18. 6. 2009 | Mladina 24 | Politika
Konstruirana preteklost
Interpretacija zgodovine, kot jo predstavlja Janez Janša, je manipulacija, ki služi političnim ciljem. In Spomenka Hribar je tista, ki je to med prvimi spoznala in tudi javno povedala. Že leta 1992.
Dr. Božo Repe, zgodovinar in profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani
© Toni Dugorepec
V Sloveniji obstajata dve vrsti odnosa do obdobja demokratizacije in osamosvojitve v osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Prvi, strokovni, skuša na podlagi ohranjenih arhivskih gradiv in pričevanj prikazati dogajanje, vzroke in posledice posamičnih odločitev, okoliščine, v katerih so bile sprejete, zunanje dejavnike. S še zelo aktualno tematiko se torej ukvarja tako kot z vsakim zgodovinskim obdobjem. Takó izrisana podoba seveda ni popolna in se sproti dopolnjuje. Je pa dovolj verodostojna, da bi na njej lahko vzpostavili racionalen odnos do preteklosti. In ker se z razpadom Jugoslavije ukvarja kar lepo število tujih raziskovalcev, ki znajo jezike jugoslovanskih narodov, se domače študije tudi mednarodno sproti preverjajo.
Vendar znanstvena obravnava nima skoraj nikakršnega vpliva na oblikovanje zgodovinske zavesti. Prevladuje drugi odnos, ki preteklost politično konstruira. Vzpostavljati se je začel (že tedaj na starih političnih zamerah) potem, ko je na volitvah leta 1992 Janševa tedaj socialdemokratska stranka komajda prišla v parlament, Janša pa je ocenil, da so t. i. »osamosvojitveni kapital« pobrali drugi. In ga je sklenil povrniti. Konstrukt preteklosti je »poenostavil« sicer kompleksen in pogosto tudi protisloven zgodovinski proces, pogojen s številnimi dejavniki. V Sloveniji so bile na eni strani poljubno raztegljive »pomladne sile« s premočrtnim ciljem samostojne države in demokracije, na drugi strani pa starokomunistične sile pod vodstvom Milana Kučana, ki so želele proces demokratizacije in osamosvojitve za vsako ceno preprečiti. Te sile so naročile že aretacijo četverice leta 1988, seveda zato, da bi obračunale z Janezom Janšo (ozadje procesa so med letoma 1988 in 1996 raziskovale kar štiri parlamentarne komisije; Kučan je moral pričati večkrat, zlasti pri zadnji komisiji pa sta Janša in njegova SDS prek Vitodraga Pukla iz dela komisije skušala narediti nekakšno sojenje). Potem so z mirovniško deklaracijo hotele preprečiti nastanek slovenske vojske (tudi tu je državnozborska komisija, ki je pod vodstvom Zvonka Černača iz SDS v mandatu 2004-2008 preiskovala nakupe vojaške opreme od leta 1994 do 2007, po desetletju in pol popolnoma izven zgodovinskega konteksta »nesporno« ugotovila, da je krivo predsedstvo oz. Kučan). In tako naprej in vedno znova v podobnem slogu. Tja do izbrisanih.
Propagandno-psihološka vojna, ki naj bi vzpostavila »pravilni« odnos do preteklosti, se je intenzivneje začela z izidom Janševih Premikov leta 1992. V knjigi je bil sicer v odnosu do Kučana v primerjavi s kasnejšimi napadi še relativno defenziven in mu je priznaval tudi nekaj zaslug, je pa že definiral prvega »izdajalca« iz Kučanove bližine, Cirila Zlobca.
Kdor hoče razumeti, zakaj danes tako silovit napad Janeza Janše na Spomenko Hribar, se mora vrniti v ta čas, torej v čas po volitvah leta 1992, v najbolj mrakobno obdobje slovenske tranzicije, ki je preseglo dotedanje krhko osamosvojitveno politično premirje in kolikor toliko znosne politične delitve. Puzzle tistega obdobja je mogoče s časovne distance povezati v dokaj nazorno sliko. Junija 1993 so Igor Bavčar, dr. France Bučar, Janez Janša, Jelko Kacin, Alojz Peterle in dr. Dimitrij Rupel v plastični vrečki pred predsedniško palačo pustili odlikovanja in to dejanje utemeljili s pismom, v katerem so izrazili ogorčenje zaradi politike razvrednotenja slovenske samostojnosti in poskusov kriminaliziranja bojev za samostojnost. Slovenija naj tudi ne bi dostojno obeleževala osamosvojitvenih dogodkov, Kučan naj bi legitimiral »nacionalno izdajo« v t. i. prisluškovalni aferi (primer Zlobec) in razvrednotil odlikovanja, ker je zlati častni znak svobode podelil svojima »sopotnikoma iz komunističnih časov«, dr. Ljubu Bavconu in dr. Janku Pleterskemu. V tej zgodbi je bila večina udeležencev zgolj statistov, nekaterim je bilo kasneje zaradi dejanja precej nerodno. Spoznali so pač, da po samopostrežnem principu do državnih institucij, tudi predsedniške, države pač ni mogoče zgraditi do konca. Takrat je bila - z legitimnostjo pomembne skupine osamosvojiteljev - na simbolni ravni potrjena Janševa teza o »izdajstvu«. In definirano, da lahko dobi odlikovanja le tisti, za katerega misli Janša, da jih zasluži. Pomembnejši pa sta dve drugi zadevi. Prvič: v tem času se je skozi desne medije in razne publikacije začela širiti teza o »kontinuiteti« (kasneje poimenovani »organizacija«, »udbomafija«), ki da jo pooseblja in vodi Kučan in ki da obvladuje Slovenijo. Razpečevali so se razni spiski njenih domnevnih pripadnikov in domnevnih sodelavcev nekdanje službe državne varnosti (pri čemer so »kolateralna škoda« postali tudi nekateri politiki in razumniki z desnice, bodisi zaradi zamer ali zato, ker niso šli v trenutni kontekst Janševe politike, lahko pa tudi zgolj zato, ker so se znašli na določenih seznamih). Nadgradnja te akcije so bile računalniške diskete in nato internetni seznami t. i. »hobotnice«, ki naj bi zarotniško omrežje ponazarjala.
In drugič: v javnost so začele prihajati zgodbe o prodaji orožja. Prve o velikem orožarskem škandalu so bile že novembra 1992 objavljene v Mladini.
Kmalu zatem, januarja 1993, je bila prvotna načelna odločitev slovenskega vodstva, da z orožjem pomaga Hrvaški in Bosni in Hercegovini (odločitev je sicer sprejel obrambni svet pri predsedstvu RS), iz več razlogov preklicana. Postajalo je jasno, da ni šlo zgolj za nesebično pomoč in obrambne interese Slovenije, pač pa vzporedno tudi za velikanske zaslužke. 27. maja 1993 je poslanec Združene liste Jože Jagodnik na vlado naslovil 27 vprašanj v zvezi s prodajo orožja. Odgovor na to je bilo Janševo »razkritje« 120 ton skritega orožja na mariborskem letališču, 21. julija 1993, ki naj bi bilo, kot je zapisal v Okopih nekaj mesecev kasneje, »neizpodbiten materialni dokaz za obstoj dobro organizirane, politično trdno zasidrane in zaščitene udbomafije pri nas, ki za širjenje svojega podtalnega imperija izkorišča tudi svoje stare navezave in poznanstva v svetu«.
»Zgodovina« je bila tako postavljena. V zadnjih petnajstih letih se zgolj ponavlja v sorodnih različicah in sem ter tja se, pač glede na trenutne potrebe, spremenijo subjekti napadov. Kljub preiskovalnim komisijam o prodaji orožja, ki zaradi političnih kupčij nikoli niso zmogle priti do zaključka, a so zbrale dovolj verodostojnega gradiva za rekonstrukcijo dogajanja, in kljub objavljenim, a prezrtim knjigam, ki temeljijo na tem in na drugem gradivu, se vzpostavljeni konstrukt ohranja. Brez njega bi bil s težavo prevzeti »osamosvojitveni kapital« oskrunjen z dobičkarstvom. Postal bi brez vrednosti in ne bi mogel vsakič posebej dajati legitimnosti demagoškim in nedemokratičnim bližnjicam do tako želenega oblastnega cilja. Ne bi se mogla zastavljati vprašanja, kot je: »Kdaj bo slovenski narod sodil tem veleizdajalcem?« Ne bi se mogla drugim očitati lastna praksa, da za dosego svojih ciljev ne izbirajo sredstev. In še vrsta drugih stvari, tja do primitivnih banalnosti, da medalje dobivajo za svojo ideološko službo nekomu ali nečemu.
Spomenka Hribar je državljanski pogum in načelnost dokazala v časih, ko je bil Janez Janša še zelo zagret mladinski funkcionar. Sooblikovala in soustvarjala je slovensko demokratizacijo in osamosvojitev. A je tudi tu znala ohraniti kritično distanco in v svojem krogu povedati, kaj se ji zdi narobe. Kar je mnogo težje kot nekaj zabrusiti tistemu »na drugi strani«. Če se je motila, je to tudi priznala. Očitano ji pokojnino bi lahko brez slabe vesti uživala, ne da bi se še kdaj oglasila v javnosti. Pa se je angažirala, vsakič, ko je presodila, da gredo stvari narobe. Že pred trinajstimi leti je pokazala, da je zgodovinska interpretacija Janeza Janše manipulacija, ki služi političnim ciljem, in da v resnici dojema svet kot zaroto. Zato njene besede odmevajo in imajo težo. Zato zmerljivke kot »odgovor« na neprijetna vprašanja o prodaji orožja.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.