Lahko bi rekli, da je namen teh prizadevanj arhitekturo omejiti na njej lastno bistvo. Vedno se omenjajo tudi obrtniška spretnost, preproste in natančno projektirane konstrukcije v skladu z visoko stopnjo perfekcije. Te naštete značilnosti se skladajo tudi s splošno in popularno predstavo o Švicarjih kot družbi urarjev, finomehanikov in hobi modelarjev. »Švicarska ura«, ki v sebi nosi več pomenov kot le natančno delovanje urnega mehanizma, ter »švicarski nož«, ki je praktično, lepo in multifunkcionalno orodje, sta predmeta, ki sta prerasla v pojem odličnosti, in švicarska arhitektura ju le še dopolnjuje. Po zaslugi Petra Zumthorja in arhitekturnega para, ki ga sestavljata Jacques Herzog in Pierre de Meuron, se je Švica tudi v 21. stoletju znašla v osi mednarodne pozornosti. Globalizirana arhitektura živi v sočasni zanki z individualnimi prijemi pri snovanju arhitekture.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.