Angela Merkel, nemška kanclerka

Angela Merkel v intervjuju za nemški Der Spiegel o krizi, dolžnosti države, da rešuje podjetja, nočnih morah, Stasiju, finančnikih in tem, ali ima slabo vest, ker bo prihodnjim rodovom naložila ogromen dolg.

Gospa kanclerka, vaša kariera v treh letih in pol mandata je osupljiva. Niste le šefinja vlade, temveč tudi direktorica nemškega gospodarstva, saj država v njem posreduje v neverjetnem obsegu. Ste kdaj mislili, da bo tako?

> Takšne besedne igre me ne ganejo. Moje vsakodnevno delo sestavljajo spoprijemanje s svetovno finančno krizo in ukrepi, s katerimi naj bi preprečili ponovitev krize. Zadnje mesece smo se morali programom za reševanje podjetij posvetiti bolj, kot si je bil kdorkoli kdaj predstavljal. Kljub temu pa ni nič novega, da vlada izdaja poroštva za podjetja. Moje volilno okrožje, na primer, je ladjedelniški center. Posojilna jamstva imajo v tej panogi pomembno vlogo že več desetletij.

Govorite, kot da je po vašem mnenju nekaj čisto vsakdanjega, če vlada pomaga podjetjem drugemu za drugim.

> Omenila sem dvoje: obstoj posojilnih jamstev, ki niso nič novega, in izjemno svetovno krizo. Ključni dejavnik v tej krizi je bil zlom bank, in tega je bilo treba preprečiti. Niti jaz niti številni drugi si nismo niti predstavljali, da bo vlada morala čez noč rešiti banke, in to za tako visoko ceno, sicer bi se zlomil celotni finančni sistem. Kakorkoli že. Od naše namere nas ni bilo mogoče odvrniti in na nepojmljivo smo se primerno odzvali.

Nekdanji nemški kancler in minister za gospodarstvo Ludwig Erhard velja za očeta nemškega povojnega čudeža. A po njegovi razlagi tržnega gospodarstva to ni vključevalo državnega reševanja šibkih podjetij.

> Ludwig Erhard je državi pripisoval vlogo skrbnice gospodarskega in družbenega reda. Po vojni, na primer, je podpiral posredovanje vlade pri gradnji stanovanj, ker se je zlomil trg. Da bi ljudem zagotovili primerna stanovanja. Sedanje razmere prikazujejo skrajno pretirano. Danes vlada ne igra podjetnika, temveč mora posredovati, saj je njena vloga, da je skrbnica gospodarskega reda.

Povedano drugače, pozivi vladi, naj pomaga podjetjem, za vas niso nekaj nenavadnega?

> Kot sem rekla, razsežnosti svetovne krize so skrajno neznačilne, vendar so državna posojilna jamstva in nizke obresti za posojila v Nemčiji znani že desetletja. Izkazali so se za uspešne. Zato se bojim, da povezujemo vprašanja, ki so ločena. Razlikovati moramo med podjetji, ki so v temelju učinkovita, vendar so se znašla v težavah, ker jim banke zaradi mednarodne krize ne posodijo denarja, in tistimi, ki so preprosto slabo vodena, kriza gor ali dol. Pogoj za pomoč države je trajnostni poslovni model, tega pa preverjata odbor za posojilna jamstva in upravljalni odbor, v katerem so ustrezni strokovnjaki. Zato je tudi nesmiselno, da bi politiki vsevprek delili nasvete za posamezno podjetje, še preden ta odbor izdela mnenje o njem.

V preteklosti so lastniki podjetij prihajali k vam in vam svetovali. Zdaj hodijo prosit za pomoč. Se je vaše mnenje o nemških poslovnežih spremenilo?

> Prošnja je lahko tudi v obliki nasveta, v tem primeru nasveta, da bi bilo dobro odobriti posojilno jamstvo. In nasprotno, včasih podjetjem kaj svetujem, kar zagotovo uravna razmere in vprašanje ni več tako žgoče. Poleg tega naj poudarim, da velika večina lastnikov podjetij in direktorjev dela učinkovito in odgovorno. Sicer Nemčija ne bi imela tako vidnega položaja v svetovnem gospodarstvu.

Direktorji pogosto zviška gledajo na svet politike.

> Če bi že spreminjala mnenje o kom, bi ga o predstavnikih finančne industrije. V preteklosti so ljudje v njej govorili, da je tistega, ki ne tvega, povozil čas. Ko smo pozivali k skrbnejšemu nadzoru, so nas večkrat zavrnili, da ne razumemo, kako deluje svetovno gospodarstvo. To je bila poučna izkušnja in ne bi je rada spet doživela. Sprejeti moramo odločne protiukrepe, če se bodo banke, skladi za zavarovanje pred tveganjem in direktorji mednarodnih finančnih družb upirali upoštevanju predpisov in pravil.

Kriza v Nemčiji je bila nekaj časa osredotočena na Opel. Zakaj pomagate proizvajalcu, ki je v težavah le zato, ker je premalo kupcem všeč njegov izdelek?

> Ne gre za to. V preteklosti je bil Opel trdno vpet v matično družbo General Motors in ni mogel ukrepati neodvisno. GM je zdaj bolj ali manj v lasti ameriškega finančnega ministrstva. Opel sam ne bi mogel narediti skoraj ničesar zaradi te vpetosti, njegova edina možnost je bila ukrepanje evropskih držav. Zakaj bi najboljši del družbe moral potoniti samo zato, ker je matična družba v Združenih državah Amerike imela slabo vodstvo? Oplu bi pomagali tudi, če ne bi bilo svetovne gospodarske krize.

Vaš minister za gospodarstvo Karl-Theodor zu Guttenberg je večkrat omenil morebitni stečaj Opla, zaradi česar so ga vaši koalicijski partnerji, levosredinski socialni demokrati, ostro kritizirali. Se strinjate s kritiko Guttenbergovega kriznega upravljanja?

> Gospodarski minister pač opravlja svoje delo, to pa je med drugim ohraniti delovna mesta in skrbno ravnati z davkoplačevalskim denarjem. To je njegovo delo in pravilno ter nujno je, da pretehta načrte vseh vlagateljev.

Imajo na splošno socialni demokrati manj težav s krizo? Vsi uporabljeni instrumenti, od podržavljenja bank do posojilnih jamstev, so za levosredinske socialne demokrate manj sporni kot za desnosredinske krščanske demokrate, če imamo v mislih omejevanje moči države.

> Kriza je za vse nekaj izrednega in za ravnanje v njej ni recepta. Poleg tega lahko celo socialni demokrati porabijo samo toliko denarja, kot ga je zbrala država.

Želeli ste biti kanclerka, ki bo dolgoročno uravnotežila državni proračun. Zdaj pa prevzemate odgovornost za največji novi dolg v povojni zgodovini Nemčije. Ste v takih okoliščinah lahko zadovoljni s seboj?

> Zelo sem zadovoljna s tem, kako smo pred krizo počistili proračun in zmanjšali brezposelnost. Zadovoljna sem tudi, ker se je vlada tako odločno lotila najhujše svetovne recesije v 80 letih in porabila milijarde, da bi delavci in podjetja laže prebrodili krizo. Tako je tudi prav, čeprav je težko za vse. Druga možnost - da se ne bi odzvali na krizo in bi tako zavarovali proračun - ne bi bila pametna. Povzročila bi bistveno resnejše posledice in nas navsezadnje stala več.

Imate kdaj nočne more, ko pomislite, kaj boste zapustili prihodnjim rodovom?

> Na srečo nimam pogosto nočnih mor. Sem optimistka. Sedanje zakonodajno obdobje je pokazalo, da vlada v urejenih razmerah lahko doseže uravnotežen proračun. Tri leta, do izbruha svetovne bančne krize, smo lepo napredovali pri urejanju proračuna in smo ga na ravni države, se pravi, kar zadeva zvezno in lokalne vlade ter sistem socialnega zavarovanja, celo uravnotežili. Ko bo kriza mimo, moramo nadaljevati in bomo nadaljevali po tej poti.

Bo dolg najhujša dediščina krize?

> Škodo bomo v celoti lahko ovrednotili šele čez nekaj časa. Za navadne ljudi je pomembno - in to lahko razumem -, kako jim bomo zagotovili službe. Po mojem mnenju je eden od razlogov, da je nenadna gospodarska zaostritev tako resna, ta, da čedalje več Nemcev ugotavlja, kako pomembne so bile reforme v zadnjih letih in da se je vredno potruditi zanje. Državljani niso bili nikoli navdušeni nad agendo 2010 (sporni sveženj reform, ki jih je uvedel predhodnik Merklove, Gerhard Schroeder, op. p.) in reformami v mojem mandatu, videli pa so tudi, da se je brezposelnost zmanjšala s pet milijonov ljudi na manj kot tri. Zdaj veliko ljudi skrbi, da bo ves trud zaman, saj vidijo, kako lahko zunanje dogajanje, kot je stečaj Lehmana in zlom finančnih trgov, ogrozi vse. To je grenka plat krize in po najboljših močeh se trudimo, da bi se ji uprli.

Ob upoštevanju velikega dolga se človek vpraša, kdo vam bo po vašem mnenju še verjel, ko pravite, da boste znižali davke.

> Vaše vprašanje je povezano s pomembno temo spodbujanja rasti. Socialni demokrati, na primer, pravijo, da bi morali biti vrtci brezplačni. To je cilj, ki mu bodo najbrž vsi ploskali, a socialni demokrati ne povedo, kako bi pokrili stroške. Hkrati nočemo, da bi se zvezdniki našega gospodarstva, od usposobljenih delavcev do samozaposlenih, oziroma tisti, ki bodo vnovič pognali gospodarstvo, morali nenehno spoprijemati z vse višjimi davki zgolj zaradi nominalnega zvišanja prilivov, ki pa so zaradi inflacije realno nižji. Za svežo rast potrebujemo večjo spodbudo in pošteno ravnovesje med plačo in uspešnostjo, in to vključuje tudi davčne olajšave.

Zakaj bi kdo užival davčne olajšave, ko pa vlada zdaj potrebuje predvsem denar?

> Kot sem rekla, gre tudi za prihodnjo rast. Drugače pa je popolnoma jasno, da moramo odplačati dolg. Večina stroškov, ki so posledica finančne krize, je iz dobrega razloga začasna. Infrastrukturni program traja dve leti, predpisi, povezani s kratkoročnimi delovnimi pobudami, so časovno omejeni, enako velja za davčne olajšave za podjetja. Ko bomo premagali krizo, se bomo morali osredotočiti predvsem na zmanjšanje strukturnega dolga. Pri tem se bom izognila vsakršnemu početju, ki zbuja zavist, saj je ta potem kriva za iskanje grešnih kozlov, namesto da bi se posvetili rešitvam. Simbolična odškodnina, kot je predlagani davek na najvišje zaslužke, ni resna možnost.

V veliki koaliciji ste vse naredili drugače, kot ste najprej pričakovali. Hoteli ste razbremeniti davkoplačevalce, pa ste zvišali davke. Hoteli ste reforme, pa ste oklestili agendo 2010.

> Moja ocena naše učinkovitosti vključuje različne dejavnike. Dogovorili smo se za upokojitveno starost 67 let. Stroške dela brez plače smo znižali z 42 na manj kot 40 odstotkov. Odpravili smo predpise o predčasni upokojitvi, sprejeli ukrepe za boj proti delu na črno. Vse to, v povezavi še z drugimi ukrepi, je prav tisto, kar smo obljubljali.

Povedano drugače, nadaljevali ste reformno pot nekdanjega kanclerja Gerharda Schroederja?

> Agenda 2010 Schroederjeve administracije je bila možna le, ker jo je potrdil zgornji dom nemškega parlamenta bundesrat, v katerem so imeli večino krščanski demokrati. Velika koalicija to pot nadaljuje od leta 2005, le da je sprejela dodatne reforme.

Se imate za reformistično kanclerko?

> Tako je. Poleg tega smo v zadnjih 60 letih namenili največ za izobraževanje in raziskave.

Mi menimo drugače. Reforme Schroederjeve administracije ste skrajšali, kar zadeva nadomestila za brezposelnost in pokojnine.

> Naj vam osvežim spomin. Prav ta administracija je z zvišanjem upokojitvene starosti na 67 let naredila najpogumnejši korak v pokojninski politiki v kar nekaj letih. S to odločitvijo smo se odzvali na demografske spremembe.

V resnici ste dali upokojencem na račun mlajših.

> Ne, ker še vedno velja formula za izračun pokojnine. Prav tako nimamo namena razpravljati o predlogu socialnih demokratov, naj se v nekaterih panogah spet uvede predčasna upokojitev.

Od kod pogosti očitki, da niste učinkovita voditeljica?

> Vsi, katerih želje niso izpolnjene, nazadnje trdijo, da ne znam voditi vlade. Po tej logiki bi jo znala voditi le, če bi obveljalo njihovo mnenje. A to, žal, ni vedno mogoče.

Se vam zdi vaš kanclerski namestnik, zunanji minister Frank-Walter Stein-meier, sicer uradni kandidat socialdemokratov za kanclerja na jesenskih volitvah, privržen?

> Da. Za zdaj v Nemčiji ni bilo občutiti najinih različnih interesov glede prihodnjih volitev.

Vendar vas Steinmeier zbada in vam očita šibkost.

> Naj to počne, če mu ustreza, vendar to nima niti najmanjšega vpliva na odločanje. Morda bi bilo dobro, če bi vprašali kar njega in napisali članek o tem.

Guido Westerwelle, šef liberalcev (svobodni demokrati-FDP), ki jih bi sicer vi najraje imeli za koalicijske partnerje, je tudi prepričan, da ste šibka voditeljica. Naj spomnimo, rekel vam je: »Nimate niti temeljnega niti rezervnega načrta. Opotekate se od težave do težave in nimate strategije.« Bi s tem moškim res radi sodelovali prihodnja štiri leta?

> Da, in veselim se že, ker koalicija krščanskih in svobodnih demokratov državo lahko popelje še dlje.

Menite, da svobodni demokrati Nemčiji lahko pomagajo hitreje prebroditi krizo?

> Uspehi velike koalicije do krize in zdaj, ko se spoprijemamo z njo, niso mačji kašelj. Naredila je veliko. A ko govorimo o živahnejši rasti in več delovnih mestih, bi se koalicija s svobodnimi demokrati odrezala bolje.

Ob tem bi se spoprijemali s hudim nasprotovanjem vaši politiki. Socialni demokrati bi se premaknili veliko bolj levo in spravili ljudi na ulice.

> Če bi se to res zgodilo, me ne bi zajela panika, poleg tega to ni v interesu socialnih demokratov. Tega se tudi zavedajo, zato hočejo ostati v vladi.

Vaše delo bi lahko postalo bistveno napornejše.

> Vsaka vlada se spoprijema z drugačnimi izzivi. To me ne plaši, sicer bi zagovarjala večno veliko koalicijo.

Si Guida Westerwelleja lahko predstavljate kot zunanjega ministra?

> Guido Westerwelle zagotovo ne bi trpel mojega vmešavanja v kadrovske odločitve v svoji stranki. Vsaka stranka v koaliciji je pri kadrovskih vprašanjih neodvisna. Ne bi hotela slišati: Merklova že deli položaje svobodnih demokratov. Vsi, ki hočejo oblikovati koalicijsko vlado s svobodnimi demokrati, si morajo njihove vodilne osebnosti predstavljati na ministrskih položajih. Jaz si vsekakor jih.

Radi bi vas vprašali tudi o svežem odkritju, ki je pretreslo številne Nemce iz nekdanje Zahodne Nemčije. Karl-Heinz Kurras, policist, ki je med protestnim shodom leta 1967 ustrelil in ubil študenta Benna Ohnesorga (po uboju se je nemška radikalna levica organizirala v RAF in začela odgovarjati z nasiljem-op.ur.), je delal za vzhodnonemško tajno policijo Stasi in je bil član vzhodnonemške komunistične partije. Kako ste se odzvali na novico?

> Pomislila sem, da je Stasi očitno imel še večji vpliv na politične procese v nekdanji Zahodni Nemčiji, kot smo si bili predstavljali. A nekateri so že pozabili, da so v Vzhodni Nemčiji zatočišče našli tudi nekdanji teroristi. Z drugimi besedami, Kurrasov primer kristalno jasno dokazuje, da je bila Vzhodna Nemčija vpletena v prizadevanja za destabilizacijo Zahodne Nemčije - sicer za agenta ne bi najela takega človeka.

Je predlog, da se Kurrasu odvzame pokojnina, po vašem mnenju upravičen?

> O tem se mora odločiti vlada zvezne dežele, in sicer na podlagi zakonov o javnih uslužbencih. Takšni predpisi veljajo tudi za nekdanje državljane Vzhodne Nemčije, zakaj bi torej bilo drugače, ko gre za nekoga z Zahoda, ki je delal za Stasi? Edino pošteno.

Stasi je stik navezal tudi z vami. Vas kaj skrbi, kaj o vas piše v njegovih arhivih?

> Ne. Vem, kaj sem počela v svojem življenju. Poleg tega razkrita resnica o smrti Benna Ohnesorga kaže, da še 20 let po padcu Berlinskega zidu na dan prihajajo novi podatki. Tako bo še nekaj časa.

Menite, da bi morali preiskati vse poslance iz bundestaga, spodnjega doma nemškega parlamenta, in ugotoviti, ali so delali za Stasi?

> O tem se bo moral odločiti bundestag sam. Zadnji pogovori o tem so bili pred tremi leti in predlog je bil zavrnjen. Člane bundestaga iz nekdanje Vzhodne Nemčije so preverili vsaj dvakrat, moja parlamentarna skupina, CDU/CSU, pa je začela preiskavo o vseh članih.

Drži, da je Stasi novačil tudi vašega očeta?

> Žal se je to pogosto dogajalo. Vprašanje pa je, kako so se ljudje odzvali.

© 2009 Der Spiegel