Pred nevihto

V tem besedilu se ne bomo ukvarjali z velikimi problemi sodobnega sveta, s casino kapitalizmom in podobnimi razburljivimi rečmi. Zanimajo nas problemi Slovenije.

V Sloveniji nas ne zanimajo naše velike zgodovinske teme, kot so tiste o spravi ali o tajkunih itd., na nitki katerih visi usoda naroda. Zanima nas vsakdanji, stvarni, resnični svet. Za velike ume nezanimivo.

V tem svetu, v svetu navadnega, vsakodnevnega ekonomskega življenja ljudi, je ugasnila perspektiva. Prav sedaj, junija 2009, morda še ne čisto, kriza je še na začetku, njeno glavno ekonomsko in socialno razpletanje šele prihaja. Počasi bo med vse več ljudmi ugašalo vsakršno prijetno, razveseljujoče, ohrabrujoče videnje bodočnosti.

To bo imelo posledice.

Dolgoročni horizont, horizont spreminjanja

Slovenska produktivna »baza« je ostarela in iztrošena. Ne omogoča več gospodarskega napredka, ki si ga želimo in ki bi ga v Sloveniji morali imeti. Ne bo omogočila izhoda iz krize!
Zadnja leta, ko je teklo v državo poleg 3 milijard evrov letnega prirasta BDP še za 6 milijard dodatnega denarja iz vsakoletnega prirasta zunanjega dolga, se nam je to prav fučkalo. Na podlagi tega enormnega zadolževanja je znašala tik pred lanskim izbruhom krize letna rast plač na zaposlenega že skoraj 10 odstotkov, rast profitov še več - rast produkta na zaposlenega pa samo še 1 odstotek. Sedaj se treznimo. Odzivanje v medijih in v politiki je panično in zmedeno, včasih že kar histerično. Nerazumevanje in nemoč prav bodeta v oči. Razpasla se je najbolj primitivna komunistična retorika in da ne bo kdo presenečen, ko se bo v delu politike temu pridružil še začetek obračanja v fašizem.
Standardne ekonomske politike so nemočne. »Razvojna vizija«, ki nam jo ponujajo ekonomisti, vključuje ponovno (po bankrotu tiste vmesne vizije masivnega graditeljstva na podlagi masivnega zadolževanja) zgolj povečevanje intenzivnosti in prožnosti dela, zgolj odrekanje, zgolj omejevanje rasti plač in kolektivnega standarda - v državi, v kateri povprečne plače in povprečno dosegljive javne dobrine še za skoraj polovico zaostajajo za tistimi v okolju, ki nas obdaja, v slabo uro oddaljenih Avstriji in Furlaniji!
Skrajni čas je, da dodamo ekonomskim in socialnim politikam tudi razvojne politike, politike spreminjanja. Potrebne so spremembe v globinskem, dolgoročnem horizontu, ki niso v dometu podjetniškega sektorja, pa tudi ne v dometu ekonomistov. To je posel za politike.
Najprej moramo razumeti eno stvar. Kaj je to dolgoročni horizont, horizont spreminjanja?

Pogled nazaj

Slovenska ekonomska zgodovina zadnjih petdesetih let je zgodovina sestavljanja produktivne, ekonomske in socialne organizacije, ki opredeljuje »fordovski« tehnološki sklop. Gospodarsko rast v tem dolgem ciklu je ustvarjalo naglo prestrukturiranje, naglo premeščanje aktivnosti prebivalstva iz starih, bistveno niže produktivnih načinov proizvodnje v nove »fordovske«. (Tako se v glavnem vedno ustvarja gospodarska rast.)
Po 2. svetovni vojni je tedanja energična komunistična oblast (kar nekoliko skladno s tisto Kocbekovo vizijo iz leta 1941) radikalno spremenila izobrazbeni ter z njim splošni civilizacijski profil Slovencev. Prevladujoči izobrazbeni standard je povzdignila z ravni štiriletne osnovne šole na raven osemletke in potem srednje šole, ob hkratni veliki poglobitvi univerzitetnega sektorja skupaj z inštituti itd. V dobrih dveh desetletjih so se izobraževalne kapacitete družbe tako rekoč podeseterile; opravljen je bil kvantni preskok v znanjih in v dometu osebne avtonomije in socialnih veščin ljudi, v večini tistega, kar določa (tudi) njihovo produktivno moč.
Komunisti so na veliko gradili tovarne in infrastrukturo in to je tisto, po čemer se jih spominjamo. Ampak vlivati beton in uvažati stroje zna vsak cepec, to še ni razvoj. Kakšno korist imajo danes od svojega donedavnega enormnega investiranja Irci in Španci in, končno, kakšno imamo mi? Po treh letih ekstremnega »investicijskega cikla«, v katerem so bile naše investicijske stopnje med najvišjimi na svetu, je zdrknila rast produktivnosti dela še pred krizo na skoraj nič. Razvoj ni v zvezi z zapravljanjem denarja; o razvoju je treba razmišljati drugače.
Naš pretekli polstoletni razvojni val je vseboval marsikaj, v osnovi pa je bil predvsem neposredni proizvod tistega prvega »velikega poka«, ki je spremenil Slovence iz večinsko ne-izobražene in neuke, pretežno na zemljo pripete populacije v skupnost dobre srednje kvalificirane delovne sile z nekim zmernim deležem visoko izobražene elite. S to produktivno »bazo«, s temi novimi kovinostrugarji, inženirji, direktorji in politiki smo v Sloveniji v glavnem že pred osamosvojitvijo (tako kot nekoliko prej v večini »zamudniške« južne Evrope in v delih vzhodne Azije) osvojili ekonomski in socialni vzorec »družbe blaginje« evropske druge polovice 20. stoletja. Tedanje obsežno investiranje je, drugače od sedanjega, zgolj aktiviralo te nove ustvarjalne kapacitete družbe.
* * *
V drugem delu obravnavanega cikla je dajalo močne nove impulze rasti postopno preseganje omejitev komunistične ureditve: liberaliziranje in odpiranje v svet. Po letu 1979, ko se je (prvič) zrušil jugoslovanski trg, so se morali v podjetjih, ki jih je tedaj že vodil dovolj avtonomen menedžment, naučiti izvažati z evropskimi načini poslovanja. V osemdesetih letih je nastal izvozni sektor, ki poganja slovensko gospodarstvo še danes. Izvoz blaga in storitev v razmerju do BDP je znašal že leta 1992 toliko kot zatem še vse do vstopa v EU; temeljna regionalna sestava izvoza (v EU, nekdanjo YU in nekdanjo SZ) je še vedno približno taka, kot je bila že leta 1993.
Slovenska komunistična industrializacija je pravočasno prešla iz vzorca uvozne substitucije (vzpostavljanje proizvodenj za nadomeščanje uvoza na zaščitenem notranjem trgu po tedanjem modelu »dohitevanja« v vzhodni Evropi in Latinski Ameriki) v vzorec izvozno vodene mednarodne integracije (po modelu južne Evrope in vzhodne Azije). V teh procesih je bil v industrijskem izvoznem sektorju ustvarjen - kot verjetno najpomembnejši socialni produkt tega obdobja - menedžerski sloj, ki nas je uspešno popeljal še skozi tranzicijo do naše tedanje zgodbe o uspehu.
Po dokončni liberalizaciji v devetdesetih letih je steklo še dinamično zaokrožanje zrele »fordovske« strukture proizvodnje v prej zavrtih segmentih, v storitvah in drobnem sektorju. Velik del gospodarske rasti zadnjih dveh desetletij pojasnjuje še ta zadnja deblokada, ob kateri se je več kot sto tisoč ljudi preselilo iz nizko produktivne ali sploh neproduktivne aktivnosti v zastarelih ali slabo vodenih delih industrije v dotlej še izrazito nezapolnjen prostor klasičnih storitev in v fleksibilen drobni sektor. Drugih pomembnejših procesov, ki bi zadevali produktivno učinkovitost, pa v tranziciji ni bilo. Do pred nekaj leti smo imeli vrhunske makroekonomske politike, ki so odlično pokrivale navedene procese. Ne morejo pa makroekonomske politike ustvarjati rasti, kaj šele razvoja.
* * *
S temi zadnjimi impulzi se je izgrajevanje »fordovske« strukture tudi v Sloveniji že v glavnem končalo. Novih impulzov, novih pospeškov gospodarske rasti - sedaj še toliko bolj potrebnih za prebijanje iz krize - na tej produktivni bazi ne bo več, nikoli.
Vstop v EU, prevzem evra in Schengen so močno okrepili »konkurenčnost«, a pač ne samo v izvozu (ta je med letoma 2004 in 2007 poskočil kot še nikoli prej), temveč tudi v uvozu! Kmetijska proizvodnja se po vstopu v EU zmanjšuje povprečno po 4 do 5 odstotkov na leto, proizvodnja živilske industrije se je leta 2004 skrčila za 10 odstotkov in lani spet za skoraj toliko. Lani je krčenje zajelo še pohištveno panogo, tekstilna in usnjarska panoga pa tako ali tako počasi umirata že deset let. Velika večina tiste slovenske industrijske (torej navzven odprte) ekonomije, ki temelji na nizko kvalificiranem delu, je kljub strahotnemu zniževanju »stroškov dela« že prejšnja leta samo še životarila na kreditu, sedaj pa se, končno, končuje tudi ta navadno zadnja faza.
Kriza je pokazala, da se že končuje tudi obdobje rasti v osrednjem segmentu slovenske industrije, utemeljenem na srednje kvalificiranem delu. Proizvodnja gospodinjskih aparatov se v Evropi krči že dolgo, sedaj se je pokazalo, da postaja navadna »socialna« panoga tudi že avtomobilska; znamenite evropske in ameriške znamke že prodajajo Rusom in Kitajcem, začenja se postopno ugašanje panoge (tako kot smo nekoč povsod postopno ugašali premogovništvo itd.). To je »dolgi rok«. Neka velika era se končuje - era proizvodenj, ki so bile zadnjih trideset let vlečni konj slovenskega gospodarstva in ki ne bodo to nikoli več. Ne bodo še umrle, a tudi ne več rasle.
V Sloveniji je skupna industrijska proizvodnja stagnirala že od začetka leta 2008, če izvzamemo bolj dinamično visokotehnološko farmacijo (polovica zaposlenih v Krki ima univerzitetno izobrazbo), pa že od začetka leta 2007. Že skoraj dve leti pred krizo so poganjale slovensko gospodarsko rast, poleg tega ozkega visokotehnološkega segmenta in še kakšne izjeme, samo še panoge, obešene neposredno na zunanje zadolževanje (gradbeništvo, trgovina, finance). V letih tako rekoč neomejenega kredita ni raslo investiranje v proizvodno opremo (v nasprotju z investiranjem v beton) nič bolj kot že vsa leta poprej. To ne pomeni, da podjetja niso rasla. Rasla so na Balkanu in drugod. Slovenske plače (v industriji pred krizo povprečno 800 evrov) so pri teh tehnologijah že precej »nekonkurenčne«.
Kaj bo poganjalo slovensko gospodarstvo v bodoče, kaj nas bo potegnilo iz krize? In kje bodo vsi ti ljudje, ki izgubljajo delo v industriji, našli nadomestno zaposlitev, tako kot so jo našli nekoč? Nagla rast klasičnih storitev, kjer je tudi večina drobnega gospodarstva, je že končana! Delež trgovine v skupni slovenski dodani vrednosti je že nad povprečjem razvite Evrope (območja evra); nad povprečjem in nad primerljivim v Nemčiji in Avstriji je tudi že delež prometa; delež financ je bil pred krizo še nekoliko pod povprečjem, a že večji kot na primer v Nemčiji. Nekaj rasti bo gotovo še v turizmu in v delih prometa (v drugih delih pa nazadovanje) ter še kje. Zato pa se bo zagotovo močno skrčilo gradbeništvo, ki je ustvarjalo lani že 9 odstotkov vse slovenske dodane vrednosti (v Nemčiji na primer 4 odstotke). To so panoge naših preteklih dvajsetih let in nič več panoge naše bodočnosti.
V razvoju storitev zaostajamo - krepko! - in imamo še ogromen potencial rasti samo v dveh skupinah, približno enakovredno v skupini različnih poslovnih storitev (pravnih, ekonomskih, računalniških, tehničnih itd.) in v skupini »javnih storitev«, predvsem v zdravstvu in visokem šolstvu. Gre za večinoma visokotehnološke panoge, utemeljene na visoko kvalificiranem delu. Prav taka slika se kaže, navsezadnje, tudi v industriji: visoko dinamiko ohranjajo že sedaj (z izjemami) samo še višjetehnološke panoge. Slovenski »strukturni« problem je prav povsod, kamor pogledamo, problem zastarele izobrazbene sestave.
* * *
Glavni »vrelec« tehnološkega napredovanja, izobraževalni sistem, se v Sloveniji po tistem davnem enkratnem zamahu, ki je trajal nekako do leta 1975, tako rekoč ni več spreminjal! Zaostanek je že obupen. Povpraševanje po visokošolskem študiju je ogromno, med ljudmi je razumevanje »razvoja« v sodobnem svetu zelo jasno, vpis se je zadnje desetletje podvojil - a brez kakršnegakoli odzivanja ponudbe, brez kakršnekoli krepitve državnih politik. Financiranje na študenta se je radikalno skrčilo in temu primerno kakovost. Še najbolj zastrašujoče je razkrajanje vrednostnih sistemov, ki bi jih visokošolski sektor moral žarčiti v svoje okolje. Financiranje, štipendiranje, subvencioniranje, »študentsko delo« itd. prav preprečujejo vcepljanje vrednot dela in znanja, samostojnosti in odgovornosti. Sistem je povsem odpovedal v eni svojih glavnih funkcij - kot posrednik socialne mobilnosti. Že dodobra smo uničili bodočnost eni celi generaciji! Po naključju? Zgolj iz brezbrižnosti?
Ena najbolj podrazvitih in podhranjenih panog v Sloveniji je zdravstvo. Financiranje (v evropskih primerjavah, tudi upoštevaje raven BDP) je izrazito nezadostno, pa še v tem skrčenem okviru povsod primanjkuje zdravnikov. Zdravniki so dobro organizirani in znajo poskrbeti za to, da je produkcija fakultete v Ljubljani zgolj minimalna, da ostaja konkurenca omejena in položaji »starih« neogroženi. V tej panogi so stvari transparentne. Pa drugod? Si univerzitetni profesorji res želijo sprememb, kakršnihkoli, kjerkoli? Si »stari« inženirji res želijo pristopanja kakšne nove, mlade, zagnane in dobro izobražene generacije? Pa stari menedžerji? Pa stari politiki? Si naši politiki res želijo, da bi o njihovih karierah odločali neki bolj izobraženi, razgledani in samozavestni volivci?
Izobraževanje je temeljni vzvod spreminjanja sodobnih družb. So naše stare elite res pripravljene spreminjati status quo, tisti status quo, v katerem so elite prav oni in ne kdo drug?
* * *
Impulzi h gospodarski rasti in napredku, ki jih je dajalo še tisto zadnje prestrukturiranje iz industrije v klasične storitve in v drobni sektor, so se že izpeli. Nasploh so se izpeli impulzi, ki jih je vnesla v sistem velika pokomunistična liberalizacija. Zadnje desetletje je k rasti BDP in k materialnemu napredovanju ljudi še največ prispevalo zgolj intenziviranje dela, podaljševanje efektivnega delovnega časa in povečevanje fleksibilnosti zaposlitev, potiskanje značilne marljivosti Slovencev že v območje velikega garanja in odrekanja. V zadnjih treh ali štirih letih pa je visoko gospodarsko rast poganjalo tako ali tako samo še brezglavo zunanje zadolževanje.
Neke velike ere je konec. Tista znanja in veščine, tisti načini razmišljanja itd., s katerimi smo nekoč davno ujeli drugo polovico 20. stoletja in ki so še vedno edino, kar imamo, nas ne bodo popeljali v 21. stoletje.

Pogled naprej

Veliko iluzijo zadnjih let, ki jo je vzdrževalo enormno zadolževanje, so razpihovali prav vsi deli starega establišmenta, vse stare politične stranke, sindikati, mediji, »stroke«, vsa stara civilna družba. Pripovedovali so nam, kako bomo »v šestih letih« dohiteli Evropo. Po neki raziskavi - edini, ki jo poznam - je bil zaostanek Slovenije za svojo bolj razvito okolico že vseh zadnjih 130 let razmeroma stabilen; na podlagi česa neki naj bi se dolgoročen trend sedaj nenadoma tako radikalno obrnil? Epizode velikega zadolževanja bistveno povečajo gospodarsko rast in dohitevanje, ampak jim vedno sledijo epizode vsaj ekvivalentnega zmanjšanja rasti in zaostajanja. Dolgoročne trende v državi, kakršna je Slovenija, določa samo razvoj produktivne učinkovitosti. Ta pa je bil že doslej, če izravnamo nihanja, zgolj povprečen, že od sredine leta 2007 pa tudi že naglo usiha.
Nobene analize ni več, samo še jokanje in stokanje, nobenih pogledov naprej, ki ne bi bili zgolj projekcije lepih želja. Zaslužni akterji velike zgodbe o uspehu iz osemdesetih in devetdesetih let (kaj šele tisti, ki so se dokopali do produktov te zgodbe pred komaj petimi leti) so se umaknili v strogo obrambno držo, samo še v zaščito tega, doslej doseženega. To ni uresničljivo, status quo se nezadržno ruši! Ampak v Sloveniji gre danes samo še za to in za čisto nič drugega. Živimo v agoniji umiranja starega; ničesar drugega ni.
Z malo znanja zgodovine vemo, da je takšno odzivanje elit normalen tok stvari. In normalen, prototipski, večen izvor kriz, razkrojev in zlomov družb, kadar se zgodijo. Sistemi imajo, ko njihova funkcionalnost usiha, vgrajeno tendenco entropije in zloma, ne preobrazbe.
Ta vlada sestavlja dobre politike za blaženje posledic krize. Ničesar pa nimamo, ne v tej ostareli in odsluženi produktivni bazi ne v teh ... ... ... glavah in srcih ljudi, kar bi nas nekoč lahko popeljalo iz krize.

Zaostajanje

Vzroki slovenskega »zaostajanja« za razvitimi družbami in vzroki za to, da kljub temu že dosegamo »meje rasti«, so številni. Recimo, da jih je mogoče povzeti v tri glavne skupine.
1. V uvodu smo poudarili najbolj neposredno določujočo plat: iztrošenost produktivne, tehnološke baze, konkretneje sedanje izobrazbene sestave prebivalstva, zaradi velike iztrošenosti izobraževalnega sistema. Ta je še vedno tak, kakršen je bil pred tridesetimi leti - z njim pa želimo ustvarjati vsaj enkrat večji BDP, kot smo ga takrat! Misija nemogoče.
Velja pojasniti nekatere stvari. Pod »tehnološkim razvojem« si predstavljamo marsikaj. Razvoj, družbeni razvoj, je v območju družboslovja, ne tehničnih ali poslovnih ved. Na prehodu iz »mikro« v »makro« stvari niso le večje, temveč predvsem drugačne, celo druge. Indikatorji raziskovanja, inovativnosti, patentov in licenc itd. so na ravni družb pretežno samo še odsev njihovih indikatorjev univerzitetnega izobraževanja. Javne politike ne morejo kaj dosti vplivati na število patentov, vplivati morajo na kapacitete in kakovost izobraževalnih sistemov (in različnega podpornega okolja).
O prisotnosti »znanosti« v družbi odloča povpraševanje, ne ponudba. Naloga javnih politik je predvsem ustvarjanje »povpraševanja po znanosti« - tudi med potencialnimi novimi podjetniki, voditelji novih, drugačnih bodočih podjetij, med potencialnimi novimi, drugačnimi bodočimi politiki itd. V današnji Sloveniji povpraševanje povsem zaostaja za ponudbo, zato znanosti, efektivno, ne bo nič več, pa če ji damo še toliko več denarja. A jo vsaj ohranjamo pri življenju - konzerviramo - za kakšne boljše čase. Ni pa to, seveda, kaka »razvojna« politika.
V zadnjih petdesetih letih smo se v Sloveniji naučili, kako voditi svoje mlade generacije skozi procese osvajanja znanj, delovnih in socialnih veščin itd. do ravni, ki jo daje srednja šola; nekemu zelo ozkemu krogu mladih (tretjini vpisanih študentov?) znamo zagotoviti tudi neko solidno višjo stopnjo vzgoje in znanj. To znamo, to obvladamo. Čisto nič pa nočemo vedeti o tem, kar morajo nuditi izobraževalni sistemi v družbah, ki želijo delovati v poznofordovskem (tehnološkem, ekonomskem, socialnem) horizontu, kaj šele pofordovskem. Dokler se tega, za začetek, ne zavemo in dokler potem tega tudi ne obvladamo, smo zablokirani. Pika.
2. Simptomatika »mlade demokracije«. V tranziciji smo osvojili (v okviru danih tehnoloških omejitev, ad 1!) sfero tržne ekonomije, sfero, ki jo poganjajo zasebne motivacije, individualizem in egoizem. To ni težko. Nismo pa se še naučili upravljanja skupnih zadev, javnih politik in javnih sistemov v sedaj spremenjenem javnem prostoru (obkroženem z zasebno pridobitno ekonomijo in pod okriljem večstrankarske politike). V prvem desetletju so stvari, v »kontinuiteti«, še nekako delovale, sedaj pa se že prav očitno sesedajo.
Imamo nenormalno razmerje med sistemoma ekonomske in politične moči ter nenormalno uporabljanje politične moči. Vzniknila je hipertrofirana, vseprisotna in vsemočna partitokracija - a politično impotentna partitokracija, prestreljena z zasebnimi ekonomskimi interesi in s popolno nevednostjo o tem, kaj morajo vlade držav zares početi. Rezultat so ogromne motnje v delovanju tržne ekonomije ter obupna neučinkovitost v upravljanju javnih sistemov in storitev. Zelo velik del našega zaostajanja je neposreden produkt tega tranzicijskega razkroja.
Pa tajkuni? V tranziciji se je začel sestavljati novi slovenski privatni kapital. Nova lastništva nastajajo precej nenormalno. Večinoma niso produkt samega podjetniškega sektorja, temveč specifičnih procesov tranzicijske privatizacije; lastništva nastajajo večinoma okrog zaščitenega in neučinkovitega »domačega« sektorja; zadnja leta nastajajo vse bolj samo še pod pokroviteljstvom političnih strank. Kakovost tega prvega vala slovenskih (privatnih) kapitalistov je v povprečju neizogibno dokaj slaba.
Za pretekle procese ni več zdravila. Uveljavljanje zakonodaje in nadzora lahko omogoči, da bodo nadaljnji procesi tekli bolj normalno. »Normalno« pomeni, da vznikajo lastništva čim bolj iz samega podjetniškega sektorja in čim manj odvisno od politike. »Vojna proti tajkunom« je usmerjena prav nasprotno, v blokiranje kanalov normalnega nastajanja kapitalov in v absolutno podrejanje teh procesov dominantnim strankarskim oligarhijam.
Ker je največji del lastništev sploh neposredno v rokah političnih strank, enkrat teh, drugič onih ..., so razmere pri nastajanju novega slovenskega podjetništva, v celoti vzeto, katastrofalne. Povpraševanje po dobrih menedžerjih in vzgoja menedžmentov se ohranjata v vse manjšem delu gospodarstva. »Domači« sektor, ki je skoraj v celoti v rokah političnih strank - in menedžerjev po njihovi izbiri -, je že skoraj napol uničen. Izvozni sektor je iz te sistematične destrukcije za zdaj še vsaj delno izvzet. Kako dolgo še?
3. »Splošni zgodovinski« zaostanki, preneseni iz že večstoletnega zaostajanja - zaostajanja v industrijskem razvoju, v razvoju tržnega gospodarstva in podjetništva, v učenju samoiniciative in samoodgovornosti; v državotvorni in politični tradiciji, v občutenju skupnosti in kolektivnosti itd.; v »splošni« ekonomiji, sociologiji in psihologiji.

Dohitevanje

V razvojnih politikah gre vedno za reševanje velikega »splošnega zgodovinskega« problema. Prav nasilno moramo prebiti normalni časovni okvir, v katerem poteka »dohitevanje« sicer (če sploh!). Za bolj filozofsko navdahnjene so velike splošne zgodovinske reči gotovo zelo razburljiva tema. A z njimi se ni mogoče ukvarjati praktično. Vedno iščemo:
- konkretne, oprijemljive spremenljivke, ki so v dometu državnih politik in
- prek katerih je mogoče vplivati tudi na želeno prebijanje drugih, bolj temeljnih omejitev;
- iščemo možnosti, da se sestavi projekt, ki je politično izvedljiv; zagotovo težak, a izvedljiv.
Vzroki slovenskega zaostajanja so pač številni. V »staroevropskih« družbah, v katerih ni navedenih omejitev 2 in 3, imajo lahko tudi dokaj slabe indikatorje tehnološke oziroma izobrazbene sestave (na primer v Avstriji in celo v Španiji), pa bodo še vedno dosegali bistveno višje ravni produktivne in druge učinkovitosti kot jih v Sloveniji. Če bi znali v Sloveniji na hitro urediti svoje tranzicijske defekte (ad 2), bi lahko iztisnili še kakšno desetletje ali dve solidnega napredovanja tudi iz sedanje produktivne baze (ad 1). A so taka razmišljanja očitno malo odlepljena od realnosti.
Katere so tiste spremenljivke, prek katerih se da v sodobnih družbah najučinkoviteje posiljevati skupni napredek? Oba znamenita »razvojna preboja« zadnjih desetletij v Evropi, irski in finski, sta temeljila na masivnih državnih posegih v univerzitetno izobraževanje. Seveda so zraven še druge stvari, podpora inštitutom, državne agencije, inkubatorji in tvegani kapital itd., ki pa jim daje smisel šele jedro politik, usmerjeno neposredno v forsirano spreminjanje izobrazbene in poklicne sestave prebivalstva. Glede podrobnosti ni receptov, irski prijem je bil bolj neoliberalen, finski bolj »skandinavski«. Slabih dvajset let po zagonu politik je Finska po merilu BDP na prebivalca že prehitela Švedsko, Irska pa Anglijo (glede slednjega so še neki metodološki zadržki).
Morda največja evropska zgodba o uspehu zadnjih desetletij, španska, je bila nekoliko drugačna. Na začetku je stekla podobno kot kasnejša slovenska, samo da je trajala vzdržno več kot dvajset let (po letu 2000 pa so tudi Španci - in Irci - že potonili v »investiranju«). Tako kot pri nas so se v Španiji po Francovem padcu in odprtju meja (odpravi evropskih embargov) sprostili mnogi že prej ustvarjeni potenciali v ekonomiji; drugače kot v Sloveniji pa je ves čas naravnost odlično deloval tudi politični sektor, tako v odnosu do privatne ekonomije kot, v Španiji prav značilno, v upravljanju javnih sistemov in javnih storitev.
V Sloveniji lahko sanjarimo o tem, kako lepo bi bilo, če bi začel odlično delovati tudi naš politični sektor. Naslednja opcija je upanje, da pa je ta sektor, morda v kakšnih svojih skritih kotičkih, le sposoben vsaj česa manj fantazijskega, vsaj neke omejene pozitivne akcije po finsko-irskem vzorcu. Vse drugo so scenariji poglabljajočega se gnitja in razkroja - gnitja in razkroja starih elit ter skupaj z njimi celotne družbe.

Še nekaj podrobnosti

Ne ukvarjamo se z »razvojnimi strategijami«, utemeljenimi na velikem državnem investiranju v ceste ali železnice ali karkoli (samo da teče denar prek politikov!), ali s tistimi, ki predvidevajo, da bo »tehnološki razvoj« sprožilo neko veliko nakazilo denarja »za znanost«. Če bi bile stvari tako enostavne, če bi bilo mogoče razvoj kupiti za navaden denar, preprosto na kredit ali s koncesijo, bi bile že vse države na svetu superbogate (še najbolj tiste najbolj zadolžene in/ali odprodane; pa je resnica prav nasprotna).
Razvojne politike so politike spreminjanja. Vedno vključujejo vsaj nekaj samoukinjanja elit, ki jih sprožijo! Družbo spreminjamo tako, da bodo v njej uspevali neki drugi poklici bolj kot ti, ki prevladujejo sedaj; neki drugi, novi podjetniki bolj kot ti, ki prevladujejo sedaj; neki drugi modreci in ideologi namesto teh, ki briljirajo sedaj; morda neki drugi politiki. Zato so razvojne politike tako težke!
* * *
Z razvojnimi politikami preidemo v »globino« in v dolgoročni horizont. Končne rezultate pričakujemo šele čez pet, deset, petnajst let. Razvojne politike ne rešujejo ničesar za slovenske tekstilne delavke! V svetu, v katerem določa ceno dela v industriji »kitajska«, zanje ni več rešitve. Saj prav za to gre: prišli smo v stanje, v katerem kratkoročne politike ne zaležejo več. Edina rešitev sedaj je, da se Slovenci naučijo delati še kaj drugega, kot je tisto, kar delajo »kitajci«. To pa se ne doseže z denarno in fiskalno politiko ali s subvencijami ter vsekakor ne čez noč.
Rešujemo problem, ki je kar generacijski. Izčrpan je model organizacije družbe, ki je opredeljeval današnjo generacijo. Želene spremembe so v tem redu velikosti. Vizije in cilje si moramo sestaviti za naslednjo generacijo, ne za svojo - naša je svoje že opravila.
Smo česa takega sposobni? Si to sploh želimo? Ampak: kdo bo pa sicer čez deset ali dvajset let plačeval naše pokojnine?
* * *
Z razvojnimi politikami se ne ukvarja nobena veda, nobena znanost. Pogled tehnikov ne seže v družbo, pogled ekonomistov ne v dolgi rok. Za to ni receptov, ni evropskih ali mednarodnih dokumentov. Zunanjim svetovalcem in prijateljem ni do tega, da bi drugim svetovali o tem, kako narediti mednarodni trg še zahtevnejši, kot je že sedaj. Od njih dobivamo recepte za »konkurenčnost revežev«, za to, kako delovati čim bolje kot rezervoar poceni delovne sile (za tiste, ki to niso). Sicer pa: prijatelj ti bo povedal tisto, kar želiš slišati. In saj si prijateljev in svetovalcev ne izbiramo med tistimi, ki govorijo kak nam nerazumljiv jezik.
* * *
Ne zanimajo nas problemi razvitih družb. Ti so vsekakor zelo zanimivi in vsa svetovna literatura je o njih (prepisovanje te pa je edino, kar v provinci kaj velja) - ampak slovenski razvojni problem je čisto drug!! V Sloveniji znaša povprečna plača 900 evrov, minimalna 400 evrov, vsaj tretjina prebivalstva se še otepa z najbolj navadno revščino. V Sloveniji moramo ostajati vsaj v grobem znotraj okvirov elementarnega materializma, znotraj okvirov enostavnega denarnega motiviranja in vrednostnih sistemov potrošništva. »Razvoj« pomeni v Sloveniji še vedno, vsaj v grobem, čisto navadno rast BDP! Slovenski problem še ni prebijanje teh fundamentalnih barier ali kar preseganje kapitalizma (čeprav vemo, modreci v neki provinci, o teh zadevah več, kot vemo o svojih lastnih).

Politike za Slovenijo

Naši najbolj neposredno prisotni problemi so povezani s tranzicijskim razkrojem, z veliko disfunkcionalnostjo v vrsti osrednjih družbenih podsistemov, ki jo povzročata brezciljnost in neoperativnost sedanjega strankarskega establišmenta in civilne družbe (po izčrpanju dometa »kontinuitete«, približno v letih 1997-2000). V tem okviru je veliko potencialnih prednostnih usmeritev nekih potencialnih novih politik.
Najboljše sidro ali oprijemališče, prek katerega je mogoče zagrabiti tudi ta problem, je usmeritev neposredno na temeljno razvojno blokado, na nakopičeno tehnološko omejitev (v osnovi po finsko-irskem zgledu). Cilj takega sklopa politik je:
- forsiranje prenove tehnološke sestave gospodarstva,
- forsiranje prenove lastniškega in menedžerskega sloja in
- forsiranje prenove civilne družbe in politike.
To troje gre skupaj, se medsebojno pogojuje, ni drugega brez drugega, v vseh smereh.
* * *
Vsi, ki beremo časopise, vemo, da moramo v Sloveniji zavreči »staro paradigmo« in prestopiti v novo. Ni jasno, katera je stara in katera je nova.
Ko govorimo o velikih strukturnih preobratih, v glavah in v življenju ljudi v Sloveniji, moramo govoriti o rečeh iz sfere ustvarjanja dohodka in zasledovanja materialnega standarda. V tej sferi so glavne motivacije in satisfakcije, ki so poganjale Slovence doslej in ki jih poganjajo še vedno danes (pa če nam je to všeč ali ne).
Neko mnenje je, da je zadovoljstvo s političnim predstavništvom prvih deset ali petnajst let tranzicije vzdrževal veliki cilj osamosvajanja in vključevanja v Evropo. To je neumnost. Zakaj bi ljudje jamstvo za doseganje tega cilja (po letu 1991) videli prav v tedanji LDS? Tedanja sveža nova opozicija je ponujala veliko bolj prepričljivo slovensko in evropsko retoriko. LDS je bila uspešna zato, ker je ponujala »kontinuiteto«: obljubo, da v ekonomskem in socialnem življenju družbe ne bo šok terapij in drugih velikih lomov, kasneje pa zato, ker je s tem modelom tudi dejansko, še vrsto let, zagotavljala čvrsto in zanesljivo rast zaposlovanja, dohodkov in standarda. Ko se je ta model izčrpal, je publiko osvojila SDS s ponudbo »reform«, z obljubo, da bo z novimi neoliberalnimi recepti spet pognala rast plač, pokojnin in vsega mogočega.
Sedanja praznina odraža izčrpanje teh modelov, teh obljub, sedaj že z obeh strani politike; za Slovence so bili »veliki evropski cilji« in drugi taki vedno samo sekundarni. Seveda pomaga, če je na kolaču še kakšna sladka smetana; ampak hrana je kolač, ne premaz. Slovenci si želijo kakovostne ponudbe v teh zadevah, ne v nekih ideoloških ali političnih konstruktih iz sveta, v katerem živijo vse te starosvetne druščine.
Bo že držalo, da potrebuje Slovenija »velike spremembe«; neki politiki ali neke vplivne skupine civilne družbe morajo znati ponuditi »veliko zgodbo«. A ne takšno, kakršne si danes izbirajo z menijev populizma. Zgodba mora biti resnična.
* * *
Razvojne politike so politike za prihajajočo generacijo, za mlade. Razvojne naložbe so naložbe v mlade.
* * *
Temeljni etični in motivacijski sklop, ki je poganjal Slovence vse doslej - vsaj vseh zadnjih, recimo, 250 let -, je bil sklop marljivosti, delavnosti, podredljivosti in discipline; ne-kradi-ne-laži, ora et labora.
Podatki kažejo, da je zadnje desetletje k materialnemu napredovanju ljudi (če izvzamemo produkte zunanjega zadolževanja) še največ prispevalo zgolj intenziviranje dela, zgolj podaljševanje efektivnega delovnega časa in povečevanje fleksibilnosti zaposlitev, potiskanje marljivosti ljudi že v območje velikega garanja in odrekanja. Stara etika se izžema do zadnjih kapljic. Pripeljala nas je do sem, kjer smo danes. Naprej nas, v sodobnem svetu, zanesljivo ne bo več.
Naš stari etični in motivacijski »paket« potrebuje hitro, temeljito dopolnjevanje z vrednoto znanja. Morda velja podobno tudi za samoiniciativnost in podjetnost itd., a je tudi ta sklop smiseln in uresničljiv samo ob prehajanju teže z marljivosti na znanje.
Zasledovanje ciljev in videnje perspektive, za družbo in za posameznike, mora preiti na to pot, pogledi se morajo preusmeriti skozi to optiko.
Če začneš gledati na ta način, vidiš cilje in vidiš perspektivo. Ne jutri, jutri je že odpisan, a jih vidiš vsaj pojutrišnjem! In se je vredno potruditi, narediti kaj zase.
Če gledaš zgolj po starem, perspektive resnično ni več.