Maternica v najem

Da ženska za nekoga drugega nosi in rodi otroka, je praksa, stara že tisočletja. Iz stare zaveze je znana zgodba o Abrahamovi ženi Sari, ki zaradi starosti ni mogla zanositi, zato jima je otroka, ki je bil spočet z Abrahamovim semenom, donosila in rodila služabnica Hagara. Zgodba je poučna predvsem zato, ker so se odnosi med ženskama po rojstvu otroka zelo zaostrili. Hagara otroka ni hotela prepustiti Sari, nazadnje pa jo je Sara z Abrahamovim dovoljenjem nagnala. Štirinajst let pozneje je Sara po čudežu le zanosila in Abrahamu rodila sina Izaka. Danes, ko so na voljo sodobni načini oploditve z biomedicinsko pomočjo, je nadomestno materinstvo lažje izvedljivo, toda dileme ostajajo enake tistim v Mezopotamiji.
V Franciji že več mesecev poteka ognjevita razprava o spremembi zakona o bioetiki, ki nadomestno materinstvo za zdaj prepoveduje. Državna sekretarka za družino Nadine Morano podpira uzakonitev nadomestnega materinstva v medicinsko utemeljenih primerih, senat pa temu nasprotuje. Poleti naj bi predsednik države Nicolas Sarkozy predstavil svoj predlog spremembe zakona. Do pobud o legalizaciji je prišlo zaradi francoskega para, ki sta do otroka prišla s pomočjo nadomestne matere v ZDA. Po vrnitvi v domovino so ju obravnavali kot kriminalca, deset let pa se po sodiščih borita za to, da bi bila uradno priznana kot otrokova oče in mati.
Francoska intelektualna srenja je razdeljena. Pred kratkim je 82 znanstvenikov, medicinskih delavcev, pravnikov in pisateljev javno nasprotovalo legalizaciji. V peticiji, ki je bila objavljena v časniku Le Figaro, pod njo pa so se podpisali tudi Nobelova nagrajenka za medicino Francoise Barre-Sinoussi, genetik Alex Kahn ter novinarka in pisateljica Laure Adler, so zapisali, da nadomestno materinstvo odpira poti najrazličnejšim možnim zlorabam, in to tudi, če bi bilo dovoljeno le pod izredno strogimi pogoji. Tako lahko ženske med drugim vodi v zaslužkarstvo, v genetsko programiranje otrok, znanstvenike pa v namišljeno vsemogočnost. Poudarjajo, da trpljenje neplodnih parov ne opravičuje tega, da bi pod vprašaj postavili temeljna vodila človekove družbe. Na drugi strani so zagovorniki legalizacije, med njimi znana francoska zgodovinarka in psihoanalitičarka prof. dr. Elisabeth Roudinesco, ki pravi: »Od konca 19. stoletja so nam ob vsaki spremembi, ki se nanaša na družino, pa naj je šlo za vprašanje ločitve ali abortusa, govorili, da bo prišlo do apokalipse, a se to ni zgodilo. Apokalipsa bi bila, če si človeštvo ne bi več želelo otrok.« Eden od argumentov za legalizacijo je, da se tako lažje preprečijo zlorabe in zaslužkarstvo, saj je z regulacijo lažje vzpostaviti nadzor.
Če gre verjeti javnomnenjski raziskavi, ki jo je januarja izvedla agencija Ipsos, legalizacijo podpira 61 odstotkov Francozov, 33 odstotkov pa ji nasprotuje. Zanimiv je podatek, da je 39 odstotkov vprašanih žensk otroka pripravljenih donositi za nekoga bližnjega, na primer za sestro ali prijateljico, le 17 odstotkov pa je to pripravljenih storiti za popolnega neznanca. Če bo nadomestno materinstvo res legalizirano, bo zelo verjetno dostopno le heteroseksualnim parom, pa še to samo v primeru, da ženska otroka ne bo mogla donositi, vsaj eden od potencialnih staršev pa bo moral biti biološki.
V Franciji sicer vsako leto pomoč na klinikah za rodnost poišče 30 tisoč parov, ki imajo težave z zanositvijo, le kakšnih sto pa se jih odloči za nadomestno materinstvo, pri čemer jim otroka donosi in rodi ženska iz ene od držav, kjer je ta metoda legalna. Takšno razmerje je tudi logično, saj je veliko parom mogoče pomagati s sodobnimi metodami zdravljenja neplodnosti, v končni fazi pa z umetno oploditvijo. Problematičen je ozek krog parov, ko ženska nima maternice oziroma ko otroka zaradi zdravstvenih razlogov ne more donositi. Ker so postopki posvojitve dolgotrajni in zapleteni, ti pari edini izhod vidijo v nadomestnem materinstvu. Druga skupina so istospolni pari, ki do otroka ne morejo priti po naravni poti.

Medicinski turizem v Indiji

Francozi niso edini, ki otroke 'naročajo' v tujini. Britanci so v zadnjih letih preplavili klinike za rodnost v Indiji, in to kljub dejstvu, da je nadomestno materinstvo v Veliki Britaniji pod določenimi pogoji legalno. Razlogov za to je več: od tega, da je v Veliki Britaniji težko dobiti nadomestno mater, do tega, da so stroški v Indiji nižji. 'Izdelava' otroka v Indiji stane okoli 10 tisoč evrov, kar je vsaj pol manj kot v Veliki Britaniji, pa čeprav angleški pravni red določa, da morajo biti stroški nadomestnega materinstva »razumni«. Pred kratkim je bila v časniku Evening Standard objavljena zgodba britanskih zakoncev Morrison, ki sta nadomestno mater najela v Mumbaju. Na kliniki so jajčno celico Britanke oplodili s spermo njenega partnerja, nato pa so zarodek vnesli v maternico 24-letne indijske gospodinje. Rodila je dvojčka, dečka in deklico, za kar je od britanskega para dobila 8000 funtov. Po mnenju dr. Anite Soni, ginekologinje in porodničarke v eni od bolnišnic v Mumbaju, ki vsak mesec do otrok pomaga vsaj 15 britanskim parom, ne gre za izkoriščanje žensk. Ženske, ki se za takšno sodelovanje odločijo, dobijo toliko denarja, da svojo družino izvlečejo iz totalne revščine. »Zanje je nadomestno materinstvo zadetek na loteriji, saj jim omogoča, da si uredijo dom in poročijo svoje hčere,« pravi indijska zdravnica.

V tujino tudi Slovenci

Oktobra lani se je v ZDA slovenskemu homoseksualnemu paru rodila deklica. Pravzaprav jo je rodila nadomestna mati iz Kalifornije, ki je tudi dekličina biološka mati. Gre za poročeno, dobro situirano žensko, ki ima z možem že štiri otroke in ki si svojih otrok ne želi več. Slovenska fanta sta jo našla prek spletne klepetalnice. Prispevala sta seme, ki sta ga premešala, tako da ne vesta, kdo je biološki oče. Na rojstnem listu sta oba že od začetka vpisana kot dekličina starša, kar kalifornijska zakonodaja dopušča. Oplojevanje ju je stalo samo 150 dolarjev, saj so ga izvedli na domu nadomestne matere. Trikrat so oplojevali sami in enkrat s strokovno pomočjo. Za sodišče je bilo namreč pomembno imeti dokaz, da je nadomestna mati res zanosila z njuno spermo. O znesku, ki sta ga plačala nadomestni materi, ne želita govoriti, znano pa je, da v ZDA tovrsten honorar sega od 10 do 30 tisoč dolarjev. Celotni stroški postopka, vključno s plačilom odvetnikov, agencije, klinike in zdravstvene oskrbe, pa znašajo od 45 do 60 tisoč dolarjev. Nadomestno materinstvo je v skoraj vsaki ameriški zvezni državi urejeno drugače - ponekod je prepovedano, drugod ni izrecno prepovedano, a tudi ni uradno dovoljeno, v nekaterih državah pa je dovoljeno samo različnospolnim staršem. Kalifornija ima najbolj liberalno zakonodajo, saj je tamkajšnje vrhovno sodišče presodilo, da ima pri dodelitvi starševstva osrednjo vlogo namen, se pravi, da so starši tisti, ki se za to odločijo in strinjajo.
Poleg nekaterih ameriških zveznih držav je nadomestno materinstvo legalno tudi v Izraelu, Indiji, Kanadi, Novi Zelandiji, Braziliji, JAR, Izraelu, Rusiji, Gruziji, Ukrajini in delu Avstralije. V Evropi je pod določenimi pogoji dovoljeno v Veliki Britaniji, Grčiji, Estoniji, na Nizozemskem in Danskem, izvaja pa se tudi v Belgiji, čeprav pri njih področje zakonsko ni regulirano. »Žal ponekod velja, da je dovoljeno vse, kar ni prepovedano, ne glede na etično nesprejemljivost. Zato v državah, kjer postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo niso zakonsko urejeni, nekateri zdravniki izvajajo tudi nadomestno materinstvo,« pravi doc. dr. Bojana Pinter, vodja darovalskih postopkov na Ginekološki kliniki UKC Ljubljana.

Pomisleki stroke

Slovenija je med tistimi državami, ki nadomestno materinstvo prepovedujejo. Po zakonu o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo iz leta 2000 je dovoljeno neodplačno darovanje moških in ženskih spolnih celic, darovanje zarodka in nadomestno materinstvo pa sta prepovedani. »Nadomestno materinstvo je nesprejemljivo iz etičnih in pravnih razlogov. Žensko telo se 'instrumentalizira', postane orodje za rojevanje, kar ni v skladu s človeškim dostojanstvom. Med nosečnico in plodom nastanejo posebne vezi, zaradi katerih je tudi genetično tuji otrok v pomembni meri 'njen'. Pogodbo ji bo morda pretežko izpolniti. Lahko pride do spora, ker otroka ne bo hotela izročiti ali ga sopogodbenik ne bo hotel 'prevzeti'. Pa tudi otrok je prizadet v dostojanstvu, ker je predmet pogodbe,« pravi prof. dr. Karel Zupančič s Pravne fakultete v Ljubljani, sicer vodja delovne skupine, ki je pripravila osnutek slovenskega zakona. Zupančič je ves čas zagovarjal načelo, da naj oploditev z biomedicinsko pomočjo posnema naravo, zaradi česar je bila pravica do nadomestnega materinstva izločena že v zgodnji fazi pisanja osnutka. Po svoje je paradoksalno, da lahko danes daruješ spolno celico, ne moreš pa posoditi maternice, da bi donosil otroka, ki s tabo ni genetsko povezan. A za ta paradoks obstajajo tehtni razlogi. »Glavni argumenti, ki so se ob pripravi zakona slišali iz tujine, so bili primeri, ko je nadomestna mati po rojstvu otroka razdrla pogodbo in sklenila otroka obdržati, kljub temu da genetsko ni bil njen. Par, ki je prispeval spolne celice, se ni počutil le ogoljufanega, povsem travmatično je bilo to, da jima je bil odvzet otrok, ki je bil njun genetski sin in ali hči. To je večkrat vodilo v zapletene psihološke drame. Še slabše pa je bilo, če se je rodil okvarjen, prizadet otrok, ki ga nihče ni maral in ga ne par ne nadomestna mati nista želela vzeti za svojega,« pravi prof. dr. Jože Trontelj, predsednik državne komisije za medicinsko etiko. Po njegovem je nadomestno materinstvo problematično ne glede na to, ali se je ženska zanj odločila zaradi finančnega ali humanitarnega motiva: »Nosečnost in porod vzpostavita tudi biološko, ne samo psihološko povezanost. Dunajski ginekolog, izvedenec za OBMP, prof. Johannes Huber, je ugotavljal, da je obdobje po ugnezdenju zarodka v maternici ključno za to, kateri geni se bodo izrazili in kateri ne. To je odvisno od lokalnega kemičnega okolja, ki je za vsako žensko drugačno. Tako ženska med nosečnostjo izvaja še dodaten dednostni vpliv na oblikovanje in razvoj otroka oziroma prihodnje osebe. Maternica je veliko več kot samo inkubator.«
Nasprotnik legalizacije nadomestnega materinstva je tudi prof. dr. Tomaž Tomaževič z Ginekološke klinike UKC Ljubljana: »Zelo hitro lahko najdem razloge v prid nadomestnemu materinstvu, toda hkrati najdem tudi ogromno razlogov proti. Kot zdravnik bi rad pomagal ženskam brez maternice, če nadomestno materinstvo ne bi bilo etično, pravno, socialno in psihološko tako zapleteno. Ko enkrat odpreš Pandorino skrinjico, probleme samo pomnožiš. Medicina brez etike je vprašljiva. Vse, kar narediš v belem plašču, še ni nujno medicina. Spomnite se druge svetovne vojne, ko so zdravniki v koncentracijskih taboriščih sodelovali v različnih skrajno spornih raziskovalnih postopkih.« Opozarja na priporočila odbora za etiko pri Svetu Evrope, ki državam članicam EU odsvetuje izvajanje nadomestnega materinstva. »Stališče Sveta Evrope je, da so pogodbe med potencialnimi starši in nadomestno materjo pravno nične. Če v izjemnih primerih pride do nadomestnega materinstva, mora imeti ženska, ki otroka donosi, pravico, da si premisli in otroka obdrži.«
Tako kot v tujini so tudi pri nas do nadomestnega materinstva posebej zadržane zagovornice enakopravnosti spolov. Prof. dr. Tanja Rener, predavateljica na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, se nagiba k prepovedi nadomestnega materinstva, ker je zlorab tam, kjer je ta praksa dovoljena, odločno preveč. »Če je nadomestno materinstvo neregulirano in prepuščeno zakonom trga, pogosto prihaja do skrajno spornih in tudi povsem nesprejemljivih praks: na primer otrok, ki ga naročniki nočejo, ker so se vmes premislili, razvezali ali ker jim ni všeč.« Pred kratkim je na FDV o tej temi predavala prof. Modhumita Roy, direktorica ženskih študij na univerzi Tufts v Bostonu, ki je predstavila indijsko prakso. Ker je v Indiji nadomestno materinstvo tržno usmerjeno, je videti precej katastrofalno. Res je sicer, da mlade Indijke v zameno za oddajo maternice dobijo honorar, ki je za tamkajšnje razmere daleč od skromnega. Vprašanje pa je, ali je to res najboljša oblika pomoči. »Željo po otroku pri tistih, ki otrok ne morejo imeti, bi bilo bistveno bolje 'potešiti' s posvojitvijo, do katere bi morali imeti pravico v enaki meri tudi istospolni partnerji. Samo v ZDA je okoli 50 tisoč otrok, ki čakajo na posvojitev, pa staršev ne dobijo zato, ker so temnopolti, ker niso čisto zdravi ali žarko lepi. Potencialni starši se raje obračajo na reproduktivni trg in svoje gene plemenitijo s 'harvardskim materialom', ki je za drage denarje na voljo na internetu, po nadomestno mater pa gredo v Indijo,« opozarja Renerjeva.
Po mnenju Pinterjeve gre pri nadomestnem materinstvu za »fizično zlorabo ženske, enako prostituciji ali trgovini z belim blagom«. »Tudi če v nadomestnem materinstvu ženska ne zazna, da je zlorabljena, jo mora medicina zaščititi pred zlorabo.« Ko revni zato, da lahko preživijo, rojevajo otroke bogatim, je to ponovitev imperializma. Takšno početje je nevarno, saj se lahko hitro izrodi. Na primer v to, da bodo otroke 'naročali' pari, ki sploh nimajo težav s plodnostjo. Predstavljajte si svet, kjer bi premožnejše ženske zaradi kozmetičnih razlogov množično naročale otroke pri nadomestnih materah iz Indije, Azije ali Južne Amerike. »Medicina je danes, če karikiram, sposobna človeku prišiti rep, toda to še ne pomeni, da sme kaj takega tudi narediti. Nekje je treba postaviti meje, ne pa da vzamemo ves arzenal, ki je na voljo, in pri tem nekoga, ki je v socialni stiski, podkupimo zato, da nam rojeva otroke. Revnim Indijkam je mogoče pomagati na druge, manj etično sporne načine, na primer tako, da par, ki ne more imeti otrok, denar nameni za gradnjo šole v Indiji. Osebnostno zreli ljudje se zavedajo, da vsega v življenju ni mogoče imeti. Medicina mora ščititi najšibkejšega. Pri postopkih darovanja je na prvem mestu pravica otroka, na drugem pravica darovalca, šele na tretjem pa pravica prejemnega para,« pravi Pinterjeva in dodaja: »Bolj ko je svet materialistično usmerjen, bolj tudi otroci postajajo tržno blago. V več kot polovici sveta je medicina običajno tržno blago. Dela se po nareku kapitala. Na veliko se trguje z darovanimi spolnimi celicami. Enkrat je treba pogumno reči, da to ni prav.« Napredek v reproduktivni medicini prehiteva naravo, zato se mora družba odločiti, kaj se ji zdi etično še sprejemljivo. »Na nekaterih zasebnih klinikah po svetu se množično izvaja umetna oploditev starih, bogatih žensk - nekatere so stare že blizu 70 let, ki fiziološko niso več plodne in pri katerih za oploditev z biomedicinsko pomočjo ne obstaja medicinska indikacija. Ker so njihove maternice še vedno sposobne donositi, jih oplodijo z darovanimi jajčnimi celicami. Dokazano je, da so darovalke v teh postopkih predvsem revne ženske iz držav tretjega sveta. Ti postopki so v nasprotju z naravo in pomenijo izrojeno obliko zdravstvene pomoči. Vem za primer starejše ženske iz Francije, ki so jo umetno oplodili, med nosečnostjo pa jo je zadela kap. Mož je invalidno ženo zapustil, otrok pa je pristal v sirotišnici. Tu je dokaz, da se tudi dobra stvar lahko izrodi in da je zato previdnost pri legalizaciji nekaterih metod reprodukcije več kot umestna,« navaja Tomaževič.
Nadomestnemu materinstvu nasprotuje tudi RKC. »Z vidika rimskokatoliške cerkve nadomestno materinstvo ni v nobenem primeru etično sprejemljivo, ker otrok ni ne pravica ne last ne nuja. Z veliko gotovostjo lahko trdim, da Katoliška cerkev svojega stališča ne bo spremenila, ker ga ne more. Je preveč v nasprotju z njenim temeljnim pogledom na človeka kot celovito bitje,« pravi moralni teolog prof. dr. Ivan Štuhec. »Biološko je otrok celostno povezan z materjo. Mati ni zgolj njegov kemijski laboratorij. Otrok od matere dobi vse - telesno, duhovno in duševno hrano. Ločevanje teh vidikov za otrokov razvoj pomeni problem. To vidimo že v primeru, ko mati zavrže otroka in ta dobi drugo, socialno mamo. Takšni ljudje imajo po pravilu težave s svojo identifikacijo. Prihodnjemu človeku načrtno pripraviti situacijo, v kateri bo moral sam sestavljati svojo osebnost, v tako specifičnih okoliščinah, je krivično in neetično,« meni Štuhec in dodaja: »Otrok nimamo zase in za potešitev svojih očetovskih in materinskih nagonov ali čustev. Otroke imamo zaradi njih samih. Materinstvo in očetovstvo za vsako ceno sta lahko tudi izraz egoizma, kar pa je slaba popotnica za tistega, ki je nastal iz egoističnih teženj.«